{"id":14348,"date":"2026-03-05T08:01:11","date_gmt":"2026-03-05T08:01:11","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/14348\/"},"modified":"2026-03-05T08:01:11","modified_gmt":"2026-03-05T08:01:11","slug":"zakaj-stanovanje-s-kupi-neprebranih-knjig-ni-razmetano","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/14348\/","title":{"rendered":"Zakaj stanovanje s kupi (neprebranih) knjig ni razmetano?"},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Ko
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tKo so izumili pisavo, so se stari Grki bali, da bodo ljudje izgubili sposobnost pomnjenja. Foto: EPA<\/p>\n

Vsi ste \u017ee sli\u0161ali za ljudi, ki jih je izguba knjig naredila invalide, ali pa za tiste, ki so, da bi si pridobili knjige, postali kriminalci. Tako je v eseju Razpakiranje moje knji\u017enice pisal nem\u0161ki filozof in kulturni kritik Walter Benjamin. V tej osebni meditaciji o svoji karieri zbiratelja knjig je razmi\u0161ljal o nenavadnem odnosu, ki se vzpostavi med knjigami kot objekti in njihovimi lastniki.<\/p>\n

Pi\u0161e v trenutku, ko so knjige \u0161e v \u0161katlah, niso na policah in tako \u0161e niso dobile pridiha rahlega dolg\u010dasa urejenosti. Prav tako Benjamin ob\u010dinstva \u0161e ne more popeljati na sprehod ob urejenih hrbti\u0161\u010dih, lahko pa se mu pridru\u017ei ob neredu \u0161katel, iz katerih veje duh po prahu. Sobo preveva vzdu\u0161je pri\u010dakovanja, ki ga knjige vzbujajo v pravem zbiratelju.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tPogovor z Mario Angelico Thumala Olave bo tudi del oddaje Ob dnevu branja: Preimenujmo stvari! (Lojze Krakar), ki jo pripravlja Nina Jerman. Danes ob 16.15 na TVS 1.<\/p>\n

Pri\u010dakovanje je ob\u010dutek, ki ga v zvezi z osebnimi zbirkami knjig, tudi tak\u0161nimi, v katerih so knjige, ki jih zbiratelj sploh \u0161e ni prebral, od njih se pa vseeno ne \u017eeli lo\u010diti, omenja dr. Maria Angelica Thumala Olave, sociologinja kulture, ki raziskuje v polju kulturne sociologije branja. “Hranijo jih kot mo\u017enost, da jih bodo morda prebrali pozneje. In so estetsko privla\u010dne,” kopi\u010denje knjig pojasni Thumala Olave, sicer profesorica in raziskovalka na univerzi v Edinburgu.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Maria
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tMaria Angelica Thumala Olave z univerze v Edinburgu raziskuje posledice izbora \u010dtiva. Zanima jo, kaj se zgodi, ko se dolo\u010di\u0161 za dolo\u010deno knjigo in jo prebere\u0161. Foto: Osebni arhiv Marie Angelice Thumala Olave<\/p>\n

Osebne knji\u017enice kot del osebne biografije
V zvezi s kopi\u010denjem knjig so zanimive tudi izjave ljudi, ki pravijo, da se jim stanovanje kljub kupom knjig, ki le\u017eijo naokoli, ne zdi razmetano. Knjige so ikone, pravi Thumala Olave, in osebne knji\u017enice so del osebne biografije: “Zbirke, kakr\u0161no imam doma, nima nih\u010de. Kombinacija knjig je moja. Knjige so tudi fizi\u010dni opomniki na osebne biografije. Nekateri intervjuvanci so povedali, da se spominjajo, kaj so delali, ko so kupili knjigo, ali s katerim zanje pomembnim \u010dlovekom so govorili, ko so dobili kak\u0161no knjigo. Obstaja lepa zgodba o \u017eenski, ki vsako leto prebere Middlemarch, \u0161tudijo provincialnega \u017eivljenja in sledi svojim odzivom na knjigo od najstni\u0161kih let, ko je knjigo prebrala prvi\u010d. Tako opazuje, kako se je spremenil njen pogled na razmerja.”<\/p>\n

Povod za pogovor z Mario Angelico Thumalo Olave sta bila prvi slovenski nacionalni dan branja in razmislek o tem, katere perspektive preu\u010devanja branja so bile do zdaj le redko obravnavane. Sociologija branja, ki k raziskovanju branja pristopa s predpostavko, da je branje dru\u017ebeno dejanje, tudi kadar beremo sami, je gotovo manj znan pristop.<\/p>\n

