{"id":128749,"date":"2026-06-16T10:26:15","date_gmt":"2026-06-16T10:26:15","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/128749\/"},"modified":"2026-06-16T10:26:15","modified_gmt":"2026-06-16T10:26:15","slug":"ales-valic-kdor-vstopi-v-igralski-poklic-in-ga-romantizira-prej-ali-slej-dozivi-hude-klofute","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/128749\/","title":{"rendered":"Ale\u0161 Vali\u010d: Kdor vstopi v igralski poklic in ga romantizira, prej ali slej do\u017eivi hude klofute"},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Borut \u017divulovi\u0107\/BOBO<\/p>\n

Ale\u0161 Vali\u010d (1955) je leta 1977 diplomiral na Akademiji za gledali\u0161\u010de, radio, film in televizijo. Igralsko pot je za\u010del v SSG-ju Trst, kjer je pre\u017eivel dve sezoni, pozneje pa je med letoma 1990 in 2004 kot stalni \u010dlan soustvarjal repertoar ljubljanske Drame. Ob tem je redno sodeloval tudi z drugimi slovenskimi gledali\u0161\u010di in se podpisal pod ve\u010d lastnih gledali\u0161kih projektov.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n

Da gre za izjemen igralski talent, je bilo jasno \u017ee zelo zgodaj. Leta 1976 je na Bor\u0161tnikovem sre\u010danju prejel prvo nagrado za mladega igralca, v desetletjih, ki so sledila, pa je zbirki priznanj dodal \u0161e vrsto pomembnih nagrad. Letos je njegovo dolgoletno ustvarjanje kronal \u0161e z najvi\u0161jim igralskim priznanjem pri nas \u2013 Bor\u0161tnikovim prstanom.<\/p>\n

\u010ceprav ga ob\u010dinstvo najbolje pozna po \u0161tevilnih gledali\u0161kih, filmskih in televizijskih vlogah, je mo\u010dan pe\u010dat pustil tudi na radiu. Njegov prepoznavni \u017eametni glas in pretanjena interpretacija besedil sta zaznamovala generacije poslu\u0161alcev. Ni naklju\u010dje, da je dolga leta na AGRFT-ju pou\u010deval umetni\u0161ko besedo, nekaj \u010dasa pa opravljal tudi funkcijo dekana.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tSorodna novica
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tBor\u0161tnikov prstan si bo nadel Ale\u0161 Vali\u010d<\/a><\/p>\n

Sam pravi, da je imel v \u017eivljenju sre\u010do, saj ga strast do igre ni nikoli zapustila. In ko s svojim globokim glasom pripoveduje o gledali\u0161\u010du, filmu ali igralskem poklicu, mu brez te\u017eav verjame\u0161. Ostaja spro\u0161\u010den, skromen in radoveden. Prepri\u010dan je, da si igralec ne sme nikoli dovoliti po\u010ditka na lovorikah, temve\u010d mora vedno iskati nove poti, nove plasti in nove izzive. Igralski poklic po njegovem mnenju zahteva celega \u010dloveka \u2013 in \u010deprav zna biti tudi naporen, ga \u0161e vedno opravlja z enakim \u017earom kot na za\u010detku.<\/p>\n

Kako se je z leti spopadal z zahtevami tega poklica? In kaj po skoraj petdesetih letih igre odgovarja na vpra\u0161anje, ki ga igralci sli\u0161ijo skoraj najpogosteje \u2013 kaj je najve\u010dji \u010dar gledali\u0161\u010da? Odgovore najdete v spodnjem intervjuju. Vabljeni k branju!<\/p>\n

Ob najavi, da ste leto\u0161nji prejemnik Bor\u0161tnikovega prstana, ste dejali, da ste zelo veseli, da vas ni nikoli minila strast do igre. Kaj je recept?<\/p>\n

En del\u010dek recepta je zagotovo v genih, da te to vle\u010de. Drug del recepta pa je, da dela\u0161 v gledali\u0161\u010du na tak na\u010din, da ostane\u0161 radoveden, da si odpira\u0161 vrata in poti naprej sam pri sebi, znotraj sebe, ne pa da si jih zapira\u0161. Da si ne re\u010de\u0161: “Zdaj je pa to to, zdaj sem jaz super in sem naredil stra\u0161no dobro.” Ne. Nikoli ne sme\u0161 biti popolnoma zadovoljen s tem, kar si naredil. In to te potem vle\u010de naprej. Jaz sem tudi od za\u010detka zmeraj, ko sem igral z dobrimi igralci, v dobrih ekipah, imel ob\u010dutek ob\u010dudovanja, kako dobri so. In zmeraj sem se \u2013 kar mogo\u010de ni prav obi\u010dajno \u2013 trudil biti vsaj toliko dober ali pa \u0161e bolj\u0161i. To te pravzaprav na neki na\u010din spodbuja, da brska\u0161 po sebi in da se trudi\u0161, da bo\u0161 dobro delal. In vse to skupaj v \u010dloveku ohranja zanimanje za poklic, za igro.<\/p>\n

Takoj po be\u017eigrajski gimnaziji ste se odlo\u010dili za \u0161tudij igre na AGRFT-ju. Ste od nekdaj vedeli, da si \u017eelite postati igralec?<\/p>\n

