{"id":10204,"date":"2026-03-01T13:20:10","date_gmt":"2026-03-01T13:20:10","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/10204\/"},"modified":"2026-03-01T13:20:10","modified_gmt":"2026-03-01T13:20:10","slug":"ob-dnevu-inkluzije-pravice-ne-smejo-ostati-mrtva-crka-na-papirju","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/10204\/","title":{"rendered":"Ob dnevu inkluzije: Pravice ne smejo ostati mrtva \u010drka na papirju"},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Varuhinja
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tVaruhinja \u010dlovekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek. Foto: dostopno\/ Ana Vojnovi\u0107 Zorman<\/p>\n

Mandat ste za\u010deli z vlo\u017eitvijo zahteve za oceno ustavnosti \u010dlena t. i. \u0160utarjevega zakona, ki se nana\u0161a na mo\u017enost izvr\u0161be na denarno socialno pomo\u010d, in predlagali zadr\u017eanje tega \u010dlena. Na kak\u0161en na\u010din ta \u010dlen posega v \u010dlovekove pravice in temeljne svobo\u0161\u010dine?<\/p>\n

Tako imenovani \u0160utarjev zakon pomeni odziv na tragi\u010dni dogodek v Novem mestu. Seveda se tudi pri Varuhu zavedamo, da je varnost prebivalstva zelo pomembna in da ima dr\u017eava dol\u017enost varovati javni red in mir. Vendar dr\u017eava pri teh ukrepih ni brez omejitev, ampak mora to delati na ustavno skladen na\u010din, ki spo\u0161tuje \u010dlovekove pravice. Sporni zakon, \u010de mu lahko tako re\u010demo, saj smo ga dali v presojo Ustavnemu sodi\u0161\u010du, je bil sprejet zelo na hitro in posega v \u0161tevilne sistemske ureditve \u2013 od policije, sodstva in kaznovalne politike do socialnih pravic. Sprejet je bil brez poglobljene javne in strokovne razprave, zato tehtni pomisleki o tem, ali so predlagani ukrepi skladni z vsemi ustavnimi standardi, ne morejo biti presene\u010denje.
Pri Varuhu smo prejeli \u0161tevilne pobude dr\u017eavljanov in se lotili analize celotnega zakona, predvsem pa 8. \u010dlena, ki se nana\u0161a na poseg v socialne pravice, ki zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih \u017eivljenjskih potreb v vi\u0161ini, ki omogo\u010da pre\u017eivetje. Ob tem se nam je postavilo vpra\u0161anje sorazmernosti in skladnosti z ve\u010d ustavnimi pravicami. Zato smo se odlo\u010dili, da zakon predlo\u017eimo v presojo Ustavnemu sodi\u0161\u010du. Predlagali smo tudi zadr\u017eanje izvajanja tega \u010dlena in prednostno obravnavo zadeve. S tem smo \u017eeleli omogo\u010diti, da bi Ustavno sodi\u0161\u010de lahko \u010dim prej odlo\u010dilo, ali so dolo\u010dbe v zakonu ustavno skladne ali niso. Moja ocena je, da u\u010dinkovitost nikakor ne sme biti edini vidik, ko se ocenjuje kakovost nekega zakona. Naj dam \u0161portno primerjavo: doping v \u0161portu je zelo u\u010dinkovit, ampak je prepovedan, ker je \u0161kodljiv. Oblast je v demokraciji omejena z ustavnim okvirjem in temu danes pravimo ustavna demokracija, kar pomeni, da oblast izvira iz ljudstva, vendar je omejena z ustavo.<\/p>\n

