{"id":118065,"date":"2026-06-06T23:47:10","date_gmt":"2026-06-06T23:47:10","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/118065\/"},"modified":"2026-06-06T23:47:10","modified_gmt":"2026-06-06T23:47:10","slug":"cas-skrajnosti-ni-resitve-siol-net","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/118065\/","title":{"rendered":"\u010cas skrajnosti: ni re\u0161itve – siol.net"},"content":{"rendered":"

Prvi udarec katoli\u0161kemu taboru na Slovenskem (lahko ga skoraj popolnoma ena\u010dimo s Slovensko ljudsko stranko) je povzro\u010dil razpad Habsbur\u0161ke monarhije. \u010ceprav je katoli\u0161ki politi\u010dni tabor, ki je pred prvo svetovno vojno dosegel prevlado na Slovenskem, zaradi narodnih na\u010del vodil odhod iz monarhije in oblikovanje skupne ju\u017enoslovanske dr\u017eave, je to objektivno gledano oslabilo polo\u017eaj t. i. klerikalcev.<\/p>\n

Iz katoli\u0161kega cesarstva v kraljevino s pravoslavnim vladarjem<\/p>\n

Habsbur\u0161ka monarhija je bila dr\u017eava, ki ji je vladal katoli\u0161ki cesar, ju\u017enoslovanska dr\u017eava pa dr\u017eava, v kateri so imeli prevlado pravoslavni Srbi, dr\u017eavi pa je vladal srbski kralj oziroma srbska pravoslavna dinastija. Samo po sebi je to oslabilo katoli\u0161ki politi\u010dni tabor: veroizpoved, na kateri so gradili svojo politi\u010dno ideologijo, ni bila ve\u010d veroizpoved monarha, ki so mu bili podrejeni.<\/p>\n

Na prvih volitvah v novi ju\u017enoslovanski dr\u017eavi\u00a0je do\u017eivel katoli\u0161ki tabor hud osip glasov v primerjavi s preteklimi volitvami v Habsbur\u0161ki monarhiji \u2013 SLS je dobila “le”\u00a037 odstotkov glasov (na dr\u017eavnozborskih volitvah pred prvo svetovno vojno leta 1911 je SLS dobila skoraj 60 odstotkov glasov slovenskih volivcev).<\/p>\n

Napoved prihodnosti: socialisti\u010dna levica leta 1920 dobi skoraj tretjino glasov<\/p>\n

Velik upad glasov (SLS je sicer \u0161e vedno med strankami dobila relativno ve\u010dino) je bil posledica predvsem tega, da smo bili Slovenci eni najve\u010djih pora\u017eencev prve svetovne vojne (izgubili smo velik del ozemlja in rojakov na ra\u010dun Avstrije, Mad\u017earske in seveda zlasti Italije).<\/p>\n

\"Anton<\/p>\n

Anton Koro\u0161ec (na fotografiji) je bil od smrti Janeza Evangelista Kreka oktobra 1917 do svoje smrti decembra 1940 nesporni vodja slovenskega katoli\u0161kega politi\u010dnega tabora oziroma stranke SLS. V ju\u017enoslovanski dr\u017eavi je v korist Slovenije spretno izrabljal dejstvo, da smo bili Slovenci jezi\u010dek na tehtnici v merjenju mo\u010di med Srbi in Hrvati. A te politike je bilo konec s srbsko-hrva\u0161kim sporazumom avgusta 1939. Slovenski katoli\u0161ki politi\u010dni tabor je bil zdaj v slepi ulici, iz katere se ni mogel ve\u010d re\u0161iti. Ko je Hitler napadel Jugoslavijo, se je odprl prostor za vzpon komunisti\u010dne partije.
\n Foto: Bundesarchiv\/commons.wikimedia.org <\/p>\n

Ni mogo\u010de zanemariti niti vpliva ruske revolucije in povojnega levi\u010darskega oziroma socialnega vrenja na stari celini (socialdemokrati in komunisti so na prvih volitvah na Slovenskem po vojni leta 1920 dobili skupaj 28 odstotkov glasov, \u0161e nekaj manj kot \u0161tiri odstotke glasov pa so dobili narodni socialisti, ki so bili nekak\u0161na izpostava slovenskih liberalcev med delavskim slojem).<\/p>\n

Vrnitev SLS k absolutni ve\u010dini<\/p>\n

Katoli\u0161ki tabor (Slovenska ljudska stranka) si je v 20. letih opomogel in se vrnil k volilni absolutni ve\u010dini po zaslugi tega, da se je oprijel odlo\u010dnega zagovarjanja slovenske avtonomije znotraj ju\u017enoslovanske dr\u017eave (niso pa zagovarjali federalizacije\u00a0dr\u017eave, tako kot Hrvati) in protibeograjske retorike (a pragmati\u010dno sodelovali z Beogradom, ko so bili v vladi). Katoli\u0161ki politi\u010dni tabor je vodil izjemno spretni in nadarjeni politik Anton Koro\u0161ec.<\/p>\n

