![\"Miro](\"\/media\/img\/cb\/f3\/daab483cb65a6f98704c-miro-majcen.jpeg\" "\\"Miro")
<\/p>\nMiro Majcen je eden najbolj cenjenih slovenskih koncertnih fotografov, ki je v svoji karieri fotografiral \u0161tevilna najve\u010dja glasbena imena, med drugim tudi legendarne Rolling Stonese. A poleg fotografije ga \u017ee od mladosti spremlja \u0161e ena velika strast \u2013 letalstvo.<\/p>\n
Prav ta ga je 20. junija 2021 pripeljala na letalo, ki je med vra\u010danjem z letalskega mitinga strmoglavilo v bli\u017eini \u010de\u0161kega naselja Jickovice. Pilot\u00a0je v nesre\u010di izgubil \u017eivljenje, Majcen pa je bil izjemno hudo po\u0161kodovan. Sledili so tedni v umetni komi, \u0161tevilne operacije in dolgotrajna rehabilitacija. Po ocenah zdravnikov so bile njegove mo\u017enosti za pre\u017eivetje ni\u010dne.<\/p>\n
Pet let pozneje se je za Siol.net ozrl na eno najte\u017ejih preizku\u0161enj svojega \u017eivljenja. Spregovoril je o okrevanju, zdravljenju v bolni\u0161nici v Pragi in na UKC Ljubljana, rehabilitaciji na URI So\u010da, o vrnitvi v vsakdanje \u017eivljenje ter spoznanjih, ki jih je prinesla izku\u0161nja, ob kateri se je prvi\u010d zares zavedel minljivosti \u017eivljenja.<\/p>\n
Kot pravi danes, ga ni najbolj zaznamovala nesre\u010da, temve\u010d \u010das po njej. Glasbena industrija, fotografija in \u017eivljenje so \u0161li naprej, sam pa je moral znova poiskati svoje mesto v svetu.<\/p>\n
Danes svoje energije ne usmerja v razmi\u0161ljanje o tem, kaj se je zgodilo, temve\u010d v projekte, ki jih \u0161e \u017eeli uresni\u010diti. Med njimi so koncertna fotografska knjiga, mentoriranje mlaj\u0161ih fotografov in prena\u0161anje znanja na nove generacije. Prepri\u010dan je namre\u010d, da imajo izku\u0161nje pravo vrednost \u0161ele takrat, ko jih deli\u0161 z drugimi.<\/p>\n
<\/p>\n
Foto: Bojan Puhek <\/p>\n
Letalska nesre\u010da? Pa\u010d, to se je zgodilo, gremo naprej.<\/p>\n
Kako je \u017eiveti z drugo prilo\u017enostjo v \u017eivljenju, ko se danes, pet let pozneje, ozrete nazaj? Kak\u0161ni ob\u010dutki vas prevevajo?<\/p>\n
Ni\u010d kaj posebnega, iskreno. Ker sem \u017ee v prej\u0161njih letih te stvari pri sebi predelal in sem si rekel: pa\u010d, to se je zgodilo, gremo naprej. Zavedam se, da je bila to nova prilo\u017enost, zavedam se, da nimajo vsi te sre\u010de. Nova prilo\u017enost v smislu, da o\u010ditno \u0161e ni bil moj \u010das, da grem. To pomeni, da je treba \u0161e kaj narediti v \u017eivljenju.<\/p>\n
Po drugi strani pa je to neka izku\u0161nja, ki je nima vsak. In o tem govoriti se mi zdi tudi prav, zato tudi dajem te intervjuje. Kot sem \u017ee ve\u010dkrat rekel, se vsakemu posamezniku njegova te\u017eava zdi\u00a0najve\u010dja. Po mojem mnenju si s tem, ko govorimo o takih stvareh, pomagamo.<\/p>\n
Vam je ta izku\u0161nja spremenila pogled na druge ljudi in njihove stiske?<\/p>\n
Jaz sem bil najbolj presene\u010den nad tem, da sem se tega za\u010del zavedati \u0161ele v bolni\u0161nici. \u0160ele ko je tvoje stanje\u00a0resno, se v pogovoru z nekom\u00a0zave\u0161, kako je zanj velika te\u017eava \u017ee to, da ima “samo” zlomljen gle\u017eenj, razume\u0161 ga, \u010deprav ima “samo” operacijo kolka \u2013 \u010deprav je tehni\u010dno gledano trikrat manj po\u0161kodovan kot jaz. In potem ga mora\u0161 tako jemati in je tudi njemu la\u017eje, ker ga razume\u0161.<\/p>\n
Tako da sem na ta na\u010din videl tudi, kaj pomeni starost v bolni\u0161nici. Mislim, da se za\u010dne\u0161 malo bolj zavedati\u00a0ranljivosti, ker prej smo bili mogo\u010de vsi roboti. Tako da je ta del kar prisoten v razmi\u0161ljanjih. Pa niti ne gre za strah, ampak bolj za zavedanje, da gremo vsi na ta vlak.<\/p>\n
Da je vse minljivo?\u00a0<\/p>\n
Ja, kar naenkrat se s tem soo\u010di\u0161 in za\u010dne\u0161 razmi\u0161ljati, da bomo \u010dez 20 ali 30 let \u017ee toliko stari. V tak\u0161nem trenutku vse to dojame\u0161, potem se pa to pove\u017ee \u0161e z drugimi stvarmi. Recimo, ko gredo star\u0161i od doma, razume\u0161, saj so \u017ee toliko stari. Zave\u0161 se, da si v drugi polovici \u017eivljenja. Ampak to je mogo\u010de bolj fizi\u010dno \u2013 psihi\u010dno sem pa jaz v glavi \u0161e vedno mlad, ne po\u010dutim se starega.<\/p>\n
![\"Miro](\"\/media\/img\/c7\/00\/a85429a863925d36ba13-miro-majcen.jpeg\" "\\"Miro")
<\/p>\n
Foto: Uros\u030c Abram <\/p>\n
23 operacij, \u0161est tednov umetne kome, opekline na 40 odstotkih telesa\u00a0<\/p>\n
Nesre\u010da se je zgodila v bli\u017eini naselja Jickovice na \u010ce\u0161kem, po njej pa so vas prepeljali v Prago, kjer ste pre\u017eiveli velik del zdravljenja. Kako se danes spominjate \u010dasa v pra\u0161ki bolni\u0161nici?<\/p>\n
Tam sem bil najdalj. Tam so me sestavili, fizi\u010dno pokrpali, \u010de lahko tako re\u010dem. Uredili so vse \u017eivljenjsko pomembne stvari, me zakrpali od znotraj in od zunaj, uredili vse, kar zadeva plasti\u010dne operacije. Mislim, da jih je bilo skupaj 23. Morali so mi presaditi ko\u017eo, na za\u010detku sem imel tudi notranje krvavitve\u00a0\u2026 Moje telo je \u0161lo \u010dez veliko \u0161okov. Ko sem bil dovolj stabilen, so me poslali domov. Potem sem bil pa en mesec tukaj na kliniki.<\/p>\n