Dejali ste, da ste prejeli \u0161tevilne pobude. Kak\u0161ne?<\/p>\n

Pobude so bile zelo razli\u010dne. Nikakor niso prevladovali primeri romskih dru\u017ein, temve\u010d primeri enostar\u0161evskih dru\u017ein, invalidov oziroma oseb z oviranostmi, bolnikov, ki so nezmo\u017eni za delo, vklju\u010dno z onkolo\u0161kimi bolniki. Konkretna dolo\u010dba je prizadela tudi brezdomce. Ti ljudje so odvisni od socialnega prejemka, ve\u010dina jih \u017eivi v najemni\u0161kih stanovanjih, kar pomeni, da je ob nepla\u010devanju osnovnih stro\u0161kov najemnine, ogro\u017eena tudi njihova eksistenca. Grozile bi jim tudi delo\u017eacije. Gre torej tudi za raznovrstne skupine prebivalcev, na katere zakonodajalec ob sprejemanju zakona najverjetneje ni pomislil.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Varuhinja
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tVaruhinja \u010dlovekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek in novinarka Ana Vojnovi\u0107 Zorman. .Foto: dostopno<\/p>\n

Zakon o dolgotrajni oskrbi je finan\u010dno breme oskrbe prenesel na dr\u017eavo, ki pobira prispevek, ki ga pla\u010dujemo vsi zaposleni. Zaradi tega so se polo\u017enice nekaterih stanovalcev precej zni\u017eale. Na drugi strani pa so iz sistema dolgotrajne oskrbe izpadli starostniki s posebnimi potrebami in te\u017eavami v du\u0161evnem zdravju. Ti zaradi dviga pla\u010d zaposlenih zdaj pla\u010dujejo tudi 700 evrov ve\u010d na mesec. Gre v tem primeru za diskriminacijo? Konec koncev vsi, ki pla\u010dujemo prispevek za dolgotrajno oskrbo, lahko nekega dne postanemo starostniki z invalidnostjo ali posebnimi potrebami ali zbolimo za kak\u0161no du\u0161evno boleznijo.<\/p>\n

Zakon o dolgotrajni oskrbi \u2013 \u010de pustimo ob strani dejstvo, da se uveljavlja postopoma in da ima nekaj za\u010detnih te\u017eav \u2013 na splo\u0161no prina\u0161a pozitivne spremembe. Pri Varuhu pa ugotavljamo, da prina\u0161a tudi nekatere nekonsistentnosti, ki jih bo treba prej ali slej nasloviti in odpraviti. Kot ste omenili, imajo vi\u0161je cene oskrbnin stanovalci domov, ki so vanje name\u0161\u010deni na podlagi zakona o socialnem varstvu in ne na podlagi zakona o dolgotrajni oskrbi. Veliko sem razmi\u0161ljala o tem, da je trenutni sistem v resnici zelo nepregleden. Katero ko\u0161arico pravic bo nekdo dobil, je odvisno od tega, na kateri pravni podlagi bo posameznik vlo\u017eil zahtevo za sprejem v dom starej\u0161ih ob\u010danov ali druge socialno varstvene zavode, kombinirane zavode, ki pa so povsem izpadli iz tega sistema. Seveda ne smemo pozabiti, da so tudi strokovnjaki v dolo\u010denem trenutku zagovarjali, da starostniki s posebnimi potrebami in motnjami v du\u0161evnem zdravju ostanejo izven sistema dolgotrajne oskrbe. Takrat si verjetno nih\u010de ni predstavljal, kaj bo to dejansko pomenilo. In zdaj imamo razli\u010dne pravice in razli\u010dno visoka dopla\u010dila za posameznike, ki so v primerljivih polo\u017eajih in lahko celo v sosednji sobi ali pa sosednji postelji.<\/p>\n