Slovenci smo bili tako v prvi Jugoslaviji jezi\u010dek na tehtnici med vladajo\u010dimi Srbi in nezadovoljnimi Hrvati, ki so trmasto zahtevali preoblikovanje jugoslovanske dr\u017eave v federacijo\u00a0(hrva\u0161ka desna politi\u010dna emigracija pa je zahtevala celo razbitje Jugoslavije in ustanovitev neodvisne hrva\u0161ke dr\u017eave). Slovenska politika je bila politika takti\u010dnega sodelovanja s Srbi za \u010dim ve\u010d dejanske avtonomije, tudi zato, ker so si nekateri hrva\u0161ki nacionalisti prizadevali podrediti Slovenijo ali vsaj del nje Zagrebu.<\/p>\n

Slovenci v slepi ulici, SLS v veliki zagati<\/p>\n

A slovenske politike jezi\u010dka na tehtnici je bilo konec s srbsko-hrva\u0161ko za\u010dasno spravo (s katero niso bili zadovoljni skrajne\u017ei na obeh straneh), ko je bila avgusta 1939 ustanovljena Banovina Hrva\u0161ka. Jugoslavija\u00a0je iz nekak\u0161ne trialisti\u010dne dr\u017eave Srbov, Hrvatov in Slovencev zdaj postala le dualisti\u010dna dr\u017eava Srbov in Hrvatov. Slovenci smo popolnoma izviseli. Jugoslavija je postala nekak\u0161na Srbo-Hrva\u0161ka.<\/p>\n

\"Katoli\u0161ki<\/p>\n

Katoli\u0161ki politi\u010dni tabor in komunisti so imeli tudi zgodovino skupnega sodelovanja, o kateri pozneje niso radi javno govorili. Na ljubljanskih volitvah v prvi polovici 20. let preteklega stoletja so klerikalci, socialisti, komunisti in narodni socialisti skupaj porazili razcepljeni liberalni tabor. Tedaj je Ljubljana za nekaj \u010dasa celo dobila Trg Karla Marxa. Tudi Koro\u0161ec na za\u010detku ni grajal oktobrske revolucije, ampak je previdno govoril o njej (da ne bi odganjal delavskih volivcev). V 30. letih se je seveda politi\u010dni prostor radikaliziral: SLS, predvsem njen prevladujo\u010di desni del, je postal gore\u010de protikomunisti\u010den in protisovjetski. Na fotografiji: Ljubljana leta 1929.
\n Foto: Wikimedia Commons <\/p>\n

Katoli\u0161ki politi\u010dni tabor se je s tako svojo politiko jezi\u010dka na tehtnici izpel, Slovenci pa smo se zna\u0161li v slepi ulici (Hrvati so celo \u017eeleli, da se Slovenci v tej dualisti\u010dni Jugoslaviji podredijo Zagrebu). To je bil drugi veliki neuspeh SLS oziroma katoli\u0161kega politi\u010dnega tabora po prvi svetovni vojni, ki je zelo \u0161kodil slovenski desnici: prvi neuspeh so bile velike ozemeljske izgube po prvi svetovni vojni.<\/p>\n

Vzpon slovenskih komunistov, ki imajo oporo v\u00a0Moskvi<\/p>\n

Odpiral se je prostor za levico, zlasti za komunisti\u010dno partijo, ki je imela mednarodno omre\u017eje in oporo v Moskvi. Tak\u0161ne mednarodne opore katoli\u0161ki politi\u010dni tabor ni imel. \u017de v 19. stoletju se je nekak\u0161en kr\u0161\u010danski internacionalizem, ki je gledal na obstoj posameznih narodov, tudi manj\u0161ih, kot izraz volje Boga, umaknil bolj darvinisti\u010dnemu pogledu, po katerem imajo veliki narodi v boju za pre\u017eivetje pravico asimilirati manj\u0161e narode, tudi \u010de so to kr\u0161\u010danski narodi.<\/p>\n

Slovenski katoli\u0161ki politi\u010dni tabor je prisegal na katoli\u0161tvo in Rim (Vatikan), ta Rim pa je bil tudi prestolnica italijanske nacionalne dr\u017eave, ki je po prvi svetovni vojni izvajala politiko ostrega raznarodovanja Slovencev. Ne pozabimo tudi, da je leta 1929 s konkordatom pri\u0161lo do sprave med Svetim sede\u017eem in fa\u0161isti\u010dnim re\u017eimom Benita Mussolinija. S tem konkordatom je Italija med drugim priznala Vatikan kot suvereno dr\u017eavo, katoli\u0161tvo pa je postala edina dr\u017eavna vera v fa\u0161isti\u010dni Italiji.<\/p>\n

