{"id":156007,"date":"2026-07-11T06:21:14","date_gmt":"2026-07-11T06:21:14","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/156007\/"},"modified":"2026-07-11T06:21:14","modified_gmt":"2026-07-11T06:21:14","slug":"zivimo-v-zelo-nelepih-casih-z-lazno-predstavo-kako-je-vse-mogoce-svobode-imamo-pa-se-cisto-malo","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/156007\/","title":{"rendered":"\u017divimo v zelo nelepih \u010dasih z la\u017eno predstavo, kako je vse mogo\u010de. Svobode imamo pa \u0161e \u010disto malo."},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Ana
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tAna Sluga (1981) je slikarka in vizualna umetnica, ki je leta 2004 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Magistrski \u0161tudij slikarstva je opravljala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) v Ljubljani ter na Akademiji umetnosti (Eesti Kunstiakadeemia) v Talinu v Estoniji. Leta 2018 je pridobila naziv magistrica slikarstva. Od leta 2003 aktivno deluje in razstavlja na slovenskem in mednarodnem umetnostnem prizori\u0161\u010du. Foto: Arhiv umetnice<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\tSpremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google<\/p>\n

\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

S slikarko smo se pogovarjali ob razstavi, ki je \u0161e do 16. avgusta na ogled v galeriji Bo\u017eidar Jakac \u2013 Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n

V razstavi\u0161\u010du nekdanje samostanske cerkve se predstavlja s prete\u017eno figuralnimi deli, ki se jim posve\u010da zadnjega pol desetletja in s katerimi je, kot sama opa\u017ea, do\u017eivela tudi najve\u010dji preboj. Razstavo je naslovila Fragile, saj slika eksistencialno krhkost sodobnega \u010dloveka, ki je v navidezni digitalni povezanosti, osvobojenosti in eksisten\u010dnem udobju v resnici vse bolj izoliran in oropan lastne svobode.<\/p>\n

\u017delim pokazati, da je odsotnost v resnici pasivnost
Ana Sluga svoje protagoniste postavlja v brezprostorje; resda stojijo stabilno na nevidnih tleh, vendar njihova eksistenca je zamajana \u2013 to so figure brez o\u010di in drugih detajlov, ki bi dale slutiti kakr\u0161no koli fiziognomijo ali \u010dustva. \u010ceprav \u010dutimo zven doma\u010dnosti, pogre\u0161imo povezavo, tako med nami in figuro, kot figuro in njenim lastnim prostorom. Pred nami je svet izgubljenih, otopelih, distanciranih in osamljenih ljudi brez pravega cilja. “\u017delim pokazati, da je odsotnost v bistvu pasivnost,” pove umetnica. “Kapitalizem in zahodni svet nikoli jasno ne izrazita, kaj so resne te\u017eave tega \u010dasa, ampak vse preglasi ta libertarni kapital.”<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Katja Selko<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tAna Sluga: Fragile<\/p>\n

Kustos: Goran Milovanovi\u0107<\/p>\n

Galerija Bo\u017eidar Jakac \u2013 Muzej moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki
15. 5. 2026\u201316. 8. 2026<\/p>\n

Likovni kritiki izbirajo … Ana Sluga: Pasivni torzo<\/p>\n

Izbor: Mag. Breda \u0160krjanec<\/p>\n

Cankarjev dom, prvo preddverje
7. 7.\u201318. 10. 2026<\/p>\n

Ana Sluga na razstavi sopostavlja dve seriji \u2013 DDR Frau (Nemi klici) iz leta 2021 in Fragile, ki je nastala posebej za razstavo v Kostanjevici na Krki. Starej\u0161a serija ima sicer svoje vsebinske specifike in je bila ponazoritev \u017eenske, ki je prestala tranzit iz enega v drug dru\u017ebeni sistem, s tem pa se spoprijela z izzivi dobe, usmerjene v napredek in meritve, v kateri ni ve\u010d posluha za lepoto detajla. V novej\u0161ih slikah je tak\u0161en svet \u0161e potenciran \u2013 vsakr\u0161ne analogne povezave so onemogo\u010dene, digitalne vezi pa vzpostavljajo novo dinamiko, ki namesto povezane skupnosti pripravlja teren za dru\u017ebo izoliranih individuumov. Odlo\u010ditev je prepu\u0161\u010dena posamezniku \u2013 ali bo izbral la\u017ejo pot mamljivega, a izmi\u0161ljenega \u017eivljenja zaslonov, ali pa se z nekaj napora vzdramil iz zlagane iluzije popolnega sveta.<\/p>\n

