{"id":136920,"date":"2026-06-23T08:19:12","date_gmt":"2026-06-23T08:19:12","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/136920\/"},"modified":"2026-06-23T08:19:12","modified_gmt":"2026-06-23T08:19:12","slug":"backrooms-brez-izhoda-rtv-slo","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/136920\/","title":{"rendered":"Backrooms: Brez izhoda – RTV SLO"},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Koncept
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tKoncept “zadnjih sob” se je leta 2019 rodil na spletni strani 4chan, s fotografijo praznih sob in pripisom: “\u010ce nisi pazljiv in se preklika\u0161 iz realnosti, kon\u010da\u0161 v Zadnjih sobah, kjer ni drugega kot smrad po starem, vla\u017enem tapisonu, norost monotone rumenosti, neskon\u010den zvok flurescentnih lu\u010di v ozadju, in pribli\u017eno \u0161esto milijonov kvadratnih milj naklju\u010dno segmentiranih praznih sob, v katerih si ujet. Bog ti pomagaj, \u010de sli\u0161i\u0161, da nekaj lomasti v bli\u017eini, ker tisto je prav gotovo sli\u0161alo tebe.” Sama fotografija je nastala leta 2002, preden se je Kane Parsons sploh rodil. Foto: Blitz film & video distribution d.o.o.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tSorodna novica
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tObsedenost<\/a><\/p>\n

Poletje je tradicionalno \u010das, ko v kinematografih kraljujejo bombasti\u010dni blockbusterji – letos pa smo pri\u010da zanimivemu odklonu od tega pravila. Ena za drugo sta na spored pri\u0161li dve grozljivki, ki imata precej skupnega: za razmeroma skromen prora\u010dun sta ju posnela re\u017eiserja v dvajsetih, ki sta pred tem nase opozorila z objavami na YouTubu. Obe izhajata iz uveljavljenih grozljivih pod\u017eanrov, a z novo, generaciji Z lastno senzibiliteto. 26-letni Curry Barker v Obsedenosti splete parabolo o ljubezenski obsedenosti, 21-letni Kane Parsons pa v Backrooms: brez izhoda ponudi vizijo novodobne hi\u0161e strahov – generi\u010dnega pisarni\u0161kega okolja kot brezmejnega prostranstva psiholo\u0161ke groze.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n

Parsons je \u017ee pred leti – pod uporabni\u0161kim imenom Kane Pixels – za\u010del na spletu objavljati “najdene posnetke”<\/a>; po drobcih so nakazovali zgodbo skrivnostnega in\u0161tituta, ki preiskuje t. i. zadnje sobe, liminalne prostore, skregane z zakoni fizike. Ti film\u010dki, ki sodijo v internetni \u017eanr viralne mitologije “creepypasta”, so pritegnili pozornost A24, studia, ki je cel svoj imid\u017e zgradil na nekonvencionalnih grozljivkah. Intuicija je bila o\u010ditno prava, kajti film je z ve\u010d kot 200-milijonskim zaslu\u017ekom \u017ee presegel (neprimerljivo bolj promoviranega) Veli\u010dastnega Martyja<\/a> in postal najdonosnej\u0161i film v zgodovini studia.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Kane
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tKane Parsons je najmlaj\u0161i re\u017eiser pod okriljem studia A24: predprodukcije filma se je lotil takoj po kon\u010dani srednji \u0161oli, pri devetnajstih letih. Prej\u0161nji teden je praznoval 21. rojstni dan. Foto: Blitz film & video distribution d.o.o.<\/p>\n

V zadnjem mesecu filmska stroka tekmuje v analizah vzpona “grozljivke generacije Z”; njene glavne lastnosti so torej mladi talent, nove tehnologije in predhodni uspeh na spletnih platformah, ki je na poti do viralne slave nekako ob\u0161el tradicionalne promocijske kanale.<\/p>\n

Lahko, da se bo novi \u017eanr izkazal za modno muho, dejstvo pa je, da trenutno ponuja odgovor na zasi\u010denost s tradicionalno kinematografsko izku\u0161njo ter nastavlja zrcalo strahovom in fiksacijam “tesnobne generacije”. Obsedenost in Brez izhoda sta zgodbi osamljenih, izoliranih in nesre\u010dnih ljudi s faliranimi \u017eivljenjskimi ambicijami in mo\u010dno samodestruktivno klico. Labirintni hodniki, v katere se zapletajo protagonisti Parsonsovega filma, morda niso ni\u010d drugega kot posodobljena razli\u010dica “hi\u0161e strahov” za generacijo, ki je izgubila vsakr\u0161no upanje, da bo kdaj re\u0161ila svojo stanovanjsko problematiko.<\/p>\n

