{"id":145383,"date":"2026-07-01T10:23:19","date_gmt":"2026-07-01T10:23:19","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/145383\/"},"modified":"2026-07-01T10:23:19","modified_gmt":"2026-07-01T10:23:19","slug":"tina-lesnicar-ce-bi-svetu-vladal-jazz-bi-vsi-stremeli-k-skupnemu-dobremu-2","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/145383\/","title":{"rendered":"Tina Le\u0161ni\u010dar: \u010ce bi svetu vladal jazz, bi vsi stremeli k skupnemu dobremu"},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Tina
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tTina Le\u0161ni\u010dar in Bojan Leskovec, foto: Prvi<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\tSpremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google<\/p>\n

\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

Tina Le\u0161ni\u010dar je po izobrazbi diplomirana kulturologinja. Ve\u010d kot dve desetletji je bila novinarka kulturne redakcije \u010dasnika Delo, poznamo jo kot izvrstno glasbeno publicistko. Leta 2014 se je kot scenaristka in re\u017eiserka podpisala pod kratki film \u010cas za improvizacijo, ki pripoveduje zgodbe mladih slovenskih jazzovskih glasbenikov. Filmsko ustvarjanje postane manj presenetljiv podatek v njenem \u017eivljenjepisu, le spomnimo, da je novinarsko poleg glasbe pisala tudi o filmu in med drugim spremljala festivale od Berlina do Benetk, od Cannesa do Sarajeva. Prepri\u010dana je, da je kultura zavezana, da se odziva na dru\u017ebena dogajanja. Zadnji dve leti je vodja programa jazza in glasb sveta ter pomo\u010dnica direktorja kulturno-umetni\u0161kega programa Cankarjevega doma. \u010ceprav je zdaj v druga\u010dni slu\u017ebi, na svet \u0161e vedno gleda skozi o\u010di novinarke, saj je prepri\u010dana, da novinarstvo ni samo slu\u017eba, ampak poklicanost.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n

Si za dobro jutro privo\u0161\u010dite jazz ali odmerek dobrega rapa?<\/p>\n

Po navadi si zjutraj privo\u0161\u010dim jazz, vsaj zadnjih nekaj mesecev, tudi za budilko sem si nastavila skladbo Pata Methenyja. Da me vsako jutro zbudi, za\u010dne se bolj melodi\u010dno in potem se razplamti. Tako me vsako jutro spomni, da Pat Metheny res prihaja v Ljubljano in se tako iz sanj prebudim v realnost in lahko za\u010dnem delati.<\/p>\n

Jazz je poln nekih nasprotij, poln paradoksov. Gre za glasbo, ki je nastala iz potrebe po osvoboditvi, predvsem Afroameri\u010danov, ki so bili zatirani v Ameriki. Hkrati pa jo je potem etablirana oblast v \u0161estdesetih letih izrabljala kot mehko oro\u017eje za prodor v dr\u017eave za \u017eelezno zaveso kot propagiranje ameri\u0161ke kulture. Pravzaprav je \u0161lo za kulturno imperializacijo. Spet zelo provokativno in paradoksalno.<\/p>\n

…<\/p>\n

Za za\u010detek se lahko ozreva v preteklost in pojasniva tisto uganko iz napovedi, da je va\u0161 dedek igral na prvem jazzovskem festivalu, vi pa ste zdaj v vlogi umetni\u0161ke vodje festivala. Torej, sko\u010diva v leto 1960.<\/p>\n

V bistvu je leto prej, torej leto 1959, obveljalo za neko prelomno leto v jazzu. Takrat je iz\u0161el album Kind of Blue Milesa Davisa, pa Time Out Dava Brubecka. In nekateri trdijo, da se je vse cool v jazzu zgodilo pred tem letom. Ampak pri nas se je dejansko jazz \u0161ele zares za\u010del. Imeli smo nekaj zasedb, jugoslovanski jazzisti so se do takrat \u017ee namno\u017eili in tako je nastala pobuda, da bi imeli svoj jazzovski festival, in sicer da bi se za\u010del na Bledu. Pri prvih korakih nam je pomagal Willis Conover, znameniti ameri\u0161ki novinar, napovedovalec na postaji Voice of America, ki so ga na\u0161i mladi glasbeniki intenzivno poslu\u0161ali in v bistvu tudi prek njega pri\u0161li v stik z jazzom. Prvi festival je potekal z izklju\u010dno jugoslovanskimi ansambli. Na njem je igral tudi ansambel Mojmirja Sepeta, mojega dedka. \u0160ele pozneje so se pridru\u017eili ameri\u0161ki glasbeniki in tudi evropski. Takrat se je torej za\u010dela tradicionalna prireditev, ki je trajala. Zdaj obhajamo 67. leto. Se pravi velja festival za najstarej\u0161i kontinuirani jazzovski festival v Evropi.<\/p>\n