Podobno tematiko odpirajo tudi dela, ki so pod naslovom Pasivni torzo na ogled v Cankarjevem domu v sklopu cikla Likovni kritiki izbirajo (umetnico je izbrala Breda \u0160krjanec), razstavo pa lahko ujamete do 18. oktobra.<\/p>\n

Z redukcijo do bistva
Kot nam je v pogovoru povedala umetnica, se je k figuri usmerila razmeroma pozno \u2013 ve\u010d let je simboliko vezala na predmetni svet, kot \u0161tudentka generacije profesorjev, ki so se navdu\u0161evali pri ameri\u0161ki newyor\u0161ki \u0161oli, pa je \u010dutila vedno tudi afiniteto do monokromnih ploskev, ki bi jih lahko variirala v neskon\u010dnost. In \u010deprav je njeno slikarstvo odneslo v drugo smer, ima z redukcijsko metodo tak\u0161ne abstrakcije veliko skupnega \u2013 najprej je tu atmosfera oz. vzdu\u0161je umetni\u010dinih del, ki je ne le za\u010detek slikarkinega procesa, ampak tudi klju\u010dni nosilec sveta, ki ga slika; potem pa tudi eliminacija vseh odve\u010dnih elementov slike, ki bi gledalca lahko odvrnila od nebistvenega \u2013 krhkosti posameznikove eksistence, ki v celoti sloni na lastni vrednosti in spoznavanju, ne na umetnem lesku materialnosti. <\/p>\n

Kljub te\u017ei teme, ki jo obravnava Ana Sluga, lahko opogumljeno vstopite v nekdanjo samostansko cerkev, saj razstava resda vodi mimo tesnobnih in nelagodnih praznin \u010dasa, vendar se sklene z mo\u017enostjo re\u0161itve. Ujeta je prav v estetiki, s katero so naslikane razko\u0161ne draperije, estetizirani predmeti preteklosti in nagovarjajo\u010d kolorit, ki niso odraz destrukcije, ampak miline in harmonije \u017eivljenja. \u010ceprav namre\u010d to rapidno odteka, ni potrebe, da ga izpustimo iz rok.<\/p>\n

Ve\u010d pa v spodnjem pogovoru.<\/p>\n

Za\u010dniva pri razstavnem prostoru nekdanje samostanske cerkve. Pravite, da je to prostor, ki \u010dloveka ohromi in gotovo gre za enega tistih razstavi\u0161\u010d, ki umetnikom predstavlja najve\u010dji izziv \u2013 lahko jim veliko nudi, ampak tudi odvzame. Kako ste se vi spopadali s to te\u017eavo?<\/p>\n

\u010ce sem \u017eelela konstruktivno pristopiti k razumevanju razstavi\u0161\u010da v Kostanjevici, se mi je zdelo klju\u010dno, da tega prostora ne poimenujem te\u017eek, ampak specifi\u010den. Z njim mora\u0161 namre\u010d komunicirati. Nisem \u017eelela, niti si predstavljala, da bi naredila razstavo, ki bi popolnoma negirala danosti prostora. Ko sem stala v nekdanji samostanski cerkvi Galerije Bo\u017eidar Jakac, so se pojavile tri stvari, mimo katerih med pripravo razstave nikakor nisem mogla. Prvi in najte\u017eji del je kubatura. Ko vstopimo v prostor, nam pogled v trenutku posko\u010di v vi\u0161ino. To se mi je zdel najte\u017eji izziv. Potem so tu dovr\u0161eni, dominantni in popolni proporci, tretji dejavnik pa je histori\u010dni element, ter s tem povezana sakralnost, ki pa je nekako pregla\u0161ena, saj je prostor \u017ee toliko let namenjen kulturnim dejavnostim.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Jaka Babnik\/GBJ<\/p>\n