Kako to neenakopravno obravnavo popraviti?<\/p>\n

Omogo\u010diti moramo personalizirano obravnavo posameznika in ne nekega univerzalizma, kjer, sociolo\u0161ko gledano, posameznik postane \u0161tevilka na papirju in je njegova vloga obravnavana brez razmisleka o njegovih dejanskih potrebah. Zavedam se, da je to zahtevno, ker je kadra premalo, tudi centri za socialno delo so izjemno obremenjeni, socialni delavci in delavke pa se gotovo zelo trudijo, da bi vloge \u010dim prej re\u0161ili. Ve\u010d bi morali narediti na digitalizaciji, kjer je to smiselno. Vemo, da so \u010dakalne dobe za sprejem dolge. Vendar nekdo, ki vlo\u017ei vlogo za dolgotrajno oskrbo, potrebuje pomo\u010d takoj, ne \u010dez nekaj mesecev ali celo leto dni. Tako prihaja do situacij, da \u010dlovek svojih pravic ne more uveljavljati, zato pravimo, da so izvotljene, obstajajo zgolj na papirju. In \u017eal je tako v Sloveniji na ve\u010d podro\u010djih.<\/p>\n

Kako ocenjujete polo\u017eaj invalidov in oseb s posebnimi potrebami v Sloveniji?<\/p>\n

Polo\u017eaj oseb z oviranostmi oziroma invalidov v Sloveniji \u017eal ni dober. Spremembe so prepo\u010dasne in neenakomerne, \u0161tevilni projekti ostajajo nedokon\u010dani. To se ka\u017ee na podro\u010dju fizi\u010dne dostopnosti javnih stavb, dostopa do storitev in spletnih strani, pa tudi pri zdravstveni obravnavi ter pretirani digitalizaciji brez premisleka, da nimajo vsi ustreznih digitalnih ve\u0161\u010din ali mo\u017enosti za uporabo digitalnih storitev. Te te\u017eave se odra\u017eajo tudi v izobra\u017eevanju, mo\u017enostih za samostojno \u017eivljenje ter v \u0161e vedno prisotni paternalisti\u010dni obravnavi oseb z oviranostmi oziroma invalidov.<\/p>\n

V Sloveniji pa kljub temu ni najve\u010dji problem zakonodaja, ampak njeno izvajanje. Eden tak\u0161nih primerov je pravica do znakovnega jezika in jezika gluhoslepih, ki je zapisana v ustavi, vendar zanjo \u0161e danes ni zagotovljenega stabilnega financiranja. Zato ta ustavno zagotovljena pravica na nek na\u010din ostaja mrtva \u010drka na papirju, pa \u010deprav je ta papir ustava. Tudi pri uresni\u010devanju zakonodaje imamo \u0161e veliko mo\u017enosti, tako na podro\u010dju okolja in prostora, pa tudi pri zagotavljanju varnosti. Policija in organi pregona so imeli \u017ee pred t. i. \u0160utarjevim zakonom veliko pooblastil. Zakaj jih niso izvajali? Spra\u0161ujem se, kako je sploh lahko pri\u0161lo do tega, da je nekdo imel za ve\u010d kot 90 tiso\u010d evrov glob zaradi prekr\u0161kov v dveh letih, pa noben tega ni opazil oziroma ni reagiral. Nobenega ukrepa ni bilo, ne verjamem, da zato, ker ni bilo nobenega vzvoda za ukrepanje.<\/p>\n

Dejali ste, da imamo v Sloveniji dobro zakonodajo na podro\u010dju pravic oseb z oviranostmi, te\u017eava pa je v njenem izvajanju. Konec decembra lani se je iztekel 15-letni rok za prilagoditev javnih stavb, vendar je ve\u010dina stavb v javni rabi \u0161e vedno nedostopnih. Iz Zveze paraplegikov Slovenije so nedavno opozorili, da sta nedostopni tudi na\u0161i najve\u010dji zdravstveni ustanovi \u2013 UKC Ljubljana (vhod z glavne plo\u0161\u010dadi) in Cankarjev dom. Gre za \u0161e en primer dobro urejene pravice na papirju, ki pa v praksi ni za\u017eivela.<\/p>\n

