{"id":102604,"date":"2026-05-24T22:58:19","date_gmt":"2026-05-24T22:58:19","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/102604\/"},"modified":"2026-05-24T22:58:19","modified_gmt":"2026-05-24T22:58:19","slug":"omnibus-in-njegov-trojanski-konj","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/102604\/","title":{"rendered":"Omnibus in njegov trojanski konj"},"content":{"rendered":"

Neko\u010d je bila beseda omnibus oznaka za vpre\u017eni voz, ko\u010dijo za prevoz ve\u010djega \u0161tevila potnikov. Danes beseda omnibus ozna\u010duje tudi vrsto zakona, ki ima ambicijo, da bi urejal zelo razli\u010dne tematike. Uvodoma poudarjamo, da se tu ne dotikamo ukrepov v zakonu, ki so po svoji naravi res intervencijski. Zanimajo naj predvsem ukrepi z izrazitimi dolgoro\u010dnimi in strate\u0161kimi posledicami za blaginjo dr\u017eave<\/a>. Prav zato se ob aktualnem omnibusu odpira vpra\u0161anje: ali res pelje vse v isto smer \u2013 ali pa so vanj vpre\u017eeni tudi trojanski konji? Razprava o kapici in liberalizaciji zdravstva je v resnici diskusija o tem, kak\u0161no dr\u017eavo \u017eelimo.<\/p>\n

Prvi trojanski konj: kapica prispevkov?<\/p>\n

Kapica se javnosti predstavlja kot ukrep za za\u0161\u010dito razvojnih in\u017eenirjev. To je legitimna skrb, saj mora Slovenija znati zadr\u017eati ljudi, ki ustvarjajo visoko dodano vrednost. Toda arbitrarno postavljen prag tega cilja ne dose\u017ee, saj so dohodki ve\u010dine razvojnih in\u017eenirjev precej ni\u017eji, medtem ko kapica koristi predvsem najvi\u0161jim dohodkom nasploh. Zato kapica ni razvojna.<\/p>\n

Hkrati omnibus ohranja desetletja regresivni pav\u0161alni obvezni zdravstveni prispevek (OZP), zaradi katerega ni\u017eje pokojnine relativno prispevajo tudi desetkrat ve\u010dji dele\u017e svojih prihodkov kot visoke pla\u010de. Isto\u010dasno pa predvideva odpravo prispevka za dolgotrajno oskrbo pri upokojencih. Zato kapica tudi ni socialna.<\/p>\n

Stabilnih dr\u017eav dolgoro\u010dno ne ohranjajo ideolo\u0161ke zmage, ampak ob\u010dutek pravi\u010dnosti, dru\u017ebene povezanosti in medsebojnega zaupanja.<\/p>\n

Tako kapica ni ne razvojna ne socialna, temve\u010d z grobim administrativnim pragom ustvarja lo\u010dnico med privilegiranimi in neprivilegiranimi.<\/p>\n

\u010ce je cilj res razvojna razbremenitev, bi bila pravi\u010dnej\u0161a postopna razvojna krivulja prispevkov, pri kateri prispevki \u0161e vedno rastejo, vendar po\u010dasneje od dohodkov. Tak sistem bi ohranil solidarnost, razvojno razbremenil najbolj produktiven del dru\u017ebe in ostal fiskalno vzdr\u017een brez ostrega preloma med dr\u017eavljani.<\/p>\n

Toda sama razbremenitev \u0161e ne ustvarja razvoja. Slovenija potrebuje jasno razvojno strategijo in mo\u010dan inovacijski sklad za razvojne in\u017eenirske projekte, medicinske in farmacevtske preboje, umetno inteligenco, robotiko, zagonska podjetja ter druge tehnologije z visoko dodano vrednostjo. Tak sklad ne sme biti birokratski aparat za delitev subvencij, temve\u010d strokovno voden, operativno hiter in pod stalnim preverjanjem razvojne upravi\u010denosti projektov. Njegovo bistvo mora biti agilnost: poskusi, izbolj\u0161aj ali ustavi.<\/p>\n

\u0160ele kombinacija razvojne krivulje, inovacijskega sklada in dolgoro\u010dne razvojne strategije bi lahko ustvarila pravo elito znanja, ki bi Sloveniji zagotavljala trajno rast dodane vrednosti in dru\u017ebo blaginje.<\/p>\n

Do elite znanja ljudje ne bi \u010dutili zavisti. Odpor nastane takrat, ko se bogatenje \u017ee bogatih financira tudi na ra\u010dun ljudi z nizkimi dohodki. In prav to mnogi vidijo v kapici.<\/p>\n