\u010cile Augusta Pinocheta: prepovedane knjige, prepovedana sociologija
Thumala Olave se je s kulturno sociologijo branja za\u010dela ukvarjati pred pribli\u017eno desetletjem, \u017ee prej pa je delovala v polju kulturne sociologije. Tako preu\u010devanje branja kot delo sociologinje imata v njenem primeru tudi posebno osebno zgodovino. Prihaja namre\u010d iz \u010cila, kjer so bile v \u010dasu diktature Augusta Pinocheta \u0161tevilne knjige prepovedane in knjige so tudi se\u017eigali. Kot potencialno subverzivni pa so bili prepovedani tudi univerzitetni oddelki sociologije. Thumala mi tako pove, da ko je sama od\u0161la na \u0161tudij, so se sociolo\u0161ki oddelki ravno odpirali in sociologija kot znanost je v \u010cilu potrebovala kar nekaj \u010dasa, da si je opomogla.<\/p>\n

S Thumala Olave, katere nova knjiga The love of books. Attachment to a changing cultural object bo ravno ta mesec iz\u0161la pri zalo\u017ebi Manchester Univesity Press, sva govorili o kulturni sociologiji branja in o razli\u010dnih, morda tudi nenavadnih in nepri\u010dakovanih pogledih na spodbujanje branja, dru\u017ebeni in tudi politi\u010dni vlogi branja, kopi\u010denja knjig \u2026<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Knjige
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tKnjige veljajo za kulturne ikone, velike knji\u017enice, kot je aleksandrijska, pa za kulturna sveti\u0161\u010da. Foto: EPA<\/p>\n

Kako bi opredelili predmet preu\u010devanja kulturne sociologije branja?
Kulturna sociologija branja gleda na branje kot na dru\u017ebeno prakso. Tudi \u010de bere\u0161 sam, dela\u0161 nekaj, kar je dru\u017ebeno pogojeno. Branje v samoti ali v skupini ali v kontekstu izobra\u017eevanja, vse to je dru\u017ebena izku\u0161nja. Poleg tega kulturna sociologija branja opazuje pripisovanje pomena branju, tudi na \u010dustveno dimenzijo do\u017eivljanja branja in celo na materialno. Pomislimo na povr\u0161ino \u2013 izku\u0161nja je druga\u010dna, \u010de beremo knjigo ali v rokah dr\u017eimo elektronski bralnik.<\/p>\n

\u010ce pogledate ankete, katere ocene knjig ljudje najbolj cenijo, vidite, da je vse postalo bolj demokrati\u010dno. Danes obstajajo bralci, ki niso profesionalci, pi\u0161ejo pa ocene in jih delijo na spletu. Ideja, da lahko le majhna skupina dolo\u010da kanon pomembnih knjig, se razblinja in vse postaja bolj vklju\u010dujo\u010de.<\/p>\n

Maria Angelica Thumala Olave<\/p>\n

Pomembne pa so tudi eti\u010dne in eksistencialne implikacije branja. Gre za vpra\u0161anja, kot je, ali nam branje pomaga k \u017eivljenju, ki nas zadovoljuje, nam pomaga iskati odgovore na razli\u010dna \u017eivljenjska vpra\u0161anja, nam pomaga pri prebijanju skozi dan. Gre za opazovanje u\u010dinkov branja onkraj \u010dasa samega branja. Ali lahko prebrano, denimo, naredi na\u0161a \u017eivljenja znosnej\u0161a.
Veliko je pri\u010devanj mo\u0161kih in \u017eensk, ki berejo za sprostitev, da imajo ob\u010dutek, da lahko ob branju v varnem okolju ponavljajo ali vadijo neke scenarije, kar jim pomaga bla\u017eiti \u010dustvene in fizi\u010dne bole\u010dine. Veliko je na\u010dinov, na katere ljudje branje uporabljajo kot podporo v vsakodnevnem \u017eivljenju.<\/p>\n

