{"id":132462,"date":"2026-06-19T08:18:32","date_gmt":"2026-06-19T08:18:32","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/132462\/"},"modified":"2026-06-19T08:18:32","modified_gmt":"2026-06-19T08:18:32","slug":"tanja-lazetic-zdi-se-mi-da-lahko-sele-zdaj-kot-umetnica-zares-lazem","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/132462\/","title":{"rendered":"Tanja La\u017eeti\u0107: Zdi se mi, da lahko \u0161ele zdaj kot umetnica zares la\u017eem"},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Tanja
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tTanja La\u017eeti\u0107 je diplomirala leta 1994 na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Med letoma 1997 in 2025 je razstavljala v pomembnih doma\u010dih (mednarodnih) umetni\u0161kih prizori\u0161\u010dih. Njena dela so shranjena v pomembnih javnih zbirkah, npr. v Narodnem muzeju Slovenije, Moderni galeriji, Mednarodnem grafi\u010dnem likovnem centru (Ljubljana) in Muzeju Lah, knjige umetnice pa so vklju\u010dene v zbirke MOMA Artists’ Books Collection, Tate Collection of Artists’ Books in Biblioth\u00e8que Kandinsky. Za svoje delo je bila leta 2015 nagrajena na mednarodnem trienalu keramike Unicum, leta 2017 pa je prejela nacionalno priznanje Riharda Jakopi\u010da. Foto: MGML<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\tPregledna razstava<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tTanja La\u017eeti\u0107
La\u017e<\/p>\n

Mestna galerija Ljubljana
21. 5. 2026\u201330. 8. 2026<\/p>\n

Kustosinja: Barbara Sterle Vurnik<\/p>\n

Oglas<\/p>\n

Intermedijska umetnica je \u017ee desetletja ustaljeno ime slovenskega vizualnega prostora. Njeno umetni\u0161ko prakso nemara najbolj povezujemo s fotografijo, vendar ustvarja tudi na podro\u010dju keramike, videa, instalacije, performansa, knjige umetnice in v zadnjem obdobju tudi slikarstva. Po njenem opusu se je mogo\u010de sprehoditi v Mestni galeriji Ljubljana, kjer bo pregledna razstava njenega dela na ogled \u0161e do 30. avgusta.<\/p>\n

Razstavi je naslov La\u017e, kar je seveda okraj\u0161ava umetni\u010dinega priimka, obenem pa tudi rde\u010da nit, s katero nas s kustosinjo Barbaro Sterle Vurnik, sicer tudi umetni\u0161ko vodjo Mestne galerije Ljubljana, popelje skozi nekatera klju\u010dna poglavja svojega dozdaj\u0161njega dela. \u010ceprav se ob vstopu na razstavo sre\u010damo z zgodnjimi deli umetnice, postavitev ni kronolo\u0161ko zastavljena, ampak posamezna dela razvr\u0161\u010da v \u017eelji po vzpostavitvi naracije, ki obiskovalca vodi v spoznavanju sveta in hkrati umetni\u010dinega dela. Vsako delo je na neki na\u010din v dialogu z naslednjim, komplementarno se dopolnjujejo in nadgrajujejo, medsebojna dinamika je natanko premi\u0161ljena; ko nam obzorje odpre en projekt, nam naslednji \u017ee daje odgovor, obenem pa odpira nova vpra\u0161anja. <\/p>\n

Tanja La\u017eeti\u0107 v posameznem projektu pogosto zdru\u017euje kompleksen spoj premislekov, ki odstirajo razgibanost ve\u010d med seboj prepletenih problematik. Ves \u010das jo zanima do\u017eivljanje preteklosti in z njo povezana krhkost spomina, vpra\u0161anje nadzora in identitete, dru\u017ebene projekcije, ikonografija \u017eenskega telesa, predvsem pa trhel odnos med resnico in la\u017ejo. <\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Umetnica
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tUmetnica pred enim svojih najslavnej\u0161ih del \u2013 Govedji gula\u0161 iz leta 1997. Foto: M. K. MMC RTV SLO<\/p>\n

V svojem delu se pogosto referira na druga dela iz zgodovine umetnosti, v\u010dasih sodobnikov, v\u010dasih pa starej\u0161ih del, ki niso nujno le ob\u010dudujo\u010d citat, ampak prej izhodi\u0161\u010de za prevpra\u0161evanje trdovratnih dru\u017ebenih konstruktov in konvencij.<\/p>\n

Onemogo\u010danje mo\u0161kega pogleda
Posebno mesto ima v njenem delu premislek o vlogi \u017eensk v patriarhalni dru\u017ebi in znotraj tega je nastalo nekaj umetni\u010dinih najbolj\u0161ih del. Na stopni\u0161\u010du nas pospremi videodelo Gola se spu\u0161\u010da po stopnicah iz 2012, kjer se je referirala na slavno istoimensko Duchampovo delo, ob tem pa zasukala pogled in tako ob spustu po stopnicah ne gledamo \u017eenskega telesa, ampak gibanje spremljamo skozi njene o\u010di. Leta 2001 je za\u010dela nastajati Olimpija, fotografija, na kateri je v vlogo Maneteve muze postavila samo sebe, pogled zameglila, s tem onemogo\u010dila opazovanje \u017eenskega akta, nato pa podobo \u0161e dodatno razrezala in na novo se\u0161ila. Pri obeh delih se torej se sklicujete na prelomni umetnini, ki sta ob svojem nastanku spro\u017eali odpor, vendar razlog za umetni\u010dino zgra\u017eanje le\u017ei drugje. Zato s svojim posegom v idejo primarne podobe mo\u0161ki pogled zamenja z \u017eenskim. Podobno pri delu Treh gracij, kjer pravokotna platna oble\u010de v \u017eenske kombine\u017ee, protagonistkam odvzamete telesnost, ki je bila pomemben razlog za priljubljenost te motivike v zgodovini umetnosti. Ob\u010dudovanje \u017eenskega telesa je s tem onemogo\u010deno, ostane nam le \u0161e soo\u010denje z njo samo.<\/p>\n