Zakonodaja je razmeroma solidna, \u010deprav obstajajo mo\u017enosti za izbolj\u0161ave. Eden od osnovnih problemov je \u017ee opredelitev invalidnosti, ki ni povsem skladna s Konvencijo o pravicah invalidov. Glede dostopnosti grajenega okolja pa smo pri Varuhu \u017ee leta pred iztekom tega roka opozarjali, da so reforme prepo\u010dasne. Kljub temu nas je rok na koncu nekako presenetil, saj v pol leta ali enem letu ni bilo mogo\u010de vsega prilagoditi. Zdaj pridejo na vrsto in\u0161pekcijski nadzori, ki pa so \u0161ibki na ve\u010d podro\u010djih, ne le na podro\u010dju dostopnosti. Razlogov je ve\u010d: prvi\u010d, imamo premalo in\u0161pektorjev, zato je verjetnost in\u0161pekcijskega nadzora razmeroma majhna. Drugi\u010d, kadar do nadzora vendarle pride, je pomembno, da in\u0161pekcijski ukrepi niso namenjeni sami sebi, temve\u010d tudi zagotavljanju dolo\u010denih pravic ciljnih skupin. In\u0161pekcije bi morali razumeti kot del \u0161ir\u0161ega sistema zavor in ravnovesij, ne zgolj kot element kaznovalne politike, saj se na ta na\u010din krepi zaupanje v pravno dr\u017eavo. Pred meseci sem bila seznanjena s primerom gluho-slepega de\u010dka, ki ga nobena \u0161ola in noben zavod v Sloveniji ni \u017eelel vklju\u010diti v izobra\u017eevanje, ker niso imeli usposobljenih kadrov, ki bi bili kos de\u010dkovim potrebam. Vendar \u010de ima v Sloveniji vsak otrok pravico do izobra\u017eevanja, jo ima tudi ta de\u010dek.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Varuhinja
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tVaruhinja \u010dlovekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek. Foto: BoBo\/Borut \u017divulovi\u0107<\/p>\n

Slovenija na podro\u010dju izena\u010devanja mo\u017enosti invalidov ne kr\u0161i zgolj nacionalnih, temve\u010d tudi mednarodne zaveze. Odbor Zdru\u017eenih narodov, ki spremlja izvajanje Konvencije o pravicah invalidov (Slovenija jo je ratificirala leta 2008), nas je \u017ee leta 2018 opozoril na \u0161tevilne nepravilnosti, vendar se zdi, da teh priporo\u010dil nismo v zadostni meri upo\u0161tevali. Kak\u0161no je va\u0161e mnenje?<\/p>\n

Odbor za pravice invalidov spremlja izvajanje konvencije s strani dr\u017eav pogodbenic. In tukaj lahko ugotovimo, da Slovenija zelo po\u010dasi uresni\u010duje priporo\u010dila odbora in seveda s tem ne spo\u0161tuje konvencije. Temeljna te\u017eava je morda, kot \u017ee omenjeno, v definiciji invalidnosti, ki je po konvenciji \u0161ir\u0161a kot v na\u0161i zakonodaji. V Sloveniji imamo razli\u010dne zakone, ki imajo razli\u010dne opredelitve invalidnosti in zato invalidi prejemajo razli\u010dne ko\u0161arice pravic po razli\u010dnih pravnih podlagah, in to je gotovo sporno. Morali bi izhajati iz ene opredelitve, ki sledi razumevanju oseb z oviranostmi iz konvencije in ki se potem horizontalno prena\u0161a v celoten slovenski pravni red. Pri Varuhu pripravljamo tudi mednarodno \u0161tudijo o neodvisnem \u017eivljenju invalidov, ki je tudi ena od pravic iz konvencije. To je zelo pomemben vidik razumevanja sporo\u010dila konvencije.<\/p>\n