Domnevam, da so tudi znotraj kulturne sociologije branja razli\u010dne smeri raziskav.
Mene denimo ne zanima toliko, kako posameznikov dru\u017ebeni polo\u017eaj vpliva na to, katero knjigo bo vzel v roke. Bolj me zanimajo posledice branja. Zanima me, kako branje dolo\u010denih knjig vpliva na na\u0161a \u017eivljenja, ali jih branje dela smiselne, ali vpliva na na\u0161o etiko, nam dela \u017eivljenje bolj znosno, ali vpliva na to, kako razmi\u0161ljamo o sebi in se povezujemo z drugimi \u2026
Gre za vpra\u0161anja, ki jih dosedanje raziskave niso dovolj nagovarjale. Dosedanja besedila se bolj osredinjajo na, kako okus oblikuje dru\u017eba in dru\u017ebeni polo\u017eaj bralcev, ni pa se veliko raziskovalo, zakaj branje kot dru\u017ebena praksa ljudem nekaj pomeni. Ali recimo, zakaj nekatere knjige pustimo ob postelji dolgo \u010dasa in se vra\u010damo k njim.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Ogromno
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tOgromno dr\u017eav pozna akcije spodbujanja branja in literatura tako reko\u010d v vseh dr\u017eavah u\u017eiva privilegiran polo\u017eaj med umetnostmi. Foto: EPA<\/p>\n

Omenili ste raziskave o povezavah med dru\u017ebenim polo\u017eajem in okusom za branje. Kako mo\u010dne so stereotipne predstave o bralcih zahtevne literature kot neki intelektualni eliti, ki pa obenem izhaja iz dru\u017ebene elite. S tem bi lahko povezali tudi tezo, da dostop do bolj\u0161ega izobra\u017eevanja, ki ljudi opolnomo\u010di za branje zahtevnej\u0161ih knjig, perpetuira tudi intelektualno elito.
V povezavi s tem so bile vplivne \u0161tudije francoskega sociologa Pierra Bourdieuja. Eden glavnih njegovih zaklju\u010dkov je bil, da imajo ljudje z vi\u0161jo stopnjo izobrazbe nagnjenje do bolj kompleksnih knjig, do knjig, katerih sporo\u010dilo je te\u017eje razvozlati, saj za to potrebuje\u0161 dolo\u010den ‘kod’. Do tega pa lahko pride\u0161, \u010de se izobra\u017euje\u0161 v dolo\u010denem jeziku.<\/p>\n

Ludje, ki pripadajo razredu z visoko izobrazbo, visokim dru\u017ebenim polo\u017eajem, izra\u017eajo tendenco, da postanejo omnivori, vsejedci. Ideja je, da ve\u010d kulturnega kapitala, kot ga nekdo ima, ve\u010d razli\u010dnih stvari konzumira.<\/p>\n

Maria Angelica Thumala Olave<\/p>\n

A ne gre le za branje knjig. Gre tudi za okus za glasbo, hrano, za pristop do vizualne umetnosti. Sklep bi bil, da vi\u0161jo izobrazbo kot imate, kompleksnej\u0161a, bolj abstraktna umetni\u0161ka dela boste lahko procesirali in jih cenili. Ni nujno, da jih boste razumeli, lahko pa boste v njih u\u017eivali, ker imate orodje za to.<\/p>\n

\u010ce pa ste denimo iz delavskega razreda, vam bodo bli\u017eje bolj naturalisti\u010dna, realisti\u010dna, manj abstraktna dela. Ali bolj melodi\u010dna glasba, ki je la\u017eja za procesiranje kot kak\u0161na modernisti\u010dna, atonalna glasba. Podobno je s hrano. Bourdieu bi rekel, da ni\u017eje izobra\u017eeni ljudje, ki opravljajo fizi\u010dna dela, preferirajo hrano, ki jih ‘napolni’, ki ima mo\u010dan okus, medtem ko se bodo ljudje na vrhu dru\u017ebene strukture odlo\u010dali za visoko kulinariko, nenavadne okuse in majhne porcije.<\/p>\n

Vendar so kasnej\u0161e raziskave verjetno te sklepe revidirale ali vsaj dopolnile. Tudi dru\u017eba in kulturna krajina sta se od Bourdieujevih \u0161tudij pred nekaj desetletij vendar spremenili.
Kasnej\u0161i raziskovalci so Bourdieujeve ideje naredili bolj kompleksne. Rekli so, da je sicer tako, kot je pisal on, vendar pa da ljudje, ki pripadajo razredu z visoko izobrazbo, visokim dru\u017ebenim polo\u017eajem, izra\u017eajo tendenco, da postanejo omnivori, vsejedci.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Obstajajo
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tObstajajo neke splo\u0161ne hierarhije knjig, torej nenapisani seznami knjig, katere naj bi bile v vsakem domu in ki naj bi jih vsak obiskovalec tudi videl. Foto: EPA<\/p>\n

