{"id":129612,"date":"2026-06-17T01:56:13","date_gmt":"2026-06-17T01:56:13","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/129612\/"},"modified":"2026-06-17T01:56:13","modified_gmt":"2026-06-17T01:56:13","slug":"financiranje-javnih-medijev-ni-le-financno-ampak-tudi-demokraticno-vprasanje","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/129612\/","title":{"rendered":"Financiranje javnih medijev ni le finan\u010dno, ampak tudi demokrati\u010dno vpra\u0161anje"},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"William
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tWilliam Davies. Foto: Osebni arhiv<\/p>\n

Tako pravi medijski analitik Evropske radiodifuzne zveze (EBU) Will Davies in opozarja, da je neposredno financiranje iz dr\u017eavnega prora\u010duna najbolj izpostavljeno politi\u010dnim pritiskom.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n

Javni mediji potrebujejo stabilno in politi\u010dno neodvisno financiranje, \u010de \u017eelijo u\u010dinkovito opravljati svojo demokrati\u010dno vlogo.<\/p>\n

V pogovoru pojasnjuje, kateri evropski modeli financiranja javnih radiotelevizij zagotavljajo ve\u010djo avtonomijo teh medijskih servisov ter zakaj so zaupanje javnosti, kakovost demokracije in financiranje tesno povezani.<\/p>\n

Neustrezno financiranje javnega medijskega servisa oslabi javni medij, s tem pa tudi dru\u017ebo. Pri tem ne gre le za informativne vsebine, pa\u010d pa so ogro\u017eene tudi kulturne, izobra\u017eevalne in manj\u0161inske vsebine, prenosi \u0161portnih dogodkov, doma\u010da produkcija. Davies v intervjuju predstavi evropske izku\u0161nje z razli\u010dnimi modeli financiranja in pojasni, zakaj dobro financirani javni mediji prispevajo k ve\u010djemu zaupanju, manj\u0161i polarizaciji in bolj\u0161i demokraciji.<\/p>\n

Will Davies je medijski analitik pri Evropski radiodifuzni zvezi, EBU. To je najve\u010dja zveza javnih medijskih servisov, katere \u010dlanica je tudi RTV Slovenija.<\/p>\n

Kaj je najve\u010dja te\u017eava, \u010de je financiranje javne radiotelevizije odvisno od vlade in prora\u010dunskih sredstev?<\/p>\n

Kratek odgovor bi bil, da neodvisnost javnega medija postane odvisna od volje tistih ljudi, ki naj bi jih prav ta medij nadzoroval, torej vlade in politikov. Od vseh mo\u017enih na\u010dinov financiranja je prav neposredno financiranje iz dr\u017eavnega prora\u010duna najbolj izpostavljeno tveganjem politi\u010dnega vme\u0161avanja. V resnici obstajata dve te\u017eavi. Prva je uredni\u0161ka. \u010ce so isti ljudje, ki nadzorujejo va\u0161 prora\u010dun, hkrati predmet va\u0161ega poro\u010danja, potem se neizogibno pojavi vsaj vtis politi\u010dnega pritiska, v nekaterih primerih pa je ta pritisk povsem realen.<\/p>\n

Razprava o javnih medijih, ki se osredinja izklju\u010dno na informativni program, je preozka. Javne radiotelevizije stojijo za pribli\u017eno dvema tretjinama vseh umetni\u0161kih in kulturnih videovsebin v Evropi, 92 odstotkov njihove televizijske produkcije je evropske, ne pa uvo\u017eene. \u010ce bi bilo vse prepu\u0161\u010deno trgu, bi verjetno najprej izginile tiste vsebine, ki ne prina\u0161ajo dobi\u010dka.<\/p>\n

William Davies<\/p>\n

Druga te\u017eava pa je finan\u010dna. Ko financiranje postane del letnega dr\u017eavnega prora\u010duna, financiranje javnih medijev vsako leto konkurira izdatkom za bolni\u0161nice, \u0161ole, obrambo in vse druge javne izdatke. Zato postane javni medij izjemno ranljiv za nenadna zni\u017eevanja financiranja, takoj ko se vlada odlo\u010di za var\u010devanje in zmanj\u0161anje javne porabe.<\/p>\n

Poleg tega tak sistem onemogo\u010da dolgoro\u010dno ali celo srednjero\u010dno na\u010drtovanje. Na primer, ne morete naro\u010diti drage dramske serije ali vlagati v oblikovanje novega novinarskega uredni\u0161tva s sredstvi, za katera ni zagotovila, da bodo \u010dez dvanajst mesecev sploh \u0161e na voljo.<\/p>\n

