Ko je pred desetimi leti nastala ideja o dobrodelni poti od Goričkega do Pirana, si verjetno nihče ni predstavljal, da bo iz nje zrasla ena največjih slovenskih dobrodelnih radijskih akcij. Začetek je bil preprost: zgodba o rolljetu, otroškem skiroju s torbo, s katerim so nekoč prevozili pot od Ljubljane do Portoroža. Iz te zamisli se je rodil Deželak Junak, danes Dežela junakov, projekt, ki je v desetletju povezal Slovenijo in postal celo primer dobre prakse na eni največjih evropskih radijskih konferenc.
Miha Deželak je v teh letih prevozil več kot deset tisoč kilometrov in menjal najrazličnejša prevozna sredstva – od skiroja, rikše, ponyja in gorskega kolesa do kvadrocikla, s katerim nadaljujejo tudi letos. Akcija je čez leta prerasla v etapni format, podoben velikim kolesarskim dirkam, z znamenitimi kraljevskimi etapami na Vršič, Strmo reber ali Kum, kjer so ga pričakale množice navijačev. Prav ljudje, njihova srčnost, objemi in občutek povezanosti so po njegovih besedah tisto, kar mu bo ostalo za vedno.
Letos pa akcija vstopa v novo obdobje. Deželak po desetletju projekt predaja Cenetu Prevcu, ki bo v novi vlogi prvič nastopil 27. maja. Ravno med primopredajo svojemu nasledniku si je Deželak vzel čas za pogovor z nami in iskreno spregovoril o razlogih za svojo odločitev, psihični in fizični izčrpanosti, ponosu ob tem, kar je akcija postala, ter o zaupanju, da bo Dežela junakov živela naprej tudi brez njega v glavni vlogi.
Foto: Radio 1
Kaj je bil glavni razlog, da ste se odločili posloviti od dobrodelne akcije Deželak junak in vlogo predati naprej?
Razlogov je bilo več, ampak ključno je to, da se mi je zdelo prav, da me nadomesti mladost, da pride nekaj svežega. Meni je bilo vse skupaj že prenaporno, psihološko in fizično. Desetletje sem to delal in zdi se mi prav, da se akcija malo osveži z nekom, kot je Cene Prevc, ker je res super osvežitev. Tako in tako pa so zdaj ljudje tisti, ki prevzemajo to akcijo.
Tudi zato je zdaj Dežela junakov, ni več samo akcija Deželak junak. Ljudje so akcijo sprejeli, jo poosebili in radi pomagajo, odzovejo se. Zdi se mi, da bo Cene še vedno krasen obraz te akcije. Po vseh teh letih se mi zdi naravno in prav, da predam štafeto mlajšim generacijam. Jaz pa sem lahko konec koncev samo vesel, da akcija še vedno raste.
Ker ste rekli, da je bilo naporno – fizično in psihično. Fizično si predstavljam zaradi kvadrocikla in večdnevne akcije, ki od človeka zahteva veliko. Kaj pa vam je bilo psihično najbolj naporno?
Akcija se začne že veliko prej, ne traja samo teh deset dni. Poleg tega me je zadnja leta ves čas pral dež in to mi je kar malo vzelo voljo. Pa to, da si deset dni praktično od pol petih zjutraj do desetih, enajstih zvečer ves čas v pogonu. Včasih smo dnevnike snemali še po enajsti uri zvečer. Potem pa se še težko umiriš, kakšen dan tudi slabše spiš. To je bilo psihološko prenaporno. Zdaj sem dal v ospredje sebe.
Ste poskrbeli zase.
Ja.
Kako se je na to odzvala vaša družina?
Družina je nekako pričakovala takšno odločitev. Nekateri so me nagovarjali, naj še vztrajam, drugi pa so govorili, da bi moral končati že kakšni dve leti prej. Ampak pod črto zaupajo meni. To je res moja stvar, jaz to počnem, oni pa me podpirajo in so absolutno z mano. Strinjali so se s takšno odločitvijo, predvsem pa tudi s tem, da gre akcija naprej, da se nič ne konča. Še vedno peljemo otroke na morje, cilj in bistvo ostajata ista, samo postava je malo spremenjena.
Foto: Bojan Puhek
Kaj to pomeni za vašo radijsko kariero?
