{"id":105366,"date":"2026-05-27T02:33:06","date_gmt":"2026-05-27T02:33:06","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/105366\/"},"modified":"2026-05-27T02:33:06","modified_gmt":"2026-05-27T02:33:06","slug":"fernanda-prado-vercic-brazilka-ki-je-v-kranju-nasla-svoj-drugi-dom","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/105366\/","title":{"rendered":"Fernanda Prado Ver\u010di\u010d: Brazilka, ki je v Kranju na\u0161la svoj drugi dom"},"content":{"rendered":"

Fernanda Prado Ver\u010di\u010d je brazilska novinarka, fotourednica, producentka in kuratorka, ki od leta 2011 \u017eivi in ustvarja v Sloveniji. Prihaja iz S\u00e3o Paula, enega najve\u010djih in naj\u017eivahnej\u0161ih mest na svetu, danes pa je njeno \u017eivljenje tesno povezano s Kranjem. Prav tu je na\u0161la ljubezen, si ustvarila dru\u017eino in razvila svoj osrednji profesionalni projekt \u2013 Kranj Foto Fest, katerega ustanovna direktorica je.<\/p>\n

Selitev iz dinami\u010dnega S\u00e3o Paula v precej mirnej\u0161i Kranj je bila zanjo pomembna \u017eivljenjska prelomnica. Kljub izzivom, ki jih prinese \u017eivljenje v novi dr\u017eavi, u\u010denje jezika in iskanje poklicnega prostora v novem okolju, je Kranj s\u010dasoma postal njen dom. Ne le zaradi osebnih vezi, temve\u010d tudi zato, ker je v mestu prepoznala izjemen fotografski potencial. S Kranj Foto Festom \u017eeli bogato fotografsko dedi\u0161\u010dino Kranja, zaznamovano s prvim slovenskim fotografom Janezom Puharjem, povezati s sodobno mednarodno fotografsko ustvarjalnostjo.<\/p>\n

INTERVJU:\u00a0Fernanda Prado Ver\u010di\u010d<\/p>\n

\"Fernanda<\/p>\n

Foto: Ana Kova\u010d <\/p>\n

Fernanda, leta 2011 vas je v Slovenijo pripeljala ljubezen. Ali lahko po skoraj 15 letih \u017eivljenja v Sloveniji \u017ee re\u010dete, da je Kranj oziroma Slovenija postala va\u0161 dom?<\/p>\n

Da, lahko, vendar je \u0161lo za proces. To se ni zgodilo \u010dez no\u010d. Mislim, da so mi skozi leta razli\u010dne izku\u0161nje na razli\u010dnih ravneh \u017eivljenja postopoma dale ob\u010dutek, da se v Sloveniji po\u010dutim kot doma.<\/p>\n

Najve\u010d sta k temu prispevala moja otroka. Ko sem prvi\u010d postala mama, sem spoznala, da sem mama slovenskega otroka. Ko je za\u010del govoriti slovensko, sem dojela, da ni ve\u010d poti nazaj (smeh, op. p.). Mislim, da sem takrat za\u010dela graditi svoj odnos z dr\u017eavo skozi novo generacijo, skozi svoje otroke.<\/p>\n

Potem pa je ta vez postala \u0161e mo\u010dnej\u0161a tudi skozi projekt Kranj Foto Fest, ki se je v festivalski obliki rodil leta 2021, po pandemiji covida.\u00a0<\/p>\n

Prav delo pri festivalu, ki je zelo tesno povezan s Kranjem in obstaja prav zaradi Kranja, me je \u0161e bolj povezalo z mestom. Kranj zdaj ni ve\u010d samo kraj, od koder prihaja moj mo\u017e in kjer sta se rodila moja otroka, ampak tudi kraj, kjer gradim svoj sanjski projekt, svoje sanje, foto festival.<\/p>\n

Rekli ste, da imate slovenska otroka. Pri star\u0161ih, ki prihajajo iz razli\u010dnih dr\u017eav, je vedno aktualno vpra\u0161anje jezika. Kako doma ohranjate va\u0161 materni jezik, portugal\u0161\u010dino?<\/p>\n

Oba otroka teko\u010de govorita oba jezika. Zanimivo je opazovati, kako otro\u0161ki mo\u017egani kot goba vsrkavajo vse, kar se jim dogaja in kar jih u\u010dimo. V hipu znata preklopiti iz sloven\u0161\u010dine v portugal\u0161\u010dino in obratno.<\/p>\n