Lahko re\u010demo, da je Jazz festival Ljubljana glede na leta dokazal svojo dolgo\u017eivost. Kot ste omenili, za\u010del se je na Bledu in to v \u010dasu, ko so v na\u0161ih krajih jazz ozna\u010dili za imperialisti\u010dno glasbo. Torej je bilo to kar pogumno dejanje?<\/p>\n

Ja, pogumno dejanje. Jazz je poln nekih nasprotij, poln paradoksov. Gre za glasbo, ki je nastala iz potrebe po osvoboditvi, predvsem Afroameri\u010danov, ki so bili zatirani v Ameriki. Hkrati pa jo je potem etablirana oblast v \u0161estdesetih letih izrabljala kot mehko oro\u017eje za prodor v dr\u017eave za \u017eelezno zaveso kot propagiranje ameri\u0161ke kulture. Pravzaprav je \u0161lo za kulturno imperializacijo. Spet zelo provokativno in paradoksalno. Ta vidik me zelo zanima, vidik glasbe in dru\u017ebenih vplivov na to. Tako da se imam v prihodnje \u0161e namen posve\u010dati temu raziskovanju. Mogo\u010de pa se bomo temu paradoksu bolj posvetili ob 70. obletnici festivala.<\/p>\n

Kot omenjeno in kot je bilo mogo\u010de razbrati iz va\u0161ega odgovora, ste vnukinja Mojmirja Sepeta. Tudi va\u0161 o\u010de je bil jazzovski pianist. Vam je bil jazz polo\u017een v zibelko ali ste ga vzljubili pozneje? \u010ce prav vem, ste neko\u010d oziroma \u0161e vedno igrate klavir?<\/p>\n

Ja, igrala sem klavir, imam kon\u010dano osnovno \u0161olo in glasbeno teorijo. Vse skupaj sem igrala pribli\u017eno deset let. Zdaj ga igram samo zase, kot neki ventil. Rada re\u010dem, da ko se usedem za klavir, pa samo malo posku\u0161am, takrat sem sre\u010dna. To je ob\u010dutek, ki ga poznamo mogo\u010de ljubiteljski glasbeniki. Glasba te spro\u0161\u010da, stimulira ti drugi del mo\u017eganov.<\/p>\n

Je imel Mojzes, kar je bil vzdevek va\u0161ega dedka, z vami kak\u0161ne velike, posebne glasbene na\u010drte?<\/p>\n

Ker tudi \u010de govoriva o zgodovini tega festivala, so ga vedno vodili ljudje, ki so imeli radi to glasbo, ki jo strastno razumejo in ki prepreda celotno njihovo \u017eivljenje. In na neki na\u010din mora\u0161 biti zanesenjak, da vztraja\u0161 pri taki glasbi, ki ni finan\u010dno spodbudna.<\/p>\n

…<\/p>\n

Ne, z mano ne, mislim, da je kar zaupal vsem svojim vnukom, da bomo naredil to, kar nam narekuje vest ali odgovornost. Mislim, da sem to strast za\u010dutila \u017ee precej zgodaj, zaradi tega, ker sem bila vedno obkro\u017eena s to glasbo. Moj o\u010de je bil sicer zdravnik, ampak tudi glasbenik in je igral klavir v zasedbi Greentown Jazz Band. Veliko so potovali, hodili na turneje po Ameriki in vedno mi je prinesel kak\u0161no posneto kaseto, ki jo je sam posnel na snemalnik. In ob tem sem tudi jaz pri\u0161la v stik s to glasbo. Bila sem na veliko njihovih koncertih. Nekako se mi zdi, da je ta glasbe vame vstopala na strasten na\u010din. Ker tudi \u010de govoriva o zgodovini tega festivala, so ga vedno vodili ljudje, ki so imeli radi to glasbo, ki jo strastno razumejo in ki prepreda celotno njihovo \u017eivljenje. In na neki na\u010din mora\u0161 biti zanesenjak, da vztraja\u0161 pri taki glasbi, ki ni finan\u010dno spodbudna.<\/p>\n