Seveda ni popolnega modela, vendar pa je financiranje iz dr\u017eavnega prora\u010duna tisti model, pri katerem je najnujneje vzpostaviti ustrezne varovalke.<\/p>\n

\u010ce se opusti financiranje javnega medijskega servisa s pla\u010devanjem naro\u010dnine za gospodinjstva in pravne osebe, kateri drugi modeli financiranja so \u0161e na izbiro? Govorimo o izbiri takih modelov, ki zagotavljajo zadovoljivo stopnjo avtonomije medijske hi\u0161e.<\/p>\n

Pravzaprav je precej dr\u017eav neposredni RTV-prispevek, naro\u010dnino, \u017ee opustilo, tako da tu ne govorimo samo o teoreti\u010dni mo\u017enosti. Prvi korak bi lahko bilo preoblikovanje RTV-naro\u010dnine v nekak\u0161en prispevek gospodinjstev oziroma dajatev, ki ni odvisna od naprav ali na\u010dinov sprejema programov. V praksi bi to pomenilo, da prispevajo vsa gospodinjstva, vendar z nekaterimi izjemami. Tak pristop so \u017ee uvedli v dr\u017eavah, kot so Nem\u010dija, \u0160vica in Avstrija.<\/p>\n

Kar zadeva druga\u010dne na\u010dine financiranja na podlagi pobiranja davkov, \u0161e posebej izstopata dva modela. Prvi je namenski prispevek, vezan na dohodek, ki se pobira prek dav\u010dnega sistema in usmerja prek posebnega finan\u010dnega mehanizma, namenjenega izklju\u010dno financiranju javnih medijev, kot je to urejeno na Finskem in \u0160vedskem. Poleg tega, ker se odlo\u010ditve o financiranju obi\u010dajno sprejemajo za dalj\u0161e obdobje, ki zajema ve\u010d let, lahko taki sistemi zagotovijo ve\u010djo predvidljivost ter pomagajo za\u0161\u010dititi javne medije pred vsakodnevnimi politi\u010dnimi pogajanji in kup\u010dkanjem.<\/p>\n

Drugi pristop je, da financiranje ostane del javnega prora\u010duna, vendar se njegova vi\u0161ina ve\u017ee na zunanji kazalnik, na primer bruto doma\u010di proizvod, ter se dolo\u010di za ve\u010dletno obdobje. Norve\u0161ka je na primer za svojo radiotelevizijo, za hi\u0161o NRK, uvedla \u0161tiriletne finan\u010dne okvire, to zagotavlja ve\u010djo predvidljivost in zmanj\u0161uje verjetnost, da bi se razprave o financiranju ujemale z volilnimi kampanjami.<\/p>\n

Pomembno pa je opozoriti, da taki za\u0161\u010ditni mehanizmi, vezani na indeksne kazalnike, ne delujejo vedno. Po Evropi obstajajo primeri javnih medijskih organizacij, ki jim je bil obljubljen dolo\u010den dele\u017e BDP, dejanska izpla\u010dila pa so bila bistveno ni\u017eja od dogovorjene ravni financiranja.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Pixabay<\/p>\n

Kaj pa lahko javne medijske hi\u0161e storijo same, lahko navedete kak\u0161en primer?<\/p>\n

Rekel bi, da je glavni nauk ta, da morajo biti pri vsakem modelu financiranja vzpostavljeni ustrezni za\u0161\u010ditni mehanizmi. Po mojem mnenju so \u0161tirje klju\u010dni za\u0161\u010ditni mehanizmi, na katere se je treba osrediniti.<\/p>\n

Prvi\u010d, financiranje bi moralo biti dolo\u010deno za ve\u010dletno obdobje, idealno tako, da se ujema z obdobjem izvajanja poslanstva oziroma mandata javnega medija. To javnemu mediju zagotavlja potrebno predvidljivost za dolgoro\u010dno na\u010drtovanje ter prepre\u010duje, da bi bilo treba razprave o financiranju odpirati vsako leto znova.<\/p>\n

Drugi\u010d, financiranje bi se moralo samodejno usklajevati z inflacijo. Sicer realna kupna mo\u010d oziroma dejanska sposobnost porabe medija postopno upada iz leta v leto, \u010deprav nominalni znesek prora\u010duna ostaja nespremenjen.<\/p>\n