Razstavo ste zasnovali iz dveh delov \u2013 novej\u0161i del Fragile daje naslov celotni postavitvi, ob to pa postavljate v dialog starej\u0161a dela, predvsem iz serije DDR Frau (Nemi klici). Ne gre le za pregledno razstavo zadnjih let va\u0161ega ustvarjanja, ampak ob natan\u010dno zami\u0161ljeni dramaturgiji postavitve tkete fresko sodobnega \u010dasa, v katerem se v tehnolo\u0161ki izolaciji skupnost razkraja na osamljene posameznike, ti pa enako krhko razdajajo svojega duha v zameno za navidezno svobodo. Se vam je zdelo klju\u010dno postavitev, zlasti ko gre za tako razstavi\u0161\u010de z mo\u010dno prostorsko konotacijo, izkoristiti za odprtje te pere\u010de teme, bi bil samo pregled dozdaj\u0161njega dela zamujena prilo\u017enost?<\/p>\n

Vabilo k razstavi je pri\u0161lo nepri\u010dakovano. Morala sem se hitro obrniti in sprva mi ni bilo povsem jasno, kako in koliko novega mi bo v tem \u010dasu uspelo narediti. Sprva sploh nisem razmi\u0161ljala o tem, da bi razstavila stare slike. Soo\u010denje s prostorom in razmi\u0161ljanje o prostorskih danostih sta mi pomenila konstruktiven poriv, zadala sem si, da bom predstavila v ve\u010dji meri nova dela, kar sem tudi uresni\u010dila. Ob tem pa se je zgodilo presene\u010denje, nekaj, \u010desar \u010dlovek ne more predvideti, in sicer so starej\u0161e slike iz leta 2021 dobile novega duha prav v postavitvi z novo kompozicijo Fragile. Zanimivo mi je bilo videti, da so slike iz serije DDR Frau (Nemi klici) za\u010dele zgodbo dopolnjevati oz. so se k novi zgodbi priklju\u010dile na povsem logi\u010den na\u010din. Nisem namre\u010d tip avtorice, ki bi se \u010dez no\u010d spomnila nove vsebine, ampak pripovedujem to, kar do\u017eivljam. Gre torej za nadaljevanje in sosledje, \u010deprav so se dolo\u010dene estetike, ki sem jih uporabljala v preteklosti, zelo izpele in sem sko\u010dila v novo obdobje.<\/p>\n

Veste, ko gledalec govori o umetni\u0161kem delu, govori tudi o sebi, zato je umetnost tako zelo pomembna za skupnost, dr\u017eavo, dolo\u010deno ozemlje. Do ustvarjalcev je treba biti prijazen, mi smo najcenej\u0161i segment dru\u017ebe, ki promovira narod, tradicijo, korenine ter hkrati ka\u017eipot prihodnosti. Pa \u0161e hvale\u017eni smo za najmanj\u0161o naklonjenost.<\/p>\n

…<\/p>\n

Kar se ti\u010de dru\u017ebene anga\u017eiranosti, ta ni nekaj, s \u010dimer bi se zavestno ukvarjala, ampak nastopi o\u010ditno kot dominanten \u010dlen mojih del po tem, ko zadeve \u017ee kon\u010dam. Ne sedim namre\u010d v ateljeju in razmi\u0161ljam ter analiziram dru\u017ebenega dogajanja, kalkuliram, kaj je aktualno in kako bodo dela u\u010dinkovala, ampak zelo \u010dustveno odreagiram na to, kar \u017eivim in kar se dogaja okoli mene. \u017divimo pa v tako groze\u010dih \u010dasih, da se je nemogo\u010de popolnoma distancirati od dru\u017ebe. Zdi se mi, da je bilo v bli\u017enji preteklosti, recimo v 80. in v 90. letih, to la\u017eje storiti, zdaj je te\u017eje, pa tudi moralno ni ve\u010d sprejemljivo. Ko enkrat naredi\u0161 javno intervencijo, postane ta tudi del skupnosti in nekako smo dol\u017eni opozarjati na vse krivice, ki se dogajajo. Moja dru\u017ebena anga\u017eiranost je ve\u010d kot o\u010ditno povedana latentno, se pravi, ne kri\u010dim s tekstom, naslovi ali napisi, ampak pripovedujem v duhu tega, kako to do\u017eivljam.<\/p>\n