Ne vem, zdaj bo moja priljubljenost zelo padla (smeh, op. p.), počasi bom moral v pokoj (smeh, op. p.). Ne, šalim se. Pojma nimam, kaj to pomeni. Še vedno sem enakopraven član Denis Avdić Showa in upam, da to ne bo spremenilo odnosov med nami. To delo še vedno rad opravljam. Kako se bodo ljudje odzvali, pa ne vem. Mislim pa, da razumejo in ne bo obsojanja. Če desetletje nekaj delaš s srcem, ti ljudje ne morejo zameriti, če se enkrat postaviš zase.
Vsekakor ste postali nekakšen slovenski junak.
Ja, bil sem s srcem, telesom in mislimi popolnoma notri. In to te izčrpa.
Izčrpa to razdajanje, kajne?
Ja. Mislim pa tudi, da je moč človeka v tem, da zna ob pravem času reči ne. Da se zna postaviti zase.
Če bi samo vztrajal in vztrajal, bi bilo po mojem že malo patetično. Tako pa sem začutil, da sem dal vse, kar sem imel, in da je čas, da se nekaj spremeni. Mislim, da sem se prav odločil.
Čas bo pokazal svoje, ampak moja želja je absolutno ta, da gre akcija naprej. In gre. S tem sem pomirjen. Upam tudi, da bodo zneski še višji in da bodo ljudje še bolj zraven. Imamo Ceneta Prevca, ki je krasen človek. Prevci so zdaj na vrhuncu priljubljenosti, če pogledaš športno plat. On je pravi za to akcijo. Simpatičen, malo komičen, zgovoren, srčen. Mislim, da je pravi obraz za to zgodbo. Prav pa je tudi zato, ker so ga izbrali ljudje. Poslušalci so ga predlagali, nisem ga jaz izbral.
Mislim, da je prav, da ste poslušali sebe, poskrbeli zase in prepoznali, kdaj je čas za umik. S tem ste ljudem pokazali, da morajo poslušati sebe.
Ja, mislim, da je tako prav. Odločitev je bila težka in dolgo je zorela. To ni nekaj, kar se odločiš čez noč. Zadnji dve leti sem v sebi bil bitko, o tem sem govoril tudi s psihologinjo in vem, da je bila to prava odločitev. Tudi z zdravstvenega vidika. Mogoče bi imel v nasprotnem primeru kakšne neprijetnosti, mogoče bi vplivalo na moj vsakdan in počutje. Tega pa ne želim. Želim, da vse vpliva name, ampak ne na slab način.
Foto: Bojan Puhek
Akcija se bo zdaj imenovala Dežela junakov, ampak Deželak junak se je res dobro slišalo.
Res se je dobro slišalo. Zdaj si bodo morali nekaj izmisliti za Ceneta. Cene ga žene, ne vem (smeh, op. p.). Je pa še dovolj časa. Ko si na terenu od jutra do mraka, imaš dovolj časa razmišljati tudi o takih stvareh.
Kako sta se ujela s Cenetom zdaj, ko imata primopredajo?
Super, res super. Jaz sem njega dobro poznal že prej, še iz časa, ko sem delal na Radiu Šport. Najini prvi stiki so bili podobni temu, kar imava midva zdaj – jaz športni novinar, on tekmovalec. Meni je bil šport vedno blizu, sploh smučarski skoki. V Planici nikoli ne manjkam, hodim že dvajset let. Ta dogodek mi je res pomemben in tako vseslovenski, da imam občutek, da moraš biti zraven. Ko sem hodil na intervjuje, mi je bil vedno simpatičen, malo navihan in dober sogovornik.
Tak ljudski, kajne?
Tako, ja. Mislim, da moraš biti tak za to akcijo. Upam si reči, da sem bil tudi jaz tak. Upam, da so me ljudje tako dojemali. Je pa fino tudi to, da je vseeno precej drugačen od mene. Dobro, pustimo to, da je veliko mlajši in da je vrhunski športnik (smeh, op. p.). Jaz sem bolj ljubitelj športa in navijač.
Kakšno modrost ste mu predali poleg glavne vloge v akciji?