Na UKC Ljubljana?<\/p>\n
Tako\u00a0je, na plastiki, na opeklinskem oddelku. Potem sem \u0161el v So\u010do, ker so v tem \u010dasu mi\u0161ice atrofirale, oslabele, in potem so morali \u0161e noge postaviti nazaj v pogon. To je bila vedno moja mantra. Prvo vpra\u0161anje je bilo: “Kdaj bom lahko spet hodil?” Rekli so mi: “Ne vemo, odvisno od tebe.” Potrebuje\u0161 nekaj dni, da dojame\u0161 vse skupaj, potem pa si re\u010de\u0161: v redu. Ena kolegica mi je rekla: “Samo vsak dan naredi en korak in bo bolj\u0161e.”<\/p>\n
Torej, korak za korakom?<\/p>\n
Tako, vsak dan. To je bila moja mini mantra: vsak dan fizi\u010dno eno stopnico ve\u010d. Stopnice so bile pri meni \u017ee nekak\u0161na nadgradnja. Najprej se je bilo treba samo postaviti na noge, se usesti na vozi\u010dek. Bil sem \u0161ibek. Toliko \u010dasa sem le\u017eal, da sem bil brez mo\u010di. Potem pa je seveda treba jesti \u010dim ve\u010dkrat in po\u010divati.\u00a0<\/p>\n
Kak\u0161ne so bile pravzaprav va\u0161e po\u0161kodbe?<\/p>\n
Imel sem 40 odstotkov opeklin tretje stopnje, to so najgloblje opekline, po\u010deno vretence \u2013 na sre\u010do zelo malo, da ni imelo nekega posebnega vpliva na karkoli \u2013, notranje krvavitve, glavna \u017eila pri \u010drevesju je bila raztrgana, imel sem odprt zlom roke, zlomljene prste, zlom desne roke, obe koleni sta bili odprti. Pa mogo\u010de sem \u0161e kaj pozabil.<\/p>\n
Zdravnik na \u010ce\u0161kem je rekel, da so bile\u00a0moje mo\u017enosti za pre\u017eivetje po njihovih izra\u010dunih negativne.<\/p>\n
Kako lahko \u010dlove\u0161ko telo sploh prestane kaj takega?<\/p>\n
Sre\u010do sem imel. Sre\u010do sem imel, da se je vse iz\u0161lo. Sre\u010do sem imel, da ima \u010ce\u0161ka zelo dobro organiziran sistem helikopterske nujne medicinske pomo\u010di in so bili pri meni v desetih minutah. Pa takrat sem bil v primerjavi z danes malo bolj fit. Telo je bilo v tistem trenutku precej mo\u010dno in je lahko zdr\u017ealo vse te \u0161oke. Pri opeklinah, tako so mi povedali, pride najve\u010dji \u0161ok \u0161ele \u010dez nekaj dni. Ko\u017ea je najve\u010dji organ in ko telo dojame, da je ni ve\u010d, gre v \u0161ok. Potem pridejo \u0161e infekcije in vse drugo.<\/p>\n
Potem ste bili verjetno nekaj \u010dasa v umetni komi?<\/p>\n
Ja, \u0161est tednov. V komo te dajo iz ve\u010d razlogov: da si pri miru, da se stvari la\u017eje zarastejo. Aja, pa medenica je bila razsuta, to sem pozabil povedati. Medenica je bila po\u010dena in tam so se dogajale notranje krvavitve. Zato sem moral biti pri miru. Tudi ko\u017ea, ki so mi jo vzeli z drugega dela telesa, se mora pravilno vrasti. \u010ce preve\u010d miga\u0161, je slab\u0161e. Telo je manj v \u0161oku in potem te pa\u010d hranijo po tistih cevkah in te po\u010dasi pri\u017eigajo nazaj.<\/p>\n
![\"Miro](\"\/media\/img\/13\/1f\/16285657bb5bb278ca83-miro-majcen.jpeg\" "\\"Miro")
<\/p>\n
Foto: Bojan Puhek <\/p>\n
Halucinacije in prvi pogled na fotografije nesre\u010de<\/p>\n
Kako pa je bilo, ko ste se za\u010deli prebujati?<\/p>\n
To ni tako, kot bi pritisnil na stikalo, ampak gre po\u010dasi. Takrat je tvoje telo polno opiatov, ki te \u2013 po doma\u010de povedano \u2013 zadenejo, in halucinira\u0161. Vmes vidi\u0161 dolo\u010dene stvari …<\/p>\n
Se kaj spomnite, o \u010dem ste halucinirali, ko ste bili v komi?<\/p>\n
Vse \u017eive neumnosti sem sanjal. Da me je ugrabila italijanska mafija in da se je potem POP TV pogajal zame. Res bizarne sanje. Potem pa pride neke vrste izkrivljena resni\u010dnost. Vidi\u0161 medicinsko sestro, ki gre mimo ali pa na balkon kadit, jaz pa sem mislil, da opazuje, kaj bodo naredili z mano. Ne znam dobro opisati. Imel sem \u010dudne asociacije. Haluciniral sem tudi, da sem bil zaprt v Murski Soboti. Takrat je bil aktualen Money Heist in tam je bil tisti Profesor. Mene so v teh sanjah zaprli v neki hotel. Res same neumnosti. Ampak nisem bil edini. Tadej Golob (pisatelj, novinar, kolumnist in alpinist, op. p.), ki se je po\u0161kodoval pri plezanju, je recimo sanjal, da se je na so\u0161ki fronti boril v prvi svetovni vojni. To se o\u010ditno precej dogaja.<\/p>\n
Kaj je bila va\u0161a prva misel, ko so vam povedali, kaj se je zgodilo?<\/p>\n
Mislim, da na za\u010detku sploh nisem dojel. Pri\u0161el je zdravnik Bohumil Bak\u00e1\u0159, glavni internist, in me vpra\u0161al: “Ve\u0161, kje si?” Nisem vedel. Potem mi je povedal, da sem v Pragi\u00a0in da sem imel nesre\u010do. Fotografij mi takrat niso kazali. Te sem videl \u0161ele pozneje, ko sem \u0161el domov. Zdravnika, ki me je spremljal v re\u0161ilnem avtomobilu, sem vpra\u0161al, ali ima kak\u0161no fotografijo nesre\u010de. Vpra\u0161al me je: “Si prepri\u010dan, da jo \u017eeli\u0161 videti?” \u010cakala sva na medicinski polet proti Ljubljani in mi jo je pokazal. Ampak moj odziv je bil: “Aha, v redu, pleh.” V \u017eivljenju sem namre\u010dl videl \u017ee ogromno fotografij nesre\u010d. To me sploh ni \u0161okiralo. To je pri\u0161lo pozneje.<\/p>\n