Zelo zanimivo je tudi, kako tvorita stavke, kar je zna\u010dilno za ve\u010dino dvojezi\u010dnih otrok. V\u010dasih govorita portugalsko, a uporabita slovensko stav\u010dno strukturo ali celo slovensko besedo \u2014 obi\u010dajno kak samostalnik. Doma pravzaprav govorimo me\u0161anico treh jezikov: sloven\u0161\u010dine, portugal\u0161\u010dine in angle\u0161\u010dine.<\/p>\n

PRVI OBISK SLOVENIJE<\/p>\n

V Slovenijo ste se po dveh predhodnih obiskih preselili leta 2011. Je \u0161lo bolj za preizkus, da vidite, ali bi vam \u017eivljenje tukaj ustrezalo, ali ste \u017ee takoj pripotovali z vso prtljago in namenom, da tukaj ostanete?<\/p>\n

\u0160lo je zares. Iz S\u00e3o Paula sem v Slovenijo pripotovala z dvema kosoma prtljage, vse drugo sem pustila v Braziliji. Najte\u017eje sem se lo\u010dila od svoje zbirke fotoknjig in fotografij razli\u010dnih brazilskih fotografov; vse sem morala pustiti v S\u00e3o Paulu.<\/p>\n

Na neki na\u010din je \u0161lo za test, a sem v resnici vedela, da prihajam za dalj \u010dasa, pravzaprav za vedno. V Braziliji sem dala odpoved, psa sem prepustila mami, prodala sem avto, vse sem pustila za seboj in pri\u0161la v Slovenijo. Ni \u0161lo samo za obisk, ki bi trajal nekaj mesecev, ampak za resno odlo\u010ditev, da v Sloveniji ostanem in si zgradim naslednje poglavje \u017eivljenja.<\/p>\n

\"Kranj<\/p>\n

Foto: Shutterstock <\/p>\n

Kako se spominjate prvih dni v va\u0161i novi domovini? Slovenija je najlep\u0161a spomladi in poleti. Je bilo tako idili\u010dno kot ste si predstavljali?<\/p>\n

Niti ne, v bistvu je bilo grozno\u00a0(smeh, op. p.). Zame je bil to precej\u0161en \u0161ok. Bil je zadnji teden oktobra in lahko si predstavljate, kak\u0161no vreme je takrat v Sloveniji. Res je sicer, da sem na Brniku pristala v son\u010dnem vremenu in da je bilo \u010dudovito, a \u017ee naslednji teden se je vreme spremenilo. Bilo je megleno, celo do te mere, da skozi okno nisem videla ni\u010desar. Z leti sem spoznala, da je november eden najbolj turobnih mesecev v letu.<\/p>\n

Te\u017eava niso bile le nizke temperature. \u017de prej sem vedela, da si moram kupiti tople \u010devlje, rokavice, kapo in vse mogo\u010de sloje obla\u010dil, da me ne bo zeblo. Ve\u010dja te\u017eava je bilo pomanjkanje svetlobe. Takrat ni bilo sonca, jaz pa sem \u010dlovek, ki sonce potrebuje. To je bil \u0161ok za moje telo.<\/p>\n

Takrat sem ugotovila, da je Evropa v tem pogledu precej druga\u010dna od Ju\u017ene Amerike, kjer poletje traja prakti\u010dno vse leto. Res so obdobja, ko pogosteje de\u017euje in so temperature ni\u017eje, ampak v Braziliji lahko gremo vse leto na pla\u017eo. Tudi pozimi je skoraj vedno son\u010dno.<\/p>\n

Tudi sneg sem prvi\u010d videla \u0161ele v Sloveniji, ko sem bila stara ve\u010d kot 30 let. Morala sem se nau\u010diti, kako hoditi po snegu in ledu. Veliko sem padala, mo\u017e pa mi je govoril, da se moram tega navaditi, da tako pa\u010d je. Navaditi sem se morala tudi na zimske \u010devlje, v Braziliji sem ve\u010dino \u010dasa pre\u017eivela v sandalih (smeh, op. p.).<\/p>\n

Bilo je te\u017eko. November je zame \u0161e vedno te\u017eak mesec. Takrat se najraje osredoto\u010dim na delo, da ne razmi\u0161ljam preve\u010d.<\/p>\n