Vatikan in fa\u0161isti\u010dna\u00a0oblast, ki zatira Slovence<\/p>\n

Ta konkordat, ki je pomenil podporo Vatikana fa\u0161isti\u010dni oblasti v Italiji, je bila zagata za slovenski katoli\u0161ki politi\u010dni tabor, podobna zagati, v kateri so se zna\u0161li slovenski komunisti, ko je Stalin avgusta 1939 sklenil pakt o nenapadanju s Hitlerjem. Ne presene\u010da, da Stra\u017ea o viharju, glasilo gibanja, ki ga je vodil Lambert Ehrlich, ni nikoli pisala o fa\u0161isti\u010dnem zatiranju Slovencev, \u010deprav je bil Ehrlich po rodu iz Kanalske doline.<\/p>\n

\"Politi\u010dni<\/p>\n

Politi\u010dni katoli\u0161ki tabor je bil zelo ideolo\u0161ko navezan na Rim. Ne nazadnje je bilo glasilo, ki je prvo \u0161irilo protiliberalne ideje politi\u010dnega katoli\u0161tva, Rimski katolik Antona Mahni\u010da (ta se je pozneje kot \u0161kof na Krku pohrvatil in umrl kot Antun Mahni\u0107). Ironija usode je, da je Italija, dr\u017eava, ki je imela sredi\u0161\u010de v Rimu (tu je tako sede\u017e italijanske nacionalne dr\u017eave kot Katoli\u0161ke cerkve), precej pomagala k smrti kr\u0161kega \u0161kofa Mahni\u010da, ko so ga Italijani po prvi svetovni vojni za nekaj \u010dasa konfinirali v nek kraj v bli\u017eini Rima, kjer je zbolel. Leta 1929 je Vatikan podpisal konkordat s fa\u0161isti\u010dno Italijo, ki je raznarodovala Slovence. Katoli\u0161ki politi\u010dni tabor je bil tako v podobni zagati, kot je bila komunisti\u010dna partija med avgustom 1939 in junijem 1941, ko sta Hitlerjeva Nem\u010dija in Stalinova Sovjetska zveza sodelovali: sredi\u0161\u010de njune ideologije (politi\u010dno katoli\u0161tvo pri prvih in komunizem pri drugih) sta bili geopoliti\u010dno povezani s silo, ki je \u017eelela uni\u010diti slovenski narod. Na fotografiji: vodja fa\u0161isti\u010dne Italije Benito Mussolini.<\/p>\n

Foto: Guliverimage <\/p>\n

V 30. letih je desni del katoli\u0161kega politi\u010dnega tabora sledil idejam o stanovski dr\u017eavi po zgledu fa\u0161isti\u010dne Italije: stanovska ureditev naj bi prepre\u010dila razredni boj, ki so ga zahtevali na marksisti\u010dno navdahnjeni levici, in ga nadomestila s sodelovanjem razredov oziroma stanov. Stanovsko dr\u017eavo je podpiral tudi Vatikan.<\/p>\n

Velika praznina: smrt Koro\u0161ca, umre tudi Kulovec<\/p>\n

Hud udarec je katoli\u0161ki politi\u010dni tabor do\u017eivel decembra 1940, ko je umrl Koro\u0161ec. Zazijala je velika praznina, ki je novi vodja SLS Franc Kulovec ni mogel zapolniti. Napad Hitlerjeve Nem\u010dije in njenih zaveznic je katoli\u0161ki politi\u010dni tabor do\u017eivel popolnoma nepripravljen, zmeden in brez realnih ciljev. Za name\u010dek je Kulovec umrl med nem\u0161kim bombardiranjem Beograda 6. aprila 1941.<\/p>\n

Kako geopoliti\u010dno nerealen je bil slovenski katoli\u0161ki politi\u010dni tabor, ka\u017ee dejstvo, da je sku\u0161al tik pred napadom Nemcev in nekaj \u010dasa \u0161e tudi po njem dose\u010di, da bi Slovenija postala nekak\u0161na satelitska dr\u017eava Nem\u010dije po zgledu Slova\u0161ke. Ta je po Hitlerjevem razbitju \u010ce\u0161koslova\u0161ke postala desna avtoritarna dr\u017eava, na \u010delu katere je bil katoli\u0161ki duhovnik Jozef Tiso.<\/p>\n

V fa\u0161isti\u010dni Evropi ni bilo prostora za Slovence in Slovenijo\u00a0<\/p>\n

Ni pomagalo niti to, da je Koro\u0161ec leta 1940 kot minister sprejel dva protijudovska zakona (o omejitvi vpisa Judov v srednje, strokovne in visoke \u0161ole ter glede \u017eivilskih industrijskih podjetij, ki so jih vodili Judje) \u2013 antisemitizem sicer slovenskemu katoli\u0161kemu politi\u010dnemu taboru ni bil tuj \u017ee prej, navdih zanj je bil \u017ee dunajski \u017eupan Karl Lueger v \u010dasu Habsbur\u0161ke monarhije. Ta se je povzpel na oblast s protijudovsko retoriko.<\/p>\n