Bodo torej iz prvega trojanskega konja stopili ustvarjalci skupne blaginje \u2013 ali nova elita bogatenja na ra\u010dun drugih?<\/p>\n

Drugi trojanski konj: liberalizacija zdravstva<\/p>\n

\"Branislav<\/p>\n

Branislav Popovi\u0107, dr. ra\u010dunalni\u0161kih znanosti, svetovalec za strate\u0161ko upravljanje. FOTO: Osebni arhiv<\/p>\n

Kot smo pokazali, da sta pridevnika razvojna in socialna pri kapici predvsem demago\u0161ka retorika, je tudi \u00bbre\u0161evanje \u010dakalnih vrst\u00ab pogosto retori\u010dno kritje za postopno liberalizacijo in privatizacijo zdravstva oziroma razvoj poslov na ra\u010dun bolezni. Zdravje je temeljna komponenta blaginje, bolezen pa ne sme postati prilo\u017enost za bogatenje na ra\u010dun vseh pla\u010devalcev prispevkov oziroma na ra\u010dun sistemsko zagotovljenega kupca \u2013 ZZZS.<\/p>\n

\u010cakalne dobe so seveda zelo resen izziv, tako organizacijski kot kadrovski. Toda predlagana liberalizacija organizacijskih te\u017eav ne re\u0161uje. Te je mogo\u010de odpravljati predvsem z digitalno podprtimi mened\u017eerskimi metodami ter u\u010dinkovitej\u0161im upravljanjem sistema. \u010ce pa govorimo o kadrovskem vpra\u0161anju, so koncesije lahko del re\u0161itve \u2013 vendar samo tedaj, ko dejansko pove\u010dujejo skupne zdravstvene kapacitete dr\u017eave.<\/p>\n

Predlagani omnibus tega ne zagotavlja. Nasprotno: s prostim prehajanjem kadrov iz javnih ustanov k zasebnim izvajalcem dr\u017eava ne pridobi novih zmogljivosti, ampak le prerazporeja isto kadrovsko maso na \u0161kodo javnega zdravstva.<\/p>\n

Koncesije same po sebi niso problem. Lahko so celo pomemben korektiv in dopolnitev javnega sistema. Smiselno bi bilo celo, da imajo vsi zasebniki koncesijo, \u010de s tem dejansko prispevajo dodatne kadre in nove kapacitete. Toda reforma mora upo\u0161tevati sistemske razlike med izvajalci. Univerzitetni klini\u010dni centri in osrednje javne ustanove namre\u010d ne opravljajo le zdravstvenih storitev, temve\u010d nosijo tudi breme razvoja kadrov, specializacij, raziskav, uvajanja novih metod zdravljenja in medicinskih inovacij. Zato bi bila nujna diferenciacija pri vrednotenju storitev, ob hkratnem poenotenju standardov kakovosti med javnimi in zasebnimi izvajalci.<\/p>\n

Na ta klju\u010dna vpra\u0161anja predlagatelji niso ponudili odgovorov. Ponudili so le \u00bb\u010darobno palico\u00ab prostega prehajanja zdravnikov. V iskrenost namere skraj\u0161evanja \u010dakalnih vrst bi bilo la\u017eje verjeti, \u010de ne bi hkrati zahtevali prostega razpolaganja s prese\u017eki iz koncesij, torej zasebne akumulacije kapitala na ra\u010dun sredstev ZZZS.<\/p>\n

Pri tem ne smemo spregledati \u0161e ne\u010desa: pri zahtevnej\u0161ih specializacijah lahko skupna javna investicija v enega zdravnika \u2013 od \u0161tudija medicine do konca specializacije \u2013 dose\u017ee tudi pol milijona evrov. Zato se upravi\u010deno poraja vpra\u0161anje, ali naj se najve\u010dja javna investicija v kadre brez omejitev in brez kakr\u0161nekoli kompenzacije ali povratnih zavez preliva k zasebnikom, medtem ko se javni sistem postopno slabi. In \u010de bi pri\u0161lo do razgradnje javnega zdravstva \u2013 kje bi se potem sploh usposabljali novi vrhunski specialisti za potrebe zasebnikov?<\/p>\n

Tudi tukaj torej ne gre za zavist, kot radi o\u010ditajo zagovorniki tak\u0161nih re\u0161itev, temve\u010d za odpor proti pohlepu in proti nedomi\u0161ljenim sistemskim posegom, podobno kot pri kapici.<\/p>\n

To zato ni ve\u010d zgolj tehni\u010dno vpra\u0161anje zdravstvene reforme, temve\u010d vpra\u0161anje same filozofije ustavno zagotovljene socialne dr\u017eave in dru\u017ebene pravi\u010dnosti. Iz drugega trojanskega konja tako ne prihajajo odgovori na \u010dakalne vrste, temve\u010d nevarnost postopne razgradnje javnega zdravstva.<\/p>\n