Ja, \u0161el sem na sprejemne izpite in jih na sre\u010do naredil v prvem poskusu. Na neki na\u010din sem se s tem ukvarjal \u017ee od otro\u0161tva naprej, ne da bi imel to pot na\u010drtovano, ampak me je preprosto veselilo. V Pionirskem domu sem bil v gledali\u0161kem kro\u017eku. Pravzaprav sem \u0161ele zdaj, ko so me ob obletnici povabili, da povem nekaj besed, ugotovil, da sem bil del \u010disto prve generacije programa v Pionirskem domu. Potem sem bil \u0161e pri lutkovnem kro\u017eku, ki ga je vodil znameniti pisatelj Lojze Kova\u010di\u010d. V gimnaziji sem nadaljeval v dramskem kro\u017eku, kjer smo bili za tiste razmere in za tisto okolje zelo uspe\u0161ni in tudi zelo priljubljeni. Nato je pri\u0161el \u010detrti letnik gimnazije. Vsi so se pogovarjali: “Jaz grem \u0161tudirat to, jaz to.” Takrat sem se tudi sam vpra\u0161al: “\u010cakaj, kam bom pa jaz pravzaprav \u0161el?” In ni\u010d me ni tako pritegnilo kot misel, da bi postal igralec. Poskusil sem opraviti sprejemne izpite in mi je uspelo. Lahko pa mi tudi ne bi.<\/p>\n

Ali ste imeli rezervni plan?<\/p>\n

Ne, kar tako sem tvegal. V bistvu sem \u010dlovek, ki tvega. Ravno ta profesor Andrijan Lah v gimnaziji nam je v \u0161pan\u0161\u010dini povedal pregovor, ki morda izvira iz \u010dasov Kolumba. Po \u0161pansko ga ne znam dobro povedati: “Quien no se aventura, no pasa la mar.” Skratka: kdor ne tvega, ne pride \u010dez morje. Jaz sem bil zmeraj nagnjen k tveganju. Hkrati pa sem se v zasebnem \u017eivljenju nau\u010dil zelo natan\u010dno preverjati svoja nagnjenja in svoja \u010dustva, ali je to res to. Pri tem sem bil do sebe vedno in sem \u0161e neusmiljen. V poklicnem \u017eivljenju pa mi je to tveganje na neki na\u010din verjetno tudi pomagalo, da sem potegnil dolo\u010dene poteze in sprejel nekatere pomembne odlo\u010ditve v \u017eivljenju.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Borut \u017divulovi\u0107\/BOBO<\/p>\n

Ko ste vstopili na profesionalno igralsko pot \u2013 o samem \u0161tudiju bova spregovorila nekoliko kasneje \u2013, me zanima, ali ste tudi sami kdaj idealizirali oziroma romantizirali igralski poklic. V javnosti je ta pogosto predstavljen precej privla\u010dno in glamurozno, manj pa se govori o zahtevnosti dela, intenzivnem delovnem ritmu ter \u0161tevilnih osebnih in zasebnih odpovedovanjih, ki jih tak\u0161na kariera pogosto zahteva. Kako ste vi do\u017eivljali ta razkorak med predstavo o poklicu in njegovo dejansko realnostjo?<\/p>\n

Kdor vstopi v ta poklic in ga \u0161e naprej romantizira, po mojem mnenju prej ali slej do\u017eivi kar hude klofute od poklica samega. Ne okolja, ampak prav poklica, ker ta v resnici ni romanti\u010den. Da pa gledalci \u2013 ne samo pri nas, ampak po vsem svetu \u2013 na igralski poklic gledajo precej romanti\u010dno, je dejstvo. Vidijo namre\u010d predvsem kon\u010dni rezultat. Vidijo lepe zgodbe, privla\u010dne like, ganljive prizore, uspehe in aplavze. Zlasti na filmu, pa tudi v gledali\u0161\u010du, je marsikaj videti zelo privla\u010dno in navdihujo\u010de. V resnici pa gre za delo. Namenoma uporabljam besedo “delo”, \u010deprav nas ljudje pogosto nekoliko postrani pogledajo, ko kdo od nas re\u010de, da je to delo kot vsako drugo. Seveda ni delo kot vsako drugo, saj ima vsako podro\u010dje svoje posebnosti. Tako kot obstajajo velike razlike med fizi\u010dnim in intelektualnim delom, obstajajo tudi posebnosti umetni\u0161kega poklica. Vendar je v svojem bistvu \u0161e vedno delo. Predvsem pa je to nenehno ukvarjanje s poklicem. Ne more\u0161 ga preprosto izklopiti. Ne opravlja\u0161 ga samo takrat, ko si uradno v slu\u017ebi oziroma na delu, ampak te spremlja ve\u010dino \u010dasa. Na neki na\u010din je ves \u010das prisoten v tvojem razmi\u0161ljanju, opazovanju sveta in odnosu do ljudi.<\/p>\n

Vas je to kdaj skozi \u017eivljenje obremenjevalo?<\/p>\n

Mene je najbolj obremenjeval \u2013 in me do dolo\u010dene mere \u0161e danes \u2013 predvsem izjemno neurejen urnik. Poleg tega je bilo v razli\u010dnih obdobjih dela toliko, da sem z najve\u010djimi te\u017eavami usklajeval obveznosti, termine in \u0161tevilna potovanja po Sloveniji, pa tudi v tujini. Prav to nenehno usklajevanje predstav, snemanj, vaj in drugih projektov je pogosto predstavljalo najve\u010dji izziv, saj je zahtevalo veliko organizacije in prilagajanja.<\/p>\n

\u010ce se vrneva \u0161e malo v va\u0161a \u0161tudentska leta \u2013 leta 1973 ste se vpisali na AGRFT in \u0161tudirali v letniku Poldeta Bibi\u010da. Kak\u0161ne imate spomine na \u0161tudij?<\/p>\n

Na \u0161tudij imam zelo lepe spomine. Prvi letnik je bil izjemno zahteven, saj mora\u0161 na neki na\u010din svoj organizem in svojo osebnost, ki \u0161e nista pripravljena na profesionalno igralsko delo, prilagoditi procesom, ki se morajo za\u010deti dogajati znotraj igralca.<\/p>\n