A vrnimo se najprej v devetdeseta, ki so za mlado generacijo o\u010ditno predpotopna doba videokaset in analognega trpljenja. Film odlikuje estetika namerne grdosti cenenega pohi\u0161tva in spranih rjavih odtenkov; po vizualni plati je to, kar gledamo, diametralno nasprotje nostalgije. Devetdeseta skozi tak\u0161no prizmo so groza masovne proizvodnje in nizkih standardov, preslikana v neskon\u010dne labirinte z rjavkastim tapisonom po tleh in ostudnim rumenkastim odtenkom na stenah.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Med
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tMed pokulturnimi deli, ki so vplivala na njegov prvenec, je Kane Parsons navajal seriji G. Robot in Paranoia Agent (2004), videoigro Portal (2007) ter srhljivko Foto studio (2002) in psevdodokumentarec Punishment Park (1971). Foto: Blitz film & video distribution d.o.o.<\/p>\n

Clark (Chiwetel Ejiofor) je sanjal o karieri arhitekta, kon\u010dal pa kot lastnik propadajo\u010de trgovine s pohi\u0161tvom, “Otomanskega imperija kapitana Clarka”, ki jo iz neznanih razlogov promovira z maskoto gusarja. Odkar ga je \u017eena na\u010devljala, Clark v trgovini pre\u017eivlja ne samo dneve, ampak tudi no\u010di. Zdi se, da so njegova edina sprememba lokacije obiski pri psihoterapevtki Mary (Renate Reinsve), ki pa mu ne pomagajo kaj prida: Clark je \u0161e vedno zagrenjen, jezen in zapit \u010dlovek. Ejiofor sijajno upodobi odbijajo\u010dega, nesimpati\u010dnega posameznika, s katerim se nih\u010de ne bo sku\u0161al poistovetiti; obenem pa je v njegovem kon\u010dnem soo\u010denju z lastnimi pomanjkljivostmi presunljiva iskrenost, na kakr\u0161no naletimo le redko.<\/p>\n

Clarka \u0161e dodatno frustrirajo nepojasnjeno visoki ra\u010duni za elektriko, morda povezani z arbitrarnim pri\u017eiganjem lu\u010di, ki mu sredi no\u010di utripajo nad glavo. Na lovu za skrivnostnim tatom elektrike v kleti naleti na portal v “zadnje sobe”, skrivnosten mejni prostor hodnikov in pisarn. Neznani arhitekt jih je zgradil, “kot da bi psa narisal nekdo, ki so mu psa opisali, a ga ni \u0161e nikoli videl” – v najbolj splo\u0161nem pomenu besede so to pisarne, a njihovi proporci in posamezni detajli so skregani z zakoni evklidske geometrije; nekaj, kar se na prvi pogled zdi popolnoma obvladljivo, se izka\u017ee za koncept onkraj na\u0161ega razumevanja. Zadnji prostori grozo \u010drpajo ravno iz svoje banalnosti. Predstavljajte si pisarne svoje slu\u017ebe pono\u010di: ko v njih ni \u017eivljenja, privzamejo srhljivo dimenzijo ne\u010dlove\u0161kosti.<\/p>\n

Ob\u010dutek globoko vsajene groze, porojene iz vsakdanjega, je dedi\u0161\u010dina velikega Davida Lyncha; Parsons jo kri\u017ea z vizulijami defektne videoigre, v kateri lahko hodi\u0161 v krogih, nikoli pa ne more\u0161 napredovati na naslednjo raven. V teksturo pisarni\u0161kega \u017eivljenja so se ujeli tudi delci intime: v eni sobi utripa odslu\u017eeno bo\u017ei\u010dno drevo, drugje so v kotu nametana obla\u010dila in spet tretja soba simulira nekak\u0161no jedilnico. Posamezni elementi so v hipu prepoznavni, a so v tej novi ontolo\u0161ki postavitvi izpraznjeni kakr\u0161nega koli pomena. Zadnje sobe so arhitekturni izraz brezupa, dekonstrukcija vizije prostora po meri \u010dloveka. <\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Za
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tZa potrebe snemanja so zgradili okrog 2800 kvadratnih metrov kulis prostorov in nhodnikov, v katerih so se filmski delavci ob\u010dasno tudi izgubljali. Foto: Blitz film & video distribution d.o.o.<\/p>\n