Kdaj?<\/p>\n
Ko sem imel \u010das. Ko sem po\u010dival. Ko sem bil sam. Takrat sem za\u010del premlevati. Takoj, ko sem lahko, sem se povezal nazaj s svetom. Prinesli so mi ra\u010dunalnik in jaz sem \u0161el takoj na Facebook. Potreboval sem komunikacijo. Manjkala mi je glasba. In takrat ima\u0161 \u010das za razmi\u0161ljanje. Gre\u0161 malo vase. Ugotovi\u0161: v redu, zgodilo se je nekaj slabega, gremo naprej.<\/p>\n
![\"Miro](\"\/media\/img\/dc\/23\/dd14b1cd7d9e589c461e-miro-majcen.jpeg\" "\\"Miro")
<\/p>\n
Foto: Bojan Puhek <\/p>\n
Brez PTSM\u00a0in \u0161e vedno brez strahu pred letenjem<\/p>\n
Ste imeli kaj PTSM\u00a0(posttravmatska stresna motnja, op. p.)?<\/p>\n
Neposrednega PTSM\u00a0ne, vsaj ne tako, da bi se tega zavedal. Prvo krizo sem imel, ko sem v So\u010di v hotelski sobi na ra\u010dunalniku poslu\u0161al posnetke koncertov. Takrat me je res zadelo. Pomislil sem: “Pismo, kako dobro sem se imel v\u010dasih.” Pogre\u0161al sem vse te stvari, vse koncerte, ki sem jih videl. Nisem pa imel klasi\u010dnega PTSM. \u010ce sem iskren, me je bolj prizadelo kaj drugega. Recimo kak\u0161en fotografski teren v Ukrajini. Tam sem videl stvari, ki so me bolj pretresle. Verjetno se takrat niti nisem toliko zavedal vsega, ker je bil moj fokus predvsem na tem, da se \u010dim prej sestavim.<\/p>\n
V So\u010di sem se veselil vsakega konca tedna. Takoj ko si dovolj sposoben, te za konec tedna po\u0161ljejo domov. V petek gre\u0161 domov, v nedeljo zve\u010der pa nazaj. Takoj ko sem bil sposoben, sem \u0161el. Prvi konec tedna \u0161e ne, drugi pa sem se \u017ee nekako zbasal v avto. Nisem \u0161e mogel prepogniti noge, iz vozi\u010dka sem se komaj spravil. Tudi obremenjevati noge nisem smel, ker medenica potrebuje pribli\u017eno tri mesece, da se dobro zaceli. Ampak takrat je bil to, da sem \u0161el ven, ob\u010dutek svobode.<\/p>\n
![\"Miro](\"\/media\/img\/67\/7c\/aad7c10eb64f86e23e43-miro-majcen.jpeg\" "\\"Miro")
<\/p>\n
Foto: Uros\u030c Abram <\/p>\n
Ob letalskih nesre\u010dah, pri katerih so mo\u017enosti pre\u017eivetja res majhne \u2013 pilot letala, v katerem ste leteli vi, je \u017eal umrl \u2013, lahko pre\u017eiveli ob\u010dutijo tako imenovani sindrom pre\u017eivelega. Ste ga morda ob\u010dutili tudi vi?<\/p>\n
Ne. Nimam nobenega ob\u010dutka krivde, ker sem pre\u017eivel. Seveda mi je \u017eal za vsakega \u010dloveka, ki umre v nesre\u010di, to je logi\u010dno. Ne zastavljam pa si vpra\u0161anj v smislu: “Zakaj ravno jaz?”<\/p>\n
Lahko bi tudi umrl. Pa nisem. Kot je rekel zdravnik na \u010ce\u0161kem, moje mo\u017enosti za pre\u017eivetje so bile negativne. Pa se je iz\u0161lo. Imel sem sre\u010do. Dostikrat se po\u0161alim, da sem zadel loterijski listek. \u010ce se ho\u010de\u0161 peljati z mano v letalu, je to verjetno najvarneje.<\/p>\n
Sindrom pre\u017eivelega ali krivda pre\u017eivelega je psiholo\u0161ki pojav, ko oseba pre\u017eivi te\u017eek\u00a0ali travmati\u010den\u00a0dogodek, drugi pa ne, in zaradi tega za\u010dne \u010dutiti krivdo ali se spra\u0161uje, zakaj je pre\u017eivela ravno ona. Pogosto ga spremljata \u017ealost in dvom.<\/p>\n
\u010cakajte, vi \u0161e vedno letite?<\/p>\n
Ja. \u010ceprav \u0161e nimam vseh zdravstvenih dovoljenj, letim s kolegi in in\u0161truktorji. Ni me strah, sem pa bolj izbir\u010den. Prej bi \u0161el letet skoraj z vsakim, danes pa imam malo ve\u010d filtra. S kak\u0161nim kavbojem ne bi ve\u010d \u0161el. Akrobacij pa verjetno ne bi ve\u010d po\u010del na tak na\u010din kot prej.\u00a0<\/p>\n
Za\u010del sem se ukvarjati \u0161e z eno stvarjo. Imel sem prilo\u017enost delati kot airboss\u00a0na letalskem mitingu Red Bull Flugtag v Mariboru. V bistvu sem nadzoroval letalski program, kar mi je bilo res zelo zanimivo. To delo mi je bilo tako v\u0161e\u010d, da bi ga z veseljem \u0161e kdaj opravljal. Pri letalskem mitingu si namre\u010d ti tisti, ki, po doma\u010de povedano, spu\u0161\u010da letala v program. Temu se re\u010de airboss. Imel pa sem tudi \u017ee eno misijo s Slovensko vojsko. Skupaj smo fotografirali iz Spartana pri odprtih vratih letala.<\/p>\n
Tudi ko so vas z letalom prepeljali iz pra\u0161ke bolni\u0161nice v ljubljanski UKC, vas ni bilo strah?<\/p>\n
Ne. Celo prosil sem za slu\u0161alke, ker sem hotel poslu\u0161ati komunikacijo s kontrolo letenja. Res pa je, da sem bil takrat \u0161e precej zadet od protibole\u010dinskih zdravil. Iskreno povedano se poleta sploh ne spomnim veliko. Spomnim se samo tega ob\u010dutka, da grem domov. Zelo sem bil navdu\u0161en, da grem kon\u010dno domov. Ni bilo ravno udobno potovanje, ampak v glavi sem imel samo, da odhajam domov. Ko pride\u0161 domov, ima\u0161 pa nasmeh do u\u0161es.<\/p>\n
![\"\"](\"\/media\/img\/bf\/2d\/7c364bd2c5814dee3f5e-miro-majcen.jpeg\" "\\"Miro")
<\/p>\n
“Moje noge in pod njimi v zraku slovenski pilatusi na misiji za slovensko vojsko, kjer smo iz Spartana fotografirali nad Alpami. Pri odprti rampi. Noro!”