Strinjam se, da bi morali pristopili k prenovljenemu prevodu Konvencije o pravicah invalidov, saj iz sedanjega prevoda lahko izhaja tudi napa\u010dno razumevanje nekaterih pravic, ki jih prina\u0161a konvencija. In \u0161e en vidik je, in sicer .drugi odstavek 33. \u010dlena te konvencije opredeljuje neodvisni mehanizem oz. telo za spremljanje izvajanja konvencije, ki ga v Sloveniji nimamo \u017ee 18 let. In tudi to je del problema. Ta mehanizem mora biti neodvisen od vlade in se mora osredoto\u010dati na izvajanje konvencije. Pri Varuhu bi si \u017eeleli – in to smo \u017ee ve\u010dkrat poudarili – ta mehanizem vzeti pod okrilje, potrebujemo pa ustrezno pravno podlago in seveda tudi \u010dlove\u0161ke in druge vire za celovito in sistemati\u010dno spremljanje uresni\u010devanja pravic iz konvencije. Sklicevanje na to, da morda med vsemi invalidskimi organizacijami ni popolnega soglasja glede tega, kako naj bi ta mehanizem deloval, ne bi smel biti nek alibi ali pa razlog, da se takega mehanizma ne ustanovi. Glede tega imamo tudi primere dobrih praks iz ve\u010d evropskih dr\u017eav.<\/p>\n

Omenili ste samostojno \u017eivljenje invalidov, ki ga v veliki meri omogo\u010da tudi Zakon o osebni asistenci (ZOA). Ta se trenutno prenavlja, nekatere invalidske organizacije in dru\u0161tva pa opozarjajo, da bi spremembe lahko onemogo\u010dile samostojno \u017eivljenje najte\u017ejim invalidom. Medtem sindikat osebne asistence poziva k \u010dimprej\u0161njemu sprejetju novele, saj naj bi za\u0161\u010ditila pravice osebnih asistentov. Kak\u0161no je va\u0161e mnenje glede sprememb Zakona o osebni asistenci?<\/p>\n

Zakon o osebni asistenci potrebuje spremembe, nujno pa je, da so te spremembe \u017eivljenjske, da upo\u0161tevajo razli\u010dna stanja, razli\u010dne vrste oviranost. Diskriminatorno je, da nekatere invalidnosti izpadejo iz tega sistema osebne asistence. Vpra\u0161anje je, kaj jim preostane, po kateri ureditvi bodo potem prejeli neko asistenco, ki jo nedvomno potrebujejo? Ali na\u0161 sistem sploh naslavlja potrebe, ki jih imajo tisti, ki ne bodo upravi\u010deni do osebne asistence? Pred prehitrim sprejemanjem tega zakona je potrebna poglobljena strokovna in javna razprava.<\/p>\n

Hkrati je potrebna tudi ve\u010dja za\u0161\u010dita osebnih asistentov, predvsem pa ve\u010d usposabljanja in izobra\u017eevanja o njihovi vlogi in delu, kaj pomeni kakovostna osebna asistenca, katere storitve se izvajajo v njenem okviru, kje so meje izvajanja ter kak\u0161ne so pravice iz delovnih razmerij. Tak\u0161na usposabljanja bi prinesla napredek pri izvajanju osebne asistence, kar pomeni, da bi od tega imeli korist tudi uporabniki osebne asistence. Menim, da je na tem podro\u010dju zelo pomanjkljiv tudi nadzor in ni preglednosti. Zlorabe se lahko dogajajo na eni ali drugi strani, a ni jasno, kako reagirati, kak\u0161no podporo nuditi \u017ertvam. Te\u017eava je tudi v tem, da se ta dejavnost praviloma prepu\u0161\u010da ve\u010dinoma nevladnemu sektorju, kar bi potrebovali, pa so sistemske re\u0161itve, in to tudi na podro\u010dju financiranja, ki je zdaj projektno. Vsi oskrbovalni poklici so nujno potrebni in premalo cenjeni v dru\u017ebi. Moramo najti mehanizme in pristope, da bodo ti poklici cenjeni in ustrezno vrednoteni. Brez njih si namre\u010d ne predstavljam neke kakovostne dru\u017ebe v prihodnosti. <\/p>\n

V Sloveniji letos drugi\u010d zaznamujemo dan inkluzije, ki ga je vlada razglasila decembra 2024. Njegov namen je ozave\u0161\u010danje o pomembnosti vklju\u010devanja vseh posameznikov v dru\u017ebo ne glede na njihove osebne okoli\u0161\u010dine. Kako pomembna je inkluzija pri uresni\u010devanju \u010dlovekovih pravic?<\/p>\n