Naj gre za dekonstruirano jedrsko eksplozijo, fotografije lokacij, na katerih umetnica nikoli ni zares bila, ali njeno figuro s popartisti\u010dno torbico v rokah, ki stoji na kri\u017ei\u0161\u010du med Zahodom in Vzhodom, dveh umetno lo\u010denih svetov, katerih usodo diktira pe\u0161\u010dica, ki ima v rokah vso mo\u010d tega sveta \u2013 vse je la\u017e, razstavljena podoba, ki s \u0161ivanjem nove, odstira resnico. Ve\u010d pa v spodnjem pogovoru.<\/p>\n

Za\u010dniva z naslovom in seveda temo, ki jo ne le z razstavo, ampak celotnim delom pogosto postavljate v ospredje. La\u017e je na eni strani skraj\u0161ava va\u0161ega priimka, je pa tudi pojem, ki je nemara prav v zadnjem obdobju pogosto del javnega diskurza. V resnici se seveda ukvarjate z njemu nasprotnim pojmom \u2013 se pravi z resnico, o kateri premi\u0161ljujete skozi krhkost spomina, mitologizacijo, dru\u017ebene konstrukte \u2026 Premi\u0161ljevanje o resnici je enako izmuzljivo, nestabilno kot resnica sama, zato je pot, ki jo uberete, da bi pristopili k pojmu, destrukcija in nova rekonstrukcija. Gre torej za poskus pribli\u017eanja resnici prek demoliranja la\u017ei.<\/p>\n

Umetniki opazujemo svet, ga opisujemo, se malo vpletamo, treniramo ob\u010dutljivost, senzibilnost, dostojanstvo, humanost, ob\u010dutek za lepoto, skladnost, pravi\u010dnost in vse to podobno. V\u010dasih potola\u017eimo ljudi, \u010de, recimo, preberejo lepo pesem ali zapojejo \u017ealostno pesem ali vidijo vesel film, ker se nam potem, vsem skupaj, zdi, da vidimo svetlobo, ali sonce, ali nebo ali luno, in da, v vseh teh nesmislih, kot so vojne in la\u017ei, vidimo nekaj, kar ni samo to, temve\u010d nekaj ve\u010d. Zakaj nisem omenila ljubezni?<\/p>\n

…<\/p>\n

Zdi se mi, da, lahko do razstave pristopamo prek treh vstopov. Eden izmed teh je naslov; se pravi, rodila sem se z la\u017ejo v imenu in bila celo otro\u0161tvo la\u017enivka. Zdi se mi, da lahko \u0161ele zdaj kot umetnica zares la\u017eem. Ko ljudje vsakodnevno la\u017eejo drug drugemu, ko nam la\u017eejo politiki in podjetniki, to po\u010dnejo s ciljem, da bi nas pretentali. Ko la\u017eemo umetniki, \u017eelimo govoriti o o\u010ditnih stvareh druga\u010de. Je to la\u017e? Je. Ampak obenem je tu tudi druga\u010den pogled. Ko poka\u017eemo drugo mo\u017eno gledanje, tak\u0161no, ki ni najbolj razumljivo ali o\u010ditno, govorimo o spremembah, druga\u010dnem razumevanju in videnju.<\/p>\n

Drugi vstop so pogledi. Video v pritli\u010dju je viden samo s ceste, zvok sli\u0161imo samo znotraj. Oboje moramo sami povezati. Pri vstopu v galerijo vidimo fotografijo osebe, ki se ozira stran. Tu imamo umaknjen pogled, na drugi strani nas z vi\u0161ine opazujejo o\u010di s kerami\u010dnih kro\u017enikov.<\/p>\n

Na mizi je pogovor, ki ga je z menoj opravila umetna inteligenca (UI). To je tretja pot do razumevanja razstave. Ko me je pred letom dni kuratorica Barbara Sterle Vurnik povabila, da narediva razstavo, sem, tako kot dandanes naredi veliko ljudi, vpra\u0161ala UI, kaj si misli o delu Tanje La\u017eeti\u0107. Ob tem sem se delala, da spra\u0161evalka nisem jaz. Naro\u010dila sem, da pripravi intervju z menoj in potem odgovarjala kot Tanja. Ob podajanju odgovorov sem UI vpra\u0161ala, ali misli, da bi Tanja tako tudi odgovorila. Seveda vedno odgovori pritrdilno in tudi razlo\u017eil, zakaj tako meni. V pogovoru lahko berete, kako sem se izgubljala pri tem, kdo sploh sem. Kaj torej ta veliki splet ve o meni kot umetnici? Seveda si tudi veliko izmisli, ampak povezave so res fascinantne.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Tanja
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tTanja La\u017eeti\u0107, Olimpija (2001\/2012). Foto: Dejan Habicht<\/p>\n

Vajin pogovor z umetno inteligenco si lahko preberemo \u017ee v prvem sklopu razstave, vklju\u010den pa je tudi v katalog. V uvodu v pogovor pojasnite, kako je pri\u0161lo do njega in zapi\u0161ete, da ste v celotnem dialogu vi postali senca in da ste stvar na koncu ustavili, ker so \u0161la \u010dustva predale\u010d. Je postajala la\u017e, ki se je razvijala v pogovoru kljub neresni\u010dnosti preve\u010d oprijemljiva, da bi jo lahko sprejeli in z njo nadaljevali? Vas celotna izku\u0161nja z umetno inteligenco navdaja z ob\u010dudovanjem ali bojaznijo?<\/p>\n