Ideja je, da ve\u010d kulturnega kapitala, kot ga nekdo ima, ve\u010d razli\u010dnih stvari konzumira. Ljudje bodo tako svoj kulturni kapital uporabljali za to, da bodo \u0161li v opero, vendar bodo poslu\u0161ali tudi rock, rap, danes reggaeton, Bad Bunnyja\u2026 Ni ve\u010d fiksacije na visoko kulturo, ljudje, ki imajo sposobnosti, denar in \u010das, konzumirajo ve\u010d vsega.<\/p>\n

Povod za najin pogovor je prvi slovenski nacionalni dan branja, ki naj bi “simbolno, vsebinsko in trajnostno utrjeval pomen branja kot temeljno vrednoto na\u0161e dru\u017ebe ter poudarjal branje kot temeljno \u010dlovekovo pravico, pogoj za demokrati\u010dno dru\u017ebo, socialno vklju\u010denost in trajnostni razvoj”. Zdi se, kot da se vedno znova ‘i\u0161\u010de’ razloge za ‘domnevno’ usihanje bralne kulture. Se vam zdi, da sta knjiga kot medij in branje kot dru\u017ebena praksa ogro\u017eena?
S stali\u0161\u010da sociologije medijev lahko re\u010dem, da se vsaki\u010d, ko se pojavi nov medij, torej naj je \u0161lo za pojav pisave, radia, televizije, sledi razprava in skrb glede zatona ne\u010desa, kar je prevladovalo prej. Ko so izumili pisavo, so Grki denimo rekli, da bo to omejilo sposobnost ljudi za spomin. Da si ljudje ne bodo ve\u010d mogli ni\u010desar zapomniti, ker bo vse zapisano. In s pojavom televizije se je seveda govorilo o negativnih vplivih televizije in tako naprej.<\/p>\n

Vendar se vedno zgodi, da se po nekaj \u010dasa ljudje navadijo na sobivanje ve\u010d medijev in mislim, da obstaja konsenz, da se razli\u010dni mediji medsebojno podpirajo, ne pa eliminirajo. Razprave v javnosti pa so lahko precej skrajne in simplificirajo razmere. Seveda nekatere stvari postanejo pre\u017eivete, vendar menim, da se knjigi to ne bo zgodilo.<\/p>\n

Na branje se gleda kot na centralno za razvoj demokrati\u010dnega \u017eivljenja. To pa ne velja za druge oblike umetnosti ali kulturne potro\u0161nje. Nikogar ne skrbi, ali ljudje premalo gledajo televizijo in ali otroci dovolj ple\u0161ejo.<\/p>\n

Maria Angelica Thumala Olave<\/p>\n

Umberto Eco je v pogovoru z nekim strokovnjakom za film rekel, da ima knjiga to lepo sposobnost trajanja, zanjo ne potrebujete elektrike in je obstojna.<\/p>\n

V besedilu Book love. A cultural sociological interpretation of the attachment to books omenjate ameri\u0161ko sociologinjo Wundt Griswold, ki meni, da je branje ena od najbolj agresivno promoviranih prosto\u010dasnih dejavnosti, in sicer zaradi presti\u017ea, ki spremlja knjige in pismenost. Lahko govorim seveda le za Slovenijo \u2013 dejansko je tradicija promocij branja \u017ee dolgo uveljavljena.
Wendy Griswold se je navezala na kampanje za promocijo branja kot nekaj, kar delajo vse dr\u017eave, ker je branje povezano z idejo razvoja, demokracije, sodelovanja v javnih razpravah. Ideja je, da \u010de \u017eeli\u0161 dr\u017eavo, v kateri so dr\u017eavljani dobro informirani, ni dovolj, da jim omogo\u010dite izobra\u017eevanje, otroke je potrebno spodbujati tudi k branju za u\u017eitek, da bi bili sposobni sami presojati o informacijah, ki jih dobivajo.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\u010cile
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\u010cile v \u010dasu diktature Augusta Pinocheta je bil dr\u017eava cenzure in se\u017eiganja knjig. Foto: EPA<\/p>\n