Z vidika sodobnega razumevanja \u010dlovekovih pravic in sodobne dru\u017ebe je inkluzija nujna. Mislim, da je v dru\u017ebi \u0161e vedno veliko stereotipov glede oseb z oviranostjo. En pokazatelj je ta, kako pogosto jih vidimo na ulicah, cestah, koliko so prisotne v vsakdanjem \u017eivljenju. Ugotovimo lahko, da v Sloveniji niso tako zelo prisotne, da to ni nekaj vsakdanjega. Lahko se vpra\u0161amo zakaj in dobimo jasen odgovor, da zato, ker so te osebe izklju\u010dene iz dru\u017ebe. Kako dose\u010di premike v glavah ljudi? Tukaj je veliko pogledov in mo\u017enih pristopov. Spomnimo se, kako se je pri uveljavljanju pravic \u017eensk za\u010delo uveljavljati sistem kvot. Teh v primeru enakopravnosti ne bi potrebovali. Praksa je pokazala, da kvote pomagajo ru\u0161iti tudi ovire v glavah in da so v bistvu prispevale k nekemu hitrej\u0161emu doseganju cilja ve\u010dje enakopravnosti med spoloma. Ali je treba najprej \u010dakati, da se bo dru\u017eba spremenila ali je treba proaktivno ravnati? To je seveda retori\u010dno vpra\u0161anje. Poglejmo \u0161olstvo: glede na stali\u0161\u010da Odbora za invalide se vklju\u010dujo\u010de izobra\u017eevanje razlikuje od izklju\u010devanja, segregacije in integracije. Slovenski izobra\u017eevalni sistem je \u0161e dale\u010d od inkluzivnega izobra\u017eevanja, v konvencijskem pomenu te pravice. Vklju\u010dujo\u010de pomeni, da je sistem prilagojen posamezniku in ne da se mora posameznik prilagajati sistemu. Ne strinjam se, da ni mogo\u010de dose\u010di vklju\u010dujo\u010dega sistema, celotne dru\u017ebe. Seveda pa nas \u010daka \u0161e veliko dela, tudi pri preseganju predsodkov.<\/p>\n

Lani smo na Dostopno.si obravnavali tudi primer kr\u0161itev pravic invalidov pri potovanju z letalom, ko je tur\u0161ka letalska dru\u017eba Turkish Airlines na\u0161o vrhunsko \u0161portnico \u2013 paraplesalko s spinalno mi\u0161i\u010dno atrofijo \u2013 zaradi neustreznega ravnanja podpornega osebja prevrnila med letalske sede\u017ee, pri \u010demer se je po\u0161kodovala. Zaradi neodzivnosti letalske dru\u017ebe je bil edini na\u010din za uveljavljanje pravic sodni postopek, a se zanjo zaradi visokih stro\u0161kov ni odlo\u010dila. Ali lahko v primerih kr\u0161itev mednarodnih konvencij, v tem primeru Montrealske konvencije, ombudsmani sodelujejo s kolegi v drugih dr\u017eavah in tako pomagajo pri uveljavljanju pravic?<\/p>\n