Z bojaznijo, seveda. Zaradi tega, ker UI sestavi in ponudi tudi tiste podatke in odgovore, ki jih v resnici nima. Vsekakor so bili njegovi odgovori delno zares natan\u010dni, saj je pri\u0161el do dolo\u010denih podatkov, vendar tisto, \u010desar ne najde, si izmisli. In to je grozljivo, kajne? Pla\u0161i me, da bi lahko za\u010deli verjeti tem izmi\u0161ljenim stvarem. Tukaj spet pridemo do la\u017ei. Ponudil mi je interpretacije, ki bi jih tudi sama lahko na\u0161la v nekih knjigah, ampak on je hitrej\u0161i, zmogljivej\u0161i in ho\u010de ugajati. Dopisovala sva si lani. Odprla sva ve\u010d tem mojega dela, ampak del, ko se pogovarjava o avtoportretu, mi je bil posebej zanimiv. Napisala sem, da i\u0161\u010dem ogledalo za svoj avtoportret, povedala, da gre za nadaljevanje nekega drugega dela in iz pisanja je bilo tudi jasno, da stroj ve, da i\u0161\u010dem podatke o sebi, ko pa sem spra\u0161evala, kaj avtoportret sploh je, mi je ponudil krasno vpra\u0161anje: “Ali je dovolj, da nekaj prihaja iz tebe, da to postane\u0161 ti?”. Zapletla sva se v pogovor o tem vpra\u0161anju, ves pogovor pa sem zaklju\u010dila z njegovim odgovorom: “Torej: ne, nimava enega odgovora. Ampak imava prostor, kjer vpra\u0161anje \u017eivi. In tam, prav tam, deluje umetnost”. A ni lepo? Kaj naj dodam?<\/p>\n

\u010ce se vrneva na za\u010detek, se pravi k uvodnim delom razstave in va\u0161emu rezanju in novemu sestavljanju resnice. Ves \u010das vas pri tem postopku dekonstruiranja oz. reinterpretiranja zanima nekaj, \u010desar ni oz. nekaj, \u010desar ne vidimo. \u017de v enem prvih del, ki jih predstavljate na razstavi, fotografiji z naslovom Govedji gula\u0161 iz leta 1997, ki sta ga ustvarila z Dejanom Habichtom, se poka\u017ee, da bo bistvo va\u0161ega zanimanja v tistem ni\u010du, odsotnosti, neke vrste kolektivni praznini, ki pa je seveda zelo povedna. Na fotografiji vidimo va\u0161o figuro, ki v to odsotnost usmerja pogled, obra\u010da se stran od gledalca v smer, kjer bo vrzel zapolnil va\u0161 spomin. Gre za gesto pogleda stran, kar se na neki na\u010din, a nekoliko druga\u010de pozneje ponovi tudi pri seriji avtoportretov Brez naslova, samo \u0161tevilke. Kaj vam pomeni ta gesta?<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Tanja
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tTanja La\u017eeti\u0107, Gola se spu\u0161\u010da po stopnicah, 2012. Foto: Dejan Habicht<\/p>\n

Res se ponovi. Zanimivo je pripravljati pregledno razstavo, ko mora\u0161 iz ve\u010dletnega dela sestaviti smiselno celoto. V tridesetih letih sem sodelovala na ve\u010d skupinskih razstavah, kamor te kustos povabi in vpra\u0161a, ali ima\u0161 kaj na temo, recimo, krokodilov. In seveda imamo vsi umetniki kaj na temo, recimo, krokodilov, saj \u017eelimo sodelovati na razstavi, naslovi pa so po navadi dovolj \u0161iroki, da to omogo\u010dajo. Kustos izbor naredi \u017ee s samim vabilom in potem je ona ali on ta, ki mora razlo\u017eiti, zakaj in na kak\u0161en na\u010din se vse skupaj sestavi. Ko pa kot umetnica naredi\u0161 samostojno razstavo, sama predstavi\u0161 zamisel in je po navadi nekaj, s \u010dimer se takrat ukvarja\u0161. Pri pregledni razstavi je treba razmi\u0161ljati o vsem. Razstavo sem zastavila kot odgovor na vpra\u0161anje, kako sploh sem pri\u0161la do tega, kar zdaj delam. Zo\u017eila sem pogled na to, kar sem danes kot umetnica.<\/p>\n

Pri tej razstavi mi je bilo tudi zelo pomembno, da se lahko obiskovalci, ki ni\u010d ne vedo o mojem delu, sprehodijo skozi razstavo in jih nekam odpelje. Obenem pa bi seveda \u017eelela, da tudi tisti, ki kaj vedo o mojem delu, nekaj najdejo. Pri tem sem imela tudi veliko pomo\u010d kuratorice Barbare Sterle Vurnik, ki je znala z razumevanjem in distance pogledati na vse skupaj. Razstava je zami\u0161ljena tako, da obiskovalca vodi. In tukaj so pomembni ti pogledi. O pritli\u010dju sem \u017ee govorila, na stopni\u0161\u010du pa je delo, kjer lahko vidimo ve\u010d zaslonov istega videa in kjer opazujemo noge, ki se spu\u0161\u010dajo po stopni\u0161\u010du, sli\u0161imo pa \u0161kripanje lesenih stopnic. Pogled na noge te tako pripelje v nadstropje.<\/p>\n

Delno ste mi na naslednje vpra\u0161anje \u017ee odgovorili, pa vendar. Ste ob pripravi razstave v prvi vrsti izhajali iz premisleka o dru\u017ebi, se pravi, da predstavite svoj opus na na\u010din, da s tem odpirate klju\u010dna dru\u017ebena vpra\u0161anja, ali kot neko koherentno refleksijo oz. pregled lastnega dela? Ali pa je to dvoje v resnici nelo\u010dljivo prepleteno in lo\u010devanje med obojim ni bilo potrebno, saj je premislek o sebi na neki na\u010din vedno premislek o dru\u017ebi? <\/p>\n

To je ta prostor vmes, ki je bil omenjen zgoraj. Vpra\u0161anje, na katero i\u0161\u010demo odgovor, zgre\u0161imo in to ponavljamo. Predvsem pa sem z razstavo \u017eelela pokazati, kako sem pri\u0161la do tu, kjer sem danes. Veliko je novih del, ampak sopostavljena s starej\u0161imi so tu zato, da poka\u017eem, kako sem pri\u0161la do tega, kar ustvarjam zdaj.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Tanja
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tTanja La\u017eeti\u0107, Tri gracije (serija Manjkajoc\u030ce telo, 2018\/2019). Foto: Dejan Habicht<\/p>\n