NOVO POGLAVJE<\/p>\n

Ko ste se preselili v Slovenijo, je bil to za vas na neki na\u010din nov za\u010detek. Kako je za\u010deti novo poglavje po 30. letu? Ste imeli idejo, kaj boste po\u010deli? Diplomirali ste iz novinarstva, v dr\u017eavi z drugim jezikom pa je jezikovna ovira verjetno precej zahtevna.<\/p>\n

Da, in kot veste, novinarji potrebujemo jezik in to zelo dobro znanje jezika. Osnovno znanje ni dovolj. Zato je bilo zame te\u017eko, ker sem se morala posloviti od novinarstva. \u0160e vedno pogre\u0161am vsakodnevni tempo, delo v uredni\u0161tvu, ustvarjanje \u010dasopisa … Zavedam pa se, da moja sloven\u0161\u010dina ni dovolj dobra, da bi lahko z njo delovala v novinarstvu in sodelovala v profesionalnih razpravah.<\/p>\n

Lahko komuniciram v vsakdanjem \u017eivljenju, v trgovini, s sosedi, z mo\u017eevimi sorodniki, kaj ve\u010d od tega pa te\u017eko.<\/p>\n

\"Fernanda<\/p>\n

Foto: Ana Kova\u010d <\/p>\n

Da se vrnem k va\u0161emu vpra\u0161anju: po 30. letu je te\u017eko za\u010deti novo \u017eivljenje, in to na vseh ravneh. Preide\u0161 iz samskega \u017eivljenja v zakon, iz samozadostnosti v odvisnost od partnerja, iz uspe\u0161ne kariere v ob\u010dutek, da si nekoristen.<\/p>\n

V Sloveniji nisem takoj dobila slu\u017ebe, niti \u010desa osnovnega, saj nisem znala jezika. Nisem mogla sama k zdravniku brez mo\u017ea, ki mi je sproti prevajal zdravnikove besede, enako je bilo v lekarni pri prevzemu zdravil.\u00a0<\/p>\n

To so bili \u010dasi, ko \u0161e nismo imeli vseh mogo\u010dih prevajalnikov na telefonu ali orodja ChatGPT, ki bi nam olaj\u0161al jezikovne ovire. Zdaj, ko to govorim, se zdi, kot bi bilo to pred ve\u010d desetletji, v resnici pa je od takrat minilo le nekaj ve\u010d kot deset let.<\/p>\n

Vse to je seveda zelo slabo za samozavest. Te\u017eko je, ko tujec za\u010dne iz ni\u010dle v vseh pogledih, \u0161e posebej poklicno. \u010ce nima\u0161 slu\u017ebe, ne more\u0161 biti neodvisen, samozavest je nizka, sprejeti mora\u0161 slab\u0161e pla\u010dana dela … Mislim, da je selitev mojo kariero upo\u010dasnila oziroma zamaknila za ve\u010d kot desetletje.<\/p>\n

Dejstvo je, da je pri 30. letih na\u0161a energija na vrhuncu. Takrat si \u017eelimo delati, ustvarjati, graditi kariero, jaz pa sem se ravno v teh letih najbolj borila. Iskala sem sebe, prilo\u017enosti in mo\u017enosti, kjer bi se lahko dokazala in uveljavila.<\/p>\n

Bilo je te\u017eko. Selitev v novo dr\u017eavo, u\u010denje novega jezika, materinstvo in ponovno iskanje svojega profesionalnega mesta so mo\u010dno zaznamovali mojo karierno pot.\u00a0<\/p>\n

Ste se ob selitvi v Slovenijo po\u010dutili dobrodo\u0161lo?<\/p>\n

Da, bilo je lepo, po\u010dutila sem se dobrodo\u0161lo. Ljudje so bili radovedni, zanimalo jih je, zakaj sem se preselila, kdo sploh sem … Mislim, da imajo ljudje obi\u010dajno neko predstavo, da Brazilci cele dneve pre\u017eivimo na pla\u017ei, se son\u010dimo, ple\u0161emo sambo in igramo nogomet, pa seveda ni tako (smeh, op. p.). \u0160e vedno moramo delati. Poleg tega v S\u00e3o Paulu ni pla\u017ee, ampak betonska d\u017eungla.<\/p>\n

Skratka, ljudje so bili prijazni, zanimalo jih je, kdo sem in od kod prihajam, meni pa se je zdelo, da o njih ne vem ni\u010desar.<\/p>\n