\"Leta<\/p>\n

Leta 1938 je britanski konzul v Zagrebu Thomas C. Rapp je glede na razpolo\u017eanje med Slovenci ugotavljal, da se ti ne bodo uprli Hitlerjevi Nem\u010diji, \u010de bo ta napadla Jugoslavijo in zasedla slovensko ozemlje. A dejstvo, da so Slovenci takrat \u0161tevilni \u0161e mislili, da bo to nekak\u0161na obnova predvojne Habsbur\u0161ke monarhije. A Hitler ni bil Habsbur\u017ean, ampak ga je gnalo sovra\u0161tvo do Slovanov. Slovenci smo bili tako po kapitulaciji starojugoslovanske vojske tar\u010da raz\u010detverjenja slovenskega ozemlja in takoj\u0161njega nacisti\u010dnega etnocida, v katerem so sodelovali tudi pripadniki nem\u0161ke manj\u0161ine, na primer ko\u010devski Nemci. Ta nem\u0161ka politika pa je seveda spro\u017eila slovenski upor. Na fotografiji: Hitler v Mariboru 26. aprila 1941.
\n Foto: Wikimedia Commons <\/p>\n

V fa\u0161isti\u010dni Evropi, kot je bila zastavljena na za\u010detku druge svetovne vojne, ni bilo prostora za nekatere narode, poleg Judov zlasti za manj\u0161e slovanske narode \u2013 in med njimi smo bili tudi Slovenci.<\/p>\n

Razkosanje slovenskega ozemlja\u00a0in etnocid nad Slovenci<\/p>\n

Slovensko ozemlje, ki so po prvi svetovni vojni \u017eiveli znotraj Jugoslavije, je bilo razdeljeno na \u0161tiri dele: levji dele\u017e so si prigrabili Nemci, velik del je pripadel tudi Italijanom, ki so dobili Ljubljano, Mad\u017eari so dobili Prekmurje, usta\u0161ka Hrva\u0161ka pa nekaj vasi med Savo in re\u010dico Bregano. Nemci, Mad\u017eari in Hrvati so hitro za\u010deli z raznarodovanjem Slovencev, le italijanska politika v Ljubljanski pokrajini je bila nekaj \u010dasa bolj blaga.<\/p>\n

Nemci so hoteli celo izgnati tretjino Slovencev z obmo\u010dja, ki so ga zasedli: Gorenjska, Posavje in slovenska \u0160tajerska. V projektu etnocida nad Slovenci so prostovoljno sodelovali tudi ko\u010devski Nemci (Ko\u010devarji).<\/p>\n

Katastrofalni polo\u017eaj slovenskega naroda izkoristi partija<\/p>\n

To katastrofo, ki je Slovence doletela leta 1941, so izkoristili komunisti. \u0160li so v oboro\u017eeni odpor, tudi zato, ker so bili prepri\u010dani v hitro sovjetsko zmago po nem\u0161kem napad na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941. Vojna se je zavlekla, a na koncu so Sovjeti na vzhodni fronti v letih 1943\u20131945 res zlomili Hitlerjevo Nem\u010dijo. To je tudi pomagalo komunistom z Josipom Brozom Titom\u00a0na \u010delu, da so pri\u0161li na oblast.<\/p>\n

\"Komunisti\u010dna<\/p>\n

Komunisti\u010dna partija Jugoslavije (KPJ), ki jo je vodil Josip Broz Tito, je po nem\u0161kem napadu na Sovjetsko zvezo 22. junija 1941 za\u010dela z oboro\u017eenim odporom, in sicer v prepri\u010danju, da bo Rde\u010da armada hitro porazila Hitlerja. A vojna se je zavlekla in postajala vse bolj krvava. Tito se je iz Srbije moral zaradi Nemcev in \u010detnikov umakniti v Bosno (ta je bila del Neodvisne dr\u017eave Hrva\u0161ke), kjer je izkoristil dejstvo, da je usta\u0161ka genocidna politika \u0161tevilne Srbe pognala v partizane.
\n Foto: Thomas Hilmes\/Wikimedia Commons <\/p>\n

Partizanski odpor od poletja 1941 naprej je bilo dejanje obupa, povezano s politiko nem\u0161kega etnocida nad Slovenci. Leta 1941 namre\u010d ni veliko Slovencev verjelo v poraz Hitlerjeve Nem\u010dije (vsaj ne v hitri poraz). Upor je bilo torej dejanje obupa, a tega upora ne\u00a0bi bilo, \u010de ne bi bilo la\u017enega upanja komunistov na hitro sovjetsko zmago.\u00a0<\/p>\n

Leta 1938 je britanski konzul v Zagrebu Thomas C. Rapp pisal svojim nadrejenim, da se Slovenci v primeru nem\u0161ke okupacije ne bodo uprli Nemcem (Britanci so si seveda \u017eeleli ravno nasprotno, torej upor proti Nemcem). Verjetno res ne bi bilo slovenskega upora, \u010de bi bila nem\u0161ka okupacija ponovitev politike habsbur\u0161ke monarhije do slovenskega naroda. A Hitler ni bil Habsbur\u017ean in Tretji rajh ni bil Avstrijsko cesarstvo: Slovenci smo bili tar\u010da etnocida in stisnjeni v kot smo se uprli.<\/p>\n