Nau\u010diti se mora\u0161 \u017eiveti z dejstvom, da bo\u0161 nenehno raziskoval samega sebe, se spoprijemal s svojimi notranjimi vzgibi, ob\u010dutki in izku\u0161njami ter vse to na neki na\u010din uporabljal v javnem prostoru, pri svojem delu. Na to se je treba privaditi. To ni nekaj, za kar se preprosto odlo\u010di\u0161 in je \u017ee narejeno. Gre za dolgotrajen proces prilagajanja in osebnostne rasti.<\/p>\n

Ale\u0161 Vali\u010d<\/p>\n

Nau\u010diti se mora\u0161 \u017eiveti z dejstvom, da bo\u0161 nenehno raziskoval samega sebe, se spoprijemal s svojimi notranjimi vzgibi, ob\u010dutki in izku\u0161njami ter vse to na neki na\u010din uporabljal v javnem prostoru, pri svojem delu. Na to se je treba privaditi. To ni nekaj, za kar se preprosto odlo\u010di\u0161 in je \u017ee narejeno. Gre za dolgotrajen proces prilagajanja in osebnostne rasti. Prvi letnik je zato zelo zahteven, ker svojo osebnost hkrati prilagaja\u0161 in gradi\u0161. Ne izgublja\u0161 je, ampak jo razvija\u0161 v smeri, ki jo zahteva poklic. Kasneje pa mislim, da smo na akademiji na\u0161li dobro pot. Imeli smo odli\u010dnega mentorja, Poldeta Bibi\u010da, in delo je steklo. Akademija je sicer izjemno zahteven \u0161tudij. Urnik je zapolnjen prakti\u010dno ves dan, zato v\u010dasih izgubi\u0161 kak\u0161nega prijatelja, ker preprosto nima\u0161 ve\u010d \u010dasa za dru\u017eenje. Dela\u0161 tudi ob koncih tedna, saj se pripravlja\u0161 na zahtevne produkcije in izpite, ki od \u0161tudentov terjajo popolno predanost.<\/p>\n

Po diplomi iz dramske igre ste diplomirali \u0161e iz umetni\u0161ke besede. V \u010dasu \u0161tudija pa ste nekaj \u010dasa delali tudi na Radiu \u0160tudent. <\/p>\n

To delo pa, recimo, romantiziram. Morda tudi zato, ker nisem postal radijski voditelj. To so bili res krasni \u010dasi na Radiu \u0160tudent. \u017dal mi je kmalu za\u010delo primanjkovati \u010dasa, zato tam nisem delal prav dolgo, saj sem za\u010del intenzivneje delati v gledali\u0161\u010du in snemati za televizijo. Takrat smo bili na Radiu \u0160tudent med drugim Marjan Paternoster, Damjana Ovsec, Stane Su\u0161nik in Uro\u0161 Mahkovec. To je bilo obdobje, ko je Radio \u0160tudent opravljal izjemno pomembno funkcijo v dru\u017ebenem prostoru. V takratni dru\u017ebi je ljudi opozarjal, da ni mogo\u010d samo en dru\u017ebeni sistem, bil je kriti\u010den do sistema in zelo anga\u017eiran. Spomnim se tudi trenutkov, ko je bil kriti\u010den do drugih sistemov in idej. Skratka, \u0161lo je za medij z jasno dru\u017ebeno vlogo in izrazito kriti\u010dno dr\u017eo. Posebna zgodba pa so bili glasbeni uredniki. Imeli so neverjetne stike in povezave, zato je na Radio \u0160tudent prihajala najnovej\u0161a glasba, ki je drugje \u0161e nisi mogel sli\u0161ati. Spomnim se pogovorov, da so kolegi z nacionalnega radia, takratnega Radia Ljubljana, temu kar nekoliko zavidali. V\u010dasih imam celo ob\u010dutek, da so si kaj “izposodili” oziroma da so prek stikov z glasbenimi uredniki Radia \u0160tudent pri\u0161li do kak\u0161nih novih posnetkov tudi zase in za svoj program. To so bili res lepi \u010dasi.<\/p>\n

Vas je delo tam navdu\u0161ilo nad govorom in radiem?<\/p>\n

Mislim, da ne. Ne, to je bila bolj neka obvoznica, vzporedna pot. Igralstvo je ostalo moja glavna usmeritev. Ko sem bil star pribli\u017eno devet let, sem v gledali\u0161kem kro\u017eku Pionirskega doma v Vite\u0161ki dvorani v Kri\u017eankah recitiral \u017dupan\u010di\u010devo Solda\u0161ko. Seveda nisem prav dobro vedel, kaj pomeni nastopati pred ob\u010dinstvom. Pesem sem odrecitiral in nato je sledil izjemen aplavz. Bil sem popolnoma presene\u010den in nisem razumel, kaj se pravzaprav dogaja. Mislim pa, da me je ta izku\u0161nja na neki na\u010din odprla spoznanju, da lahko ljudem z nastopom nekaj da\u0161 in da je v tem nekaj dragocenega. Pred akademijo se z interpretacijo besedil nisem veliko ukvarjal. Tu in tam sem v \u0161oli recitiral ali bral kak\u0161en odlomek, vendar ni\u010d posebej intenzivnega. Na akademiji pa sem imel sre\u010do, da nas je pou\u010deval izvrsten profesor za umetni\u0161ko besedo, Rudi Kosma\u010d. Takoj ko smo za\u010deli delati, sem za\u010dutil, da me to podro\u010dje res zanima. Od tam naprej se je vse skupaj za\u010delo razvijati. Literatura me je sicer vedno zelo privla\u010dila, tako proza kot poezija. \u017de v gimnaziji smo prebrali ogromno knjig in zanimanje za literaturo je bilo ves \u010das prisotno. Kasneje pa me je vse bolj za\u010delo zanimati vpra\u0161anje, kako je mogo\u010de posamezna besedila interpretirati, kak\u0161ne izrazne mo\u017enosti ponujajo in na koliko razli\u010dnih na\u010dinov jih je mogo\u010de pribli\u017eati ob\u010dinstvu. To je podro\u010dje, ki me \u0161e danes vznemirja.<\/p>\n