\u0160e en nauk, ki ga izpostavljajo na\u0161e \u010dlanice, je, da bi moralo biti financiranje vezano na objektivno zunanje merilo, kot je na primer dolo\u010den dele\u017e BDP-ja, to poznamo na Norve\u0161kem, ali jasno opredeljena dav\u010dna osnova, kot jo uporabljata Finska in \u0160vedska. Taka ureditev pomaga zmanj\u0161ati odvisnost vi\u0161ine financiranja od izklju\u010dne presoje oziroma politi\u010dne volje trenutnih odlo\u010devalcev.<\/p>\n

Nazadnje, za vse organizacije javnih medijev sta bistvenega pomena tudi mo\u010dna transparentnost in u\u010dinkovit nadzor. To vklju\u010duje neodvisne revizije, nadzorne organe oziroma nadzorne svete, parlamentarni nadzor ter javno objavo ra\u010dunovodskih izkazov in drugih finan\u010dnih poro\u010dil.<\/p>\n

Dobra novica je, da pribli\u017eno 94 odstotkov evropskih organizacij javnih medijev \u017ee objavlja podrobna finan\u010dna poro\u010dila, zato pa so dosti bolj transparentne kot \u0161tevilna zasebna medijska podjetja ali globalne tehnolo\u0161ke platforme.<\/p>\n

Za konec bi rad poudaril \u0161e nekaj zelo pomembnega: vsak model financiranja morata spremljati tudi jasno razumevanje in sprejemanje javnosti. Vsi ti za\u0161\u010ditni mehanizmi in ureditve namre\u010d najbolje delujejo takrat, ko ljudje razumejo vrednost javnih medijev ter podpirajo njihovo financiranje. Prav ta podpora in zaupanje javnosti sta tista, ki dolgoro\u010dno utrjujeta in krepita vsak sistem financiranja javnih medijev.<\/p>\n

EBU ugotavlja, da obstaja medsebojna soodvisnost med vi\u0161ino financiranja javnega medija in zaupanjem javnosti, dosegom ob\u010dinstva, demokrati\u010dnostjo. Kako si to razlagate? Kako to, da financiranje medijev ni le vpra\u0161anje financiranja, ampak je tudi odslikavanje demokrati\u010dnosti dru\u017ebe? Morda lahko to pojasnite tudi ob \u0161vicarskem primeru, ob primeru nedavnega \u0161vicarskega referenduma o vi\u0161ini RTV-prispevka?<\/p>\n

Da, razmerje med financiranjem, zaupanjem, dosegom javnosti in demokrati\u010dnostjo je treba razumeti predvsem kot korelacijo in ne nujno kot vzro\u010dno-posledi\u010dno povezavo. Kljub temu pa dosledno opa\u017eamo nekatere vzorce. Dr\u017eave, ki v ve\u010dji meri vlagajo v javne medije, praviloma izkazujejo vi\u0161jo raven zaupanja v informativne vsebine javnih medijev, imajo \u0161ir\u0161i doseg ob\u010dinstva, imajo ni\u017ejo stopnjo dru\u017ebene in politi\u010dne polarizacije ter so dele\u017ene vi\u0161jih ocen kakovosti demokracije. Presenetljivo je, da je zelo malo, \u010de sploh kaj, primerov mo\u010dno polariziranih dru\u017eb z mo\u010dnimi, dobro financiranimi javnimi radiotelevizijami.<\/p>\n

Zaupanja vreden javni informativni medij ljudem zagotavlja skupen nabor dejstev, ko pa ta skupna podlaga izgine, se ob\u010dinstva obi\u010dajno razpr\u0161ijo med strankarskimi viri, to pa je pogosto trenutek, ko za\u010dne polarizacija nara\u0161\u010dati.<\/p>\n

Torej mo\u010dni in zaupanja vredni javni mediji ljudem pomagajo ostati vklju\u010deni v spremljanje novic, namesto da bi jih odvrnili. In kjer so ljudje bolje informirani, demokracija obi\u010dajno deluje bolje.<\/p>\n

\u0160vica je torej \u017eiv primer. Kot ste povedali, so s pobudo za zni\u017eanje prispevka \u017eeleli naro\u010dnino za gospodinjstva zni\u017eati s 335 na 200 \u0161vicarskih frankov letno. Vendar so volivci 8. marca 2026 predlog zavrnili, pribli\u017eno 62 odstotkov volivcev se je uprlo tem drasti\u010dnim zmanj\u0161anjem.<\/p>\n