Na branje se gleda kot na centralno za razvoj demokrati\u010dnega \u017eivljenja. To pa ne velja za druge oblike umetnosti ali kulturne potro\u0161nje. Nikogar ne skrbi, ali ljudje premalo gledajo televizijo in ali otroci dovolj ple\u0161ejo. Zdi se, da obstaja velik prepad med promocijo branja in drugimi umetnostmi.<\/p>\n

Razlog za to je tudi, da kljub premiku k avdio-vizualni komunikaciji, na\u0161a komunikacija ostaja bazirana na besedilih. Danes so na\u0161i otroci zelo spretni pri delanju tik tok videov, pa jih v \u0161olah tega ne u\u010dimo; \u0161e vedno jih spodbujamo le k branju.<\/p>\n

Razlog za to, da trg cveti, je diverzifikacija potro\u0161nje. Ljudje ne po\u010dnejo le ne\u010desa, ampak berejo tiskane in e-knjige, poslu\u0161ajo s knjigami povezane podcaste, gledajo filme ali serije.<\/p>\n

Maria Angelica Thumala Olave<\/p>\n

Tudi modeli umetne inteligence temeljijo na besedilu; vsaj ve\u010dji del. Kodiranje je besedilno. Na\u010dini organizacije na\u0161ih dru\u017eb se prav tako zana\u0161ajo na besedila, pa naj jih procesirajo ljudje ali stroji. Torej branje ostaja v jedru na\u0161e organizacije in tako obstaja smisel za to, da vlade promovirajo branje.<\/p>\n

Tezo krizi knjige na la\u017e postavljajo podatki o razmerah na knji\u017enem trgu. Ta preprosto ni v krizi in projekcije napovedujejo stabilno rast. Po podatkih dru\u017ebe za raziskavo trgov Grand View Research naj bi tako vrednost transakcij na globalnem knji\u017enem trgu z lanskih 134,81 milijard evrov do leta 2033 zrasla na 185,88 milijard.
Ko pride do \u0161tevilk, so vedno tudi nestrinjanja. Ampak knji\u017eni trg v Zdru\u017eenem kraljestvu je denimo zelo \u017eivahen. Veliko se prodaja oziroma vsaj zaslu\u017eki so veliki in to velja tako za tiskane kot tudi za elektronske knjige. In teza, da bodo e-knjige eliminirane tiskane knjige, se ni uresni\u010dila.<\/p>\n

Sama nisem delala statisti\u010dnih analiz, ampak kvalitativne raziskave. Pomembna ugotovitev se mi zdi ta, zakaj imajo ljudje vendar raje tiskane knjige. Mladi denimo berejo oboje, tiskane in digitalne knjige, vendar pa radi obdr\u017eijo tiskani primerek knjig, ki so jim ljube.<\/p>\n

Razlog za to, da trg cveti, je diverzifikacija potro\u0161nje. Ljudje ne po\u010dnejo le ne\u010desa, ampak berejo tiskane in e-knjige, poslu\u0161ajo s knjigami povezane podcaste, gledajo filme ali serije. \u017de od pojava televizije kot mno\u017ei\u010dnega medija v petdesetih letih, je prihajalo do diverzifikacije zabave. Knjige niso izginile. Da, obstaja tekmovanje med knjigo in drugimi mediji, vendar so ljudje postali omnivori, konzumirajo vse. V svetu medijev ne gre za igro ni\u010delne vsote, vse se med seboj dopolnjuje. Dejstvo, da obstaja filmska razli\u010dica knjige, lahko tako okrepi prodajo knjige ali pa obratno.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Govoriti
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tGovoriti o zatonu knjig je napa\u010dno. Globalni knji\u017eni trg nenehno raste. Foto: EPA<\/p>\n

Lahko bi torej rekli, da so litanije o zamiranju branja neosnovane in stereotipne. Pa obstaja \u0161e kak\u0161en z branjem povezan stereotip?
Eden zanimivej\u0161ih je povezan z idealizirano podobo ‘idealnega’ bralca. Obstaja predstava o osebi, ki dolge ure bere v ti\u0161ini svoje \u0161tudijske sobe. To je obi\u010dajno figura erudita, ki je beli mo\u0161ki. Vendar je ta predstava anomalija in se navezuje le na dolo\u010deno obdobje zgodovine branja.<\/p>\n