Kasneje, na za\u010detku devetdesetih, ste tudi sami postali profesor na AGRFT-ju prav za umetni\u0161ko besedo, nekaj \u010dasa pa ste bili celo dekan. Kako so se generacije v tem \u010dasu spreminjale?<\/p>\n

Po\u010dasi odhajam v pokoj, zadnje predavanje sem \u017ee odpredaval, \u010daka pa me \u0161e nekaj izpitov. Generacije se zelo zelo spreminjajo. \u0160e posebej \u010de pomislim na obdobje, ko sem za\u010del pou\u010devati. Takrat se je pravzaprav spreminjal tudi dru\u017ebeni sistem. Tiste prve “moje” generacije so \u0161e odra\u0161\u010dale v socializmu in nato prihajale na akademijo, kasneje pa so za\u010deli prihajati ljudje, ki so bili \u017ee rojeni v samostojni Sloveniji. To se je \u017ee zelo poznalo, \u010deprav danes te\u017eko natan\u010dno povem, na kak\u0161en na\u010din, ampak razlike so bile o\u010ditne. Zdi se mi, da imajo zadnje generacije neko konkretno te\u017eavo, in sicer to, da so v govornem izra\u017eanju manj suverene. Dru\u017ebeni svet, predvsem svet dru\u017ebenih omre\u017eij, je namre\u010d mo\u010dno preusmeril pozornost v pisno komunikacijo. Pogosto gre za skraj\u0161ane oblike sporo\u010danja, kot so SMS-i in podobno, kar vpliva na na\u010din izra\u017eanja. Zato imajo \u0161tudenti danes dodatno nalogo, da govorno izra\u017eanje razvijejo. Pred akademijo so redkeje v situacijah, ko bi morali dalj \u010dasa govoriti, razmi\u0161ljati na glas ali voditi pogovor, za na\u0161 poklic pa je to nujno. Seveda pa prihajajo zelo talentirani ljudje in vsaka generacija je po svoje zanimiva. Je pa res, da se na vsakih nekaj let precej jasno poka\u017eejo spremembe v na\u010dinu razmi\u0161ljanja in predvsem v pogledu na svet.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Borut \u017divulovi\u0107\/BOBO<\/p>\n

Kako pa do\u017eivljate spremembe gledali\u0161kih trendov skozi \u010das? Ko ste za\u010denjali svojo igralsko pot, je bilo dramsko besedilo verjetno v ospredju uprizoritvene prakse, medtem ko danes vse bolj prevladujejo avtorske in kolektivne oblike ustvarjanja ter odmik od klasi\u010dnega dramskega teksta. Kako vi gledate na ta razvoj in kaj po va\u0161em mnenju pomeni za gledali\u0161ko umetnost?<\/p>\n

Napa\u010dno je mi\u0161ljenje, da to v preteklosti ni obstajalo. Slovensko eksperimentalno gledali\u0161\u010de, ki nam ga je cela nekdanja Jugoslavija zelo zavidala, je bilo v resnici \u017ee takrat izjemno razvito. V Ljubljani so delovala gledali\u0161\u010da, kot so Glej, Pekarna pa \u0161e prej Oder 57 in druga, ki se jih v tem trenutku ne spomnim vseh. Ta gledali\u0161\u010da so delovala na zelo podoben na\u010din, kot danes razumemo avtorske ali kolektivne projekte. \u0160lo je za neke vrste snovalno gledali\u0161\u010de, kjer se predstave niso nujno naslanjale na klasi\u010dno dramsko besedilo, temve\u010d so nastajale v procesu raziskovanja, skupinskega dela in improvizacije. Zato ni res, da gre pri dana\u0161njih trendih za nekaj povsem novega. Gre bolj za nadaljevanje in preoblikovanje praks, ki so v slovenskem prostoru prisotne \u017ee desetletja.<\/p>\n

Zagotovo. Pa vendarle so bila ta gledali\u0161\u010da del neinstitucionalne scene. <\/p>\n

Je res. Ampak so takrat institucije zelo pozorno spremljale, kaj se dogaja v eksperimentalnem gledali\u0161\u010du, in tudi same na neki na\u010din srkale njegove izku\u0161nje. Pretok med obema poloma je bil precej neposreden in stalen. Velik plus teh eksperimentalnih gledali\u0161\u010d v \u010dasu, ko sem bil \u0161e na akademiji in nekaj \u010dasa po tem, je bil v tem, da je bilo omogo\u010deno povsem odprto raziskovanje gledali\u0161\u010da. \u010ce si zgre\u0161il, si lahko do\u017eivel tudi fiasko, brez ve\u010djih posledic. \u010ce si uspel, so se za\u010dele zate zanimati institucije. To je bil pomemben prostor svobode in eksperimenta, ki pa \u017eal ni trajal zelo dolgo, saj so se razmere kasneje za\u010dele spreminjati.<\/p>\n

Gledali\u0161\u010de ima seveda trende, ti so bili vedno prisotni in bodo tudi v prihodnje. Jaz jih razumem bolj cikli\u010dno, pravzaprav spiralno: vsaka generacija ima ob\u010dutek, da odkriva nekaj povsem novega, a \u010de pogledamo za dvajset, trideset ali \u0161tirideset let nazaj, vidimo, da gre pogosto za podobna iskanja, le da jih izvajajo novi ljudje in v novih okoli\u0161\u010dinah.<\/p>\n