Hitro sem tudi ugotovila, da je velika razlika med megalomanskim S\u00e3o Paulom in Kranjem. V majhnem kraju te hitro vsi poznajo ali pa vsaj sli\u0161ijo, da obstaja\u0161. V ogromnem mestu si la\u017eje anonimen. In to mi je bilo v\u0161e\u010d. To malo pogre\u0161am.<\/p>\n

\"Fernanda<\/p>\n

Foto: Ana Kova\u010d <\/p>\n

ISKANJE SVOJEGA MESTA POD SONCEM<\/p>\n

Kako ste sku\u0161ali najti svoje mesto v skupnosti? Kako ste v Sloveniji na\u0161li ljudi s podobnimi interesi kot so va\u0161i?<\/p>\n

Pri tem mi je veliko pomagal fotograf Simon Plestenjak, s katerim sva skupaj \u0161tudirala v S\u00e3o Paulu, in sva \u017ee dolga leta tesna prijatelja. Omenila bi tudi\u00a0Matja\u017ea Tan\u010di\u010da, s katerim sva se sre\u010dala v Braziliji in pozneje v Sloveniji postala prijatelja. Prosila sem ju, naj me pove\u017eeta z ljudmi, ki so kakorkoli povezani s fotografijo: s fotografi, kuratorji, uredniki, galeristi, komerkoli iz sveta fotografije. Izjemno sem jima hvale\u017ena, saj sem prek njiju pri\u0161la v stik z ljudmi s podro\u010dja fotografije.<\/p>\n

S\u010dasoma sem za\u010dela sodelovati z razli\u010dnimi fotografskimi institucijami. Delala sem tudi kot fotografinja, a ne pogosto, saj me precej bolj zanima delo v ozadju. V Sao Paulu sem namre\u010d delala kot fotourednica in bila dejavna v razli\u010dnihsferah novinarstva in komuniciranja. V Sloveniji sem sodelovala s start-upi kot urednica vsebinskega marketinga, kjer sem lahko delala v angle\u0161\u010dini.<\/p>\n

Na za\u010detku sem kot samostojna novinarka pisala za brazilske medije, predvsem o Sloveniji, pozneje tudi \u0161ir\u0161e, o Evropi in potovanjih.<\/p>\n

\"Fernanda<\/p>\n

Foto: Ana Kova\u010d <\/p>\n

Ste ob selitvi v Slovenijo sku\u0161ali vzpostaviti stik z rojaki iz Brazilije?<\/p>\n

Da, \u017ee na za\u010detku sem bila v stiku z brazilsko ambasado in preko njihovih dogodkov, dru\u017eenj in sre\u010danj smo na\u0161li druge Brazilce, predvsem \u017eenske, ki so se po selitvi zna\u0161le v podobni situaciji kot jaz. Danes smo povezani, kar precej nas je, sigurno okoli 300. Ko sem se preselila, nas ni bilo niti sto. \u0160irimo se, smo v stiku, izmenjujemo si ideje, se sre\u010dujemo, tudi ob brazilskih praznikih.<\/p>\n

TRD JEZIKOVNI OREH<\/p>\n

Kako ste se lotili u\u010denja slovenskega jezika?<\/p>\n

Takoj ko sem se preselila v Slovenijo, sem se prijavila na te\u010daj na Centru Cene \u0160tupar. Mislim, da sem te\u010daj obiskovala pol leta, potem sem hodila na te\u010daj na Filozofsko fakulteto, pozneje \u0161e v Kranju.<\/p>\n

Te\u010dajniki smo bili zelo narodnostno pisana skupina \u2013\u00a0iz Egipta, Kolumbije, Kostarike … Vsi smo bili v isti situaciji, ubadali smo se s podobnimi te\u017eavami. Vsi smo imeli slu\u017ebo v svoji domovini, tukaj pa smo se iskali in za\u010denjali iz ni\u010dle. In vse to samo zaradi jezika.<\/p>\n

Vse, kar sem znala, vse moje znanje, vse moje diplome so bile neuporabne, ker nisem znala jezika. Strinjam se, po 14 letih bi morala teko\u010de govoriti slovensko, pa \u0161e vedno ne.<\/p>\n

\"Fernanda<\/p>\n

Foto: Ana Kova\u010d <\/p>\n

Sloven\u0161\u010dina je res zelo zahtevna, jaz pa sem perfekcionistka. Dokler se ne po\u010dutim suvereno, te\u017eko govorim slovensko. Mislim, da tudi zato, ker sem diplomirala iz novinarstva in ker mi je jezik tako pomemben, no\u010dem delati slovni\u010dnih napak. \u017delim govoriti popolno.<\/p>\n