Umestite jo lahko bolj kot ne med etabliranje knji\u017enega trga konec 18. stoletja ali sredino 19. stoletja in sredino 20. stoletja, ko postane mno\u017ei\u010dni medij televizija. Ta \u010das lahko imenujemo zlata doba tiska in branja. V tem \u010dasu so se uveljavile poceni mehke izdaje, javne knji\u017enice, pa tudi javno \u0161olstvo, tako da je ve\u010dina ljudi znala brati.<\/p>\n

Zgodnje bralne klube so vzpostavljale \u017eenske, ki so v njih na\u0161le podporo in mo\u017enost za izra\u017eanje svojih sposobnosti. Za \u017eenske so bili pomembni tudi kot vir znanja v razmerah, v katerih niso imele dostopa do visoke formalne izobrazbe.<\/p>\n

Maria Angelica Thumala Olave<\/p>\n

Ali lahko s tem \u010dasom pove\u017eemo tudi uveljavitem branja kot mno\u017ei\u010dne prosto\u010dasne dejavnosti? \u010ce je branje sploh kdaj bilo mno\u017ei\u010dno, saj tudi \u0161tevilni kulturni sociologi (navaja jih tudi omenjena Griswold, zagovarjajo mnenje, da je branje vedno bilo ‘ni\u0161na’ aktivnost.
Tu bi ponovno omenila obdobje med 1850 in 1950. Tedaj se oblikuje tako imenovani ‘reading class’ (razred bralcev). To so izobra\u017eeni ljudje, ki imajo prosti \u010das in denar za tro\u0161enje za kulturne dobrine. Ne berejo le knjig, tudi \u010dasopise, pi\u0161ejo pisma bralcev, po branju razpravljajo o politiki, hodijo v gledali\u0161\u010de \u2026 In da, ta skupina je majhna, vendar zelo vplivna in tako trudi vpliva na mno\u017ei\u010dno javnost.<\/p>\n

S povezanosti branja in javnosti in javnega mnenja se povezuje tudi bralne klube. Kdaj se pojavijo in kak\u0161na je pravzaprav njihova vloga?
Knji\u017eni klubi obstajajo vsaj od 19. stoletja in njihovo \u0161tevilo je nenehno raslo. Pogosto so bili socialna opora. Ljudje so se jim pridru\u017eili, ko so se denimo preselili v novo mesto in so iskali prijatelje.<\/p>\n

Zanimivo je tudi da so zgodnje bralne klube vzpostavljale \u017eenske, ki so v njih na\u0161le podporo in mo\u017enost za izra\u017eanje svojih sposobnosti. Za \u017eenske so bili pomembni tudi kot vir znanja v razmerah, v katerih niso imele dostopa do visoke formalne izobrazbe. Tam so dobivale informacije, si izmenjevale mnenja in izku\u0161nje, razpravljale o dru\u017ebi in politiki.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Branje
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tBranje knjig naj bi bilo bolj nagrajujo\u010de od gledanja filmov ali serij, saj mora bralec ve\u010d narediti sam. Sam si mora zamisliti podobo likov, scenografijo in tudi ritem dogajanja. Foto: Igor Kupljenik\/Bobo<\/p>\n

Torej so bili to prostori za u\u010denje, izmenjavo informacij o dru\u017ebi, ki drugod niso bile dostopne. Podobno \u0161e danes velja za bralne skupine manj\u0161in ali temnopoltih v ZDA in Zdru\u017eenem kraljestvu. Bralni klubi so vklju\u010denosti, u\u010denja in refleksije, samorazumevanja, podpore, prijateljstva in vse to ni le posledica branja knjig, ampak preprosto interakcije. Na sre\u010danja ve\u010dkrat pridejo tudi ljudje, ki knjige sploh niso prebrali in imajo zgolj bledo predstavo o tem, zakaj v knjigi gre. Pomemben vidik bralnih klubov je torej socialnost.<\/p>\n

Redko sicer nastajajo intimna prijateljstva. Udele\u017eenci bralnih skupin so tako v anketah denimo povedali, da ne govorijo nujno o zasebnih zadevah, vendar ker nekatere skupine obstajajo mnogo let, postanejo za mnoge stabilne referen\u010dne to\u010dke. So preprosto prostori, kjer ljudje vedo, da so dobrodo\u0161li.<\/p>\n