Ale\u0161 Vali\u010d<\/p>\n

Gledali\u0161\u010de ima seveda trende, ti so bili vedno prisotni in bodo tudi v prihodnje. Jaz jih razumem bolj cikli\u010dno, pravzaprav spiralno: vsaka generacija ima ob\u010dutek, da odkriva nekaj povsem novega, a \u010de pogledamo za dvajset, trideset ali \u0161tirideset let nazaj, vidimo, da gre pogosto za podobna iskanja, le da jih izvajajo novi ljudje in v novih okoli\u0161\u010dinah. Te\u017eava pri nas je morda v tem, da se trendi pogosto obravnavajo kot absolutna vrednost \u2013 kot da je samo to, kar je trenutno v ospredju, tudi edino kakovostno. Ob tem se premalo pozornosti namenja tako imenovanemu klasi\u010dnemu gledali\u0161\u010du, torej dobro uprizorjenemu dramskemu tekstu, kjer je vse natan\u010dno izdelano in strokovno dovr\u0161eno. Po mojem mnenju se temu segmentu namenja premalo kriti\u010dne in strokovne pozornosti, hkrati pa je po drugi strani pogosto premalo kriti\u010dnosti do sodobnih, trendovskih pristopov. V ve\u010djih gledali\u0161kih okoljih je to la\u017eje uravnote\u017eiti. \u010ce si predstavljamo mesto, kot je Berlin, tam sobivajo vse oblike gledali\u0161\u010da: eksperimentalno, institucionalno, klasi\u010dno in sodobno. Vse ima svoje ob\u010dinstvo, vse je prisotno in \u017eivo. Prav bi bilo, da bi tudi pri nas ohranjali to raznolikost, saj bi bila velika napaka, \u010de bi se odpovedali tradiciji in se usmerili izklju\u010dno v sodobne trende. Ti seveda institucije oplajajo, institucije pa s svojo zgodovino, znanjem in umetniki vra\u010dajo izku\u0161njo nazaj v sodobne prakse. Mene osebno \u0161e vedno vznemirja vse, kar se dogaja na nov na\u010din, hkrati pa tudi tisto, kar izhaja iz tradicije in jo nadaljuje na sodoben na\u010din.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Borut \u017divulovi\u0107\/BOBO<\/p>\n

\u010ce greva \u0161e skozi en “obvezni” kli\u0161e: kaj je za vas najve\u010dji \u010dar gledali\u0161\u010da?<\/p>\n

Gledali\u0161\u010de ima ogromno \u010darov, ki jih skriva v sebi. Ko pride\u0161 v popoln stik z njim, jih za\u010dne\u0161 \u0161ele zares odkrivati. To so drobne stvari, ki se dogajajo na odru. Nekateri govorijo o vonju gledali\u0161ke \u0161minke. Tudi ta se je danes zelo spremenil. V\u010dasih so bili to povsem druga\u010dni materiali in posledi\u010dno tudi vonji; danes je vse druga\u010de, bolj “eko”, in ni ve\u010d tistega zna\u010dilnega, skoraj ostrega vonja, ki si ga prej takoj prepoznal. Spomnim se tudi lepila za brke, mastiksa, ki smo ga uporabljali. Ko si ga \u017eelel odstraniti, si ga moral meh\u010dati z alkoholom, pogosto skoraj \u010distim, in v\u010dasih je \u0161lo skupaj z njim tudi nekaj ko\u017ee.<\/p>\n

A bistvo \u010dara gledali\u0161\u010da je stik med odrom in parterjem. To je zame najve\u010dji \u010dar gledali\u0161\u010da. Ta \u010darobnost, ki se zgodi, ko se za\u010dne energija pretakati med igralci in ob\u010dinstvom popolnoma odprto, ko ob\u010dinstvo za\u010dne “dihati z nami”. Dobesedno sledi vsakemu na\u0161emu gibu, vsakemu migljaju prsta, ker ga predstava potegne vase. To je najve\u010dji \u010dar gledali\u0161\u010da \u2013 ta neposredni, osebni stik in skupno potovanje po zgodbah.<\/p>\n

Za vami je izjemen opus \u2013 165 gledali\u0161kih ter pribli\u017eno 40 filmskih in televizijskih vlog. Vas je katera od teh vlog posebej oblikovala tudi zasebno in vam ponudila pogled na \u017eivljenje, ki ga sicer morda ne bi odkrili?<\/p>\n

Absolutno. Stalno ukvarjanje z vsebinami, na katere sicer morda sploh ne bi naletel, tudi \u010de veliko bere\u0161, je ena klju\u010dnih stvari. V dramskih tekstih, v likih in temah se odpirajo svetovi, ki ti raz\u0161irjajo pogled in te silijo v nove premisleke. Na tej ravnije to gotovo zelo pomembno. Drugo vpra\u0161anje pa je, katera vloga je v tem smislu mo\u010dnej\u0161a. Spomnim se na primer zgodnjega obdobja v tr\u017ea\u0161kem gledali\u0161\u010du, ko smo igrali Pomladno prebujenje. Takrat smo se pravzaprav tudi sami “pomladno prebujali”, \u010de lahko tako re\u010dem. Gre za zgodbo o odra\u0161\u010danju v zelo rigidnem svetu odraslih, o prebujanju libida v okolju, ki to popolnoma zanika. To me je takrat zelo zaznamovalo. Podobno mi je Tartuffe odprl nove uvide v manipulacijo, na katere prej niti nisem pomislil. Tudi Sokratov zagovor je bil pomemben \u2013 Sokrat s svojo filozofijo, ki me v\u010dasih spominja na Gandhija, \u010deprav je po mojem ob\u010dutku \u0161e \u0161ir\u0161a in bolj razvejana. Gandhi je v svoji misli bolj usmerjen, morda celo premo\u010drten, medtem ko je Sokratova filozofija izjemno kompleksna in odprta. Pa Woland, Lopahin, kar nekaj je vlog, ki me bogatijo. Nazadnje me je mo\u010dno zaznamoval Salieri v Amadeusu, lik, ki nosi v sebi vse tegobe neuresni\u010denega umetnika, \u0161e posebej ob dejstvu, da ima ob sebi genija, kot je Mozart. Tudi vloga v Iskanju izgubljenega jezika v Novi Gorici me je mo\u010dno nagovorila, ker se dotika stvari iz mojega otro\u0161tva, pa tudi \u017eivljenja mojih star\u0161ev, ki sta bila Primorca z Vipavskega. Velikokrat se zgodi, da se te vloge dotaknejo na nepri\u010dakovan na\u010din. Iz kak\u0161nega skritega koti\u010dka spomina potegnejo na povr\u0161je nekaj, za kar sploh nisi vedel, da nosi\u0161 v sebi. In prav to je ena najve\u010djih vrednosti tega poklica.<\/p>\n