Kdo dr\u017ei vajeti<\/p>\n

Posebno simboliko daje dejstvo, da vajeti tega omnibusa dr\u017ei NSi, stranka, ki se sklicuje na tradicijo kr\u0161\u010danske demokracije.<\/p>\n

Evropska kr\u0161\u010danska demokracija je nastala kot odgovor na socialna neravnovesja gospodarskih sistemov svojega \u010dasa, ki so ogro\u017eala \u010dlovekovo dostojanstvo, socialno ravnovesje in dru\u017ebeni mir. Prav zato sta pape\u017ea Leon XIII. in Pij XI. izdala socialni encikliki Rerum Novarum (1891) in Quadragesimo Anno (1931), ki sta postali eden od temeljev evropske socialno-tr\u017ene ekonomije. Njuno bistveno sporo\u010dilo ni bilo za\u0161\u010dita privilegiranih slojev, temve\u010d za\u0161\u010dita dostojanstva dela, omejevanje pretirane koncentracije bogastva, krepitev dru\u017ebene solidarnosti ter ohranjanje socialnega ravnovesja.<\/p>\n

In \u010de je kdaj \u010das za novo veliko socialno encikliko, je to prav dana\u0161nji \u010das vse ve\u010djih socialnih razlik, koncentracije kapitala ter razpadanja resni\u010dnih skupnosti ob eksploziji virtualnih. Pred nami se namre\u010d odpira temeljno vpra\u0161anje, kako v obdobju digitalnega kapitalizma \u2013 ali celo digitalnega fevdalizma, \u010de parafraziramo Varufakisov koncept tehnofevdalizma \u2013 ponovno dose\u010di ravnovesje med u\u010dinkovitostjo trga, dostojanstvom dela in dru\u017ebeno solidarnostjo.<\/p>\n

Zato je legitimno vpra\u0161anje, ali se politika, ki se sklicuje na kr\u0161\u010dansko demokracijo oziroma \u0161ir\u0161e na kr\u0161\u010danske vrednote \u2013 kot se obi\u010dajno ne le NSi, temve\u010d dobr\u0161en del konservativnega politi\u010dnega prostora \u2013, \u0161e vedno giblje v okviru socialnega ravnovesja ali pa je \u017ee prestopila v neoliberalni okvir, v katerem \u00bbkapital zaradi kapitala\u00ab (in vse manj zaradi razvoja) prevladuje nad dru\u017ebenim ravnovesjem.<\/p>\n

To ni ve\u010d samo politi\u010dno vpra\u0161anje za NSi, temve\u010d vpra\u0161anje za celoten slovenski desnosredinski prostor. Dolgoro\u010dna smer razvoja slovenske dr\u017eave namre\u010d ne more biti stvar ene same politi\u010dne opcije, ampak zahteva \u0161ir\u0161i dru\u017ebeni konsenz, dose\u017een tudi v dialogu z levim politi\u010dnim polom.<\/p>\n

Kam omnibus pelje<\/p>\n

To je danes verjetno najpomembnej\u0161e vpra\u0161anje. Omnibus bi zato morali razumeti kot prilo\u017enost za resen dru\u017ebeni razmislek o tem, kak\u0161na dr\u017eava \u017eeli Slovenija postati. Ali nas vodi proti bolj pravi\u010dni, razvojni in povezani dru\u017ebi? Ali pa predvsem proti dodatni razbremenitvi najvi\u0161jih dohodkov, \u0161irjenju prostora za zasebni kapital ter postopnemu slabljenju javnih sistemov?<\/p>\n

Ob tem se poraja tudi vpra\u0161anje demokrati\u010dne legitimnosti. Namen ustavne omejitve referendumov pri davkih in obveznih dajatvah je bil za\u0161\u010dita fiskalne stabilnosti dr\u017eave \u2013 ne pa mo\u017enost, da se z vklju\u010ditvijo posamezne dav\u010dne ali prispevne dolo\u010dbe pred neposredno presojo dr\u017eavljanov za\u0161\u010diti celoten sve\u017eenj zelo razli\u010dnih sistemskih sprememb.<\/p>\n

\u010ce bi tak\u0161na praksa postala obi\u010dajna, bi lahko katerakoli oblast skoraj vsak politi\u010dno ob\u010dutljiv zakon za\u0161\u010ditila pred referendumom \u017ee s tem, da bi mu dodala ustrezno \u2013 ali celo povsem neustrezno \u2013 dav\u010dno ali prispevno dolo\u010dbo. Tako bi se ustavna izjema, namenjena za\u0161\u010diti stabilnosti dr\u017eave, postopno lahko preoblikovala v mehanizem omejevanja neposredne demokracije.<\/p>\n