So pa tudi na\u010din dostopanja do novih knjig. Ljudje tam dobijo ob\u010dutek ‘Zeitgeista’ svojega \u010dasa in dru\u017ebe, seznanijo se z novimi idejami. V\u010dasih \u010dlanstvo v bralnih klubih tudi omogo\u010da cenej\u0161i dostop do knjig. Zalo\u017eniki so ugotovili, da so klubi dobro tr\u017ei\u0161\u010de in \u010dlanom tako omogo\u010dijo dolo\u010den popust.<\/p>\n

Pa ste kdaj sli\u0161ali za kak\u0161no dru\u017ebo, ki knjig ne ceni?
Ne morem si zamisliti scenarija, ko v neki dru\u017ebi knjig ne cenijo. Mo\u017eno je, da obstajajo razlike med skupinami znotraj dru\u017ebe. In denimo prav razmere, v katerih knjige cenzurirajo ali uni\u010dujejo, kot so jih v nacisti\u010dni Nem\u010diji ali v \u010cilu v \u010dasu Pinocheta ali pa kar po\u010dnejo Talibi, dokazujejo, da so knjige dragocene, da se jim pripisuje posebna vrednost.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Osebne
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tOsebne knji\u017enice so zelo posebne, saj je vsaka unikatna. Tudi \u010de lastnik ne prebere vseh knjig, pa lahko trdi, da nih\u010de nima povsem enake kombinacije knjig. Foto: Gareth Gardner\/Sir John Soane’s Museum<\/p>\n

Na poseben pomen knjig, ki jim ga pripisujejo tudi ljudje, ki jih ne berejo, ka\u017ee tudi zanimiva navada kupovanja la\u017enih ovitkov, ki jih ljudje postavijo na knji\u017ene police. Zdi se, da je ta navada uveljavljena v mnogo dru\u017ebah.
Ljudje prekrijejo stene z la\u017enimi ovitki z naslovi, ki naj bi izra\u017eali inteligenco lastnika. Z njimi tudi razkazujejo svoj dru\u017ebeni polo\u017eaj. Med pandemijo smo gledali intervjuje z ljudmi, ki so razkazovali knji\u017ene police, da so nakazali, kateremu sloju ali skupnosti strokovnjakov pripadajo.<\/p>\n

\u010ceprav to ima svoje meje. Presti\u017e lastni\u0161tva knjig ne deluje sam zase. Obstajati mora dolo\u010deno \u0161tevilo ljudi v dru\u017ebi, ki so te knjige dejansko prebrali.<\/p>\n

Branje velja za nagrajujo\u010de, ker mora bralec, pa naj je besedilo \u0161e tako nazorno, nekaj dela opraviti sam.<\/p>\n

Maria Angelica Thumala Olave<\/p>\n

Pa bi lahko govorili o tem, da vseeno obstajajo neke splo\u0161ne hierarhije, katere knjige je ‘potrebno’ imeti. Denimo z referenco na britanske domove pi\u0161ete o pogosti prisotnosti Biblije in Shakespearovih del, potem obstajajo \u0161e dolo\u010dene pesni\u0161ke zbirke, ki jih ‘velja’ imeti in jih postaviti na vidno mesto. Obstajajo torej hierarhije knjig?
Obstajajo hierarhije, vendar jih danes oblikujejo bolj raznolike skupine ljudi. \u010ce pogledate ankete, katere ocene knjig ljudje najbolj cenijo, vidite, da je vse postalo bolj demokrati\u010dno. Danes obstajajo bralci, ki niso profesionalci, pi\u0161ejo pa ocene in jih delijo na spletu. Ideja, da lahko le majhna skupina dolo\u010da kanon pomembnih knjig, se razblinja in vse postaja bolj vklju\u010dujo\u010de. Veliko ljudi pravi, da se ne ozirajo na profesionalne kritike in berejo, jim je v\u0161e\u010d.<\/p>\n

Posebno poglavje je tudi \u017eanrska literatura, denimo romance ali znanstvena fantastika. Tam obstaja neka notranja dinamika, znotraj skupnosti obstajajo strokovnjaki, ki niso nujno akademski strokovnjaki in vplivajo na oblikovanje hierarhij. To so bolj bralci, ki so veliko prebrali, ki v\u010dasih pi\u0161ejo ‘fanovsko’ fikcijo ali alternativne scenarije in tudi ocenjujejo knjige.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Na
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tNa e-knjige se nih\u010de ne more zares navezati tako kot na tiskane knjige. Tudi zato ljudje pogosto knjige, ki so jim \u0161e posebej ljube, kupijo tudi v tiskani razli\u010dici, tudi \u010de so prej \u017ee prebrali elektronsko knjigo. Foto: EPA<\/p>\n