Verjetno bo naslednje vpra\u0161anje eno izmed najte\u017ejih za igralce pa vendarle \u2013 kako se za\u0161\u010ditite, da to ne vpliva na osebno \u017eivljenje?<\/p>\n

Moram re\u010di, da besed v\u010dasih niti ni mogo\u010de najti, da bi to natan\u010dno opisali. Dejstvo pa je \u2013 vsaj po mojem prepri\u010danju \u2013 da mora igralec, \u010de \u017eeli biti zares dober, ne le uspe\u0161en, ampak resni\u010dno vrhunski, na neki na\u010din odkrito in iskreno uporabljati vse svoje \u017eivljenjske izku\u0161nje, tako pozitivne kot tudi najte\u017eje. To mora potem znati oblikovati in preoblikovati v umetni\u0161ki izraz. Taka situacija nastane v trenutku, ko se na vajah ali pri pripravah nekaj v notranjosti odpre. Takrat se mora\u0161 nau\u010diti to prepoznati, obvladati in predelati tako, da lahko uporabi\u0161 v vlogi, ne da bi se pri tem sam po\u0161kodoval.<\/p>\n

Dejstvo pa je \u2013 vsaj po mojem prepri\u010danju \u2013 da mora igralec, \u010de \u017eeli biti zares dober, ne le uspe\u0161en, ampak resni\u010dno vrhunski, na neki na\u010din odkrito in iskreno uporabljati vse svoje \u017eivljenjske izku\u0161nje, tako pozitivne kot tudi najbolj te\u017eke.<\/p>\n

Ale\u0161 Vali\u010d<\/p>\n

Prav tu se poka\u017ee pomemben vidik igralskega poklica \u2013 gre za proces, ki zahteva dolo\u010deno notranjo stabilnost. Ne v smislu, da mora igralec \u017ee priti v poklic kot mo\u010dna osebnost, ampak da mora to osebnost postopoma graditi z delom \u2013 od prvih \u0161tudentskih let naprej in potem skozi celotno kariero. Gre za so\u010dasni proces profesionalnega in osebnostnega razvoja. \u010ce tega ravnote\u017eja ni, se lahko zgodi, da \u010dlovek pod pritiskom tega dela tudi razpade \u2013 in to se je v\u010dasih tudi zgodilo. To lahko podkrepijo tudi razne zavrnitve. Mi nalagamo vase stvari, ki so zahtevne. V zasebnem \u017eivljenju se sre\u010duje\u0161 s te\u017ekimi situacijami, ampak ve\u010dinoma si nanje, vsaj do neke mere, pripravljen, ker te \u017eivljenje do tiste to\u010dke pripelje. Na primer \u2013 \u010de nekdo zelo zelo zboli, se ti nekako podzavestno za\u010dne\u0161 pripravljati, da ga mogo\u010de enkrat kmalu ne bo ve\u010d. Na odru to vse naredimo v trenutku. V dveh urah se zgodi cela usoda nekega \u010dloveka in ti jo mora\u0161 spustiti skozi sebe. To je pravzaprav strahovit napor za cel organizem. Ni ni\u010d \u010dudnega v na\u0161em poklicu, da je kdaj komu te\u017eko. Tudi fizi\u010dno moramo imeti zares “konjsko” kondicijo, da lahko zdr\u017eimo.<\/p>\n

Radko Poli\u010d – Rac je rekel v knjigi Petre Pogorevc, da vsakega dobrega igralca \u010daka osamljeno \u017eivljenje. Ali se strinjate s tem?<\/p>\n

Ne popolnoma, ker nekaterim nam uspe. Meni je uspelo na sre\u010do, da sem sre\u010dal \u017eeno Tejo, ki se zelo dobro zaveda zahtev tega poklica \u2013 mojega poklica. Seveda je prvi pogoj osebno ujemanje, ampak pomembno je tudi to, da drugi to realnost nekako prenesejo in jo zmorejo \u017eiveti z nami v dolgih letih.<\/p>\n

V tem poklicu si v\u010dasih med ljudmi zares neusmiljeno osamljen. \u010ceprav si hkrati ves \u010das izpostavljen, je pozornost stalno usmerjena vate. Morda je to tudi del na\u010dina \u017eivljenja, ki ga igralci \u017eivimo. Pogosto se umaknemo v svoj mir, kar po eni strani poglablja ob\u010dutek osamljenosti, po drugi strani pa okolici sporo\u010da, da je ne potrebujemo \u2013 vsaj ne tiste splo\u0161ne, ne najbli\u017eje. Vse to skupaj ustvari ob\u010dutek, da se v\u010dasih pojavi zelo mo\u010dna, lahko tudi bole\u010da osamljenost.<\/p>\n