Tina, ali dr\u017ei, da je bil va\u0161 prvi koncert Weather Report v Ljubljanski hali Tivoli leta 1977, torej leto pred va\u0161im rojstvom?<\/p>\n

Ja. Vsaj takoj mi je rekla mama. Mama in o\u010di sta \u0161la na ta koncert in ona mi rada re\u010de, da to je bil moj prvi koncert in sem \u017ee v trebuhu poslu\u0161ala.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tTina Le\u0161ni\u010dar: \u010ce bi svetu vladal jazz, bi vsi stremeli k skupnemu dobremu.<\/p>\n

Kako pa je bilo pozneje, \u010de presko\u010diva nekaj desetletji, kako je bilo leta 2024 stopiti v \u010devlje Bogdana Benigarja?<\/p>\n

Vsaka slu\u017eba je verjetno lahko videti kot sanjska slu\u017eba, ker ne pozna\u0161 vseh stvari, ki jih je treba po\u010deti. Moram re\u010di, da so bili to veliki \u010devlji, v katere sem stopila. Sem pa bila kar dobro pripravljena na to. Cankarjev dom je velik stroj, ki se kar sam vrti, kot perpetuum mobile, seveda ga poganjajo zelo anga\u017eirani ljudje, ki imajo radi svoje delo. Tako da jaz sem bila verjetno kar dobro pripravljena, ker sem spremljala jazz. Bila sem na skoraj vseh jazzovskih festivalih, doma\u010dih in tujih. Poznam sceno, imela sem \u017ee na\u010drt, kam naj bi \u0161el ta festival v prihodnosti. Pisala sem \u010dlanke za Delo o mladi jazzovski generaciji, pripravila sem dokumentarni film, tako da sem dobro poznala to sceno. In to je nekaj, kar se mi zdi, da mora tak\u0161na institucija podpirati. Da ponudi mladim glasbenikom mo\u017enost za nastop.<\/p>\n

Kot novinarka kulturne redakcije Dela ste pisali o glasbi in filmu in napisali ste eno serijo \u010dlankov o teh zgodbah, stiskah, potencialu, preboju, ovirah na poti mladih slovenskih jazzovskih glasbenikov in potem ste ugotovili, da bi bilo to dobro gradivo za film.<\/p>\n

Ja, takrat sem za\u010dela zahajati tudi na jam sessione, takrat so bili \u0161e v jazzovskem klubu Gajo, na vrtu PEN-a. In ugotovila sem, da vsega, kar sem sli\u0161ala in videla, ne morem ubesediti. Tako da sem se odlo\u010dila, da bom to posnela. In sem za\u010dela hoditi na vse koncerte. Takrat se je res veliko dogajalo. Mladi so hodili s \u0161tudija v tujini. Vsak dan je bil prakti\u010dno jam session, \u017eiva glasba v Ljubljani. In takrat sem zbrala osem mladih glasbenikov, ki so \u017ee imeli za sabo neki projekt, in njihovo pot povzela v filmu, ki smo mu potem dali naslov \u010cas za improvizacijo.<\/p>\n

V filmu se veliko govori o improvizaciji kot na\u010dinu \u017eivljenja. Je improvizacija tudi va\u0161 \u017eivljenjski slog?<\/p>\n

Delno se ji lahko prepu\u0161\u010dam. Ampak tudi v glasbi je tako, da \u010de \u017eeli\u0161 improvizirati, mora\u0161 biti zelo dobro pripravljen, mora\u0161 poznati pravila, da se potem lahko v trenutku sprosti\u0161 in izbira\u0161, kaj od tega bo\u0161 vzel, kaj bo\u0161 kr\u0161il in tako naprej.<\/p>\n