Va\u0161e delo tudi sicer ves \u010das prehaja med intimnim in kolektivnim in tudi naslov sugerira oboje. Je torej tudi zelo osebna umetnost vedno tudi odziv na neko konkretno situacijo?<\/p>\n

Umetniki nihamo med svojo vlogo v dru\u017ebi. Mislim, da imamo pomembno vlogo, vendar nimamo mo\u010di, te brutalne mo\u010di, ki je potrebna, da spreminjamo dru\u017ebo. Umetniki smo ob\u010dutljivi individuumi, ki kopljemo po sebi in imamo hkrati zelo zelo tanko ko\u017eo. Po drugi strani smo trmasti in dovolj mo\u010dni, da i\u0161\u010demo po sebi, da najdemo stvari, ki nas zmotijo in ki se nam zdijo pomembne, da o njih govorimo. Umetniki opazujemo svet, ga opisujemo, se malo vpletamo, treniramo ob\u010dutljivost, senzibilnost, dostojanstvo, humanost, ob\u010dutek za lepoto, skladnost, pravi\u010dnost in vse to podobno. V\u010dasih potola\u017eimo ljudi, \u010de recimo preberejo lepo pesem ali zapojejo \u017ealostno pesem ali vidijo vesel film, ker se nam potem vsem skupaj zdi, da vidimo svetlobo, ali sonce, ali nebo ali luno, in da v vseh teh nesmislih, kot so vojne in la\u017ei, vidimo nekaj, kar ni samo to, temve\u010d nekaj ve\u010d. Zakaj nisem omenila ljubezni?<\/p>\n

Ena od knjig umetnice ima naslov Spomenik nepoznanim junakom in vklju\u010duje medijske podobe protestnikov z razli\u010dnih koncev sveta, katerih imen ne bomo nikoli poznali, so bili pa del nekih mno\u017eic, ki so klicale po spremembah. To odpira tudi vpra\u0161anje vpliva posameznika in navsezadnje umetnika pri doseganju \u0161ir\u0161ih dru\u017ebenih sprememb. O tem veliko govorimo, zlasti v povezavi z umetnostjo. Verjamete, da ima to mo\u010d? <\/p>\n

\u010cas se je spremenil in vpliv umetnikov je danes manj\u0161i oz. druga\u010den, kakor je neko\u010d bil. Govorimo in beremo o tem, kako lahko umetnost spreminja, kako so ljudje za\u010dutili barve in nekatere stvari bolje sli\u0161ali ali pa jih je neka stvar pretresla, vendar nikoli ne sli\u0161imo, da bi se spremenil sistem zaradi tega, ker je en umetnik pripravil razstavo. Mislim, da te vloge nimamo in pravzaprav \u2013 kdo jo sploh ima? Mislim, da so edini, ki zares lahko spreminjajo dru\u017ebo, politiki in zelo bogati ljudje. Kar pa se ti\u010de knjige, ki jo omenjate \u2013 v njej so izrezki fotografij ljudi iz \u010dasopisov s pomembnih zgodovinskih dogodkov. Na primer, odpremo \u010dasopis, ki poro\u010da o protestih v Iranu in vidimo neznane ljudi. Te ljudi sem izrezala, ker so bili zame nekdo, ki predstavlja ta dogodek. Tu so njihova \u017eivljenja, jaz pa niti ne vem, kdo sploh so. Delo je posve\u010deno vsem neznanim ljudem, ki so bili del nekih politi\u010dnih dogodkov, ampak nikoli ne bomo izvedeli njihovih imen. <\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Govedji
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tGovedji gulas\u030c \u2013 delo, ki je nastalo skupaj z Dejanom Habichtom, 1997. Foto: Dejan Habicht<\/p>\n

\u010ce se vrneva k zgodnjemu delu Govedji gula\u0161 in omenjenemu zasuku glave stran od gledalca. Morda je eno posebej znanih del, kjer vidimo ta obrat, Richterjeva Betty. Vem, da vas je njegovo delo navdu\u0161evalo \u2013 je torej berlinska fotografija oz. umetni\u0161ki akt nastal tudi pod vplivom Betty ali pa je bilo to navdu\u0161evanje manj posredno, bolj v smislu nekega premisleka?<\/p>\n

Podobnost s sliko Betty Gerharda Richterja sem opazila pozneje. Leta 1997 sva z Dejanom Habichtom potovala po muzejih in galerijah po Evropi. Bila sva v Berlinu, v Amsterdamu, na Documenti v Kasslu, v M\u00fcnstru in na bienalu v Benetkah. Dejan me je fotografiral zraven znanih umetni\u0161kih del s torbico, ki sem jo naredila iz plo\u010devink prepoznavne jugoslovanske konzervirane hrane Govedji gula\u0161. Rde\u010de rumena podoba v pop estetiki je podobna konzervam Campbell’s Andyja Warhola, jaz pa sem pozirala za fotografije, s torbico v rokah, med vsemi temi pomembnimi umetni\u0161kimi deli. Delo sva zasnovala kot vpra\u0161anja o umetnosti. Zanimalo naju je, kaj je umetnost, ali mi, ki \u017eivimo na nekdanjem Vzhodu, imamo kak\u0161no vlogo v svetovnem umetni\u0161kem sistemu, ali lahko sodelujemo, ali lahko in kako naj vstopimo v umetnostni sistem, ali je uporaben predmet lahko umetnost, ali je umetnost sam dogodek, ali je lahko dokumentacija dogodka umetni\u0161ko delo in predvsem, kaj sploh je umetnostni sistem.<\/p>\n