Ale\u0161 Vali\u010d<\/p>\n

To je velika sre\u010da, ki sva jo skupaj na neki na\u010din zgradila. Vsak dan se mora\u0161 truditi za odnos, in nama je to na neki na\u010din uspelo. Hvala bogu. Kot je neko\u010d rekel filozof, ko je govoril o osamljenosti v mno\u017eici. V tem poklicu si v\u010dasih med ljudmi zares neusmiljeno osamljen. \u010ceprav si hkrati ves \u010das izpostavljen, je pozornost stalno usmerjena vate. Morda je to tudi del na\u010dina \u017eivljenja, ki ga igralci \u017eivimo. Pogosto se umaknemo v svoj mir, kar po eni strani poglablja ob\u010dutek osamljenosti, po drugi strani pa okolici sporo\u010da, da je ne potrebujemo \u2013 vsaj ne tiste splo\u0161ne, ne najbli\u017eje. Vse to skupaj ustvari ob\u010dutek, da se v\u010dasih pojavi zelo mo\u010dna, lahko tudi bole\u010da osamljenost. Absolutno. A tudi to je ena od stvari, ki se jih mora\u0161 nau\u010diti nositi.<\/p>\n

Veliko ste ustvarjali tudi na filmu in televiziji. Kdaj je igra pred kamero pri\u0161la v va\u0161e \u017eivljenje?<\/p>\n

Pri\u0161la je na sre\u010do zelo hitro. Takoj po akademiji sem od\u0161el v tr\u017ea\u0161ko gledali\u0161\u010de, kjer je takrat \u0161e deloval Jo\u017ee Babi\u010d. Moja prva premiera po akademiji je bila Veronika Deseni\u0161ka, ki jo je re\u017eiral prav on. Igral sem Friderika. Poznal me je \u017ee od prej, ko smo v tretjem letniku s \u0160edlbauerjem pripravljali Pomladno prebujenje, zato mi je kmalu ponudil glavno vlogo v televizijski drami, na katero se \u0161e danes rad spomnim. Njen izvirni naslov je bil v istr\u0161\u010dini \u2013 Kova je na\u0161a \u2013 “rudnik je na\u0161”. Govorila je o uporu rudarjev v Labinu, ki ga je vodil mlad Slovenec. Tam je delalo veliko rudarjev slovenskega rodu, zato mi je bila ta zgodba \u0161e posebej blizu. To vlogo sem dobil zelo hitro. Potem sem kar nekaj \u010dasa veliko snemal za nacionalno televizijo tako televizijske drame, nadaljevanke pa tudi druge projekte. Skratka, prilo\u017enosti so pri\u0161le zelo hitro.<\/p>\n

Kaj pa je \u010dar filma in televizije?<\/p>\n

Ja, snemanje je nekaj posebnega. Morda se sli\u0161i nenavadno, ampak gre za nekak\u0161en intimen odnos s kamero. Ko za\u010duti\u0161, da kamera zleze vate \u2013 ne v tvoje telo, ampak na neki na\u010din v tvojo du\u0161o. Tudi na to se mora\u0161 privaditi in se tega nau\u010diti. To je zelo druga\u010de od gledali\u0161\u010da, res zelo druga\u010de. Poleg tega se snemanje odvija v najrazli\u010dnej\u0161ih okoljih, velikokrat tudi na prostem, v eksterierjih. \u010cudovito je, res je \u010dudovito snemati. V tem je nekaj posebnega.<\/p>\n

\u010ce bi morali izbrati le en medij za svoje nadaljnje ustvarjanje \u2013 film, televizijo, gledali\u0161\u010de ali radio \u2013, katerega bi izbrali in kaj vas pri njem najbolj nagovarja?<\/p>\n

Joj, rad delam vse, res vse. Je pa res, da je bilo v \u010dasu, ko sem sam za\u010denjal igralsko pot, gledali\u0161\u010de na vsak na\u010din temelj na\u0161ega poklica. Takrat v Sloveniji prakti\u010dno ni bilo mogo\u010de pre\u017eiveti zgolj kot igralec na televiziji ali filmu. Danes je polo\u017eaj nekoliko bolj\u0161i in mo\u017enosti je vendarle ve\u010d. Mi takrat sploh nismo razmi\u0161ljali o tem, da bi bili samo igralci za snemanje in ne bi delali tudi v gledali\u0161\u010du. Poleg tega so ponudbe za televizijo in film ve\u010dinoma pri\u0161le prav zato, ker so te ustvarjalci videli na odru. Tako je bilo takrat. Zdi pa se mi, da se je danes to nekoliko spremenilo. Med mladimi igralci opa\u017eam precej izrazitej\u0161o \u017eeljo po snemanju za film in televizijo, medtem ko jih gledali\u0161\u010de morda ne privla\u010di ve\u010d v tolik\u0161ni meri, kot je privla\u010dilo na\u0161o generacijo.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Borut \u017divulovi\u0107\/BOBO<\/p>\n

Zadnja gledali\u0161ka hi\u0161a, v kateri ste bili zaposleni, je bila ljubljanska Drama. Kako spremljate vse te zaplete okoli njene prenove?<\/p>\n

Spomnim se, da sem si kot dekan Akademije in prorektor za umetnost na Univerzi skupaj s \u0161tevilnimi sodelavci zelo prizadeval za gradnjo skupnega objekta treh umetni\u0161kih akademij na Ro\u0161ki cesti. Tak\u0161en projekt bi pomenil nastanek novega kulturnega sredi\u0161\u010da v pravem evropskem pomenu besede. Predstavljajte si pribli\u017eno tiso\u010d \u0161tudentov umetnosti, zdru\u017eenih na enem mestu, ki bi vsakodnevno sodelovali, si izmenjevali ideje in ustvarjali skupne projekte. To bi bilo izjemno ustvarjalno okolje, pravo vreli\u0161\u010de mlade umetnosti. \u017dal se klju\u010dni odlo\u010devalci v dr\u017eavi za ta projekt niso odlo\u010dili. Posebej zanimivo je bilo, da bi lahko temeljni kamen polo\u017eili prav v \u010dasu prvega slovenskega predsedovanja Evropski uniji. Tudi uradna politika bi lahko s tem pridobila pomemben ugled, saj bi \u0161lo za edinstven projekt na podro\u010dju umetnosti med dr\u017eavami \u010dlanicami Evropske unije.<\/p>\n