\n Foto: Osebni arhiv <\/p>\n
“Skupinska terapija” v So\u010di in soo\u010denje z novo realnostjo<\/p>\n
Neverjetno je, kako pragmati\u010dno ste vse to sprejeli.<\/p>\n
Mislim, da mora\u0161. Najte\u017eje je priti nazaj v pogon. Jeseni bi rad postavil spletno trgovino za fotografije in printe. Rad bi postal mentor za mlaj\u0161e fotografe. Ne \u017eelim organizirati klasi\u010dnih te\u010dajev fotografije, ampak bolj individualno delo. V tem vidim svojo prihodnost.<\/p>\n
Ste se po pomo\u010d morda obrnili na psihoterapijo ali ste vse predelali sami?<\/p>\n
Na psihoterapijo ne. Na \u010ce\u0161kem sem imel nekaj pogovorov s psihologinjo, ki pa je rekla: “Ti si v bistvu \u010disto v redu.” Z njo sem se pogovarjal tako, kot se midva zdaj. Nisem imel nekih hudih padcev. Res ne. Tudi pri nas sem imel razne teste, v So\u010di dobi\u0161 celostno oskrbo. Ampak v tem smislu nisem imel ve\u010djih te\u017eav. Imel sem tudi dobre cimre.<\/p>\n
Veliko smo se pogovarjali. V sobi ima\u0161 ogromno \u010dasa. Dopoldne so terapije, popoldne pa po\u010diva\u0161 in takrat pride \u010das za pogovore o tem, kaj se je komu zgodilo in kako kdo dojema vse skupaj.\u00a0Moji terapevti so moji najbli\u017eji, dru\u017eina, partnerica, prijatelji pa tudi naklju\u010dni ljudje, ki so se mi s svojo zgodbo oglasili po sporo\u010dilih.\u00a0<\/p>\n
Kot nekak\u0161na skupinska terapija?<\/p>\n
Ja, v bistvu je bilo to najve\u010d vredno. Saj smo imeli tudi formalne oblike pomo\u010di, ampak najve\u010d smo naredili s pogovori in smehom. Gledali smo \u0161port, filme. Neki starej\u0161i gospod\u00a0je hotel ves \u010das gledati nogomet ali pa kak\u0161ne akcijske filme, jaz in drugi cimer, oba popolnoma polomljena, pa sva hotela gledati film o neki nem\u0161ki violinistki. Ampak smo se dobro razumeli. Potem smo igrali namizni tenis na vozi\u010dkih.<\/p>\n
Takrat je bil aktualna serija Igre lignja in smo si na vozi\u010dke lepili \u0161tevilke kot v seriji. Jaz sem imel vedno zalogo Red Bulla in sem ga pil ves \u010das. \u010ce je kak\u0161na sestra pono\u010di potrebovala plo\u010devinko, je pri\u0161la k meni. Tako pozitivno je bilo treba peljati stvari. Zdi se mi, da sem bil takrat zelo poln energije. Mislim, da te bolj zadene pozneje, ko pride\u0161 nazaj v realnost.<\/p>\n
Ko se mora\u0161 navaditi na novo realnost?<\/p>\n
Ja, to\u010dno to. Potem si sam, svet pa gre naprej. To je najve\u010dji \u0161ok. Svet gre naprej. Fotografija gre naprej.<\/p>\n
Ko vidi\u0161, da se svet premika naprej\u00a0ne glede na to, kaj se je zgodilo tebi?<\/p>\n
Ja. Takrat sem dobil neverjetno podporo ljudi. Res izjemen odziv, moralna podpora z vseh strani. Ampak potem si mora\u0161 \u017eivljenje na novo organizirati.<\/p>\n
![\"Miro](\"\/media\/img\/ca\/ag\/bb42eb850af16fae105c-miro-majcen.jpeg\" "\\"Miro")
<\/p>\n
Foto: Marko Alpner <\/p>\n
Vrnitev k fotografiranju, a ne brez naporov<\/p>\n
Kako se vam je bilo vrniti v vsakdanje \u017eivljenje?<\/p>\n
Najve\u010d te\u017eav sem imel s tem, da sem se postavil nazaj v svojo vlogo. Urediti je bilo treba papirologijo, zavarovanja, invalidske postopke in vse drugo. Ogromno je birokracije, preden se spet postavi\u0161 na noge. Potem pa mora\u0161 samo naprej, nebo je meja. Ne sme\u0161 se ustaviti. Jaz se no\u010dem ustaviti. Vem, kje so moje omejitve. Tudi ko grem fotografirat koncerte, povem: “Glej, ne morem te\u010di z enega konca arene na drugega tako hitro kot prej.” Glede tega sem iskren.<\/p>\n
Poznate svoje omejitve.<\/p>\n
Ja. Po drugi strani pa sem za\u010del veliko bolj ceniti \u010das zase. Mir. To, da imam malo miru. Prej sem bil ves \u010das v pogonu. Saj veste, kako je v novinarstvu. Zdaj pa mi ustrezajo mirni trenutki. Za\u010del sem urejati arhive, pripravljati knjigo …<\/p>\n
Bo to koncertna knjiga? Kaj pa knjiga o va\u0161i izku\u0161nji?<\/p>\n
Ta je trenutno malo na \u010dakanju. Napisanih imam nekaj poglavij, ampak no\u010dem siliti. Naj se stvar sestavi sama. Klju\u010dne stvari sem si zapisal, nekaj sem tudi posnel, potem pa bo \u017ee pri\u0161el pravi trenutek. Produkcija sama po sebi ni te\u017eava. Sem se pa zelo resno lotil koncertne knjige. Imam 25 let digitalnih arhivov in to je ogromno materiala. Pregledati vse fotografije, jih organizirati, najti koncept … I\u0161\u010dem tudi kak\u0161nega dobrega mladega oblikovalca ali oblikovalko, ki bi prinesla \u0161e svojo kreativnost. To je trenutno moj velik fokus.<\/p>\n
Sli\u0161i se, da prav zares v polnosti izkori\u0161\u010date to drugo prilo\u017enost, ki ste jo dobili.<\/p>\n
Posku\u0161am. \u0160e vedno malo tavam, ker nikoli ne ve\u0161 \u010disto to\u010dno, kam zaviti. Kak\u0161ni dnevi so bolj\u0161i, kak\u0161ni slab\u0161i \u2013 ne samo fizi\u010dno, tudi v glavi. Ampak ne v smislu samopomilovanja. Dale\u010d od tega. Mislim, da je to prilo\u017enost. Tukaj smo in gremo naprej. Pet let je od tega. No\u010dem se preve\u010d ozirati nazaj. Treba je gledati naprej.<\/p>\n
![\"Z](\"\/media\/img\/9d\/ce\/262c8d74b63c76c6d63d-miro-majcen.jpeg\" "\\"Miro")
<\/p>\n
Z Jurijem Zrnecem in Tja\u0161o \u017deleznik na Flugtagu. “Moja vloga je bila letalsko vodenje in usmerjanje mini airshowa pravih letal, ki so naredila nekaj krogov nad prizori\u0161\u010dem v Mariboru. Bil sem air boss. Krasno delo, kjer sem lahko zdru\u017eil svoje znanje iz pilotiranja in poznavanja letalskih mitingov ter letenja nasploh.”