Nočem biti preveč pameten glede vsega tega. Hočem, da si sam ustvari mrežo dogodkov in odnosov, ker je tukaj res ogromno socialne interakcije. Ampak že takrat, ko je prišel k meni na teren in vozil z mano, sem videl, da je srčen in zagnan. Že takrat sem si verjetno mislil: “Ej, tale je pravi.” Vsakega si vesel, ki pride malo popestrit dogajanje, ampak on je bil eden tistih, ki te res spravi v dobro voljo. To ima v sebi. Pomembno je samo, da to dobro voljo pelje naprej.
Kakšen nasvet mu bom dal tudi glede tega, da ne sme biti predolgo na enem mestu in da se mora držati urnika. Ampak za to ima svojo terensko ekipo, tako da mislim, da ne potrebuje veliko nasvetov. Če bo karkoli potreboval, me vedno lahko vpraša. Sproti, ko bom videl, kaj se z njim dogaja, mu bom mogoče še kaj rekel iz svojih izkušenj. Da bi ga pa zdaj strašil ali mu razlagal, kaj ga čaka, pa ne.
Foto: Bojan Puhek
Kaj je ključna lastnost, ki jo mora imeti človek, ki vodi takšno akcijo?
Za takšno akcijo moraš biti spontan, preprosto moraš iti. Moraš biti vztrajen in ne smeš popuščati.
Marsikaj te zlomi in nalomi, ampak ves čas moraš imeti v glavi, da to delaš za otroke. Za otroke, ki trpijo, so lačni ali odraščajo v težkih razmerah. To moraš imeti ves čas pred očmi. Da se boriš zanje.
Tudi takrat, ko si utrujen, ko ti ni do ničesar in imaš krizo. Ta misel zadaj v glavi te mora gnati naprej, da nikoli ne odnehaš. Ne samo zato, ker ni prav odstopiti, ampak zato, ker veš, da delaš dobro stvar.
Je kakšen poseben trenutek, ki vas je v teh desetih letih še posebej ganil?
Takih trenutkov je bilo res ogromno, zato je težko izpostaviti samo enega. Vsakič, ko dosežemo cilj, je to poseben trenutek. Vsakič, ko objavimo znesek, je nekaj posebnega. Vsakič, ko te kdo gane s kakšno gesto ali ko vidiš, koliko so na kakšni šoli zbrali kovančkov in dobre volje. Tudi spontani dogodki ostanejo v spominu. Recimo ko mi je padla hupa in mi je čez pet minut nekdo že prinesel drugo. Ko vidiš, da ljudje stojijo za tabo, je to neprecenljiv občutek. To te žene naprej. Ko vidiš, da ti je uspelo nagovoriti množico ljudi, ki ti dejansko sledi.
Kaj vas je ta desetletje dolga izkušnja naučila o ljudeh?
Da smo zagnani, trmasti in dobri. Ljudem moraš zaigrati na pravo struno, da začutijo, da je zgodba iskrena, prava in dobrosrčna. Potem gredo s tabo, pomagajo in naredijo vse, da zgodba uspe.
Nekje sem prebrala, da ste rekli, da ste na teh poteh spoznali pravo Slovenijo.
Slovenci smo dober narod. Znamo sprejeti dobrodelne akcije, dobrodelnost in tudi sodelovati v njej. Če nekaj prepoznamo kot dobro zgodbo s ciljem in smislom, se znamo odzvati. Mora pa biti jasno, komu se pomaga in zakaj se zbirajo prispevki.
Ljudem je najpomembneje, da začutijo, da pomoč pride v prave roke. In da je res vsak cent porabljen za točno to stvar, ne pa za nekaj drugega.
Da ni kakšnih nečednosti?
Da ni nečednosti, tako. Po domače povedano – ljudje so bili že kdaj prevarani.
Tej akciji pa zaupajo.
Mislim, da naši akciji, dobrodelnemu maratonu in Deželi junakov ljudje zelo zaupajo. Tudi če kdo skuša to omajati, se pokaže, da ljudje še vedno verjamejo. Konec koncev vidijo, da gre vse v prave roke. Da dejansko peljemo otroke na morje.
Miha s sovoditeljico Laro Tošić
Foto: Bojan Puhek
Na kaj ste najbolj ponosni: na znesek, prevožene kilometre ali na nekaj tretjega?