Film \u010cas za improvizacijo je nastal leta 2014, 2015. Se vam zdi, da se je polo\u017eaj slovenskih jazzovskih glasbenikov od nastanka filma pa do danes izbolj\u0161al?<\/p>\n

Rekla bi, da se je izbolj\u0161al, vsaj v tem delu, da smo dobili na Akademiji za glasbo jazzovski oddelek. Mislim, da \u017ee letos prihajajo prvi diplomanti. To se mi zdi zelo pomembno, torej visoko\u0161olski \u0161tudij jazza. Prej so glasbeniki hodili \u0161tudirat na bli\u017enje konservatorije in univerze, med drugim v Gradec, Linz, na Dunaj. Tudi v Berlin in New York. Tako da mislim, da je to zelo dobro, saj ka\u017ee neki razvoj. Tudi s Cankarjevim domom veliko sodelujemo z Akademijo in Konservatorijem. Menim, da je mlade treba podpirati. Zadnji\u010d smo bili skupaj na enem koncertu. In sem bila zelo vesela, ko so mi povedali, da se po\u010dutijo povezane s programom festivala in Cankarjevim domom, tudi s ciklom Zvon\u010dki in trobentice. Tako da spremljanje razvoja mladih v jazzu in kam gre ta glasba, na kak\u0161en na\u010din razmi\u0161ljajo, tudi to je del moje strasti in mojega poslanstva.<\/p>\n

Ko ste \u0161e delali kot kulturna novinarka na Delu, ste svoje delo osredoto\u010dili na dve podro\u010dji. Eno je seveda glasba, drugo film. Kak\u0161en je va\u0161 pogled na film?<\/p>\n

Jaz gledam na umetnost iz kulturolo\u0161kega vidika. Se pravi, kot na neki fenomen, kot neko infrastrukturo dru\u017ebe, ki obstaja in ki oblikuje jezik, zgodovinski spomin, sposobnost kriti\u010dnega mi\u0161ljenja. In vedno sem na ta na\u010din gledala na umetnost, vsebino filma interpretiram skozi te dru\u017ebene fenomene. Zdi se mi, da v kulturologiji vedno razmi\u0161lja\u0161, ko spremlja\u0161 neki fenomen, o tem, kdo dela, kaj in kako dela in zakaj dela. In tako razmi\u0161ljam pri filmu in tudi pri glasbi. Tukaj lahko potegnem tudi vzporednico z aktualnostjo same jazzovske glasbe. Se pravi, ni niti umrla leta 1959, ampak je v bistvu \u0161e kako \u017eiva. In tak na\u010din razmi\u0161ljanja ti lahko da neko empatijo. In v dana\u0161njem svetu, ko nam vrednote in trende narekujejo algoritmi, nam prav kultura ponuja prostor poglobljene in zgo\u0161\u010dene izku\u0161nje in nekega kompleksnega razmisleka. Pri mlaj\u0161ih generacijah opa\u017eam, da nimajo te empatije, ker imajo zelo omejen \u010das pozornosti. Iz kratkih klipov ne mora\u0161 razviti poglobljenega \u010dustvovanja, kot ga lahko razvija\u0161 skozi branje ali gledanje filmov.<\/p>\n

\u010ce gledamo skozi prizmo jazza, je to absolutno \u017eanr, ki se vedno odziva na dru\u017ebena dogajanja, bil je del dru\u017ebenih dogajanj, jih na neki na\u010din reflektiral in propeliral. Veliko jazzovskih glasbenikov v preteklosti je bilo aktivistov, del boja za dr\u017eavljanske pravice.<\/p>\n

…<\/p>\n

In vi ste tudi prepri\u010dani, da je kultura zavezana, da se odziva na dru\u017ebeno dogajanje?<\/p>\n

Ja. \u010ce gledamo skozi prizmo jazza, je to absolutno \u017eanr, ki se vedno odziva na dru\u017ebena dogajanja, bil je del dru\u017ebenih dogajanj, jih na neki na\u010din reflektiral in propeliral. Veliko jazzovskih glasbenikov v preteklosti je bilo aktivistov, del boja za dr\u017eavljanske pravice. Recimo eden tak\u0161nih koncertov, ki bo to obudil, je koncert Dee Dee Bridgewater na leto\u0161njem festivalu. \u010cesar se neznansko veselim, ker sem jo poslu\u0161ala lani s tem projektom na festivalu v San Sebastianu in me je popolnoma navdu\u0161ila. \u010ceprav smo jo \u017ee ve\u010dkrat sli\u0161ali tudi v Ljubljani. Ampak ta projekt je pa res poseben.<\/p>\n