Verjetno je olaj\u0161evalna okoli\u0161\u010dina tudi to, da ve\u010dina Slovencev govori angle\u0161ko, zato niti ni tako nujno, da bi povsem usvojili slovenski jezik.<\/p>\n

Res je, to sem tudi sama ugotovila. \u010ce ne bi govorila angle\u0161ko, bi se bila prisiljena hitreje nau\u010diti sloven\u0161\u010dine. Poznam tujce, ki ne znajo angle\u0161ko in posledi\u010dno govorijo slovensko precej bolje kot jaz.<\/p>\n

KRANJ FOTO FEST, \u0160ESTI\u010c<\/p>\n

Dotakniva se \u0161e sredi\u0161\u010da va\u0161ega trenutnega ustvarjanja \u2014 Kranj Foto Festa. Kako se je rodil festival, od kod ideja?<\/p>\n

Ko sem se preselila v Kranj, sem odkrila zgodbo o Janezu Puharju, prvem slovenskem fotografu in izumitelju fotografije na steklu, ki je \u017eivel prav v Kranju. Po\u010dutila sem se res privilegirano, da se sprehajam po istih ulicah, po katerih je neko\u010d hodil tako pomemben pionir fotografije.<\/p>\n

Zgodovina fotografije me je vedno zelo zanimala, zato sem za\u010dela raziskovati njegovo \u017eivljenje in delo. Pri tem sem spoznala Petro Puhar, njegovo sorodnico, prav tako Kranj\u010danko, ki je mo\u010dno vpeta v lokalno kulturno dogajanje. Za\u010deli sva razmi\u0161ljati, kaj bi lahko ustvarili skupaj. Nato je minilo skoraj osem let: vmes sem rodila dva otroka, udarila je epidemija covida-19, leta 2020 pa sva se s Petro vendarle znova sre\u010dali. Strinjali sva se, da je kon\u010dno napo\u010dil pravi trenutek, in za\u010deli oblikovati strategijo fotografskega festivala.<\/p>\n

Prvo izvedbo smo pripravili leta 2021, razstave pa so bile ve\u010dinoma postavljene v izlo\u017ebah trgovin v kranjskem starem mestnem jedru, saj so se \u0161tevilne zaradi epidemijskih zaprtij zna\u0161le v te\u017ekem polo\u017eaju. \u017de tisto leto smo na prvi javni poziv prejeli 142 prijav, kar se nam je zdelo izjemno. Danes, ob \u0161esti izvedbi festivala, smo na nate\u010daj prejeli rekordnih 1.608 prijav 1.239 fotografov z vsega sveta, kar je neverjetno. Festival je res mo\u010dno zrasel. Vedno poteka avgusta, v \u010dasu okrog rojstnega dne Janeza Puharja; letos bo trajal od 27. avgusta do 27. septembra.<\/p>\n

Kranj je resni\u010dno sredi\u0161\u010de fotografije in ima na tem podro\u010dju velik potencial. Podpirajo nas Mestna ob\u010dina Kranj, Zavod za turizem in kulturo Kranj, Ministrstvo za kulturo ter zasebni podporniki. Na\u0161\u00a0glavni sponzor je Leica Camera Austria. \u017delimo si, da bi bil Kranj prepoznan kot regionalno fotografsko vozli\u0161\u010de.<\/p>\n

Kranj je namre\u010d edinstven, ker zdru\u017euje zgodovino in sodobnost fotografije. Je edino mesto v Sloveniji, ki ima fotografski festival in hkrati tako mo\u010dno zgodbo, povezano z rojstvom slovenske fotografije.<\/p>\n

Kdo je bil Janez Puhar (1814-1864)?<\/p>\n

Janez Puhar je bil slovenski duhovnik, fotograf in izumitelj. Velja za prvega slovenskega fotografa in enega pionirjev zgodnje svetovne fotografije.<\/p>\n

Najbolj znan je po tem, da je leta 1842 razvil lasten postopek fotografiranja na steklo. Ta postopek je bil pomemben, ker je fotografijo poenostavil, pocenil in skraj\u0161al \u010das osvetlitve. Puhar je za osvetlitev potreboval pribli\u017eno 15 sekund, kar je bilo za tisti \u010das zelo napredno.<\/p>\n