Slovenci smo bili zaradi etnocida potisnjeni v kot<\/p>\n

Slovenci se med drugo svetovno vojno nismo mogli potuhniti in previdno \u010dakati, kdo bo zmagal na koncu. Leta 1941 nismo dobili satelitske dr\u017eave, kot so jo dobili leta 1939 Slovaki ali leta 1941 Hrvati. Niti nismo dobili protektorata kot \u010cehi leta 1939. Prav tako nismo obdr\u017eali vsaj dela narodnega ozemlja, ki bi kljub okupaciji nosil slovensko etni\u010dno ime: kot so imeli svojo ozemlje z enti\u010dnim imenom Srbi v Srbiji, ki je bila leta 1941 skr\u010dena\u00a0na Banat in \u0160umadijo ter pod nem\u0161ko okupacijo (v huj\u0161em polo\u017eaju so bili seveda Srbi v NDH, na Kosovu in pod bolgarsko okupacijo).\u00a0<\/p>\n

\"Katoli\u0161ki<\/p>\n

Katoli\u0161ki politi\u010dni tabor je imel smolo, da je okupacijo do\u010dakal brez vodilnih mo\u017e: Anton Koro\u0161ec je umrl decembra 1940, njegov naslednik Franc Kulovec pa aprila 1941. Miha Krek je pobegnil v London skupaj s \u0161tevilnimi drugimi \u010dlani jugoslovanske vlade. V domovini sta med drugimi ostala zadnji ban Dravske banovine Marko Natla\u010den in vodja stra\u017earjev Lambert Ehrlich \u2013 oba so med vojno umorili komunisti. Tako Natla\u010den kot Ehrlich v \u010dasu Koro\u0161\u010da nista spadala v sam vrh SLS. Na fotografiji: Marko Natla\u010den.
\n Foto: commons.wikimedia.org <\/p>\n

Bili smo v podobnem polo\u017eaju kot Poljaki: s to razliko, da je bilo na\u0161e ozemlje razdeljeno\u00a0med \u0161tiri okupatorje, Poljake pa so razkosali samo Nemci in delno Sovjeti (ti so leta 1939 zasedli del Poljske, kjer so imeli ve\u010dino Ukrajinci in Belorusi). Slovensko-poljske vzporednice so tudi v tem, da je bilo tako slovensko kot poljsko ime izbrisano z zemljevidov.<\/p>\n

Izgoni Poljakov v Generalno gubernijo in Slovencev na tuje<\/p>\n

Oboji smo tudi izkusili izgone, a s to razliko, da so Nemci Poljake z delov Poljske, ki so bili vklju\u010deni neposredno v Tretji rajh, izganjali v Generalno gubernijo (torej \u0161e vedno na poljsko etni\u010dno obmo\u010dje), Slovence pa ne v italijansko Ljubljansko pokrajino, ampak na tuje etni\u010dno ozemlje: v NDH, “skr\u010deno”\u00a0Srbijo in etni\u010dno nem\u0161ke dele Tretjega rajha.<\/p>\n

\"Desni<\/p>\n

Desni del slovenskega katoli\u0161kega politi\u010dnega tabora je pred drugo svetovno vojno sanjaril o tem, da bi Slovenci lahko v fa\u0161isti\u010dni Evropi dobili podoben status kot Slova\u0161ka, ki je postala satelitska dr\u017eava Hitlerjevega Tretjega rajha. To so bili seveda le utvare. Na fotografiji: Jozef Tiso (v \u010drni duhovni\u0161ki opravi s klobukom in z dvignjeno desnico stoji v prvi vrsti v sredini), vodja Slova\u0161ke med drugo svetovno vojno. Po vojni je bil obsojen na smrt.
\n Foto: Guliverimage <\/p>\n

O polo\u017eaju, ki so ga pod nem\u0161ko okupacijo imeli Francozi, Belgijci, Nizozemci, Norve\u017eani in zlasti Danci, pa smo Slovenci lahko samo sanjali. Zato seveda na\u0161teti narodi niso bili potisnjeni v oboro\u017eeni odpor \u0161ir\u0161ega obsega \u017ee takoj na za\u010detku okupacije, tako kot smo bili Slovenci. Slovaki so se sprva neuspe\u0161no mno\u017ei\u010dno uprli Nemcem avgusta 1944, ko so bili tik pred njihovimi mejami Sovjeti, poljska Domovinska vojska (Armija Krajowa) je podobno \u010dakala do poletja\u00a01944, ko so Sovjeti prodrli do Visle, a so Nemci skupaj s slovanskimi protikomunisti\u010dnimi kolaboracionisti var\u0161evsko vstajo krvavo zadu\u0161ili.<\/p>\n