Omenili ste boj za dr\u017eavljanske pravice, svobodo, pre\u017eetost z dru\u017ebeno odgovornostjo. To je glasba, ki zastopa vrednote, v katere verjamete tudi vi.<\/p>\n

Ja, verjamem v te vrednote. Verjamem, da bi lahko bolje \u017eiveli, \u010de bi se jih dosledno dr\u017eali ali pa jih ponotranjili kot dru\u017eba. Tudi v tem pogledu odprtosti in dialoga. Pred kratkim sem poslu\u0161ala intervju z mladim bobnarjem Joejem Dysonom, ki prihaja na festival s Patom Methenyjem, in me je presenetilo, ko je rekel, da veliko vadi, ampak da se vadi tudi v poslu\u0161anju. Se pravi, kako si pozoren do drugega, kaj ti govori, na kak\u0161en na\u010din ti govori, kako mu ti potem nazaj odgovori\u0161. To je ta pozornost drug do drugega, to spo\u0161tovanje, ki ga ka\u017eemo s tem, ko dajemo pozornost drugemu. Mislim, da bi se lahko marsikaj nau\u010dili iz jazzovskih prvin ali pa jazzovskih vrednot.<\/p>\n

Na Jazz festivalu Ljubljana pa se boste letos spomnili tudi pesnika Sre\u010dka Kosovela?<\/p>\n

Ko sem prebirala njegove pesmi, me je sinesteti\u010dno nagovoril. Njegove pesmi lahko zelo lepo vizualizira\u0161, malo da ne voha\u0161, vidi\u0161 oblike, vidi\u0161 barve, sli\u0161i\u0161 glasbo in ko sem ga brala, se mi je prikazovala glasba Pasquala Mirre. To je italijanski vibrafonist, klasi\u010dno izobra\u017een, ampak je potem zavil tudi v jazz. Neko\u010d mi je razlagal, da je igral na neke zvo\u010dne kamnite skulpture in ob prebiranju Kosovela sem pomislila nanj. \u017divi v Trstu, tako da sem mu poslala nekaj Kosovelovih pesmi, prevedenih v italijan\u0161\u010dino, in ga vpra\u0161ala, ali bi ga to nagovorilo oziroma ali bi lahko ustvaril kaj na to gradivo. Odgovoril mi je, da je ravno pred 14 dnevi kupil Kosovelove pesmi v Diva\u010di in jih nenehno prebira in da je zelo navdu\u0161en nad njegovo poezijo. Tako bo imel dva koncerta v \u0160tihovi dvorani.<\/p>\n

Omenili ste tudi \u017ee kitarista Pata Methenyja, ki je prvo ime leto\u0161njega festivala, a tesno za petami mu je brez dvoma tudi ameri\u0161ka pevka Dee Dee Bridgewater, kajne?<\/p>\n

Ja, absolutno. To sta ob Bilalu, ki je sicer bolj v R&B in soul vodah, najve\u010dji imeni leto\u0161njega festivala. Koncert Pata Methenyja je \u017ee razprodan. Znan je po tem, da ima rad, da ljudje pridejo na koncert s spo\u010ditimi u\u0161esi in potem jih on napolni. In znan po tem, da igra tudi po dve, tri ure. On ima take koncerte. Dee Dee Bridgewater pa prihaja s poklonom umetnicam predhodnicam. \u0160tevilni glasbeni kritiki jo imenujejo tudi za drugo Ello Fitzgerald.<\/p>\n

Ob omenjenih svetovnih imenih jazza bo brez dvoma mo\u010dna in opazna tudi slovenska zasedba.<\/p>\n