Pri seriji DDR Frau (Nemi klici) gre za namig na \u017eensko iz Nem\u0161ke demokrati\u010dne republike. Ne gre za naklju\u010den izbor \u010dasa in prostora, obenem pa je bil to tudi \u010das, ko je bila izolacija veliko bolj fizi\u010dno oprijemljiva, tako na neki individualni kot \u0161ir\u0161i dru\u017ebenopoliti\u010dni ravni. Poglavje Fragile obravnava eksistencialno krhkost, ki se je zgodila v digitalni dobi povsem neopazno, njene posledice pa so zato toliko srhljivej\u0161e. Se vam zdi, da se problematike, ki jih obravnavate, rapidno slab\u0161ajo, ali pa bi bila oznaka prej\u0161njih \u010dasov kot bolj\u0161ih od zdaj\u0161njih nekaj prenaglega?<\/p>\n

Sama sem zelo konkretno dru\u017einsko vezana na Zahodno Nem\u010dijo, me je pa \u017eivljenje v vzhodnem bloku prevzelo in zelo mo\u010dno vplivalo na mojo produkcijo. Moj o\u010de je prihajal iz Zahodne Nem\u010dije, moja mama pa iz takratne Jugoslavije, se pravi je \u0161lo za sre\u010danje dveh svetov \u2013 kapitalizma in socializma. To so bili razli\u010dni in nezdru\u017eljivi svetovi. Prehod iz enega v drug svet je lahko pomenil tektonski premik, \u0161lo je za res pogumna dejanja. Z globalizacijo se je zgodilo, da je vse mogo\u010de, ampak to je samo navidezno, v bistvu smo bistveno bolj stisnjeni. V tem pogledu sem blazno u\u017eivala, ko sem delala serijo DDR Frau (Nemi klici), ker na humoren na\u010din govorim o tem, kako je neko\u010d \u017eivela alternativa ali improvizacija, zdaj pa je obravnavana kot nekaj popolnoma neprofesionalnega, neu\u010dinkovitega ali nekapitalisti\u010dnega. Ampak v bistvu smo bili bistveno svobodnej\u0161i z manj stvarmi in z lastno domi\u0161ljijo, saj smo imeli povezanost z ljudmi, s tem pa naravno ter zdravo potrditev. V skupnosti si se lahko zanesel na veliko \u0161ir\u0161i spekter, na kaj pa se lahko zanese\u0161 v kapitalizmu? Ostaja nam celica dru\u017eine, ki je velikokrat zelo malo\u0161tevilna skupnost in krhka zadeva. Hitro se lahko zgodi, da ostane\u0161 sam, odrinjen, neprilagojen ali problemati\u010den. \u017divimo v zelo nelepih \u010dasih, ampak zavitih v celofan, kar daje la\u017eno predstavo, kako je vse mogo\u010de. Svobode imamo pa \u0161e \u010disto malo. Tudi o tem govorim v svojem delu.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Katja Selko<\/p>\n

V seriji DDR Frau (Nemi klici) obravnavate \u017eensko, ki ima za seboj izku\u0161njo tranzita iz enega dru\u017ebenega sistema v drugega, se pravi nekaj, kar je zelo zaznamovalo va\u0161o generacijo. Kar je skupno kar nekaj tem sodobnim amazonkam, kot jih imenujete, je to, da se z glavo obra\u010dajo stran. Zakaj ta obrat od gledalca?<\/p>\n

Dva razloga sta, zakaj ne naslikam obraza. En razlog je v tem, da \u010de bi naslikala obraz, se v hipu, ko naka\u017ee\u0161 o\u010di, vzpostavi pogled, zaradi katerega se gledalec na to osredoto\u010di. Ko se midve pogovarjava, vas ne gledam v noge ali obla\u010dilo, ampak v o\u010di. Na slikah pa \u017eelim distraktirati tak\u0161en stik s \u010dlovekom in zgodbo povedati z vsem drugim \u2013 z vzdu\u0161jem, s predmeti, s kompozicijo, z dr\u017eo telesa, kako je slika naslikana \u2026<\/p>\n

Drugi trenutek te mimike in odmika, ki ga omenjate, pa je, da so moje figure ves \u010das nekoliko odsotne. \u017delim pokazati, da je odsotnost v bistvu pasivnost. Kapitalizem in zahodni svet nikoli jasno ne izrazita, kaj so resne te\u017eave tega \u010dasa, ampak vse preglasi libertarni kapital. Tako da v bistvu je to na neki na\u010din odmik, po drugi strani pa tudi nezmo\u017enost spoprijemanja s te\u017eavami, v katerih smo. <\/p>\n