Po razkosanju Jugoslavije so se okupaciji uprle najprej predvsem tri skupine: Slovenci, in sicer zaradi takoj\u0161nje in neizprosne nem\u0161ke politike etnocida nad Slovenci (ponem\u010devanje in mno\u017ei\u010dni izgoni), dalmatinski Hrvati, ki so pri\u0161li pod Italijo, in, kar je bilo najpomembneje, Srbi, zlasti Srbi na obmo\u010dju BiH, ki so bili tar\u010da usta\u0161kega genocida. Prav genocidna politika usta\u0161kega poglavnika Anteja Paveli\u0107a do Srbov (ki jo je Hitler osebno spodbujal) je Srbe na obmo\u010dju, ki je postalo del usta\u0161ke NDH, pognal leta 1941 v vstajo in odhode \u2013 ali med Titove partizane ali med \u010detnike. Brez Paveli\u0107eve politike ne bi bilo Titove partizanske vojske in Tito ob koncu vojne ne bi mogel prevzeti oblasti.<\/p>\n

Razkosanje slovenskega ozemlja\u00a0in etnocid sta ustvarila pogoje za zmago komunistov<\/p>\n

\u010ce ne bi bilo razkosanja slovenskega ozemlja leta 1941 in predvsem \u010de ne bi bilo nem\u0161kega projekta etnocida nad Slovenci, ne bi bilo partizanskega odpora in komunisti po vojni najverjetneje ne bi prevzeli oblasti. A bi bila tudi Slovenija zdaj manj\u0161a: skoraj zagotovo ne bi imela izhoda na morje (tudi ne bi bilo povojne gradnje Nove Gorice). Verjetno bi bila italijansko-slovenska meja precej bolj vzhodno, kot je danes, morda bi se ohranila celo rapalska meja iz leta 1920.<\/p>\n

\"Razkol<\/p>\n

Razkol v katoli\u0161kem politi\u010dnem taboru dobro ponazarja tudi dejstvo, da je zadnji ban Dravske banovine Marko Natla\u010den sodeloval z Italijani in nasprotoval Osvobodilni fronti, prvi ban Dravske banovine Du\u0161an Sernec (prav tako iz vrst SLS) pa je bil vnet privr\u017eenec Osvobodilne fronte. Na fotografiji: Du\u0161an Sernec.
\n Foto: Wikimedia Commons <\/p>\n

Podobno bi bilo, \u010de bi se leta 1941 po nekak\u0161nem \u010dude\u017eu uresni\u010dile sanje katoli\u0161ke desnice in bi Hitler dal Slovencem satelitsko dr\u017eavo, kot jo je dal Slovakom. Meja tak\u0161ne Slovenije, \u010de bi po vojni sploh \u0161e obstajala, bi na zahodu potekala\u00a0po \u010drti, dogovorjeni z Rapalskim sporazumom.<\/p>\n

Dr\u017eavljanska vojna: narodna tragedija<\/p>\n

Med drugo svetovno vojno je na Slovenskem poleg boja proti okupatorjem izbruhnila tudi dr\u017eavljanska vojna (pravzaprav se je ta razmahnila bolj ali manj le v Ljubljanski pokrajini). To dr\u017eavljansko vojno je iz ideolo\u0161ke gore\u010dnosti spro\u017eila komunisti\u010dna partija, ki je imela vodilni polo\u017eaj v Osvobodilni fronti.<\/p>\n

Razpad katoli\u0161kega tabora: desna in leva struja v radikalizem, zmerna sredina \u0161ibka in osamljena<\/p>\n

Katoli\u0161ki politi\u010dni tabor je drugo svetovno vojni do\u010dakal razdeljen. Desni del katoli\u0161kega politi\u010dnega tabora se je zoperstavil Osvobodilni fronti in pri tem sodeloval z okupatorji, nekdanji levi del (kr\u0161\u010danski socialisti) je v Osvobodilni fronti sodeloval s komunisti.<\/p>\n

\"\u00bbGlas,<\/p>\n

\u00bbGlas, ki kli\u010de v pu\u0161\u010davi.\u00ab Tako je svoj politi\u010dni polo\u017eaj med letoma 1935 in 1945 opisal ekonomist Andrej Gosar (na fotografiji). Ta sredinski, zmerni politik iz vrst SLS je nasprotoval tako sodelovanju z okupatorju kot sodelovanju s komunisti\u010dnimi partizani. Gosar je \u0161e najbli\u017eje oznaki kr\u0161\u010danski demokrat, torej predstavnik zmerne desne sredine. Levo od njega so bili kr\u0161\u010danski socialisti, ki so se povezali s partijo, desno od njega sta bila desni\u010darja Koro\u0161ec in Kulovec. Desno od Koro\u0161ca in Kulovca pa sta bila Ernest Tomec in Lambert Ehrlich.
\n Foto: Wikimedia Commons <\/p>\n

Obstajala pa je tudi sredina, katere pripadnik je tudi ekonomist in dru\u017eboslovec Andrej Gosar, ki se ni pridru\u017eil ne Osvobodilni fronti ne protikomunisti\u010dni desnici. Gosar je bil v tistem \u010dasu \u0161e najbli\u017eje temu, kar bi lahko opisali kot kr\u0161\u010danska demokracija oziroma zmerna desnica.<\/p>\n