Vsako leto jazzovski festival namenja pozornost tudi ali pa predvsem slovenskim glasbenikom, naj omenim umetnika v rezidenci, to je Lenart De Bock, mladi saksofonist, skladatelj, improvizator. V bistvu se je letos \u017ee predstavil v ciklu Zvon\u010dki in trobentice. Na festivalu pa se bo predstavil z dvema novima projektoma, kvartetom in sekstetom. Zelo je pomembno, da festival ostaja platforma, na kateri lahko mladi glasbeniki razvijajo svoje projekte. Imamo tudi Oder pod drevesom, ki ga soustvarjamo zdaj s petimi koproducenti. To so Akademija za glasbo, Kulturno dru\u0161tvo Velenje, Defonija, Zavod Sploh in In\u0161titutom .abeceda. Na tem odru se predstavljajo mladi glasbeniki s svojimi avtorskimi projekti.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\tPat Metheny, Side-Eye III <\/p>\n

Pravite, da je jazz glasba, ki ti pobo\u017ea du\u0161o in te boksne v \u017eelodec?<\/p>\n

Ja, ni samo lepa, lahko te tudi zelo preseneti. Mogo\u010de sem takrat, ko sem to zapisala, mislila v smislu, da gre krvavo zares. Da to glasbo vsi, ki jo ustvarjajo in ki jo spremljamo in smo ji zapisani, jemljemo zares. Jaz jo do\u017eivljam zelo \u017eivljenjsko.<\/p>\n

Predvidevam, da vam je jazz blizu tudi zato, ker je vodilo te glasbe ustvarjalnost, improvizacija in nenehno iskanje re\u0161itev.<\/p>\n

Ja, za re\u0161itev iz kakr\u0161nih koli zagat, gre \u017ee za iskanje glasbenih re\u0161itev. Miles Davis je vedno rekel, da ni napak, \u010de naredi\u0161 napako, potem je pomembno, kaj zaigra\u0161. Se pravi, kaj je naslednji korak za to napako, ki jo bo\u0161 potem takoj popravil. Tako da je nenehna revolucija ali pa nastanek ne\u010desa novega. To je vodilo te glasbe.<\/p>\n

In kak\u0161en bi bil svet, \u010de bi mu vladal jazz?<\/p>\n

Krasen. Lep, harmoni\u010den in iskal bi re\u0161itve iz zagat. Vsi bi stremeli k skupnemu, dobremu. Seveda bi bili konflikti, ampak bi se jih na demokrati\u010den na\u010din v dialogu lahko re\u0161ilo. Jazz je najbr\u017e res taka glasba, ki jo je treba poslu\u0161ati \u017eivo. In ta revolucija misli in vsega, kar sva omenjala v tem intervjuju, demokrati\u010dnost dru\u017ebe, ki bi lahko posnemala jazz, no, to lahko vidite in sli\u0161ite \u017eivo. In za to je prilo\u017enost tudi na Jazz festivalu Ljubljana. Po navadi se na jazzovskih koncertih vzpostavi mo\u010dna vez med nastopajo\u010dimi in poslu\u0161alci. \u0160e nekoliko mo\u010dnej\u0161a kot pri drugih glasbenih zvrsteh in na neki na\u010din v\u010dasih tudi poslu\u0161alci s svojo prisotnostjo, svojimi odzivi, pozitivnimi ali negativnimi, sooblikujejo oziroma vplivajo na glasbeni tok na odru. Veliko glasbenikov pove, tudi v intervjujih, ki sem jih svoj \u010das delala ve\u010d, da jih je prav ob\u010dinstvo spodbudilo k nekemu ovinku v glasbi, v tej improvizaciji. In v\u010dasih se tudi ovinki in stran poti izka\u017eejo kot odli\u010dna izbira.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Tina Le\u0161ni\u010dar in Bojan Leskovec, foto: Prvi Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google Tina Le\u0161ni\u010dar je po…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":145384,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[18],"tags":[114,10184,36073,62,37,58,60,38,38979,115],"class_list":["post-145383","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-zabava","tag-entertainment","tag-jazz","tag-jazz-festival-ljubljana","tag-si","tag-slovene","tag-slovenia","tag-slovenija","tag-slovenscina","tag-tina-lesnicar","tag-zabava"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116844233223079273","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/145383","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=145383"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/145383\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/145384"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=145383"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=145383"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=145383"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}