Pomembno je poudariti, da se bo naro\u010dnina do leta 2029 kljub temu zni\u017eala na okoli 300 frankov, vendar je bilo to veliko drasti\u010dno zni\u017eanje na sre\u010do zavrnjeno. Glede na to, da v \u0160vici obstajajo \u0161tiri jezikovne skupnosti, komercialni trg ne bi zapolnil vrzeli, ki bi jo pustili oslabljeni javni mediji, zato so \u0161vicarski dr\u017eavljani dejansko glasovali za to, da \u0161e naprej pla\u010dujejo za vsebine, ki jih zasebni trg ne bi mogel ustvariti na finan\u010dno vzdr\u017een na\u010din. To je bila podpora, izre\u010dena javnim medijem, izra\u017eena prek demokrati\u010dnega procesa.<\/p>\n

Naj se nave\u017eem prav na ta del. Ko govorimo o financiranju, se razprava prepogosto osredinja samo na informativni program. Tak pogled je vendarle preozek. Kaj javnost \u0161e lahko izgubi? Kulturne vsebine, izobra\u017eevalne, igrane programe, glasbene vsebine, manj\u0161inske programe, razvoj doma\u010de produkcije \u2026 \u010ce bi torej te vsebine prepustili izklju\u010dno trgu, potem bi teh vsebin nastalo bistveno manj. Pa si nekateri re\u010dejo, zakaj pa potrebujem \u0161e to ob vseh mo\u017enih platformah, ki ponujajo vsebine na zahtevo. Kako jim odgovorite?<\/p>\n

Da. Razprava o javnih medijih, ki se osredinja izklju\u010dno na informativni program, je preozka. Javne radiotelevizije stojijo za pribli\u017eno dvema tretjinama vseh umetni\u0161kih in kulturnih videovsebin v Evropi, 92 odstotkov njihove televizijske produkcije je evropske, ne pa uvo\u017eene. \u010ce bi bilo vse prepu\u0161\u010deno trgu, bi verjetno najprej izginile tiste vsebine, ki ne prina\u0161ajo dobi\u010dka. Kot ste omenili, bi bili ogro\u017eeni doma\u010da igrana produkcija, v nacionalnem jeziku, v regionalnih jezikih ali nare\u010djih, otro\u0161ki in izobra\u017eevalni programi, regionalni in manj\u0161inski programi, kulturne vsebine pa tudi druge vsebine v javnem interesu. Vendar javna medijska hi\u0161a ne ustvarja dru\u017ebene vrednosti le z ni\u0161nimi programi. Veliki \u0161portni dogodki in kulturni dogodki, ki jih prena\u0161ajo javni servisi, lahko v \u017eivo v skupno do\u017eivetje zdru\u017eijo milijone ljudi, to pa bi zmoglo le malo drugih platform. Javni mediji tudi veliko vlagajo v izvirne vsebine. Okoli 86 odstotkov sredstev za vsebine gre za izvirne produkcije, ki pomagajo pripovedovati nacionalne in regionalne zgodbe, predstavljajo kulturno identiteto in podpirajo \u0161ir\u0161o ustvarjalno industrijo. To je torej javno dobro, ki koristi dru\u017ebi kot celoti, in to so pogosto tiste vsebine, ki jih zasebni trg sam ne bi zagotovil v zadostni koli\u010dini.<\/p>\n

In ko ljudje dvomijo o vrednosti javnih medijev, je treba samo pogledati \u0161e stro\u0161ke. Povpre\u010dni RTV-prispevek po Evropi zna\u0161a pribli\u017eno 3,60 evra na mesec na osebo. To je pribli\u017eno 12 centov na dan. Primerjajte to s stro\u0161ki naro\u010dnine na storitve preto\u010dnih vsebin, ki pogosto zna\u0161ajo okoli 8 evrov na mesec ali ve\u010d. Torej za manj kot 4 evre na mesec podpirate lokalno produkcijo, ohranjate vsebine v svojem jeziku in vzdr\u017eujete neodvisno novinarstvo, ki slu\u017ei dr\u017eavljanom in ne ogla\u0161evalcem ali globalnim platformam. To so velikanski donosi za, po mojem mnenju, razmeroma majhno nalo\u017ebo.<\/p>\n

Ve\u010d o tem v oddaji Studio od sedemnajstih.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tStudio ob 17.00<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"William Davies. Foto: Osebni arhiv Tako pravi medijski analitik Evropske radiodifuzne zveze (EBU) Will Davies in opozarja, da…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":129613,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[8],"tags":[15739,18697,37,38,64,35827,63],"class_list":["post-129612","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-svet","tag-ebu","tag-javni-mediji","tag-slovene","tag-slovenscina","tag-svet","tag-will-davies","tag-world"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116762967054829604","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/129612","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=129612"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/129612\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/129613"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=129612"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=129612"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=129612"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}