Podobno velja za Ljubljansko Dramo. Po mojem mnenju bi bilo \u017ee zdavnaj smiselno zgraditi sodobno gledali\u0161ko stavbo, prilagojeno dana\u0161njim potrebam. Ko bi se ansambel preselil v nov objekt, bi bilo mogo\u010de staro stavbo temeljito obnoviti, poskrbeti za njeno varnost in jo “vrniti” Drami. Ljubljana bi tako pridobila vrhunske prostorske pogoje tako za doma\u010di ansambel kot tudi za mednarodna gostovanja. \u017dal se v Sloveniji tak\u0161ne odlo\u010ditve pogosto sprejemajo zelo po\u010dasi. Zavedam se, da je bilo v prenovo Drame vlo\u017eenega \u017ee veliko dela in sredstev, vendar me skrbi, da \u0161e vedno ni videti lu\u010di na koncu predora v tej situaciji. Zanimivo pa je, da so v Zagrebu, le dobrih sto kilometrov od Ljubljane, pred kratkim odprli novo stavbo Hrva\u0161kega narodnega gledali\u0161\u010da, medtem ko njihova zgodovinska stavba ostaja v uporabi. Pravzaprav so uresni\u010dili model, o katerem se v Ljubljani pogovarjamo \u017ee desetletja. O\u010ditno je tam obstajalo ve\u010d posluha, politi\u010dne volje in odlo\u010dnosti za tak\u0161no investicijo. Prenova Drame je nujna. Lahko le upam, da bo projekt kmalu uspe\u0161no zaklju\u010den in da bo gledali\u0161\u010de kon\u010dno dobilo pogoje, ki si jih zaslu\u017ei.<\/p>\n

Bor\u0161tnikov prstan se pogosto ozna\u010duje kot najvi\u0161je priznanje za igralski opus in nekak\u0161no krono dolgoletne umetni\u0161ke kariere. Kaj vam osebno pomeni prejem tega priznanja in kako ga ume\u0161\u010date v svoj nadaljnji ustvarjalni in poklicni razvoj?<\/p>\n

Najprej naj odgovorim na vpra\u0161anje o prihodnosti. Spomnim se kolegov in kolegic, ki so Bor\u0161tnikov prstan prejeli precej mlaj\u0161i, kot sem ga sam. Skoraj vsi so ob tem rekli “Dobro, ampak upam, da zdaj \u0161e ni konec.” Upali so, da bodo \u0161e naprej igrali in ustvarjali. Bor\u0161tnikov prstan nam igralcem pomeni izjemno veliko. Pravzaprav gre za najvi\u0161je priznanje, ki ga lahko za svoje delo prejmemo v Sloveniji. In seveda se ob tak\u0161nem priznanju \u010dlovek nehote vpra\u0161a, ali je dosegel nekak\u0161en vrh. Sam ga sicer ne dojemam na ta na\u010din. Zame je predvsem veliko zado\u0161\u010denje in potrditev, da so ljudje, ki presojajo na\u0161e delo, v mojem ustvarjanju prepoznali kakovost, vredno tak\u0161nega priznanja. Ne gojim iluzij, da bodo zdaj zaradi tega prihajale same odli\u010dne ponudbe. Si jih pa zelo \u017eelim. \u0160e vedno imam veliko energije in veselja do dela. To mi pogosto povedo tudi drugi, tako gledalci kot ljudje, ki me poznajo zasebno. Ve\u010dkrat sli\u0161im “Ale\u0161, ti ima\u0161 neverjetno kondicijo”. Jaz pa odgovarjam, da jo imam zato, ker zanjo skrbim in ker \u0161e vedno rad delam. Predvsem si \u017eelim \u0161e kak\u0161ne res dobre filmske vloge. V\u010dasih imam ob\u010dutek, da doslej \u0161e nisem dobil prilo\u017enosti, v kateri bi lahko v celoti pokazal, kaj znam kot filmski igralec. Morda se motim, vendar tak\u0161no prilo\u017enost bi si \u0161e zelo \u017eelel. Prav tako si \u017eelim \u0161e naprej ustvarjati v gledali\u0161\u010du, sodelovati z novimi ustvarjalci in tudi z mlaj\u0161imi generacijami. Z veseljem bi se lotil tudi bolj raziskovalnih ali snovalnih gledali\u0161kih projektov. Ne vidim nobenega razloga, da tega ne bi po\u010del tudi v prihodnje.<\/p>\n

Ale\u0161 Vali\u010d je bil tudi gost oddaje Nedeljski gost. Pogovoru lahko prisluhnete tukaj:<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tAle\u0161 Vali\u010d: Ni huj\u0161ega, kot da igralec \u010daka doma na ponudbo<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Foto: Borut \u017divulovi\u0107\/BOBO Ale\u0161 Vali\u010d (1955) je leta 1977 diplomiral na Akademiji za gledali\u0161\u010de, radio, film in televizijo.…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":128750,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[18],"tags":[27202,30696,30697,114,2307,62,37,58,60,38,35648,115],"class_list":["post-128749","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-zabava","tag-akademija","tag-ales-valic","tag-borstnikov-prstan","tag-entertainment","tag-gledalisce","tag-si","tag-slovene","tag-slovenia","tag-slovenija","tag-slovenscina","tag-valic","tag-zabava"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116759310267589401","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/128749","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=128749"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/128749\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/128750"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=128749"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=128749"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=128749"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}