Iz vseh teh fotografij sem za vstop na razstavo v Mestni galeriji izbrala tak\u0161no, ki ni posneta ne v muzeju ne v galeriji, temve\u010d na meji nekdanjega Vzhoda in nekdanjega Zahoda v Berlinu, pri Brandenbur\u0161kih vratih. To\u010dneje, na fotografiji stojim na obmo\u010dju nekdanjega Zahoda in gledam nazaj na nekdanji Vzhod. Na desni strani vidimo ameri\u0161ko ambasado, ki se je ravno takrat gradila in jasno ka\u017ee, kje je mo\u010d; leta 1997 so namre\u010d ZDA pri Brandenbur\u0161kih vratih zidale ogromno stavbo in jasno nam je lahko, kam se je preselila nova mo\u010d. Pove\u010dava te fotografija je na za\u010detku razstave, ker je razpad Jugoslavije pomembno vplival na moje \u017eivljenje in je tu kot intonacija. Povezava s sliko Betty je tudi povedna. Podobnost sem prepoznala pozneje, slikarjeva h\u010di Betty pa se podobno ozira nazaj in vidimo vpra\u0161anje, ali gleda nazaj ali gleda stran.<\/p>\n

Svet se stra\u0161no hitro spreminja in temu je te\u017eko slediti. Problem se mi zdi, da izgubljamo zaupanje drug v drugega in da la\u017ei postajajo resnica.<\/p>\n

…<\/p>\n

Eden od va\u0161ih temeljnih umetni\u0161kih procesov je dekonstrukcija, razrez neke podobe, ki jo potem s transformacijo preoblikujete v novo \u2013 pri Manetevi Olimpiji ste denimo ne le sebe postavili v vlogo le\u017ee\u010dega akta, ampak to podobo razrezali in na novo za\u0161ili, predvsem pa zameglili, s tem pa onemogo\u010dili mo\u0161ki pogled. Je torej v teh rezih in \u0161ivih tudi upor proti konvencijam, stereotipom, nesmiselnim dru\u017ebenim pravilom …?<\/p>\n

Onemogo\u010dila mo\u0161ki pogled? Ja, to\u010dno to. Nikoli nisem tega opisala s temi besedami. Ja, je upor in je drug pogled na zgodovino. Namre\u010d, model za Manetevo Olimijo je bila Victorine Meurent, prav tako model za njegov znameniti Zajtrk v travi, v zgodovinskih knjigah pa se opisuje kot prostitutka. \u0160ele pred leti so se pojavili podatki, da je bila slikarka in da je bilo njeno delo razstavljeno tudi na znamenitem Salonu, ko je bil Manet z Olimpijo zavrnjen. Nesprejemljivo za dru\u017ebo je bilo tudi, da \u017eenska na sliki ne umika pogleda, ro\u017ee v rokah slu\u017ekinje in \u010drna ma\u010dka pa ka\u017eejo, da gledamo prostitutko. Maneteva Olimija ne ustreza podobam upogljivih Vener, temve\u010d se zdi, da bo iz slike izstopila. Meni se tudi zdi, da je prav s svojo posebno, samosvojo energijo in podobo, Victorine Meurent soustvarila sliko. In ja, tudi v delu Ku**a govorim o ne\u010dem podobnem.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Del
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tDel razstave je namenjen knjigam umetnice. Po teh je mogo\u010de listati, vse pa so zdru\u017eene tudi v objektu Rde\u010da \u0161katla. Foto: Dejan Habicht<\/p>\n

To zadnje je naslovnica knjige umetnice, na kateri vidimo fotografijo vas samih, s pripisom te zmerljivke, ki je je \u017eenska \u0161e vedno dele\u017ena, \u010de prestopi dru\u017ebeno dolo\u010dene meje spodobnega.<\/p>\n

Knjiga je postala moja najuspe\u0161nej\u0161a knjiga, saj se je zna\u0161la v knjigi Zgodovina fotoknjige (The History of Photobook) zalo\u017ebe Phaidon. Knjiga je apropriacija dela Sanje Ivekovi\u0107, kjer se umetnica primerja z Marylin Monroe. Na eni strani v knjigi imamo zvezdo, mit, na drugi strani umetnico v podobnih situacijah. Natisnila sem to\u010dno tak\u0161no knjigo in \u010dez vse skupaj, kot bi \u0161lo za \u017eig, nekak\u0161no fizi\u010dno zarezo, pre\u0161templjala besedo: WHORE (v slov. ku**a, op. n.). Vsako knjigo naredim posebej in vedno o\u017eigosam v podrejenem polo\u017eaju, na tleh.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Instalacija
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tInstalacija C\u030cas za smrt iz 2026. Foto: MGML<\/p>\n

Ali lahko govorimo o uporu tudi, ko gre za va\u0161 nedavni premik k slikanju? Se pravi, da ste vstopili v prostor medija, ki ste si ga na svoj na\u010din prilastili brez formalne akademske izobrazbe, s tem pa nekako spet postavljate svoja pravila in se ne zmenite za morebitna obstoje\u010da? Kak\u0161en je tudi sicer va\u0161 odnos do slike in ustvarjanja v denimo fotografiji oz. drugem mediju?<\/p>\n

Umetnost je svoboda. Seveda se je treba omejiti takrat, ko pride\u0161 na umetnostni trg, ko \u017eeli\u0161, da te sistem prepozna, ko si del sistema in mora\u0161 biti prepoznaven, ampak kot umetnica mora\u0161 delati to\u010dno to, kar ho\u010de\u0161. Jaz sem \u017eelela slikati in \u0161ele zdaj vidim, kako dolgo sem se na to pripravljala in na kako razli\u010dne na\u010dine sem iskala pot, kako vstopiti v slikarstvo. Ljudje so mi svetovali, naj ri\u0161em. Z risanjem se u\u010dimo opazovati, jaz pa kot umetnica to znam. Skratka, nisem vedela, kako se stvari lotiti. Potem sem kupila okvirjeno platno, poiskala kombine\u017ee svoje babice in platno oblekla. Zaradi obleke se izri\u0161e telo, nekaj, kar sicer ni narisano. Lahko se nam zazdi, da vidimo osebo. Jaz vidim svojo babico. Ni torej \u0161lo za upor, ampak za notranje zanimanje in notranjo svobodo.<\/p>\n