Zato se postavlja bistveno vpra\u0161anje: ali lahko pravna stroka pri presoji referendumskih omejitev ravna zgolj po formalni prisotnosti dav\u010dne dolo\u010dbe, ali pa mora tehtati tudi \u0161ir\u0161e dru\u017ebene posledice, koristi in \u0161kodo, ki jih lahko tak\u0161en zakon povzro\u010di dr\u017eavi in dru\u017ebi? Dru\u017ebeno ravnovesje, socialna dr\u017eava in demokrati\u010dna legitimnost niso obrobni okraski ustavne ureditve, temve\u010d njeni temeljni nosilni stebri.<\/p>\n

To pa bi pomenilo precej ve\u010d kot vpra\u0161anje enega zakona. Pomenilo bi postopno spreminjanje ravnote\u017eja med predstavni\u0161ko in neposredno demokracijo. Prav zato bo v politi\u010dno zgodovino gotovo sodil tudi paradoks, da se nekateri najglasnej\u0161i zagovorniki neposredne demokracije danes v vlogi oblasti postavljajo nasproti njeni neposredni presoji.<\/p>\n

In morda prav tu ti\u010di najgloblje vpra\u0161anje tega omnibusa:<\/p>\n

\u2022 ali omnibus postaja vozilo politi\u010dnega \u00bbdekretizma\u00ab?<\/p>\n

\u2022 ali lahko omnibus manj\u0161inski politi\u010dni volji omogo\u010di u\u010dinke ve\u010dinske oblasti?<\/p>\n

Vpra\u0161anja, ki odlo\u010dajo o dolgoro\u010dni smeri dr\u017eave, javnih sistemih, dru\u017ebenem ravnovesju in razvojni prihodnosti Slovenije, bi morala postati predmet \u0161irokega dru\u017ebenega soglasja \u2013 ne zgolj trenutne politi\u010dne ve\u010dine ali celo manj\u0161inskih politi\u010dnih razmerij.<\/p>\n

Kajti ko dru\u017eba pri najpomembnej\u0161ih razvojnih vpra\u0161anjih razpade na nasprotne bregove, med katerimi ni ve\u010d mogo\u010de graditi mostov, za\u010dne razpadati tudi notranja mo\u010d dr\u017eave \u2013 z njo pa njena razvojna sposobnost, konkuren\u010dnost in dolgoro\u010dna stabilnost. Prav razpad zaupanja je pogosto trenutek, ko oblast za\u010dne posegati po hitrih, populisti\u010dnih in slabo premi\u0161ljenih re\u0161itvah, zapakiranih v navidezno nujne sistemske pakete.<\/p>\n

Zdaj ni ve\u010d \u010das populizmov in demago\u0161kih vzklikov, temve\u010d \u010das soo\u010denja s posledicami sprejetih odlo\u010ditev. Stabilnih dr\u017eav dolgoro\u010dno ne ohranjajo ideolo\u0161ke zmage, ampak ob\u010dutek pravi\u010dnosti, dru\u017ebene povezanosti ter medsebojnega zaupanja \u2013 zaupanje oblasti v presojo ljudi in zaupanje ljudi v oblast, da dr\u017eava deluje v korist vseh, ne le posameznih interesov.<\/p>\n

Prav zato vpra\u0161anje omnibusa ni ve\u010d vpra\u0161anje enega zakona. Postaja vpra\u0161anje prihodnjega modela slovenske demokracije in dr\u017eave, ki jo bomo zapustili naslednjim generacijam.<\/p>\n

***<\/p>\n

Branislav Popovi\u0107, dr. ra\u010dunalni\u0161kih znanosti, svetovalec za strate\u0161ko upravljanje.<\/p>\n

Prispevek je mnenje avtorja in ne izra\u017ea nujno stali\u0161\u010da uredni\u0161tva.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Neko\u010d je bila beseda omnibus oznaka za vpre\u017eni voz, ko\u010dijo za prevoz ve\u010djega \u0161tevila potnikov. Danes beseda omnibus…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":102605,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[6],"tags":[1122,59,61,62,37,58,60,38,23691,19538,1306,3047],"class_list":["post-102604","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-slovenija","tag-drzava","tag-republic-of-slovenia","tag-republika-slovenija","tag-si","tag-slovene","tag-slovenia","tag-slovenija","tag-slovenscina","tag-socialna-drzava","tag-socialna-kapica","tag-vlada","tag-zdravstvo"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116632034110318095","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/102604","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=102604"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/102604\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/102605"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=102604"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=102604"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=102604"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}