Kar mi je zanimivo pri va\u0161ih delih, je estetika, ki nas pritegne, neka iz\u010di\u0161\u010dena podoba premi\u0161ljenih, izrazito estetiziranih podob, ki dajo za hip slutiti, da vstopamo v svet, ki nam v premi\u0161ljenih barvnih sopostavitvah in precizno izdelanih vzorcih draperij ter ozadja ka\u017ee lepoto trenutkov in detajlov \u017eivljenja, v resnici pa to sicer resda po\u010dne, vendar s tem, ko poka\u017ee, da zaradi lastne pasivnosti prav to lepoto izgubljamo. Je tudi zaradi tega poudarka redukcija ena od klju\u010dnih pristopnih metod, ki ji sledite?<\/p>\n

Humor je dobro imeti, da la\u017eje pre\u017eivi\u0161, kajti ko nastopijo zelo te\u017eke situacije, se seveda ne bo\u0161 krohotal, najti pa mora\u0161 na\u010din, kako se s tem spoprijeti in zdrav humor pri tem ni odve\u010d.<\/p>\n

…<\/p>\n

Da, absolutno. Te\u017eava sodobnega slikarstva je vpliv digitalne podobe oz. zaslona. Se pravi zaslon nepopisno vpliva na to, kaj se slika, kako se slika in kako se pripoveduje vsebina, predvsem v zadnjih 30, 40 letih. Ta podoba z zaslona je ves \u010das referenca. Ne moremo zanikati, da je zaslon vmesni medij. Zelo malo avtorjev naredi prese\u017eek, da se odlepi od zaslonske podobe, ki mora biti samo informacija, ki jo je treba sublimirati. \u010ce se sama naslanjam na digitalno podobo, sledi zelo dolg proces, kaj in kako reducirati, da pridem do svoje lastne vsebine in do samo meni lastnega pripovedovanja, izraza. Fotografija je kon\u010dana celota, kjer so narejene \u017ee vse odlo\u010ditve, ustvarjalca lahko fotografski posnetek poleni, da ne naredi svojih odlo\u010ditev, s tem pa je delo prikraj\u0161ano kompleksnosti in divergentnih re\u0161itev.<\/p>\n

Z izjemo dveh slik so vsa dela na razstavi figuralna, pa tudi sicer v zadnjih letih na va\u0161ih platnih prevladuje figuralika. Kako je vzniknilo ali se porodilo brezprostorje z nedefinirano predvsem \u017eensko figuro s skopim izborom atributov, v kateri se utele\u0161a univerzalni simbol skupka problematik? Brezprostorje je bilo v va\u0161em slikarstvu sicer prisotno \u017ee prej, vendar vas je zanimala prej simbolika predmetnega sveta, \u0161ele v zadnjem obdobju se izraziteje usmerjate v figuraliko?<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Ana
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tAna Sluga, DDR Frau (nemi klici), 2022, akril na platnu. Foto: Jaka Babnik\/GBJ<\/p>\n

Ko se oziram nazaj, se mi zdi ta premik precej nora izku\u0161nja. Slikanje figure me leta sploh ni zanimalo. Prihajam z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, ki je bila v \u010dasu mojega \u0161tudija pod velikim vplivom ameri\u0161kega abstraktnega ekspresionizma. Predavali so nam profesorji, ki so kupovali umetni\u0161ke tuje revije s slikami Barnetta Newmana in Marka Rothka in se ve\u010dinoma navdu\u0161evali pri teh estetikah. Svoj \u017ear so prenesli na svoje \u0161tudente. Zatem sem \u0161tudirala v Estoniji, kjer je bil prisoten popolnoma drug vpliv, in sicer vpliv severnja\u0161ke umetnosti, tradicija nem\u0161ke umetnosti, kjer pa je bila mo\u010dno prisotna figurativnost-oblikotvornost ter gestualni izraz. Sama do tega nisem \u010dutila posebne afinitete, imela sem manj\u0161o krizo in se na magisteriju vpisala na fotografski oddelek, kjer sem bila celo leto od jutra do ve\u010dera v fototemnici. Ob vrnitvi sem za\u010dutila potrebo po preseganju tega, kar znam. Celotno \u017eivljenje bi lahko delala variacijo Rothkove slike, to me je zares izpolnjevalo in navdu\u0161evalo. Izjemen u\u017eitek je v nagovoru z monokromno barvo. Da sem lahko presegla samo sebe, sem se usmerila v druge medije, v video in fotografijo, dokler nisem ugotovila, da enostavno moram slikati, saj je to medij, s katerim se najbolje identificiram. Tako je nastopilo obdobje predmetov in zanimalo me je pripovedovati identiteto naroda skozi predmete. Sledilo je intenzivno obdobje desetih let, ko sem \u017eivela v Vzhodni Nem\u010diji in v Sloveniji.<\/p>\n