Je pa v teh hodnikih seveda tudi nekak\u0161na skrivnostna entiteta, ki topota po hodnikih in pre\u017ei za vogali… Parsonsu je treba priznati, da se v svojem filmu ne zana\u0161a pretirano na ceneno pla\u0161enje gledalca s po\u0161astmi, ki bi sko\u010dile iz sence; raje ima po\u010dasi stopnjujo\u010de se ob\u010dutje nelagodja in razkrajanja resni\u010dnosti. <\/p>\n

Po nekaj raziskovalnih ekspedicijah sku\u0161a Clark svoje odkritje pojasniti Mary, ki pa njegove blodnje odpi\u0161e kot odtegnitveno krizo alkoholika. Ko nekega dne njen pacient izgine (in za seboj pusti samo enigmati\u010dno sporo\u010dilo na telefonski tajnici), se Mary vendarle poda v Otomanski imperij; kmalu tudi ona naleti na porozni del stene, skozi katerega lahko zdrsne v vzporedno resni\u010dnost.<\/p>\n

Tako Clark kot Mary s seboj nosita hudo travmo iz preteklosti. Parsons brez nepotrebne ekspozicije razkrije ozadje obeh protagonistov; odli\u010den ob\u010dutek ima za to, da dolo\u010dene stvari lahko ostanejo samo nakazane. Mary, kot izvemo iz skopih spominskih prebliskov, je bila v otro\u0161tvu ujetnica agorafobi\u010dne matere. Nerazre\u0161eno bole\u010dino je kot odrasla \u017eenska preusmerila v pomo\u010d drugim; svojo terapevtsko metodo “odpiranja oken du\u0161e” promovira s serijo motivacijskih kaset. Potla\u010dena travma bo vplivala na to, kako se glavna lika odzivata na zadnje prostore (in na to, kako se prostori odzivajo na njiju).<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t Clark na svoji ekspediciji v neznanonikoli ne poka\u017ee strahu – to je najbr\u017e povezano z brezcilnostjo in turobnostjo \u017eivljenja, ki ga \u010daka na tej strani resni\u010dnosti. Foto: Blitz film & video distribution d.o.o.<\/p>\n

Marsikoga bo zmotilo, da film ne ponuja enozna\u010dnega ali dokon\u010dnega odgovora na to, kaj zadnje sobe torej so in po kak\u0161nih zakonitostih delujejo. Pri tem se je treba zavedati, da scenarij, ki tradicionalno filmu daje oprijemljivo shemo (na podoben na\u010din, kot arhitektura postavlja ogrodje na\u0161emu bivanju), Parsonsu slu\u017ei samo kot iluzija koherentnosti in doumljivosti. Podobno, kot se Clark na\u0161emi v gusarja z leseno nogo, je tudi Parsons svojo konceptualno videoumetnino na\u0161emil v komercialno grozljivko. <\/p>\n

\u010ce je filmski prostor zrcalo notranjega sveta likov, je to svet, ki ga nobena oblika terapije ne more ve\u010d zaceliti: v realnosti, kjer je posameznikova identiteta fragmentirana in naluknjana, je vsako govori\u010denje o osebnostni rasti in du\u0161evnem zdravju le \u0161e prazen kli\u0161e. Prebivalci zadnjih sob, srhljive entitete, ki v sebi nosijo odmev narobe zapomnjenih podrobnosti in dru\u017einskih odnosov (matere, o\u010deti, nekdanje \u017eene), so izrastki posameznikove du\u0161e: razra\u0161\u010dajo in krepijo se, dokler naposled ne zastrupijo svojega stvarnika. Na\u0161 krvnik bo torej izkrivljena razli\u010dica na\u0161e lastne samopodobe, ki nas preganja po labirintu du\u0161evnosti. Kdor sklene brskati po greznici zavesti, je bil torej posvarjen: Hic sunt dracones.<\/p>\n

Ocena: 4,5<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\tBackrooms | Official Trailer HD | A24<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Koncept “zadnjih sob” se je leta 2019 rodil na spletni strani 4chan, s fotografijo praznih sob in pripisom:…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":136921,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[18],"tags":[37407,37408,37403,114,5192,5193,18187,37406,37405,37404,62,37,58,60,38,115],"class_list":["post-136920","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-zabava","tag-backrooms","tag-brez-izhoda","tag-chiwetel-ejiofor","tag-entertainment","tag-filmska-kritika","tag-filmska-recenzija","tag-grozljivka","tag-kane-parsons","tag-mark-duplass","tag-renate-reinsve","tag-si","tag-slovene","tag-slovenia","tag-slovenija","tag-slovenscina","tag-zabava"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116798446867539111","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/136920","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=136920"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/136920\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/136921"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=136920"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=136920"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=136920"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}