Smrtonosne utvare o britanski pomo\u010di<\/p>\n

\u0160e zadnji geopoliti\u010dni nerealni na\u010drt katoli\u0161kega protikomunisti\u010dnega tabora med drugo svetovno vojno so bile utvare, da jih bodo podprli Britanci oziroma zahodni zavezniki. Ti naj bi po kapitulaciji Nem\u010dije obra\u010dunali \u0161e s slovenskimi partizani oziroma s Titovo Jugoslavijo ter nasprotnike Osvobodilne fronte z avstrijske Koro\u0161ke, kamor so se zatekli maja 1945, vrnili na oblast.<\/p>\n

Pri tem je treba vedeti, da so bili Titovi partizani in s tem tudi slovenski partizani od septembra 1944 tudi uradno vojska jugoslovanske vlade v izgnanstvu v Londonu (to so zahtevali Britanci), Tito pa je bil od marca 1945 predsednik za\u010dasne jugoslovanske vlade, ki so jo upo\u0161tevali vsi zavezniki, tudi zahodni.<\/p>\n

\"Zemljevid<\/p>\n

Zemljevid razkosanja Jugoslavije spomladi 1941. Slovensko narodno ozemlje znotraj Jugoslavije je bilo razkosano, tudi noben od okupiranih delov slovenskega ozemlja ni nosil slovenskega imena: Slovenci smo bili takoreko\u010d izbrisani iz zemljevida. Vidimo pa, da sta tudi v \u010dasu okupacije ostali enoti z imenom Hrva\u0161ka in Srbija. Hrva\u0161ka se je raztegnila tudi na obmo\u010dje BiH (in hkrati izgubila Dalmacijo, Medmurje in Baranjo). Ta Neodvisna dr\u017eava Hrva\u0161ka (NDH), v kateri so zavladali fa\u0161isti\u010dni usta\u0161i, je bila satelitska dr\u017eava Berlina in Rima (na zemljevidu vidimo svetlosivo \u010drto, ki ozna\u010duje mejo med italijanskim in nem\u0161kim vplivnim obmo\u010djem). Srbija je bila “skr\u010dena” na ozemlje \u0160umadije in Banata (ta je imel znotraj tega posebni polo\u017eaj zaradi nem\u0161ke manj\u0161ine) in je bila pod nem\u0161ko voja\u0161ko okupacijo. Pod nadzorom Nemcev jo je vodil general Milan Nedi\u0107. Nemci so lahko ra\u010dunali tudi na podporo fa\u0161ista Dimitrije Ljoti\u0107a ter protikomunisti\u010dnih in promonarhisti\u010dnih \u010detnikov Dra\u017ee Mihailovi\u0107a in Koste Pe\u0107anca (zadnji je \u0161e bolj sodeloval z Nemci kot Mihailovi\u0107).
\n Foto: Wikimedia Commons <\/p>\n

Britanci so slovenske domobrance, ki so se proti partizanom bojevali skupaj z Nemci (Nemci pa so bili seveda glavni sovra\u017eniki Britancev, zaradi \u010desar Britanci niso prijazno gledali na domobrance) z zvija\u010do vrnili nazaj v Jugoslavijo oziroma Slovenijo, \u010deprav so vsaj slutili, da jih tam \u010daka nekaj groznega.<\/p>\n

Britanci Trsta in Gorice\u00a0niso hoteli obljubiti niti nekomunisti\u010dni Jugoslaviji<\/p>\n

Zaradi tega je jasno, da so teorije o tem, da bi Slovenija, \u010de bi po vojni prevladali domobranci, dobila tudi Trst, Gorico (teh dveh mest\u00a0Britanci niso hoteli leta 1941 obljubiti niti kraljevi Jugoslaviji) in Koro\u0161ko, zgolj izmi\u0161ljeni miti in domi\u0161ljijske fantazme. Britanci niso vrnili Trsta in Gorice Sloveniji, vrnili so le domobrance \u2013 in to v smrt.<\/p>\n

\"Za<\/p>\n

Za razliko od Nemcev, ki so bili obsedeni s protislovanskim sovra\u0161tvom, so bili bolj pragmati\u010dni Italijani pripravljeni \u017ee takoj sodelovati s protikomunisti\u010dnimi pripadniki slovanskih narodov. Pojavilo so je krovno ime Milizia volontaria anticomunista (MVAC), Prostovoljna protikomunisti\u010dna milica po slovensko. Pod MVAC so Italijani \u0161teli tako va\u0161ke stra\u017ee v Ljubljanski pokrajini kot srbske \u010detnike na obmo\u010dju NDH, ki je spadalo pod italijansko vplivno obmo\u010dje. \u010ceprav so Italijani sprva podpirali usta\u0161e, je kmalu pri\u0161lo do preobrata: usta\u0161i so se bolj navezali na Nemce, Italijani pa so postali za\u0161\u010ditniki Srbov pred usta\u0161i. Na fotografiji: italijanski \u010dastnik in \u010detni\u0161ki vojvoda Mom\u010dilo \u0110uji\u0107. \u0110uji\u0107 se je oddol\u017eil Italijanom, ko so njegovi \u010detniki branili Trst in s tem vzhodne meje Italije pred Titovo partizansko vojsko. \u010ce ne bi bilo srbskih \u010detnikov in njihove obrambe (predali so se na koncu britanskim silam), bi bila morda tako Trst kot Gorica zdaj slovenski.
\n Foto: Wikimedia Commons <\/p>\n