Opazovala sem predmete obeh dr\u017eav, jih primerjala in vrhunec je bila serija Slike iz tovarne, ko sem imela atelje v tovarni v Leipzigu, kjer sem \u017eivela in slikala. Potem sem pri\u0161la do to\u010dke, ko sem na razstavi v Galeriji Kresija tematizirala drugo svetovno vojno, kar me je iz\u017eelo in sem se preusmerila zelo zavestno v nekaj druga\u010dnega, z malce na videz ve\u010d humorja, v nekaj novega. Slika bombnika, ki me\u010de bombe, je bil zame simbolni konec stika z dru\u017einsko preteklostjo. Nenadoma sem za\u010dela slikati figuro in sem si rekla, to ne bo v redu. Navsezadnje je figura najstarej\u0161i motiv in vsa vednost, kaj je bilo \u017ee narejenega, je lahko breme. Pri hobijih si velikokrat bolj spro\u0161\u010den in tako sem bila tudi sama v stiku z novimi tehnologijami, pri slikarstvu pa me misel takoj odnese do Bruegla, Rubensa … In si re\u010dem, kako bom zdaj slikala figuro, \u010de je bilo \u017ee vse naslikano z brezhibnostjo. Ugotovila sem, da moram skozi vsebino najti lasten izraz, da sem lahko medijsko izvirna, \u010de bom imela mo\u010dno osebno vsebino, najbolj zanimiv trenutek pa je bil, da sem skozi intimno vsebino na\u0161la in razvila svoj slikarski izraz. \u010custvo je najte\u017eje izraziti, ampak \u010de ti ga uspe definirati, si zmagal. Tako so za\u010dele nastajati te novej\u0161e slike in zgodilo se je presene\u010denje. Zdi se mi, da imajo gledalci ve\u010djo afiniteto do mojega dela od leta 2021, ko se pojavi figura, saj se \u010dlovek verjetno z njo hitreje poistoveti. Zlasti \u010de je figura naravne velikosti, takoj lahko sko\u010dimo vanjo, do predmetov pa imamo neko bariero. Ampak to ne pomeni, da me abstrakcija ne bo \u0161e kdaj poklicala, pa tudi fotografija in video. Moj naslednji projekt bo ve\u010dmedijska postavitev in kamera se \u017ee polni, analogni filmi pa so na zalogi v hladilniku …<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Jaka Babnik\/GBJ<\/p>\n

Veliko atributov, ki spremljajo protagonistke va\u0161ih del, bi lahko ozna\u010dili za skorajda relikte preteklega \u010dasa, vam pa predstavljajo tudi nostalgi\u010dno zaslombo. Vendar va\u0161a dela niso eskapisti\u010dno sanjarjenje o preteklosti. Kak\u0161en odnos imate torej do nostalgije? <\/p>\n

Zagotovo sem nostalgik. \u010ce bi me vpra\u0161ali pred petimi leti, bi rekla, da v bistvu niti nisem, ker me zanima sodobnost, ampak v resnici sem, nostalgija ni a priori vra\u010danje v preteklost, ampak lahko pomeni konstruktivno revizijo preteklosti. Vzrokov, da se ne zgolj jaz, ampak celotne generacije vra\u010damo nazaj, je zelo veliko. In ti vzroki so skrb vzbujajo\u010di. Mislim, da je eden od razlogov v tem, da kot dru\u017eba nazadujemo, predvsem v vizualnem pogledu. Grozljivo je, kako se ureja prostor, kak\u0161ne predmete uporabljamo dnevno, kako se obnavljajo hi\u0161e, kako se kr\u010dijo zelene povr\u0161ine. \u010ce vsak dan uporabljamo grd telefon ali neproporcionalno kolo, gledamo grozno obliko avtomobila, na\u0161a raven estetike pada. V\u010dasih so bili vsi telefoni lepi. Danes na trgu velikokrat sploh nima\u0161 mo\u017enosti izbrati lepega, estetsko dovr\u0161enega predmeta, ne glede na ceno. Velikokrat se ozrem okoli sebe in se vpra\u0161am, kak\u0161na vrsta smo, da nam je uspelo planet natrpati s plastiko in umetnimi materiali. Kak\u0161na o\u0161abnost je v nas, da si upamo konkurirati popolni ureditvi in logiki narave. Ta nostalgija je v resnici \u017ee kar \u017ealostna, v slikarstvu jo uporabljam, da sem z njo tudi kriti\u010dna. <\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Katja Selko<\/p>\n