Najbolj sem ponosen na to, da smo ustvarili eno veliko pozitivno gibanje. To smo zgradili iz nič in v desetih letih je zraslo kot snežna kepa. Ponosen sem na to, kako je iz ene nore ideje nastalo pravo gibanje. Ljudje, ki z nami kolesarijo, in tisti, ki pošiljajo SMS, so ena velika skupina pozitivno mislečih ljudi, ki so sprejeli to zgodbo.
Imaš ljudi, ki ti vsako leto povedo, da so prispevali denar. To so neverjetno vztrajni in zvesti ljudje. In to je nekaj res posebnega. Vedno znova pride še kdo nov in vsako leto se ustvari nova zgodba. Meni je to fascinantno. Neverjetno se mi zdi, da se tega nihče ne naveliča in da akcija v osnovi ostaja enaka.
Skupno ste v več kot desetih letih zbrali več kot 6,2 milijona evrov sredstev!
Ja, to je res ogromno. Na to smo lahko ponosni vsi, ne samo jaz kot posameznik, ampak celotna Dežela junakov. Slovenci smo res neverjetni pri tem.
Kako velika ekipa skrbi za to akcijo?
To je pravi teambuilding za celoten radio. Ljudje vidijo samo kakšnih dvanajst ali trinajst ljudi na terenu, ampak v resnici je angažiran ves radio. Vsak nekaj prispeva. Logistično je to zelo zahteven projekt, ampak vsi so tako ponosni na akcijo, da nihče ne sprašuje. Takrat se ne gre na dopust, takrat se pomaga. Na neki način nas to tudi poveže. Vsak z veseljem prispeva svoj del.
Foto: Bojan Puhek
Kdo pa je Miha Deželak brez akcije?
Čisto preprost človek po petdesetem letu. Mož, oče, družaben človek, ki ima rad ljudi, zabavo, druženje in tekme. In ima rad tudi sebe.
Kakšne tekme imate najraje?
Zadnje čase sinove. Noro ponosen sem na svojega sina, ki je odličen v nogometu. Zdaj je tudi v nogometni reprezentanci U17. Včasih sem najraje hodil na tekme Olimpija : Maribor in na vse mogoče tekme. Zdaj pa najraje hodim na njegove tekme. Tam res uživam. Tudi z drugimi starši smo skupaj, družimo se, imamo se dobro in podpiramo te mulce. Vozimo jih na treninge in tekme, med tednom in ob koncih tedna, tako da jim res zagotavljamo vse. On pa nam vrača s tem, da je zelo priden in da ima rad nogomet. Lepo ga je videti nasmejanega na igrišču.
Na katerem položaju igra?
On je vratar. Tako mlad je, ampak je zelo zagnan. V enem letu je naredil popoln preskok. Predvsem preskok v glavi. Več je treniral in na tak način lahko potem dosežeš rezultate. Saj to še nič ne pomeni, da se razumemo. Nimam nekih bolnih ambicij (smeh, op. p.). On ima visoke cilje, jaz pa mu nočem porušiti sanj. Jaz samo z veseljem sledim njegovim.
Kaj boste letos počeli med dobrodelno akcijo?
Absolutno bom zraven na terenu, tam, kjer me bodo potrebovali. Mogoče celo še kaj več. Drugače pa se veselim, da bom akcijo spoznal še iz druge plati. Zdaj bom v studiu in o njej poročal. To je druga plat zgodbe. Gledal bom Ceneta, kako vozi, in se poskušal vživeti v to, kako se počuti. Denis mi je vedno govoril, da tudi oni v studiu garajo. Vem, da garajo, zato me zanima, kako je vse skupaj videti še od tam. Zanima me to zaodrje.
Foto: Bojan Puhek
Mislim, da boste za Slovence še vedno ostali Deželak junak.
To si pa lepo rekla. Mislim, da smo junaki vsi mi. Res pa je, da mi je desetletje te akcije ustvarilo lepo podobo in vesel sem, da je tako.
Ljudje so prepoznali, da sem delal nekaj dobrega, in to se vsakodnevno pokaže tudi na ulici. Pa tudi Deželak junak se tako dobro rima, da bodo ljudje to še vedno povezovali.
To imamo vsi nekako v ozadju in v naših glavah boste vedno Deželak junak.
Ja, v ozadju. Bistvo je, da gre akcija naprej, tudi če pod drugim imenom. Pomembno je samo, da se pomaga otrokom.
Preberite tudi: