{"id":152982,"date":"2026-07-08T11:46:12","date_gmt":"2026-07-08T11:46:12","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/152982\/"},"modified":"2026-07-08T11:46:12","modified_gmt":"2026-07-08T11:46:12","slug":"marek-torcik-celo-fasiste-moramo-razumeti-ce-se-jim-zelimo-ucinkovito-upreti","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/152982\/","title":{"rendered":"Marek Tor\u010dik: “Celo fa\u0161iste moramo razumeti, \u010de se jim \u017eelimo u\u010dinkovito upreti”"},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Pesnik,
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tPesnik, pisatelj in publicist Marek Tor\u010dik je gostoval na leto\u0161njem festivalu Fabula. Foto: Kristina Bursa\u0107<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\tSpremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google<\/p>\n

\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

Marek Tor\u010dik (1993) v literaturi vidi prostor za razumevanje drugega. S knjigo, ki je v \u010de\u0161kem literarnem prostoru spro\u017eila \u0161irok odmev, se vra\u010da v te\u017eko otro\u0161tvo, zaznamovano z nasiljem, rev\u0161\u010dino in alkoholizmom ter odnosom z mamo samohranilko, ki se ni zmo\u017ena spoprijeti s sinovo homoseksualnostjo. V ospredju je tema spomina, ki razkraja in hkrati oblikuje fragmentarno pripoved. Zakaj meni, da je v\u010dasih dobro tudi pozabiti, in zakaj bi se morali truditi razumeti celo fa\u0161iste, pa je povedal v pogovoru, ki je nastal ob njegovem gostovanju na festivalu Fabula.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n

Vabljeni k branju ali poslu\u0161anju pogovora!<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\u201cCelo fa\u0161iste moramo razumeti, \u010de se jim \u017eelimo u\u010dinkovito upreti\u201d \u2013 Marek Tor\u010dik<\/p>\n

Marek Tor\u010dik, lepo pozdravljeni. Slovenski naslov va\u0161e knjige je Razpad na spomine, kar lahko razumemo kot razpadanje pod te\u017eo spominov. Pri izvirnem \u010de\u0161kem naslovu pa te nianse morda ni \u010dutiti enako. So torej spomini nekaj, kar nas oblikuje, ali po drugi strani nekaj, kar nas bremeni?
\u010ce\u0161ki naslov je bolj ambivalenten, ima dva mo\u017ena pomena. Lahko pomeni razgradnjo spomina \u2013 to slovenski prevod delno ohranja \u2013 ali pa to, da svoje spomine razpremo kot fotografije na mizi in jih posku\u0161amo razumeti z distance. V\u0161e\u010d mi je ta dvoumnost, saj sem \u017eelel bralcu prepustiti odlo\u010ditev: ali so spomini nekaj, \u010desar se moramo bati, kar nas obremenjuje, ali pa nekaj, kar nas oblikuje in \u010demur ne moremo ube\u017eati. Tako razmi\u0161ljam sam, knjiga pa bolj poudarja to drugo stran, poka\u017ee slabe spomine, njihovo te\u017eo ter ponavljajo\u010do se, travmati\u010dno naravo. <\/p>\n

V knjigi se pojavi tudi vpra\u0161anje, kako sploh pozabiti nekaj, \u010desar se no\u010demo spominjati. Zame je to bilo pomembno vpra\u0161anje, ker je na\u0161 \u010das pogosto obseden s spominom in zgodovino \u2013 ne mislim le na \u010de\u0161ko kulturo, to lahko velja tudi za slovensko ali angle\u0161ko. Nenehno se spominjamo vseh teh stra\u0161nih stvari, imamo vse te spominske dneve. Delno je to potrebno, vendar pa lahko nenehno vra\u010danje v preteklost postane na\u0161a obsesija \u2013 tako na osebni kot dru\u017ebeni ravni. In to lahko potem povzro\u010da te\u017eave v sedanjosti ali prihodnosti. Na primer v moji dr\u017eavi \u2013 zaradi komunisti\u010dne preteklosti in travm, ki iz nje izvirajo \u2013 obstaja nezaupljiv pogled na leve politi\u010dne ideje ali na diskurz socialne pravi\u010dnosti kot na nekaj sumljivega. In to izvira od tod, da se nenehno vra\u010damo k travmati\u010dni preteklosti.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Marek
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tMarek Tor\u010dik prihaja iz P\u0159erova, \u017eivi in ustvarja pa v Pragi. Foto: Barbora Mar\u0161\u00ed\u010dek<\/p>\n

Morda ne gre toliko za problem spominjanja, ampak bolj za to, da politika preteklost uporablja za ustvarjanje delitev, morda za zastra\u0161evanje.
To dr\u017ei. \u0160tudiral sem anglistiko in tudi v Angliji ali ZDA lahko opazimo podobne diskurze. Ljudje govorijo o zgodovinskih primerih, ki pa pravzaprav nimajo veliko skupnega s sodobnimi politiki ali sedanjimi politi\u010dnimi razmerami, namen pa je ljudi odvrniti od dolo\u010denih politi\u010dnih usmeritev \u2013 predvsem politik, ki bi lahko koristile delavskemu razredu, prispevale k ve\u010dji socialni pravi\u010dnosti in podobno. Ta retorika zlahka postane sredstvo zastra\u0161evanja.<\/p>\n

Po drugi strani se namre\u010d verjetno lahko strinjava, da je pomembno ohranjati spomin na grozljive dogodke iz zgodovine \u2026
Seveda. Obstaja te\u017eko prevedljiva \u010de\u0161ka beseda, a njen pomen je nekje med “napol pozabiti” in “izpustiti”, torej ne\u010desa ne nositi ves \u010das v glavi. Ta beseda mi je zelo v\u0161e\u010d, ker ne pomeni, da nekaj zares pozabite, temve\u010d le, da tega ne nosite nenehno v ospredju svojih misli. In prav o tem govori po mojem mnenju ta knjiga: o nekak\u0161nem napol pozabljanju, o tem, da nekaj izpustite in pustite, da preprosto je. Ob koncu romana je odlomek o dedkovem pogrebu, ko je predvajana pesem, ki jo je imel zelo rad \u2013 Let It Be skupine The Beatles. Meni je to \u010dudovita pesem, deloma iz sentimentalnih razlogov, saj jo je imel zelo rad tudi moj pravi dedek, pa tudi zato, ker nas na nek na\u010din spodbuja, naj pozabimo. Ne v dobesednem smislu, temve\u010d naj stvari pustimo pri miru, naj preprosto so, in dovolimo \u010dasu, da opravi svoje.<\/p>\n

\u010ce se zdaj obrneva k sami knjigi: pi\u0161ete o te\u017ekem otro\u0161tvu, o odra\u0161\u010danju kot gej v nesprejemajo\u010dem okolju, o alkoholizmu v dru\u017eini in o materi samohranilki, ki dela v tovarni. Hkrati pa je knjiga tudi razmislek o samem spominu, kar se odra\u017ea v fragmentarni strukturi romana \u2013 kako ste razvijali to strukturo? Prebrala sem, da ste precej raziskovali temo spomina.
Res sem raziskoval spomin, vendar sem se na koncu odlo\u010dil, da tega ne bom preve\u010d neposredno vna\u0161al v besedilo, ker sem \u017eelel, da roman ostane berljiv. Preve\u010d akademsko ali eksperimentalno besedilo ne bi zmoglo posredovati tak\u0161nega pomena, kot sem \u017eelel. Zato sem nekatere stvari opustil ali pa nanje samo namignil. Zame je bila klju\u010dna ideja francoskega antropologa Marca Aug\u00e9ja, ki spomin primerja z obalo, ki jo nenehno preplavlja voda. In voda je \u010das, ki te\u010de, mi in na\u0161i spomini pa smo kot obala, ki jo tok \u010dasa nenehno preoblikuje. To pomeni, da spomini nikoli niso objektivni \u2013 vedno se spreminjajo glede na \u010das, razpolo\u017eenje, okoli\u0161\u010dine. Ne\u010desa se v dolo\u010denem obdobju svojega \u017eivljenja spomnimo druga\u010de, kot se bomo tega spominjali \u010dez deset let. Pravzaprav \u017ee jutri: zbudil se bom v druga\u010dnem razpolo\u017eenju, morda bom spil manj kave, in moj spomin bo zaradi tega nekoliko druga\u010de obarvan. Nanj bodo vplivali moje razpolo\u017eenje, stvari, ki so se zgodile v\u010deraj, in tako naprej. Poleg tega lahko imata dva \u010dloveka na isti dogodek povsem razli\u010dne spomine. To je nekaj, kar mi ni dalo miru \u2013 in prav to je v sredi\u0161\u010du romana.<\/p>\n

Morda lahko malo podrobneje pojasnite, kako to deluje v va\u0161em romanu? Kot bralci smo v\u010dasih skoraj nekoliko zmedeni, toda to je verjetno na\u010din, kako deluje spomin.
Da, \u017eelel sem, da roman bralca malce zmede, ker je struktura zasnovana kot nekak\u0161no potovanje nazaj v \u010dasu \u2013 pravzaprav proti toku \u010dasa, tako sem vsaj razmi\u0161ljal o tem. Pripovedovalec za\u010dne v letu 2021, ko mu umre dedek, in se potem vra\u010da v preteklost. Pripoved je zelo asociativna: en spomin vodi k drugemu, vodi jo logika asociacij in ne \u010dasovna linearnost. Mislim tudi, da jo je treba brati skoraj kot poezijo, ker sem predvsem pesnik. Pomembno mi je bilo ohraniti to pesni\u0161ko logiko, ne pa logike proze. Zavedam se, da to bralca lahko zmede, vendar je zame struktura zelo jasna, temelji pa predvsem na ob\u010dutku. Poleg tega se vsak dogodek zgodi dvakrat \u2013 enkrat s perspektive pripovedovalca, torej de\u010dka oziroma pozneje odraslega mo\u0161kega Mareka, in drugi\u010d s perspektive njegove matere. Tako poka\u017eem, da imajo lahko isti dogodki zelo razli\u010dne interpretacije, toda kljub temu ostajajo povezani in lahko med razli\u010dicama dogodka vseeno najdemo dialog.<\/p>\n

Mislim, da bi se vsak, ki je kdaj napisal roman, strinjal, da lahko v njem po\u010dnete pravzaprav karkoli \u017eelite. Ljudje vam bodo govorili, da obstajajo dolo\u010dena pravila, strukture in smernice, ki se jih morate dr\u017eati, potem pa pride nekdo in jih prekr\u0161i.<\/p>\n

Marek Tor\u010dik<\/p>\n

Omenili ste, da ste pesnik, in prav o tem sem vas \u017eelela vpra\u0161ati. Predvsem ste znani kot pesnik \u2013 zakaj ste se torej odlo\u010dili napisati roman?
Mislim, da je bila \u017eelja po pisanju romana vedno v meni, saj sem odra\u0161\u010dal ob romanih. Najprej ob fantazijskih romanih, pozneje pa sem po naklju\u010dju odkril Virginio Woolf in \u0161e marsikaj drugega. V prvi vrsti sem bil vedno bralec proze. Poezijo sem imel zelo rad in njeno branje me je na nek na\u010din oblikovalo. Toda roman je bil zame vedno najpopolnej\u0161a oblika, saj lahko v sebi zdru\u017euje tako poezijo kot prozo. Zato se mi je zdelo povsem naravno, da sem se odlo\u010dil zanj. Ko sem razmi\u0161ljal o temi spomina, si je nikoli nisem predstavljal v obliki pesmi. Bilo bi preve\u010d; forma tega preprosto ne bi zmogla nositi. Proza, \u0161e posebej roman, pa lahko vase posrka skoraj vse. Gre za izjemno ustvarjalno obliko. Mislim, da bi se vsak, ki je kdaj napisal roman, strinjal, da lahko v njem po\u010dnete pravzaprav karkoli \u017eelite. Ljudje vam bodo govorili, da obstajajo dolo\u010dena pravila, strukture in smernice, ki se jih morate dr\u017eati, potem pa pride nekdo in jih prekr\u0161i. Zato ne verjamem, da obstaja ena sama dolo\u010dena oblika romana. \u017delel sem poskusiti nekaj novega \u2013 ali mi je uspelo, ne vem. A bilo je zelo osvobajajo\u010de, da nisem bil omejen z naravo poezije.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Kristina Bursa\u0107<\/p>\n

Zanimivo se mi zdi, kar pravite o spominu in prozi. Ko sem brala roman in izvedela, da ste pesnik, sem imela ob\u010dutek, da se to v besedilu pozna, predvsem v bolj refleksivnih delih. Pomislila sem tudi, da je morda tak poeti\u010den jezik \u0161e posebej primeren za temo spomina \u2013 zdaj pa pravzaprav pravite druga\u010de.
Tudi to dr\u017ei. Poleg tega je to zelo nasilen roman. V\u010dasih imam celo ob\u010dutek, da morda nekoliko preve\u010d. Vendar nisem \u017eelel, da bi bil jezik samo sredstvo za pripovedovanje, temve\u010d tudi sredstvo pobega. Vsaj zame so jezik, lirskost in poezija lahko na\u010din, kako se umakniti bole\u010dini. Tudi kadar jezik opisuje zelo bole\u010do izku\u0161njo, lahko zaradi lepote podob in na\u010dina, kako je nekaj zapisano, ustvari ob\u010dutek osvoboditve. \u010ce bi vse preprosto in neposredno zapisal na papir, bi bilo to morda nevzdr\u017eno. Zato sem poeti\u010dni jezik ohranil tudi zato, da bi nekoliko omilil napetost, ki jo nosi besedilo.<\/p>\n

Zdi se mi zanimivo, da v poeziji skoraj nih\u010de ne spra\u0161uje, kaj je res in kaj ne. Poezija je pogosto zelo avtobiografska, pa se bralci s tem ne obremenjujejo.<\/p>\n

Marek Tor\u010dik<\/p>\n

Prej ste govorili o dveh razli\u010dnih razli\u010dicah istega dogodka. Ko beremo avtofikcijo, pa se skoraj ne moremo izogniti vpra\u0161anju, kako se v njej prepoznajo ljudje, ki nastopajo v zgodbi. Kako so knjigo sprejeli tisti, ki so vam blizu? Kaj je na primer rekla va\u0161a mama? Zdi se mi, da se ji na koncu knjige tudi posebej zahvalite.
Zanimivo je, da sem ji najprej poslal PDF-rokopisa. Ker ni ravno velika bralka, ga ni prebrala, jaz pa nisem vztrajal, ker me je bilo strah, kaj bo rekla. Potem je prebrala kon\u010dno razli\u010dico knjige in ni bila ravno navdu\u0161ena. A na koncu te\u017eava pravzaprav ni bila pri ljudeh, ki so se zna\u0161li v knjigi. Seveda so ti ljudje precej druga\u010dni od romanesknih likov in sku\u0161al sem biti previden, kolikor je bilo mogo\u010de. Tak\u0161ne stvari so vedno zelo ob\u010dutljive. Najve\u010d te\u017eav s knjigo so imeli ljudje, ki v njej sploh niso bili omenjeni. To je bilo na nek na\u010din skoraj sme\u0161no. No, ne ravno sme\u0161no, ampak skoraj. Govorili so mi: “Torej me nima\u0161 rad” ali “Nisem ti pomemben, ker me ni v knjigi.” Meni pa se je to zdelo ironi\u010dno, saj sem jih izpustil prav zato, da bi jih za\u0161\u010ditil. Vklju\u010devanje avtobiografskih elementov v literaturo je zelo zahtevno po\u010deje. Hkrati pa se mi zdi zanimivo, da v poeziji skoraj nih\u010de ne spra\u0161uje, kaj je res in kaj ne. Poezija je pogosto zelo avtobiografska, pa se bralci s tem ne obremenjujejo.<\/p>\n

Pri prozi, \u0161e posebej pri romanih, pa se pojavi nekak\u0161na senzacionalisti\u010dna oziroma skoraj \u0161kandalozna razse\u017enost, ki mi ni posebej blizu. Morda sem bil preprosto preve\u010d naiven, da bi o tem razmi\u0161ljal vnaprej. Bil sem obseden predvsem z obliko romana in z idejo recikliranja oziroma preoblikovanja dolo\u010denih motivov. Odra\u0161\u010dal sem ob romanih, ki so bili deloma avtobiografski \u2013 predvsem ob delih W. G. Sebalda in \u0161tevilnih ameri\u0161kih avtorjev. In nisem zares pomislil, da je lahko kaj takega tudi nevarno.<\/p>\n

So vas odzivi torej presenetili?
Presenetili, \u0161okirali, utrudili \u2026 pravzaprav pa me je bilo tudi nekoliko sram, ker o tem nisem dovolj razmi\u0161ljal. Pa sem recimo poslu\u0161al avtorje, ki jih ob\u010dudujem, kot na primer Karla Oveja Knausg\u00e5rda. Gledal sem njegove intervjuje, vendar nisem zares pozorno poslu\u0161al, kaj govori o lastnih izku\u0161njah s pisanjem tak\u0161nih knjig. Tako sem vse to na koncu izkusil na lastni ko\u017ei.<\/p>\n

\u017delel sem pokazati, da je ta nasilni \u010dlovek, ta figura, ki je povzro\u010dila toliko travme, tudi sam travmatiziran in da pravzaprav le ponavlja isti krog nasilja. (…) Na nek na\u010din sem \u017eelel pokazati, da je literatura eden redkih na\u010dinov, kako lahko zares vstopimo v misli drugega \u010dloveka. In da nas lahko to spremeni.<\/p>\n

Marek Tor\u010dik<\/p>\n

Prebrala sem tudi, da ste roman spremenili, potem ko ste po dedkovi smrti na\u0161li njegov dnevnik, ki je nato na\u0161el mesto tudi v knjigi. Kako ste do\u017eiveli to odkritje? Kako je vplivalo na vas?
Da. To je pravzaprav dokaz mo\u010di jezika, pisanja in branja nasploh. Leta 2021, ko je moj dedek umrl, sem imel roman \u017ee dokon\u010dan. Bil je precej druga\u010den od kon\u010dne razli\u010dice, hkrati pa ji je bil v marsi\u010dem tudi podoben. Ko je dedek umrl, sva z mamo praznila njegovo stanovanje \u2013 zelo majhno, enosobno stanovanje. Med njegovimi stvarmi sva na\u0161la dnevnike iz obdobja, ko se je zdravil zaradi alkoholizma. Na skrivaj sem jih vzel in prebral. Ta izku\u0161nja mi je spremenila \u017eivljenje. Poznal sem ga vse \u017eivljenje, a sem imel prvi\u010d ob\u010dutek, da lahko zares pogledam v njegovo notranjost. Nenadoma sem videl, da je bil zelo ranjen \u010dlovek, poln sramu in bole\u010dine, v marsi\u010dem podoben meni. Mu\u010dile so ga dolo\u010dene stvari v \u017eivljenju in tudi sam ni bil posebej prepri\u010dan vase. A za razliko od mene se je odlo\u010dil, da bo svoje frustracije usmeril navzven, proti drugim ljudem. Pritisk predstave o mo\u0161kosti in pri\u010dakovanj dru\u017ebe je bil zanj preprosto prevelik. To se mi je zdelo zelo zanimivo, ker mislim, da nam nekaj pove tudi o dru\u017ebi, v kateri \u017eivimo danes. Takrat sem vedel, da moram roman spremeniti. Hotel sem poustvariti u\u010dinek, ki ga je imelo branje teh dnevnikov name. \u017delel sem pokazati, da je ta nasilni \u010dlovek, ta figura, ki je povzro\u010dila toliko travme, tudi sam travmatiziran in da pravzaprav le ponavlja isti krog nasilja. Zato sem moral v roman vklju\u010diti trenutek, v katerem se to razkrije. Odlomek iz njegovega dnevnika naj bi bralcu omogo\u010dil podobno izku\u0161njo, kot sva jo imela jaz in pripovedovalec romana: da nenadoma uzre \u010dloveka v povsem druga\u010dni lu\u010di. Na nek na\u010din sem \u017eelel pokazati, da je literatura eden redkih na\u010dinov, kako lahko zares vstopimo v misli drugega \u010dloveka. In da nas lahko to spremeni.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tMarek Tor\u010dik – Razpad na spomine<\/p>\n

A tu se odpre tudi precej zapleteno vpra\u0161anje. Kot pravite, je pomembno razumeti izvore nasilja, razumeti, od kod prihaja. Po drugi strani pa obstaja tudi nevarnost, da za\u010dnemo s tem nasilje relativizirati. V romanu na primer mati ostane ob dedku, kljub njegovemu alkoholizmu in nasilnosti. Je bila to prava odlo\u010ditev? Kaj je v tak\u0161nih situacijah sploh mogo\u010de storiti?
Ne, to ni bila prava odlo\u010ditev, vendar tudi ni bila napa\u010dna. Te\u017eko sodimo o \u017eivljenju drugega \u010dloveka. Mislim, da je prvi korak k prekinitvi tak\u0161nega kroga predvsem to, da o njem za\u010dnemo govoriti. Re\u0161itev vsakega problema se za\u010dne s tem, da sploh prepoznamo obstoj problema. \u017de to je velik korak, pri katerem pogosto obstanemo. Nisem strokovnjak za alkoholizem ali psiholog, zato ne morem ponuditi odgovora ali re\u0161itve. Tudi sam sem v \u017eivljenju naredil veliko napak, zato ne \u017eelim govoriti z neke moralne ali eti\u010dne pozicije. Zame tu ne gre za vpra\u0161anje pravilnega ali napa\u010dnega. \u010ce v \u010dloveku, ki prizadene druge ljudi, prepoznamo njegovo \u010dlove\u0161kost, to \u0161e ne pomeni, da relativiziramo nasilje. Pomeni le, da prepoznamo kontekst, v katerem se nasilje pojavi. In prav s tem kontekstom se lahko ukvarjamo. \u010ce razumemo, od kod nasilje izvira, lahko morda prepre\u010dimo prihodnja nasilna dejanja. To vidimo povsod okoli sebe \u2013 v vojnah po svetu, v dru\u017einskih odnosih. Da bi ustavili kakr\u0161nokoli obliko nasilja, moramo najprej prepoznati, da gre za strukturno te\u017eavo.<\/p>\n

Mislim, da imajo knjige neko posebno mo\u010d, nekak\u0161en tihi radikalizem. Sposobne so temeljito spremeniti posameznika \u2013 enega \u010dloveka naenkrat.<\/p>\n

Marek Tor\u010dik<\/p>\n

Ali lahko k temu prispevajo knjige, kakr\u0161na je va\u0161a, ali pa bi bilo to preve\u010d ambiciozno pri\u010dakovanje?
Upam, da lahko. Vendar ne verjamem, da bo to prineslo veliko dru\u017ebeno spremembo ali spro\u017eilo revolucijo. Mislim pa, da imajo knjige neko posebno mo\u010d, nekak\u0161en tihi radikalizem. Sposobne so temeljito spremeniti posameznika \u2013 enega \u010dloveka naenkrat. Mene so nekatere knjige gotovo zelo zaznamovale. In \u010de bi moja knjiga na tak na\u010din dosegla vsaj enega \u010dloveka, potem lahko ta \u010dlovek vpliva na nekoga drugega. Gre za nekak\u0161no veri\u017eno reakcijo. S tem sem povsem zadovoljen. To mi zado\u0161\u010da, ker navsezadnje ne morem storiti veliko ve\u010d od tega.<\/p>\n

Ali obstajajo ljudje, za katere bi si posebej \u017eeleli, da bi prebrali to knjigo?
Seveda obstajajo, a bodimo iskreni \u2013 verjetno je ne bodo. Vesel pa sem, \u010de knjigo prebere nekdo, ki je druga\u010den od mene ali od ljudi, o katerih pi\u0161em. \u010ce ga knjiga spodbudi k razmisleku \u2013 niti ne nujno k razumevanju, ampak preprosto k premisleku \u2013 sem s tem zadovoljen. Zapiranje v mehur\u010dke je najslab\u0161e, kar se nam lahko zgodi, in danes to vidimo vse pogosteje. Beremo samo stvari, s katerimi se \u017ee strinjamo, in poslu\u0161amo samo ljudi, katerih mnenja potrjujejo na\u0161a lastna. To je zelo nevarno. Razumem, zakaj se to dogaja, in razumem, zakaj ljudje tako ravnajo. Zelo lahko je zdrsniti v tak na\u010din razmi\u0161ljanja. A hkrati je to nevarno, ker se s tem izpostavljamo tveganjem, ki nas lahko na dolgi rok tudi uni\u010dijo.<\/p>\n

Mislim, da je prav to ena od pomembnih nalog literature: da nam omogo\u010di stik z izku\u0161njami, ki niso na\u0161e lastne.<\/p>\n

Marek Tor\u010dik<\/p>\n

Tudi sama se v\u010dasih spra\u0161ujem, \u010desa ne vidim. Se tudi vi kdaj vpra\u0161ate, ali ste morda tudi sami ujeti v svoj mehur\u010dek?
Da, ves \u010das. Res ves \u010das. Mislim, da je bila ta knjiga tudi zame neke vrste poskus empatije do izku\u0161enj in pogledov, ki so zelo druga\u010dni od mojih. Odra\u0161\u010dal sem kot queer otrok, obkro\u017een z veliko homofobije in rasizma. In nekaj tega sem tudi sam nosil s seboj. \u0160ele pozneje sem se nau\u010dil druga\u010de gledati na svet. Ne zato, ker bi me tega kdo nau\u010dil, temve\u010d zato, ker sem o teh stvareh za\u010del razmi\u0161ljati skozi literaturo, umetnost in zgodbe drugih ljudi. Mislim, da je prav to ena od pomembnih nalog literature: da nam omogo\u010di stik z izku\u0161njami, ki niso na\u0161e lastne.<\/p>\n

Marek v romanu ni predstavljen kot idealizirana oseba, temve\u010d dela tudi napake. V odnosu z Marianom se od njega sprva zaradi ponotranjenih predsodkov in dru\u017ebene lestvice tudi sam oddaljuje. Ta odnos je predstavljen kot nekaj krhkega, negotovega in minljivega \u2013 je bilo za vas pomembno, da ga prika\u017eete na ta na\u010din?
Ja, bilo je. V literaturi res ne maram junakov in popolnih ljudi, saj mislim, da tak\u0161ni v resni\u010dnem \u017eivljenju ne obstajajo. Nih\u010de od nas ni popoln, in to sem \u017eelel pokazati. \u010ce nekoga kritizirate, je prav, da najprej priznate lastne napake, \u0161ele takrat lahko va\u0161a kritika nekaj pomeni, ker ne izhaja iz moralne vzvi\u0161enosti. Priznavate namre\u010d, da tudi sami niste popolni. In takrat se odpre mo\u017enost za dialog. Z likom Mariana \u2013 drugega fanta, v katerega se pripovedovalec zaljubi \u2013 sem \u017eelel pokazati, kako se razli\u010dne oblike neenakosti in izklju\u010denosti lahko nalagajo ena na drugo in se zdru\u017eijo v eni sami osebi. Za Mariana pravzaprav ni pravega izhoda. Je romski fant, poleg tega ima ko\u017eno bolezen. Ne pripada zares nobenemu okolju, v katerem se znajde. Zato se mora nau\u010diti \u017eiveti sam s seboj in sprejeti samega sebe, saj nikoli ne bo povsem ustrezal nobeni skupini. V tem je tudi neka posebna svoboda. Ko si na samem dnu dru\u017ebene lestvice, se lahko zgodi, da te dolo\u010dene stvari nehajo omejevati. In prav zato lahko Marian ljudi okoli sebe marsi\u010desa nau\u010di \u2013 \u010de so le dovolj ob\u010dutljivi, da to opazijo, ali morda dovolj skromni, da so pripravljeni to videti.<\/p>\n

Tak\u0161nega poguma ne boste na\u0161li v filmih ali zgodovinskih knjigah, pa vendar gre za najbolj vsakdanjo in hkrati najlep\u0161o obliko poguma: da preprosto nadaljuje\u0161, vztraja\u0161 in gre\u0161 naprej, ne glede na okoli\u0161\u010dine.<\/p>\n

Marek Tor\u010dik<\/p>\n

Torej bi lahko rekli, da je na nek na\u010din prav on junak romana.
Ja, morda je res junak zgodbe. Morda vendarle imam junaka v romanu. Sam sem sicer vedno mislil, da je osrednja junakinja romana mati. Njo zelo ob\u010dudujem. O pogumu pogosto govorimo v precej mo\u0161kih kategorijah, sam pa sem odra\u0161\u010dal ob dveh \u017eenskah, ki sta sami vzgajali dva de\u010dka. Imam mlaj\u0161ega brata, ki se v romanu ne pojavi, in bili smo sami, zelo revni. Moja babica in mama sta kljub temu opravili izjemno delo \u2013 oziroma najbolj\u0161e, kar sta lahko. Vzgojili sta naju in mislim, da sva zrasla v dostojna \u010dloveka. Zase sicer nisem povsem prepri\u010dan, moj brat pa je zagotovo dober \u010dlovek. Zame je dejanje poguma \u017ee to, da nista obupali, da sta vztrajali in naredili vse, kar je bilo v njuni mo\u010di. Tak\u0161nega poguma ne boste na\u0161li v filmih ali zgodovinskih knjigah, pa vendar gre za najbolj vsakdanjo in hkrati najlep\u0161o obliko poguma: da preprosto nadaljuje\u0161, vztraja\u0161 in gre\u0161 naprej, ne glede na okoli\u0161\u010dine.<\/p>\n

Prav to me zanima: kako lahko nekaj izrazito osebnega postane nekaj skupnega. V tem vidim tudi mo\u010d avtofikcije. Omogo\u010da nam, da izstopimo iz “jaza”, ki je pogosto nekak\u0161en zapor, in se pribli\u017eamo ne\u010demu, kar si delimo z drugimi. Poka\u017ee nam, da ne glede na to, kako osamljeni ali izolirani se v\u010dasih po\u010dutimo, v resnici nismo sami. Najprej in predvsem smo ljudje, med nami pa obstaja veliko ve\u010d podobnosti, kot si pogosto mislimo.<\/p>\n

Marek Tor\u010dik<\/p>\n

\u010ce se za trenutek vrneva nekoliko nazaj: kaj vam avtofikcija pravzaprav omogo\u010da? Pogosto sli\u0161imo mnenje, da je tovrstno pisanje zna\u010dilno predvsem za avtorje, ki prihajajo z dru\u017ebenega obrobja. Bi se s tem strinjali?
Ne nujno. Po mojem obstajata dve glavni tradiciji avtofikcije \u2013 verjetno jih je \u0161e ve\u010d, a sam jo razumem predvsem skozi ti dve. Prva je bolj ameri\u0161ka tradicija, ki mi je nekoliko bli\u017eje, predvsem zato, ker ne govorim francosko. Druga pa je francoska, ki jo predstavljajo Annie Ernaux, \u00c9douard Louis, Didier Eribon in nekateri drugi avtorji. Prav ta francoska veja je verjetno bli\u017eje temu, kar ste omenili. Ameri\u0161ka oz anglofonska tradicija pa je \u0161ir\u0161a in ima dalj\u0161o zgodovino. Pomislimo lahko na W. G. Sebalda, ki je bil sicer Nemec, a je \u017eivel v Angliji, ali pa na Bena Lernerja, Rachel Cusk in druge anglofonske avtorje, povezane z avtofikcijo. Pri njih mi je v\u0161e\u010d dolo\u010dena igrivost. Ne bi rekel, da je moja knjiga posebej igriva, tako dale\u010d ne bi \u0161el. V\u0161e\u010d pa mi je, kako uporabljajo prvo osebo, subjektivno izku\u0161njo \u2013 kot izhodi\u0161\u010de za nekaj \u0161ir\u0161ega, skupnega. Za\u010dnejo pri zelo osebni izku\u0161nji, pri “jazu”, pri ne\u010dem zelo specifi\u010dnem, nato pa pridejo do ne\u010desa, s \u010dimer se lahko pove\u017ee veliko ljudi. Ne nujno vsi, vsekakor pa tudi ljudje z zelo druga\u010dnimi \u017eivljenjskimi izku\u0161njami. Prav to me zanima: kako lahko nekaj izrazito osebnega postane nekaj skupnega. V tem vidim tudi mo\u010d avtofikcije. Omogo\u010da nam, da izstopimo iz “jaza”, ki je pogosto nekak\u0161en zapor, in se pribli\u017eamo ne\u010demu, kar si delimo z drugimi. Poka\u017ee nam, da ne glede na to, kako osamljeni ali izolirani se v\u010dasih po\u010dutimo, v resnici nismo sami. Najprej in predvsem smo ljudje, med nami pa obstaja veliko ve\u010d podobnosti, kot si pogosto mislimo.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Teotim Logar<\/p>\n

To je res, vendar nas oblikujejo tudi razli\u010dna \u017eivljenjska ozadja in izku\u0161nje. Prav vi pogosto opozarjate, da v \u010de\u0161ki knji\u017eevnosti ni veliko del, ki bi govorila o ljudeh z dru\u017ebenega obrobja ali iz revnej\u0161ih okolij. Ob tem sem pomislila na slovensko avtorico Dijano Matkovi\u0107 in njeno knjigo Zakaj ne pi\u0161em, ki se ukvarja prav s temi vpra\u0161anji \u2013 kdo ima mo\u017enost pisati. Zdi se mi, da v primerjavi z vami pisanje razume bolj kot aktivno poseganje v dru\u017ebo, vi pa morda prej kot prostor refleksije. Kaj vam pomeni pisanje \u2013 lahko literatura deluje kot politi\u010dno orodje, ali jo vidite predvsem kot prostor premisleka?
Mislim, da je lahko oboje. Kot sem \u017ee omenil, ne verjamem, da lahko s pisanjem spremenimo mno\u017eice. Sam vidim dolo\u010deno nevarnost v tej, recimo temu socialni avtofikciji \u2013 na \u010ce\u0161kem ji v\u010dasih pravijo tudi emancipatorna avtofikcija. Morda je to samo moj skepticizem, vendar se mi zdi, da ljudje, ki imajo podobne izku\u0161nje in iz teh okoli\u0161\u010din niso uspeli izstopiti, teh knjig pogosto sploh ne berejo. Zato se spra\u0161ujem, kak\u0161no spremembo lahko tak\u0161na literatura zares dose\u017ee. Po drugi strani pa tisti, ki te knjige berejo, pogosto \u017ee razmi\u0161ljajo podobno kot avtorji. Kak\u0161na sprememba se torej zgodi, razen tega, da drug drugemu potrjujemo, da imamo prav? To je nekaj, o \u010demer veliko razmi\u0161ljam zadnja tri leta, odkar \u017eivim s to knjigo. Podobne odzive sem opazil tudi pri drugih knjigah. Zato sem nekoliko zadr\u017ean do predstave o literaturi kot neposrednem orodju dru\u017ebene spremembe. Po drugi strani pa \u0161e vedno verjamem, da lahko knjiga globoko spremeni posameznika. To je mogo\u010de, vendar je zelo te\u017eko in precej redko. Vsekakor pa mislim, da je pisanje politi\u010dno dejanje. Tudi \u010de nekdo trdi, da ni, je \u017ee ta trditev sama po sebi politi\u010dna.<\/p>\n

Pisal sem iz prepri\u010danja, da morda ne morem spremeniti sveta, lahko pa poka\u017eem, da potrebujemo ve\u010d empatije. In to je zame izrazito politi\u010dna gesta.<\/p>\n

Marek Tor\u010dik<\/p>\n

Prav tako verjamem, da literatura potrebuje \u0161irok spekter razli\u010dnih glasov. To je del tistega, kar nas dela ljudi. \u010ce pogledamo v zgodovino, vidimo, da so se narodi oblikovali tudi z literaturo in jezikom. Tudi jeziki se utrjujejo in kodificirajo z zapisovanjem. Pisanje te knjige je bilo zame zelo politi\u010dno dejanje. Pisal sem iz prepri\u010danja, da morda ne morem spremeniti sveta, lahko pa poka\u017eem, da potrebujemo ve\u010d empatije. In to je zame izrazito politi\u010dna gesta. Ne bom se spu\u0161\u010dal v podrobnosti \u010de\u0161ke politike, ker za ta pogovor niso bistvene. Lahko pa re\u010dem, da na \u010ce\u0161kem pogosto gledamo zvi\u0161ka na ljudi, ki \u017eivijo v rev\u0161\u010dini. Raz\u0161irjeno je prepri\u010danje, da \u010de se niste dovolj trudili, si rev\u0161\u010dino in trpljenje preprosto zaslu\u017eite. Meni se to zdi zelo ozkogledo razmi\u0161ljanje, saj popolnoma prezre strukturne neenakosti in politi\u010dno nasilje, ki se neprestano ponavljajo ter ljudi vedno znova potiskajo na rob. Ne vem, ali sem s tem odgovoril na va\u0161e vpra\u0161anje.<\/p>\n

Potem bi morali imeti tudi ve\u010d empatije do ljudi, ki razmi\u0161ljajo na ta problemati\u010den na\u010din?
Da, ker sicer ostanemo ujeti v za\u010daranem krogu. Mnenja drugih ljudi ne morete spremeniti, \u010de jih ne posku\u0161ate najprej razumeti. Seveda pa nas to lahko pripelje na zelo nevaren teren. Poskusiti razumeti fa\u0161ista je na primer zelo zahtevna in ob\u010dutljiva stvar. A mislim, da je to nujno. To bo morda zvenelo kontroverzno, a menim, da moramo razumeti celo fa\u0161iste, \u010de se jim \u017eelimo u\u010dinkovito upreti. Mislim, da je to tudi ena od nalog pisateljev oziroma umetnikov nasploh \u2013 teh nekoliko norih ljudi. Oni si lahko privo\u0161\u010dijo, da vstopajo na tak\u0161na nevarna obmo\u010dja. Ne verjamem, da lahko to pri\u010dakujemo od ljudi v obi\u010dajnih poklicih \u2013 karkoli \u017ee pomeni \u00bbobi\u010dajen poklic\u00ab. Prav zato imamo umetnost: da se poda na nevaren teren in se od tam vrne z odgovorom. No, ne nujno ne z odgovorom, ampak vsaj z okvirom, ki nam omogo\u010da razmi\u0161ljati o te\u017ekih vpra\u0161anjih in morda najti pot do re\u0161itve.<\/p>\n