Nekaj slikarskega se najde v seriji Ro\u017ee, ki so fotografska serija estetiziranih ro\u017e. So nadaljevanje fotografske serije Migranti, kjer sem v \u010drno-beli tehniki fotografirala hrano, proizvedeno nekje dale\u010d, in s tem tematizirala globalizacijo. Ro\u017ee sem prav tako fotografirala, kot bi \u0161lo za njihov portret, in so prav tako kot veliko na\u0161e hrane, proizvedene nekje dale\u010d stran, v nam neznanih okoli\u0161\u010dinah, pogosto pa povezano z izkori\u0161\u010danjem delovne sile in virov. Fotografije sem digitalno obdelala do perfekcije in jih spreminjala v nove barve, kot bi jih slikala.<\/p>\n

Ko pa sem potem zares za\u010dela slikati, sem zlivala barvo na platno in bila navdu\u0161ena nad tem, kaj se dogaja. Podobno kot pri digitalni obdelavi fotografij sem pri slikanju imela nadzor in ko sem mi je zdelo, da se je slika sama izrisala, da sem jo prepoznala kot sliko, sem proces zlivanja ustavila. Razstavljeni sta tudi ti dve prvi sliki. Na eni vidimo zlivanje barve, druga, precej podobna, ker sem ju tudi odtiskovala med seboj, pa ima \u010dez sredino \u010drto. To sem ustvarila tako, da sem na sliko polo\u017eila lepilni trak, in s tem, ko sem ga umaknila, odstranila barvo. Prva poteza pri mojem slikarstvu tako ni bila dodana, temve\u010d odvzeta barva. <\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Razstava
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tRazstava bo v Mestni hi\u0161i Ljubljana na ogled do 30. avgusta. Foto: Dejan Habicht<\/p>\n

Omenili ste ro\u017ee, ki se v va\u0161em opusu ve\u010dkrat pojavijo. V seriji Ro\u017ee iz leta 2019 obravnavate ve\u010d kompleksnih tem obsedenosti dru\u017ebe s popolnostjo, ogla\u0161evanja, potro\u0161ni\u0161tva, a tudi krhkosti in nepopolnosti \u010dloveka kot nekega protipola. V cvetli\u010dnem tiho\u017eitju se je, zlasti kadar so se s tem ukvarjale \u017eenske, neko\u010d prepoznavala motivika umetnic, se pravi manjvredna dekorativna motivika, ampak v resnici ravno ta vsebuje veliko subverzije in upora. Se strinjate s tem?<\/p>\n

Ro\u017ee niti malo niso nedol\u017ene. Resda so nekaj najlep\u0161ega na svetu in tudi dekorativne, zaradi \u010desar jim morda ljudje pripi\u0161ejo nekaj slab\u0161alnega. Ampak \u010de si 1. maja v gumbnico zataknemo nagelj, s tem izrazimo svoje politi\u010dno stali\u0161\u010de. Z ro\u017eami lahko veliko povemo. Zakaj sem jih za\u010dela slikati? Rada opazujem njihove barve, ampak zadeva me je za\u010dela dolgo\u010dasiti in sem jo kmalu obrnila. Ro\u017ee so postajale sence, slikala sem jih \u010drne \u010dez barvito ozadje. Lepila sem barvne cvetli\u010dne tapete in \u010dez te tapete slikala sence ro\u017e, ali pa samo poteze \u010dopi\u010da, kot da so ro\u017ee. Kaj vidimo? Kje tam je ro\u017ea? Najprej se nam lahko zdi, da so ro\u017ee te \u010dudne poteze \u010dopi\u010da, ampak \u010de dobro pogledamo, je ozadje prizora bolj “cvetli\u010dno” kot te sence. <\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Obiskovalci
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tObiskovalci pred instalacijo Lilit na Rde\u010dem morju iz leta 2018. Foto: MGML<\/p>\n

V svojih delih se veliko ukvarjate z vlogo \u017eenske v patriarhalni dru\u017ebi in nezmo\u017enostjo preseganja konstruktov, ki jo postavljajo v neenak polo\u017eaj. Govorim na primer o instalaciji Lilit na Rde\u010dem morju (2018), kjer imamo kro\u017enike iz nekdanje Jugoslavije, na katerih so odtisnjene rde\u010de dlani, torej krvavi made\u017ei. V drugi seriji, ki je sicer tu ni na ogled, ste se pred nekaj leti ukvarjali s problematiko femicida, kjer ste prav tako uporabili kro\u017enike in pa podobe \u017ertev femicida, ki ste jih na\u0161li na spletu. Pozorna sem postala na detajl, da gre pri prvi instalaciji za kro\u017enike iz nekdanje skupne dr\u017eave; dr\u017eave, kjer ste odra\u0161\u010dali, in je na eni strani veljala za izrazito napredno glede pravic in vloge \u017eensk, ampak kljub tej naprednosti nasilje nad \u017eenskami ni izginilo, to je bila \u0161e vedno velika problematika, o kateri se ni zares govorilo. Je v tem prisotno tudi prevpra\u0161evanje trdne zakoreninjenosti nekih patriarhalnih vzorcev, ki jih tudi premiki naprej niso zmo\u017eni odpraviti?<\/p>\n