\n Foto: Jure Makovec <\/p>\n
Kako je videti va\u0161e \u017eivljenje danes? Koliko vas posledice nesre\u010de \u0161e omejujejo?<\/p>\n
Fizi\u010dno nisem stoodstoten. Malo po\u010dasneje grem skozi stvari. Ampak fotografiral sem pa ogromno koncertov. V bistvu sem zelo napredoval. Najprej je bila korona in se je zamenjala generacija. Potem je bila moja nesre\u010da in se je spet zamenjala generacija. Pri\u0161li so mlaj\u0161i fotografi, novi bendi in vse drugo. Potem sem si pa rekel: “Ne, Miro, bori se naprej.” In sem se za\u010del \u0161e bolj posve\u010dati mlaj\u0161im bendom. \u010cim ve\u010d sem jih hotel fotografirati, da ne bi \u010desa zamudil. Za\u010del sem tudi sodelovati pri novih projektih.\u00a0<\/p>\n
S kom vse ste sodelovali po svoji nesre\u010di?<\/p>\n
Dvakrat s Cirque du Soleil, pa z Jeanom-Michelom Jarrom, kar me res veseli, bil sem njegov uradni fotograf v Pulju, fotografiral sem ga tudi na odru med njegovimi klaviaturami, kar je redkost. Potem sem fotografiral koncert Joker Out v Sto\u017eicah in zdaj na Kardeljevi plo\u0161\u010dadi. Jokerje sem po svoji nesre\u010di fotografiral vsaj desetkrat. Ne samo njih, tudi druge mlaj\u0161e bende in glasbenike: MRFY, Jet Black Diamonds, Vazz, Kokosy, Koala Voice, Masayah, \u017dan Ser\u010di\u010d \u2026 Te generacije me niti ne poznaj dosti, pa kak\u0161na informacija oziroma povabilo tudi ne pride do mene. Imamo pa super mladi val in mladina si dela dobro sceno.<\/p>\n
Sodeloval sem tudi kot uradni fotograf Senidah v Sto\u017eicah, pa z Avseniki, tudi v Sto\u017eicah. Siddharta me vedno pozdravi z odprtimi rokami, pa tudi BFM in seveda Vlado Kreslin, s katerim sodelujem \u017ee 25 let, Nieti itd. Zdaj \u017ee nekaj let delam vse ve\u010dje koncerte pri nas in v bli\u017enji tujini, z izjemo tistih, predvsem festivalov, ki so zaradi velikosti in veliko hoje zame malce te\u017eje dostopni. Zelo si \u017eelim fotografirati izstrelitve rakete, misijo Nasa Artemis in SLS rocket, SpaceX, karkoli. Upam, da uspe. To bi bil res krasen izziv. Nasploh so mi zelo blizu skrivnosti vesolja, zato sem si kupil teleskop in se u\u010dim astrofotografijo, ki je zelo zahtevna.<\/p>\n
![\"Koncert](\"\/media\/img\/da\/ea\/5136a0c4da5d063b8a4e-miro-majcen.jpeg\" "\\"Miro")
<\/p>\n
Koncert Jeana-Michela Jarra v Pulju
\n Foto: Miro Majcen <\/p>\n
Mislite, da bo \u0161e kdaj prilo\u017enost delati za Rolling Stonese?<\/p>\n
Za Rolling Stonese nikoli ne ve\u0161, kaj bo s turnejo in kdaj bo kaj. \u010ce bo prilo\u017enost, zakaj pa ne. Sem pa bil vmes \u017ee na precej velikih koncertih. Lani sem jih po mojem naredil kak\u0161nih 40 ali 50.<\/p>\n
Koliko napora vam danes predstavljajo tak\u0161ni dogodki?<\/p>\n
So naporni. Zdr\u017eim brez te\u017eav, samo nimam ve\u010d tiste dinamike kot prej. Ne vr\u017eem se ve\u010d na kolena zaradi fotografije, to mi malo manjka. Ampak se da tudi druga\u010de delati. Nikoli nisem bil fotograf, ki bi ves \u010das \u0161printal sem in tja, ampak ko tri, \u0161tiri ali \u0161est ur fotografira\u0161, se pozna.<\/p>\n
Katere fizi\u010dne omejitve pa najbolj ob\u010dutite?<\/p>\n
Malenkost po\u010dasnej\u0161i sem. Ne morem dobro po\u010depniti. Saj lahko vse naredim, ampak ni ve\u010d tako kot prej. Na sre\u010do nimam \u017eiv\u010dnih po\u0161kodb. Te (leve, op. p.) dlani ne morem povsem premakniti\u00a0oziroma ne morem narediti pesti, imam bolj robotski prijem, a dobro dela (smeh, op. p.). Pa desni kolk je omejeno gibljiv, zato sem nekoliko kot plesalec salse, \u010de me gleda\u0161 med hojo (smeh, op. p.).<\/p>\n
Vidim tudi nekaj brazgotin po rokah …<\/p>\n
Ja, povsod so. Veliko brazgotin imam. To je ko\u017ea, ki so mi jo presadili z drugih delov telesa. Na nekaterih delih \u010dutim vse, vro\u010de, mrzlo, karkoli. Drugje pa ni\u010d. Tukaj mi lahko da\u0161 led na roko in ga ne bom \u010dutil. Noge so ve\u010dinoma normalne. Malo se vidijo made\u017ei, ampak druga\u010de so \u010disto normalne. Po glavi imam \u0161e nekaj sledi, druga\u010de pa na sre\u010do ni neke iznaka\u017eenosti.<\/p>\n
Po obrazu sploh niste bili huje ope\u010deni?<\/p>\n
Malo sem bil, ampak na sre\u010do ne veliko. Bolj ali manj se je vse lepo popravilo. Malo bolj bled sem bil dolgo, to je bilo najbolj opazno. Na za\u010detku sem imel res \u010dudne kontraste in sem bil videti kar grozno. Zdaj sem pa \u017ee dobil nekaj barve.<\/p>\n
![\"Miro](\"\/media\/img\/58\/f4\/db238780160415641b36-miro-majcen.jpeg\" "\\"Miro")
<\/p>\n
Foto: Bojan Puhek <\/p>\n
“Ljudje, ki smo pre\u017eiveli nekaj takega, imamo mo\u010d, da pomagamo drugim”<\/p>\n
Kako se danes odzovete, ko sli\u0161ite za kak\u0161no hudo nesre\u010do, kakr\u0161na je bila letos denimo v Crans-Montani?<\/p>\n
Nazadnje sem recimo pisal Robiju Kranjcu po njegovi nesre\u010di. Napisal sem mu: “Stari, dr\u017ei se. Vsak dan bo malo bolj\u0161e.” Potem sva si izmenjala \u0161e nekaj sporo\u010dil. Tudi nekateri drugi so stopili v stik z mano po intervjujih. Na Vrhniki se je zgodila pirotehni\u010dna nesre\u010da in eden od po\u0161kodovanih je bil hudo ope\u010den. Spra\u0161eval me je za kreme in podobne stvari. Tudi mene so po nesre\u010di klicali razli\u010dni ljudje, ki so \u017eeleli pomagati, verjetno tudi zaradi medijske izpostavljenosti.<\/p>\n