Pogosto vas primerjajo z \u00c9douardom Louisom. Sama sicer mislim, da pi\u0161eta precej razli\u010dno, razumem pa, od kod prihajajo te primerjave. Predvidevam, da ste njegova dela brali. Kako jih vidite sami?
Na to vpra\u0161anje najraje ne bi odgovoril. Njegova dela zelo ob\u010dudujem, ne bi pa rekel, da mi je posebej blizu \u2013 kar se sli\u0161i nekoliko nenavadno, glede na to, da mojo knjigo pogosto primerjajo z njegovimi. Mislim, da sem vendarle bolj pesnik, kot bi bil on sam pripravljen re\u010di zase. Zame je pomembno, da literatura deluje kot nekak\u0161en ekosistem, kot dialog med knjigami. Ni nujno, da mi je v\u0161e\u010d vse, kar berem. Pomembno je predvsem, da obstajajo razli\u010dni glasovi \u2013 kot sem \u017ee prej omenil. Moti pa me na\u010din, kako se v literaturi govori o novosti. \u0160e posebej v \u010de\u0161kem literarnem prostoru se nenehno poudarja, da mora biti nekaj novo, da mora literatura prinesti nekaj povsem novega. Toda to je po mojem zelo kapitalisti\u010den na\u010din razmi\u0161ljanja. Kaj sploh pomeni \u00bbnovo\u00ab v literaturi? Vse je bilo na nek na\u010din napisano \u017ee pred tiso\u010dletji. \u0160e danes uporabljamo motive in postopke, ki segajo v najstarej\u0161a literarna besedila, ker so preprosto del tega, kar literatura je. Veliko bolj kot iskanje novosti me zanima vstopanje v pogovor z ne\u010dim, kar \u017ee obstaja. Seveda novost obstaja, vendar se mi zdi \u017eelja po novosti kot vrednoti sami po sebi precej problemati\u010dna. Literatura zaradi tega ne napreduje nikamor.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Kristina Bursa\u0107<\/p>\n

Sama vseeno mislim, da novost obstaja, \u010de jo razumemo kot variacijo. Lahko gre za razli\u010dne glasove ali za razli\u010dne pristope k isti temi. O isti stvari lahko vendarle govorimo na povsem druga\u010dne na\u010dine.
Da, mislim, da je dobro, \u010de se z drugimi ljudmi in pisatelji ne strinjamo. Zanimivo je ustvariti nekaj, kar je v dolo\u010deni opoziciji do njihovih del, ne da bi \u0161lo pri tem nujno za spor ali neposredno polemiko. Lahko napi\u0161ete besedilo, ki je povsem samostojno, \u010deprav je hkrati v odnosu do drugih besedil. Po mojem literatura deluje prav na ta na\u010din. Sam sem v knjigi uporabil veliko \u017ee obstoje\u010dih besedil. Prevzemal in preoblikoval sem posamezne verze ter fraze iz svojih najljub\u0161ih pesmi. Zdi se mi pomembno, da pi\u0161emo in uporabljamo jezik v dialogu z drugimi avtorji. Vsaj meni je tak na\u010din blizu. Verjetno tudi zato, ker sem rad obkro\u017een s knjigami.<\/p>\n

Na nek na\u010din se lahko s tem vrneva k temi spomina. Tudi knjige, ki smo jih prebrali, postanejo del na\u0161ega spomina. Za konec me zanima: kako danes, tri leta po izidu, gledate na ta roman? Je postal del spomina?
Da, postal je spomin. Spomin, h kateremu se vedno znova vra\u010dam \u2013 in h kateremu se pravzaprav moram vra\u010dati, \u010deprav bi sam najraje \u0161el naprej. Mislim pa, da je to pri knjigah povsem naravno. Neki moj priljubljeni pisatelj \u2013 \u017eal se ne spomnim ve\u010d, kdo \u2013 je neko\u010d rekel, da je to za pisatelje nekak\u0161en za\u010darani krog. Ko knjigo dokon\u010damo in izide, \u017ee delamo na naslednjem projektu, a moramo \u0161e naprej govoriti o prej\u0161nji knjigi, \u010deprav bi sami veliko raje govorili o novi, ki se nam zdi bolj\u0161a.<\/p>\n

Zato se mi zdi tak\u0161na izku\u0161nja povsem naravna. Ta knjiga pa mi je prinesla \u0161e nekaj drugega. Odprla mi je veliko prilo\u017enosti, predvsem pa veliko vpra\u0161anj za razmislek. Zaradi nje sem na marsikatero stvar za\u010del gledati druga\u010de. Morda sem danes bolj premi\u0161ljen pisatelj, ker sem se moral zaradi te knjige soo\u010diti s \u0161tevilnimi vpra\u0161anji.<\/p>\n

Marek Tor\u010dik, za konec najinega pogovora pa le \u0161e \u2013 ali bi radi poslu\u0161alcem oziroma potencialnim bralcem sporo\u010dili \u0161e kaj? Kaj bi jim rekli kot povabilo k branju knjige? Ali pa morda druga\u010de: kaj bi si \u017eeleli, da bi bralci odnesli s seboj po branju?
Seveda bi si \u017eelel, da bi poslu\u0161alci segli po knjigi. Tudi \u010de jim morda ne bo povsem blizu, bi si \u017eelel, da ji vseeno prisluhnejo in posku\u0161ajo razumeti, kaj jim \u017eeli povedati. Predvsem pa bi si \u017eelel, da bi v drugem \u010dloveku posku\u0161ali videti \u010dloveka. Prav s tem imamo pogosto najve\u010d te\u017eav. In morda, da bi bili drug do drugega nekoliko bolj empati\u010dni. To je verjetno tisto, kar bi rad povedal.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Pesnik, pisatelj in publicist Marek Tor\u010dik je gostoval na leto\u0161njem festivalu Fabula. Foto: Kristina Bursa\u0107 Spremljajte RTVSLO.si kot…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":152983,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[18],"tags":[114,16810,40587,9719,4678,62,37,58,60,38,9717,115],"class_list":["post-152982","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-zabava","tag-entertainment","tag-fasizem","tag-fragmentarnost","tag-otrostvo","tag-poezija","tag-si","tag-slovene","tag-slovenia","tag-slovenija","tag-slovenscina","tag-spomin","tag-zabava"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116884195719003427","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/152982","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=152982"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/152982\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/152983"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=152982"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=152982"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=152982"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}