Ja, to je zelo res. Razstavljeni kro\u017eniki z vgraviranim o\u010desom iz dr\u017eav, ki ne obstajajo ve\u010d, se pravi iz Jugoslavije, \u010ce\u0161koslova\u0161ke, NDR-ja, tudi Sovjetske zveze. Oko je na ne\u010dem, kar ne obstaja ve\u010d, na drugi strani pa nas ves \u010das gleda. Kro\u017eniki z rde\u010dim odtisom otro\u0161ke roke Lilit na Rde\u010dem morju so povezani z mojo fascinacijo s Kieferjevo sliko Lilith, ki sem jo videla prav na prej omenjenem potovanju leta 1997. Mit o Lilit me je zelo prevzel in sem zelo dolgo razmi\u0161ljala, kako to zgodbo povedati. Gre pa takole: Lilit je bila Adamova \u017eena, ki je hotela biti enakopravna. Adam na to ni pristal, zato je od\u0161la in se zabavala z demoni. Adam je bil u\u017ealjen, prito\u017eil se je Bogu. Bog jo je kaznoval tako, da je vsak dan rodila sto otrok, ki so isti dan umrli. In to je res grozna kazen za \u017eensko. Adamu je Bog nato iz rebra naredil ubogljivo Evo. Lilit je demonka, \u017eenska, ki je \u017eelela biti enakopravna in je bila za to kaznovana. <\/p>\n

Nisem optimistka, ampak no\u010dem tako zaklju\u010diti tega pogovora. Zato reciva, da ima umetnost vseeno ve\u010djo vlogo v dru\u017ebi in da lahko s sencami, ki jih vidimo s pe\u010dine, ljudem poka\u017eemo, kako je mogo\u010de \u010dutiti in misliti, kar vidimo.<\/p>\n

…<\/p>\n

Razmi\u0161ljala sem torej, kako to zgodbo povedati. Na\u0161la sem kro\u017enike, ki me spominjajo na otro\u0161tvo. Krvav oz. rde\u010d odtis rokica male Mile na sto kro\u017enikov, opozorijo na otroke, ki vsak dan umrejo. Na drugi strani stene v galerijskem prostoru pa je razstavljeno delo Oran\u017een oblak, slika, kjer so na mestu manjkajo\u010de atomske gobe izpisane \u0161tevilke. Tako se nam naslika dru\u017eba \u2013 imamo \u017eensko, ki ji umirajo otroci, in nesmisel eksplozije. Obiskovalci v galeriji stojimo v tem prostoru vmes. Od tu je mogo\u010de videti tudi \u010disto do konca galerije, kjer se nahaja delo z naslovom \u010cas za umreti. Na poti do tja pa imamo ro\u017ee, \u017eenske, telo, potovanja, reze in abstraktne \u010drte.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Tanja
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tTanja La\u017eeti\u0107, Povsod, kjer me ni (2000). Foto: Dejan Habicht<\/p>\n

Zanimiva mi je vloga, ki jo imata v va\u0161em delu lokacija in \u010das. Veliko del je vezanih na potovanje, bodisi so nastala tam bodisi ste se z njimi ukvarjali na daljavo (serija Povsod, kjer me ni). \u010casovna dimenzija pa je na neki na\u010din prisotna skozi neko sled iz preteklosti, konkretno nekdanje skupne dr\u017eave (poleg omenjenih kro\u017enikov imam v mislih Devet bazenov z razbitim steklom). Ves \u010das gre za potovanje, bodisi na lokacijo bodisi skozi \u010das. Na dveh mestih razstave zasledimo vpra\u0161anje, “zakaj re\u010demo, da nismo bili nikjer, ko \u017eelimo re\u010di, da smo bili doma”. Kaj vam pomenijo ti prostori in z njimi povezan umik?<\/p>\n

Veliko del sem ustvarila, ko sem bila na razli\u010dnih umetni\u0161kih rezidencah. Zadnja tri leta imam atelje v \u0160vicariji v Ljubljani, prej pa je bil moj delovni prostor kuhinja oz. mala soba zraven kuhinje. Zato so bila vsa dela vedno sestavljena iz ko\u0161\u010dkov, fragmentov, kot neke vrste sestavljanka. Ker nisem imela prostora, da naredim nekaj velikega, sem morala imeti vedno v mislih, da nekaj lahko sestavim.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Tanja
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tTanja La\u017eeti\u0107, Devet bazenov za razbitim steklom, 2010. Foto: Dejan Habicht<\/p>\n

Odmiki oz. rezidence so mi vedno pomagale, da sem lahko premislila, kaj narediti. Delo Povsod, kjer me ni pa je virtualno potovanje, ker nisem mogla nikamor. Bila sem doma in vsak dan snela digitalno podobo nekega kraja ali mesta, del podobe obrisala z rde\u010dim krogom in potem vsak dan tak\u0161no sliko po elektronski po\u0161ti poslala petim razli\u010dnim prijateljem in napisala: “Povsod, kjer me ni”, potem pa “Lep pozdrav iz Pariza”. Vsak dan sem izbrala drug kraj v Evropi, izbor lokacij pa je bil zastavljen tako, da bi bilo tak\u0161no potovanje celo izvedljivo. Ljudje pa so mislili, da zares potujem. Zanimivo se mi zdi, da smo leta 2000 verjeli tak\u0161nim sporo\u010dilom. V tem \u010dasu smo postali previdnej\u0161i. Obdajajo nas la\u017ei in postali smo nezaupljivi. Takrat pa smo bolj ali manj verjeli: Tanja potuje, saj sem videl podobo, res se je zgodilo. Zadnji dan potovanja sem vsem poslala z rde\u010dim krogom obkro\u017eeno podobo, kjer pre\u010dkam cesto pred RTV Slovenija, s pripisom kratkega sporo\u010dila o tem, da nisem \u0161la nikamor, da sem bila doma in potem postavim to vpra\u0161anje, ki ga omenjate. Na to temo sem pozneje naredila \u0161e eno delo z naslovom Nikjer.<\/p>\n

Devet bazenov za razbitim steklom pa je serija fotografij, kjer sem razbila steklo pred fotografijo pove\u010danega prizora bazenov svojega otro\u0161tva. Na\u0161la sem jih v jugoslovanskih turisti\u010dnih katalogih, razbitino pa sem zalepila tako, kot bi se zna\u0161li za pajkovo mre\u017eo, skratka, nekaj kar je ostalo v \u010dasu.<\/p>\n