Enkrat sem \u0161el na \u010ce\u0161ko, ker so na nekem letali\u0161\u010du imeli dogodek, kjer je bil tudi moj glavni zdravnik za opekline, doc. dr. Robert Zaj\u00ed\u010dek, predstojnik klinike, kjer sem se zdravil. Organizirali so dobrodelni koncert in manj\u0161i letalski miting za otroke, \u017ertve opeklin. Zbirali so sredstva in povabili so me, da tam spregovorim. \u0160el sem in tam imel govor. Nekako mora\u0161 nekaj vrniti. Zelo rad bi na\u0161el \u0161e kak\u0161ne podobne prilo\u017enosti. \u010ce mi kdo re\u010de, naj pridem v bolni\u0161nico ali v So\u010do malo poklepetat s pacienti,\u00a0bi \u0161el z veseljem. Tam je bilo zanimivo videti, kako razli\u010dne zgodbe imajo ljudje, sre\u010da\u0161 res marsikoga.<\/p>\n
Zdi se mi, da imamo ljudje, ki smo pre\u017eiveli nekaj takega, mo\u010d, da pomagamo drugim. \u017de samo s tem, da govorimo o tem. Zato jaz govorim o tem. Marsikdo se zapre vase, meni pa je \u017ee dolgo blizu misel Knowledge gained but not shared is lost forever\u00a0(Znanje, ki si ga pridobil, a ga ne deli\u0161, je za vedno izgubljeno, op. p.). In tudi to je neke vrste znanje.<\/p>\n
Kaj ste se v vsem tem nau\u010dili o ljudeh? O dru\u017ebi? Navsezadnje ste imeli za sabo celo ekipo ljudi, ki vas je postavila nazaj na noge.<\/p>\n
Vsi ti ljudje so sr\u010dni. \u010ceprav so v slu\u017ebi in si na papirju samo \u0161tevilka, v resnici nisi. Ko si tam, nisi \u0161tevilka. Dale\u010d od tega. V So\u010di imajo tak sistem, da v najbolj intenzivni fazi dobi\u0161 svojega fizioterapevta, svojega delovnega terapevta in \u0161e druge strokovnjake. Oni spremljajo tvoj napredek, poro\u010dajo konziliju, kje si in kako napreduje\u0161. Dejansko dajo vse od sebe. Ta mlada generacija fizioterapevtov in terapevtov je bila super. Mogo\u010de sem imel kot medijski \u010dlovek kdaj kak\u0161na vrata malo bolj odprta, ampak jaz o tem nisem razmi\u0161ljal. Oni so naredili vse, da bi mi pomagali. So me pa znali tudi ustaviti.<\/p>\n
\u010ce sem jaz hotel po stopnicah desetkrat namesto petkrat, so rekli, da imam dovolj. Ker \u010de bi se \u0161e enkrat po\u0161kodoval, bi lahko naredil ve\u010d \u0161kode kot koristi. Verjetno sem bil tudi malo te\u010den, ker sem preve\u010d pritiskal. Ampak tudi to so mi znali povedati. Z nekaterimi sem danes \u0161e vedno v stikih. Tam so bile res neverjetne zgodbe. Prometne nesre\u010de, motoristi, ljudje z zlomljenimi hrbti, nekoga je potegnilo v industrijski drobilec stiropora … Poslu\u0161a\u0161 take zgodbe in samo gleda\u0161.<\/p>\n
Ali potrebujete \u0161e kak\u0161no operacijo?<\/p>\n
Ne. Zadnjo operacijo sem imel leta 2023 zaradi kolka. Pred tem sem imel \u0161e poseg na roki, da smo uredili prste. Pri kolku pa se je zgodilo nekaj zanimivega. Zaradi po\u0161kodbe in \u0161oka je telo za\u010delo v mehkem tkivu tvoriti kost. Temu re\u010dejo osifikacija (proces nastajanja in razvoja kostnega tkiva, op. p.). Kot da bi telo hotelo vse skupaj zabetonirati, ker misli, da je nekaj narobe. To pa ti potem omejuje gibanje.<\/p>\n
Pa fizioterapija? Je \u0161e potrebna?<\/p>\n
Ne, posku\u0161am pa \u010dim ve\u010d kolesariti. S koleni imam najve\u010d te\u017eav, ker ene noge ne morem popolnoma iztegniti. Zaradi tega je dr\u017ea malo druga\u010dna in potem se pozna tudi na hrbtu. Malo ve\u010dkrat moram sesti in si odpo\u010diti. Pa kak\u0161en kilogram bo treba izgubiti in iti v fitnes.<\/p>\n
![\"Miro](\"\/media\/img\/9c\/5c\/e096790ca29c47d94e8c-miro-majcen.jpeg\" "\\"Miro")
<\/p>\n
Foto: Bojan Puhek <\/p>\n
Ni ga strah smrti, bolj ga potre misel, da bi ga pozabil trg<\/p>\n
Vas je ob tako bli\u017enjem sre\u010danju s smrtjo in po pre\u017eivetju\u00a0kaj strah smrti?<\/p>\n
Ne. Se pa veliko bolj zavedam minljivosti. Sli\u0161i se kli\u0161ejsko, ampak res je: treba je izkoristiti vsak dan. Posku\u0161am se \u010dim manj obremenjevati s stvarmi, na katere nimam vpliva. \u010ce lahko kaj naredim, bom naredil vse. \u010ce ne morem, pa pa\u010d spustim. To sem se nau\u010dil. No\u010dem, da bi se ljudje ukvarjali z mano zaradi nesre\u010de. To je samo ena stvar, ki se mi je zgodila v \u017eivljenju. Vsi imamo svoje bitke. Rad bi, da se me ljudje spomnijo po fotografijah, ne po nesre\u010di. Tega pa ni ve\u010d toliko\u00a0in to je edino, kar me trenutno malo potre.<\/p>\n
To, da bi vas trg pozabil?<\/p>\n
Ja. To je v bistvu tisto, kar me najbolj \u017eene. \u010ce nisi aktiven, trg pozabi nate. E-po\u0161ta neha\u00a0prihajati. In to je te\u017eava. Zato se sku\u0161am \u010dim prej postaviti nazaj na noge. To je edini na\u010din. Res je zanimivo, kako trg pozabi nate.<\/p>\n
Ne glede na to, kdo ste? Navsezadnje ste fotograf, ki je delal za Rolling Stonese!<\/p>\n