Mo\u010dno se zavzemam, da je nujno, da se naredijo premiki tudi glede spo\u0161tovanja \u010dlovekovih pravic s strani gospodarstva, zato smo na tem podro\u010dju pri Varuhu \u017ee aktivni. Seveda gredo stvari zelo po\u010dasi, ker zaenkrat \u0161e ni jasnega pravnega okvirja. Evropska unija prina\u0161a nek napredek na tem podro\u010dju, \u010deprav se ti standardi, ki so bili sprejeti pred letom, dvema, z novimi predlogi Evropske komisije \u017ee nekako krhajo. Ko govorimo o raznih multinacionalnih oziroma \u010dezmejnih dru\u017ebah, je seveda vpra\u0161anje pristojnosti, kje to\u010dno, naj bi se pravice uveljavljalo. Ugotavljam, da bi se moralo nadalje razvijati tudi ‘\u010deznacionalno’ sodelovanje ombudsmanov, ne samo v smislu izmenjave dobrih praks, ampak tudi skupne obravnave tovrstnih \u010dezmejnih primerov. V tak\u0161nih primerih bi lahko ombudsmani nudili neformalno varstvo \u010dlovekovih pravic, katerega zna\u010dilnost je, da je brezpla\u010dno, da je hitro in neformalno, torej brez potrebnih odvetni\u0161kih storitev. Ampak za zdaj je tak\u0161no \u010dezmejno sodelovanje prej izjema kot pravilo. Ukrepanje ombudsmanov je seveda pogojeno z njihovimi pristojnostmi. Pogosto tudi mednarodne dru\u017ebe ali multinacionalke, ki so udele\u017eenke v primerih kr\u0161itev pravic, sploh nimajo sede\u017ea v Evropski uniji in je potem od njih terjati odgovornost za spo\u0161tovanje pravic \u0161e zahtevnej\u0161e. Potekajo pa \u017ee pogajanja tudi o mednarodni konvenciji o \u010dlovekovih pravicah v gospodarstvu. Kot re\u010deno, se tudi Varuh \u010dlovekovih pravic kot nacionalna institucija za \u010dlovekove pravice vklju\u010duje v to, da bi se na mednarodni ravni vzpostavil sistem bolj u\u010dinkovitega varstva \u010dlovekovih pravic v gospodarstvu.<\/p>\n

Katere sistemske ovire na podro\u010dju pravic invalidov v Sloveniji ocenjujete kot najbolj nujne za odpravo v \u010dasu va\u0161ega mandata in kako boste kot varuhinja spremljali ter javno opozarjali na njihovo (ne)uresni\u010devanje?<\/p>\n

Sistemske ovire, ki jih vidim, so fizi\u010dna dostopnost razli\u010dnih stavb v javni rabi in javnega prostora, dostopnost storitev, tudi digitalna dostopnost, razvoj znakovnega jezika in jezika gluhoslepih. Drug vidik je diskriminacija, kjer so osebe z oviranostmi neposredno ali posredno diskriminirane zaradi svojih osebnih okoli\u0161\u010din. Tukaj lahko vidimo, da so denimo pri dostopu do trga dela premalo poznane mo\u017enosti poklicnih prekvalifikacij, ki bi jih bilo mogo\u010de \u0161e bolje uporabljati. Tretji\u010d, dolgotrajna oskrba, pa deinstitucionalizacija oz. skupnostna oskrba, kjer je tudi zelo pomembno, da se naredi korak naprej. Nenazadnje pa tudi neodvisno \u017eivljenje in avtonomija samoodlo\u010danja invalidov, ker se mi zdi, da je \u0161e velikokrat pogosto prav ta pravica invalidom neupravi\u010deno kratena.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Varuhinja \u010dlovekovih pravic dr. Simona Drenik Bavdek. Foto: dostopno\/ Ana Vojnovi\u0107 Zorman Mandat ste za\u010deli z vlo\u017eitvijo zahteve…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":10205,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[6],"tags":[5182,5184,59,61,62,37,58,60,38,5183],"class_list":{"0":"post-10204","1":"post","2":"type-post","3":"status-publish","4":"format-standard","5":"has-post-thumbnail","7":"category-slovenija","8":"tag-dan-inkluzije","9":"tag-invalidi","10":"tag-republic-of-slovenia","11":"tag-republika-slovenija","12":"tag-si","13":"tag-slovene","14":"tag-slovenia","15":"tag-slovenija","16":"tag-slovenscina","17":"tag-varuhinja-clovekovih-pravic"},"share_on_mastodon":{"url":"","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/10204","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=10204"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/10204\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/10205"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=10204"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=10204"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=10204"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}