Razmeroma velik segment razstave namenite knjigi umetnice, ki jo vidite kot neke vrste intimni razstavni prostor; ko ustvarjate knjigo, razmi\u0161ljate obenem o postavitvi v prostoru. V tem primeru pa je to neke vrste samozgodovinjenje, kar tudi ujamete v objektu Rde\u010da \u0161katla, kjer so zdru\u017eene vse va\u0161e knjige. Vas torej priprava fotoknjig verzira tudi v postavljanju razstave ali gre za preve\u010d druga\u010den format?<\/p>\n

Knjige so v\u010dasih del umetni\u0161ke predstavitve, v\u010dasih pa jih naredim pozneje. S knjigami so tudi povezane nekatere moje najbolj\u0161e reference. Uvr\u0161\u010dene so med drugim v Muzej moderne umetnosti (MoMA) v New Yorku, v Tate v Londonu in Biblioth\u00e8que Kandinsky v Parizu, zato se nam je zdelo pomembno, da so vklju\u010dene tudi v pregledno razstavo. \u017delela sem, da so ljudem dostopne, da jih lahko odprejo in niso samo v vitrini. Zamislila sem si Rde\u010do \u0161katlo, ki je izbor najbolj\u0161ih knjig in je kot \u0161katla postavljena v vitrino. Knjige, ki jih je mogo\u010de listati, pa so postavljene na piedestal, saj so knjige umetnice lahko tudi pravo umetni\u0161ko delo.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Tanja
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tTanja La\u017eeti\u0107, Oranz\u030cni oblak, 2017\u20132025. Foto: Dejan Habicht<\/p>\n

Destrukcija in razpad vas ne zanimata zgolj v kontekstu umetni\u0161kega postopka rekonstruiranja in odpiranja polja vzpostavitve nove naracije, ampak tudi sama po sebi \u2013 se pravi kot razpadanje v dru\u017ebi kot taki. Predvsem zgodnja dela so v tem pogledu odsev tistega \u010dasa, prav tako novej\u0161a dela reflektirajo obdobje razpadov, premikov (Razbito okno iz 2018), ne v smislu nekega vra\u010danja nazaj, ampak predvsem ve\u010dnega premisleka o tistem \u010dasu. Hotel Kumrovec iz leta 2007 nas postavlja pred vpra\u0161anje, kdaj bo pri\u0161lo do novega padca. Zdi se, da smo v tem hipu na prav takem previsu. Kako gledate na to? Je pe\u010dina res zdaj nevarnej\u0161a ali pa se \u010dlove\u0161tvo ves \u010das v resnici giblje na robu? <\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Tanja
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tTanja La\u017eeti\u0107, iz serije Brez naslova, samo \u0161tevilke (od 2019). Foto: Dejan Habicht<\/p>\n

Razstavljanje stvari na majhne ko\u0161\u010dke je bilo pri meni tudi posledica tega, da nisem imela ateljeja. In seveda so deli fragmenti. Obenem pa se mi zdi, da ko so stvari preve\u010d nerazumljive in grozne, kakor je to recimo atomska eksplozija, se moramo vpra\u0161ati, kako to sploh razumeti. \u010ce raztrga\u0161 in poskusi\u0161 \u0161e enkrat sestaviti to podobo, lahko s sestavljanjem premisli\u0161, kje se ne stakne skupaj, kak\u0161en je ta prostor vmes in kako zastaviti vpra\u0161anje. Za\u0161ita je tudi fotografija Skoraj kot Olimpija. Potem je tu serija avtoportretov z naslovom Brez naslova, samo \u0161tevilke, ki jo ustvarjam od leta 2019. Tudi tu imamo reze in \u0161ive. Takrat sem naredila pribli\u017eno tiso\u010d avtoportretov v praznem stanovanju, oble\u010dena v krzno svoje babice, ki je na meni kot druga ko\u017ea. Te fotografije digitalno obdelam. Razre\u017eem jih, v\u010dasih dele pove\u010dam, kak\u0161ne dele ponovim, spremenim barve, jasnost ali kontrast, in to vse zato, da dobim ob\u010dutke osamljenosti, samote, izgubljenosti. Razstavljenih je ve\u010d fotografij iz te serije, dve sta natisnjeni v ve\u010djem formatu. In prav na eni od njih vidimo v prostoru odmaknjeno figuro. Vrata so odprta, ampak ta ista vrata so na fotografiji ponovljena in postavljena \u010dez figuro. V rokah vidimo samospro\u017eilec, ki je to oko, ki nas gleda, ampak figura je zadaj in nima veliko mo\u017enosti, da vstopi oz. izstopi skozi ta sicer odprta vrata.<\/p>\n

Glede vpra\u0161anja, ali mislim, da je bilo vedno tako. Ja, mislim, da je bilo vedno tako. Le \u010das je zdaj hitrej\u0161i. Svet se stra\u0161no hitro spreminja in temu je te\u017eko slediti. Problem se mi zdi, da izgubljamo zaupanje drug v drugega in da la\u017ei postajajo resnica. Nisem optimistka, ampak no\u010dem tako zaklju\u010diti tega pogovora. Zato reciva, da ima umetnost vseeno ve\u010djo vlogo v dru\u017ebi in da lahko s sencami, ki jih vidimo s pe\u010dine, ljudem poka\u017eemo, kako je mogo\u010de \u010dutiti in misliti, kar vidimo.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Tanja La\u017eeti\u0107 je diplomirala leta 1994 na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani. Med letoma 1997 in 2025…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":132463,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[18],"tags":[114,7175,2374,62,37,58,60,38,29105,115],"class_list":["post-132462","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-zabava","tag-entertainment","tag-mestna-galerija-ljubljana","tag-razstave","tag-si","tag-slovene","tag-slovenia","tag-slovenija","tag-slovenscina","tag-tanja-lazetic","tag-zabava"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116775793797295327","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/132462","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=132462"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/132462\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/132463"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=132462"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=132462"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=132462"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}