V\u010dasih ga omenjajo tudi kot avtorja zgodnjih avtoportretov oziroma celo kot prvega slovenskega ustvarjalca selfijev, saj je ustvarjal fotografske avtoportrete. Njegov avtoportret hrani Narodni muzej Slovenije.<\/p>\n

Koliko se je glas o festivalu raz\u0161iril v tujino? Verjetno se prijavljajo tudi tuji fotografi.<\/p>\n

Da, ve\u010dina prijav prihaja iz tujine. Veliko fotografov tudi pripotuje v Kranj, tukaj nakupujejo, se prehranjujejo v restavracijah in prespijo ve\u010d no\u010di, zato je festival zelo dobra prilo\u017enost tudi za lokalno gospodarstvo.<\/p>\n

Pri tem so nam lahko za vzor \u0161tevilna mesta po svetu, ki so za\u010dela s foto festivalom in po njem postala prepoznavna po vsem svetu. V Franciji je na primer najbolj znan Arles,\u00a0mesrece, ki pa ga poznajo vsi ljubitelji fotografije. Podobne primere imamo tudi na Poljskem, Hrva\u0161kem, v Bosni in Hercegovini \u2026<\/p>\n

\"Fernanda<\/p>\n

Foto: Ana Kova\u010d <\/p>\n

Mislim, da ima Kranj na tem podro\u010dju izjemen potencial, ki bi ga morali \u010dim bolje izkoristiti. Mesto bi si zaslu\u017eilo prostor, hi\u0161o fotografije oziroma center fotografije, kjer bi lahko izvajali fotografske programe tudi zunaj festivala.<\/p>\n

To bi bil prostor, kjer bi se razli\u010dne generacije sre\u010devale na delavnicah, kjer bi lahko izvajali izobra\u017eevalne programe in s tem vra\u010dali skupnosti. Pravkar smo skupaj z Medgeneracijskim centrom za\u010deli delavnico za starej\u0161e, ki je bila takoj zapolnjena, kar pomeni, da je zanimanje za fotografijo res veliko. Lahko bi pripravili ve\u010d razstav, ve\u010d mentoriranj, ve\u010d dogajanja.<\/p>\n

MED BRAZILIJO IN SLOVENIJO: NAVADE, VARNOST IN OKUSI DOMA<\/p>\n

\u010ce se vrneva k va\u0161i mati\u010dni domovini Braziliji. \u010ce bi se preselili nazaj, kaj slovenskega bi odnesli s seboj?<\/p>\n

Ni ravno slovensko, ampak zagotovo bi tudi v Braziliji ob\u010dasno pekli \u010devap\u010di\u010de na \u017earu (smeh, op. p.).\u00a0<\/p>\n

S seboj bi odnesla tudi varnost, brezskrbno sprehajanje po ulici, brez strahu, da bi me kdo napadel ali oropal. S seboj bi odnesla tudi svoje kolo, \u010deprav vem, da v Sao Paulu s kolesom ne bi imela veliko po\u010deti, saj je zaradi prometa in velike gne\u010de preve\u010d nevarno.<\/p>\n

Morda bi s seboj vzela tudi na\u010din \u017eivljenja in \u010dudovite zelene povr\u0161ine znotraj mest.<\/p>\n

\"Fernanda<\/p>\n

Foto: Ana Kova\u010d <\/p>\n

Kako pogosto se vra\u010date v Braziliji in kaj obi\u010dajno prinesete v Slovenijo?<\/p>\n

Ne tako pogosto, obi\u010dajno na vsaki dve leti. Navadno se vrnem s kavo. Moja dru\u017eina prihaja iz regije, kjer gojijo kavo, zato mi to veliko pomeni. V\u010dasih prinesem tudi kak kos tropskega sadja, obvezno pa brazilske knjige, predvsem za otroka, zato da lahko bereta v portugal\u0161\u010dini.<\/p>\n

Preberite \u0161e:<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Fernanda Prado Ver\u010di\u010d je brazilska novinarka, fotourednica, producentka in kuratorka, ki od leta 2011 \u017eivi in ustvarja v…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":105367,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[24],"tags":[2518,151,3054,62,37,58,60,38],"class_list":["post-105366","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-kranj","tag-brazilija","tag-kranj","tag-prek-meja","tag-si","tag-slovene","tag-slovenia","tag-slovenija","tag-slovenscina"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116644204013400354","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/105366","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=105366"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/105366\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/105367"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=105366"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=105366"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=105366"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}