Civilisti, ki so iz Slovenije maja 1945 skupaj z domobranci pribe\u017eali v Avstrijo, so potem leta 1948 od\u0161li v Argentino, dr\u017eavo, ki je bila med drugo svetovno vojno s svojimi simpatijami na strani Italije in Nem\u010dije ter je imela zato odprta vrata za pora\u017eence vojne. Peronova Argentina je bila pripadnikom slovenskega protikomunisti\u010dnega tabora tudi ideolo\u0161ko bli\u017eje kot angloameri\u0161ki svet.<\/p>\n

Angloameri\u0161ki vplivi v socialisti\u010dni Sloveniji po razkolu med Titom in Stalinom<\/p>\n

\u010ce so se politi\u010dni begunci v Argentini kulturno, jezikovno in politi\u010dno vklju\u010dili v romanski svet Latinske Amerike, smo Slovenci v domovini po razdoru med Titom in Stalinom v veliki meri (spet) bili kulturno vklju\u010deni v zahodno Evropo, prvi\u010d v zgodovini \u2013 z vzponom mno\u017ei\u010dnega znanja angle\u0161kega jezika v socialisti\u010dni Sloveniji (kar nas je ostro lo\u010dilo od preostalega socialisti\u010dnega tabora, ki je bil podrejen Sovjetom) \u2013 pa smo bili z eno nogo v angloameri\u0161kemu svetu (od tam so prihajali filmi v na\u0161e kinodvorane in televizije, od tam sta prihajala sodobna glasba in sodoben na\u010din \u017eivljenja).<\/p>\n

Slovenski katoli\u0161ki politi\u010dni tabor<\/p>\n

Slovenski katoli\u0161ki politi\u010dni tabor je bil skoraj popolnoma istoveten s Slovensko ljudsko stranko (SLS). Ta stranka je bila tako kot druge stranke prepovedana leta 1929, ko je kralj Aleksander razglasil diktaturo. Ko je bilo spet dovoljeno strankarstvo, se je omre\u017eje nekdanje SLS s Koro\u0161\u010dem na \u010delu vklju\u010dilo v Jugoslovansko radikalno zajednico (JRZ). SLS se pravnoformalno ni mogla obnoviti, ker niso bile ve\u010d dovoljene zgolj plemenske (tj. nacionalne) stranke, ampak samo vsejugoslovanske. Kljub temu se v zgodovinopisju tudi za to obdobje za slovenski del JRZ uporablja pojem SLS.\u00a0<\/p>\n

T. i. zgodovinska SLS ni enaka\u00a0dana\u0161nji SLS, ki je nastala iz leta 1988 ustanovljene Slovenske kme\u010dke zveze (SKZ). Je pa dana\u0161nja SLS pravna naslednica zgodovinske SLS, ker se je leta 2000 zdru\u017eila s stranko Slovenski kr\u0161\u010danski demokrati (SKD). T. i. zgodovinska SLS, ki je po drugi svetovni vojni delovala v politi\u010dni emigraciji, se je namre\u010d leta 1992 zdru\u017eila oziroma priklju\u010dila\u00a0stranki SKD.<\/p>\n

Slovenskega katoli\u0161kega politi\u010dnega tabora ni mogo\u010de umestiti popolnoma na desno. Janez Evangelist Krek je bil tako utemeljitelj kr\u0161\u010danskega socializma. Se pa zdaj bolj uporablja v zgodovinopisju pojem kr\u0161\u010danski socialci. Pojma kr\u0161\u010danski socializem in kr\u0161\u010danski socialisti sta se namre\u010d bolj uveljavila za poimenovanje struje znotraj katoli\u0161kega politi\u010dnega tabora, ki je bila v 30. letih 20. stoletja zagovornica sodelovanja in zbli\u017eanja s komunisti.<\/p>\n

<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Prvi udarec katoli\u0161kemu taboru na Slovenskem (lahko ga skoraj popolnoma ena\u010dimo s Slovensko ljudsko stranko) je povzro\u010dil razpad…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":118066,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[8],"tags":[16989,33333,25661,16809,33334,16810,1182,33337,33332,15915,33336,33335,12083,37,38,33331,64,63],"class_list":["post-118065","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-svet","tag-adolf-hitler","tag-andrej-gosar","tag-anton-korosec","tag-benito-mussolini","tag-dusan-sernec","tag-fasizem","tag-josip-broz-tito","tag-jozef-tiso","tag-klerikalizem","tag-komunizem","tag-lambert-ehrlich","tag-marko-natlacen","tag-nacizem","tag-slovene","tag-slovenscina","tag-stalingrad","tag-svet","tag-world"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116705836861100600","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/118065","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=118065"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/118065\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/118066"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=118065"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=118065"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=118065"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}