To nima nobene zveze. Mlada generacija sploh ne ve ve\u010d, kdo so Rolling Stonesi. \u010ce greva danes v kak\u0161no marketin\u0161ko agencijo, kjer delajo tridesetletniki, jih veliko ne ve, kdo je Miro Majcen. Zanje smo dinozavri. Se mi je pa pred kratkim zgodila lepa stvar. Na Festivalu 202 je do mene pri\u0161la mlada glasbenica in me vpra\u0161ala, ali se lahko fotografira z mano. Takrat sem si rekel: “Aha, mogo\u010de pa vseeno \u0161e kdo ve zame.”<\/p>\n
Neko\u010d me je neki mladi fotograf na koncertu Nietov vpra\u0161al, ali sem \u017ee kdaj fotografiral kak\u0161en koncert. Hotel mi je pomagati. Sem mu rekel, da sem jih \u017ee nekaj (smeh, op. p.).<\/p>\n
Kako gledate na mlaj\u0161o generacijo fotografov?<\/p>\n
Od njih se lahko ogromno nau\u010dimo. Nikoli si ne domi\u0161ljam, da zato, ker sem starej\u0161i, vse vem. Njihova kreativnost je druga\u010dna. Druga\u010de razmi\u0161ljajo. \u017de na\u010din fotografiranja je druga\u010den. Ve\u010dina fotografira prek zaslona, ker so navajeni telefonov. Jaz \u0161e vedno gledam skozi iskalo. Sem stara \u0161ola.<\/p>\n
Potem jih opazuje\u0161 in vidi\u0161 druga\u010dne pristope. V\u010dasih mi kak\u0161na stvar ni v\u0161e\u010d, recimo izbira kadra pri koncertni fotografiji. Ampak njihova logika je druga\u010dna. In to je v redu. Od njih se lahko samo u\u010dimo. Zato bi rad delal mentorstva ena na ena. Vzel bi nekaj fantov ali deklet in jih spremljal pol leta ali leto. Mi, ki smo v tem poslu \u017ee 20 ali 25 let, imamo ogromno znanja. \u0160koda bi bilo, da bi ostalo samo pri nas.<\/p>\n
![\"Miro](\"\/media\/img\/17\/f1\/d1f1667bf8a357707411-miro-majcen.jpeg\" "\\"Miro")
<\/p>\n
Foto: Janez \u0160trukelj <\/p>\n
Ho\u010dete pustiti svoj pe\u010dat?<\/p>\n
Ne vem, ali gre za pe\u010dat. Ampak zakaj ne bi predajali znanja naprej? Kot sem rekel prej: Znanje, ki si ga pridobil, a ga ne deli\u0161, je za vedno izgubljeno. To imam v glavi \u017ee od mladosti. Nekatere stvari pa mora vsak odkriti sam. \u010ce ti dam kontaktne podatke Rolling Stonesov, ti to ni\u010d ne pomaga, ne bodo se ti oglasili na telefon. Nekatere stvari mora\u0161 dose\u010di sam.\u00a0<\/p>\n
Vam bi se oglasili, \u010de bi zdaj poklicali?<\/p>\n
Ne. No, PR-ovci bi se mi slej ko prej najbr\u017e oglasili. Ampak ho\u010dem re\u010di \u2013 priti mora\u0161 do tja. Preskakovanje stopnic je v tem primeru sicer dobro, ker si hitreje na cilju, ampak ta generacija to\u010dno ve, kaj morajo narediti, da pride do tega. Pa tudi dostop do vsebine je danes veliko la\u017eji. Danes imajo dostop do vsega znanja, mi nismo imeli ni\u010d tega.\u00a0<\/p>\n
So Rollingi izvedeli za va\u0161o nesre\u010do?<\/p>\n
Ja, so. Iz njihove ekipe je prek\u00a0nekoga pri\u0161la \u017eelja, naj hitro okrevam. Ni bilo ni\u010d posebnega, ker jaz nisem velika riba v njihovem sistemu, sem bolj plankton. Ampak saj veste, to je posel.<\/p>\n
Sodelovanje s Stonesi je posel. Ti si tam, ker oni ho\u010dejo, da si tam, zato da naredi\u0161 tisto, kar oni potrebujejo. Moja vloga tam ni, da se dru\u017eim z njimi. Nikoli ni bila. In tudi noben fotograf tam ni zato, da bi se dru\u017eil z njimi.<\/p>\n
To je posel na najvi\u0161ji\u00a0ravni. Tam ne more\u0161 iti v zaodrje, tako kot lahko grem z Vladom Kreslinom, ki je bil, mimogrede, konstantno pri meni. Po nesre\u010di me je poklical, pri\u0161el je v bolni\u0161nico, pri\u0161el je k mojim star\u0161em domov\u00a0… Tudi Lado Bizovi\u010dar je bil nekajkrat pri meni. V pilotskem svetu pa vsi vedo zame samo zaradi te nesre\u010de.<\/p>\n
Vas poznajo kot tistega, ki je pre\u017eivel?<\/p>\n
Ja. Marsikdo se boji vpra\u0161ati, to je zelo zanimivo. Ampak jaz se s komerkoli pogovarjam brez te\u017eav. Sem pa postal malo bolj natan\u010den pri varnosti \u2013\u00a0vendar ne v paranoi\u010dnem smislu. Nekemu kolegu sem na primer rekel, naj si tudi v \u0161portnem letalu oble\u010de kombinezon, naj ne leti v kratkih hla\u010dah ali kavbojkah, naj si oble\u010de negorljiv kombinezon, ker \u010de bi ga jaz imel, bi imel veliko manj ali pa skoraj ni\u010d opeklin.<\/p>\n
Kaj pa ste imeli vi oble\u010deno?<\/p>\n
Jaz sem imel kratke hla\u010de. Poglejte\u00a0(poka\u017ee na zapestje, op. p.), tu sem imel uro, \u010drta se \u0161e vedno vidi. Vidite razliko? To ni bilo gorenje, kot da bi me za\u017egali kot \u010darovnico, ampak je olje brizgalo in gorelo. Jaz sem bil zadaj, potnik, nisem bil kopilot, samo potnik, kot v avtobusu. Ampak to je bilo pred petimi leti, gremo dalje. Ne more\u0161 se ves \u010das vra\u010dati v preteklost.<\/p>\n
Moram priznati, da se mi zdite res neverjetni, kako ste ne samo pre\u017eiveli \u2013 ampak predelali vse to, kar bi lahko bila huda PTSM.\u00a0<\/p>\n
Jaz moram ravno tako \u0161e \u017eiveti in delati.<\/p>\n
![\"Reporta\u017ea](\"\/media\/img\/cc\/da\/d7f9d474624c95b4eea4-miro-majcen.jpeg\" "\\"Miro")
<\/p>\n
Reporta\u017ea z letalonosilke CVN 78, USS Gerald R, Ford, leta 2023. “To je bila \u017ee moja \u010detrta letalonosilka, a takrat je bilo zaradi omejitev res naporno. Veliko je stopnic, ozko, jaz pa sem bil takrat \u0161e dosti bolj fizi\u010dno \u0161ibek. Ampak je \u0161lo.”