Omenili ste \u017ee sodobne vsejede, ki branje knjig kombinirajo z ogledom filmov ali serij, posnetih po knjigah. Pa vendar veliko ljudi \u0161e vedno zatrjuje, da jim knjige nudijo ve\u010d kot filmi. Imate razlago za to?
Eden razlogov je, da se na branje gleda kot na nekaj bolj aktivnega. Bralec mora zapolniti praznine, ki jih pusti pisatelj. Sam si mora zamisliti, kako liki izgledajo, kako izgleda scenografija.<\/p>\n

Generalno bi rekla, da se ljudje, ki veliko berejo, tudi veliko dru\u017eijo, se vklju\u010dujejo v skupine in po\u010dnejo tudi veliko drugih stvari. Tako da denimo, \u010de va\u0161 otrok veliko bere, to ne pomeni nujno, da nima prijateljev ali se ne zna povezovati z drugimi.<\/p>\n

Maria Angelica Thumala Olave<\/p>\n

Tekst ne obstaja brez bralca, za bralca ni \u017ee vse narejeno. Film namesto tebe oblikuje podobo likov, vse je pod nadzorom re\u017eiserja, scenarista, producentov. Seveda tudi knjiga ne nudi popolne svobode, saj ima tudi besedilo svoja sredstva, s katerimi dolo\u010di, kaj lahko bralec naredi in \u010desa ne. Avtor lahko manipulira z bralci in tega se ti tudi zavedajo, vendar pa vseeno branje velja za nagrajujo\u010de, ker mora bralec, pa naj je besedilo \u0161e tako nazorno, nekaj dela opraviti sam.<\/p>\n

Obstajajo pa tudi \u0161tudije potencialno negativnih posledic branja vsaj dolo\u010denih \u017eanrov. V enem od svojih besedil omenjate filozofa, \u010dlana frankfurtske \u0161ole Theodorja Adorna in Maxa Horkheimerja, ki sta menila, da preve\u010d branja fikcije vodi k politi\u010dni pasivizaciji ljudi.
Obstajale so seveda zamisli, da je branje lahko \u0161kodljivo zelo znan je seveda primer Don Kihota, ki zaradi branja vite\u0161kih romanov povsem izgubi stik z resni\u010dnostjo. In obstajajo dolo\u010dene sodbe, da pretirano branje hromi socialno interakcijo in prekinja stik z realnostjo.
Skoz \u010das so to idejo predelovali in kasneje medij asocialnosti postane televizija, ki naj bi ustvarjala atomizirano dru\u017ebo, v kateri vsi sami sedijo pred televizijo in jedo. Torej fokus pretiranega konzumiranja posameznega medija se spreminja, ampak razli\u010dne empiri\u010dne \u0161tudije imajo zelo me\u0161ane rezultate.<\/p>\n

Generalno bi rekla, da se ljudje, ki veliko berejo, tudi veliko dru\u017eijo, se vklju\u010dujejo v skupine in po\u010dnejo tudi veliko drugih stvari. Tako da denimo, \u010de va\u0161 otrok veliko bere, to ne pomeni nujno, da nima prijateljev ali se ne zna povezovati z drugimi.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Ko so izumili pisavo, so se stari Grki bali, da bodo ljudje izgubili sposobnost pomnjenja. Foto: EPA Vsi…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":14349,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[18],"tags":[114,3985,6793,6792,62,37,58,60,38,115],"class_list":{"0":"post-14348","1":"post","2":"type-post","3":"status-publish","4":"format-standard","5":"has-post-thumbnail","7":"category-zabava","8":"tag-entertainment","9":"tag-knjige","10":"tag-kulturna-sociologija-branja","11":"tag-maria-angelica-thumala-olave","12":"tag-si","13":"tag-slovene","14":"tag-slovenia","15":"tag-slovenija","16":"tag-slovenscina","17":"tag-zabava"},"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116175521988152782","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/14348","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=14348"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/14348\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/14349"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=14348"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=14348"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=14348"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}