\n Foto: Jure Tepina <\/p>\n
Mirova (ne)sre\u010da spomni na \u0161e enega fotografa<\/p>\n
Razmi\u0161ljam, da imate fotografi o\u010ditno podobno mentaliteto, kot recimo Dejan Mijovi\u0107, ki je po svoji hudi nesre\u010di razmi\u0161ljal na enak na\u010din.<\/p>\n
Ja, on se je zelo uredil. Ko sem \u0161el v So\u010do, sem mu to rekel, on pa mi je odgovoril: “Ja, ta hudo se zdaj \u0161ele za\u010dne.” Tudi od njega sem dobil koristne stvari. On se je res lepo postavil nazaj.<\/p>\n
———————————————————————————————
\nDejan Mijovi\u0107 je julija 2010 tako nesre\u010dno padel, da mu je stisnilo vretenca. Kljub pesimisti\u010dnim napovedim zdravnikov, da bo popolnoma hrom, se je Dejan po enem letu postavil na noge. Oglejte si intervju z njim, ki je nastal februarja 2021:<\/p>\n
![](\"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-content\/uploads\/2026\/06\/dejan-m.jpg\"\/)
<\/p>\n
\nVideo: Jan Lukanovi\u0107
\n———————————————————————————————<\/p>\n
Imate fotografi nekaj takega v sebi?<\/p>\n
Ne vem, mislim, to je odvisno od \u010dloveka. Niso vsi taki, eni bi se zaprli. Jaz sem hitro ugotovil, da se nima smisla zapreti, ker od tega ne bi imel ni\u010d. Rekel sem si: gremo delat naprej.<\/p>\n
Ste \u017ee pred nesre\u010do razmi\u0161ljali na tak na\u010din?<\/p>\n
Ja. Vedno. Zanimivo je bilo tudi v bolni\u0161nici v Pragi, ko so me medicinske sestre uredile in me vpra\u0161ale, ali se bom pogledal v ogledalo, preden grem na letalo. Dodale so, da nimam ve\u010d dolgih las. Rekel sem, da vem.<\/p>\n
Kako vam je bilo, ko ste se pogledali?<\/p>\n
Ni\u010d posebnega. O tem smo se tudi v So\u010di veliko \u0161alili.<\/p>\n
Je bila v bistvu tudi So\u010da ena terapija?<\/p>\n
So\u010da je bila fina terapija. Ne bom rekel, da je bilo dobro vzdu\u0161je, ampak bilo je dobro. \u010cisto vsak, ki je bil v So\u010di in sem z njim govoril, je imel tak ob\u010dutek. Le zadnja faza, ko si \u017ee pri koncu, je bila malo more\u010da, ko \u017ee komaj \u010dakajo, da gre\u0161, ti pa bi \u0161e ostal. Nisi \u0161e dobro, ampak zanje si dober. Takoj ko gre\u0161 lahko sam na strani\u0161\u010de, si \u010dez dva tedna doma. Jaz sem pri\u0161el v So\u010do 30. ali 31. avgusta, domov pa sem \u0161el po prvonovembrskih praznikih.<\/p>\n
Tako hitro?<\/p>\n
V dveh mesecih so me postavili na noge. Nesre\u010da se je zgodila 20. junija 2021, novembra sem \u0161el \u017ee z berglami domov. Potem sem \u0161e dve leti trikrat na teden hodil na terapijo v So\u010do. Kupil sem si malo ve\u010dji avto, da sem se la\u017eje usedel vanj, ker se nisem mogel prepogniti, ampak sem \u017ee vozil sam. Zdravnik mi ni odvzel vozni\u0161kega dovoljenja, ker nisem imel nobenih \u017eiv\u010dnih po\u0161kodb. Mislim, da sem za\u010del voziti konec decembra ali sredi januarja. Junija 2022 sem se sam odpeljal na \u010ce\u0161ko, da sem obiskal zdravnike, ki so me re\u0161ili, in se jim zahvalil.<\/p>\n
Eno leto po nesre\u010di ste se \u017ee sami odpeljali tja?<\/p>\n
Ja, malo so me \u010dudno pogledali, ko sem pri\u0161el. Jaz sem zanje mali \u010dude\u017e.<\/p>\n
![\"Miro](\"\/media\/img\/68\/4d\/2a6c32cf241f8fce43e3-miro-majcen.jpeg\" "\\"Miro")
<\/p>\n
Foto: Bojan Puhek <\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Miro Majcen je eden najbolj cenjenih slovenskih koncertnih fotografov, ki je v svoji karieri fotografiral \u0161tevilna najve\u010dja glasbena…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":139093,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[18],"tags":[114,20287,2373,276,595,4702,37814,62,37,58,60,38,115],"class_list":["post-139092","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-zabava","tag-entertainment","tag-fotograf","tag-fotografija","tag-glasba","tag-intervju","tag-letalska-nesreca","tag-miro-majcen","tag-si","tag-slovene","tag-slovenia","tag-slovenija","tag-slovenscina","tag-zabava"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116809453258257024","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/139092","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=139092"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/139092\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/139093"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=139092"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=139092"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=139092"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}