Koliko elementov, barv, vzorcev privre na va\u0161a platna podzavestno, koliko pa jih sledi natan\u010dno za\u010drtanemu in premi\u0161ljenemu konceptu?<\/p>\n

Ne sedim namre\u010d v ateljeju in razmi\u0161ljam ter analiziram dru\u017ebenega dogajanja, kalkuliram, kaj je aktualno in kako bodo dela u\u010dinkovala, ampak zelo \u010dustveno odreagiram na to, kar \u017eivim in kar se dogaja okoli mene. \u017divimo pa v tako groze\u010dih \u010dasih, da se je nemogo\u010de popolnoma distancirati od dru\u017ebe.<\/p>\n

…<\/p>\n

Moje slike mogo\u010de delujejo tako, kot da sem prej pripravila skico in napisala traktat. Vendar moje delo sploh ne poteka tako, ampak v sliko sko\u010dim zelo \u010dustveno. Ne zamislim si figure, ki bo dr\u017eala neki predmet v roki in bila oble\u010dena v dolo\u010den vzorec, ampak moram najprej za\u010dutiti vzdu\u0161je. Vpra\u0161am se, kak\u0161no vzdu\u0161je \u017eelim. Vam povem primer: ker prihajam iz Notranjske, ki je lahko zelo mrzla, sem \u017eelela na eni sliki naslikati tisti ob\u010dutek, ko si na Cerkni\u0161kem jezeru in te zebe kot psa. \u017delela sem naslikati hlad tega ledu. Potem sem podzavestno pomislila na temnozeleno barvo in \u0161ele takrat, ko sem naslikala ozadje s simultanim kontrastom, sem se spomnila, kako smo neko\u010d drsali po ledu, skozenj pa v vodi gledali valovanje temnozelene trave. To smo gledali in nas je zeblo. Na mojih slikah je prisotnih veliko podzavestnih mehanizmov, na koncu pridejo potem \u0161e predmeti. Na podlagi vzdu\u0161ja pozneje razmi\u0161ljam, s katerim predmetom bom kriti\u010dna oz. osmislila figuro ali dr\u017eo.<\/p>\n

Vam je v\u0161e\u010d, da se lahko gledalcu v sliki odpre popolnoma drug svet od tistega, ki ste ga \u017eeleli naslikati?<\/p>\n

Ja. Res \u0161e nisem do\u017eivela interpretacije, ki bi bila zelo druga\u010dna od tega, kar pri\u010dakujem, \u010dutim in kar verjetno v resnici moje delo je. Nekako se z gledalci najdemo in ti odzivi mi pomagajo odkrivati sebe. To mi je v\u0161e\u010d. Se nekako dopolnimo. Veste, ko gledalec govori o umetni\u0161kem delu, govori tudi o sebi, zato je umetnost tako zelo pomembna za skupnost, dr\u017eavo, dolo\u010den teritorij. Do ustvarjalcev je treba biti prijazen, mi smo najcenej\u0161i segment dru\u017ebe, ki promovira narod, tradicijo, korenine in hkrati ka\u017eipot prihodnosti. Pa \u0161e hvale\u017eni smo za najmanj\u0161o naklonjenost. <\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Jaka Babnik\/GBJ<\/p>\n

Pravite, da ste pri nastanku serije DDR Frau (Nemi klici) kr\u0161ili vse konvencije pravilnega grundiranja platen. Uporabljali ste rjuhe in krpe, grundirali z nepravilnimi odmerki veziva in barve. Kaj vas je vodilo k temu? Je bilo to v \u017eelji iskanja estetike \u010dasa, ki mu te \u017eenske pripadajo, ali ste to nadaljevali tudi pri seriji Fragile?<\/p>\n

Ne, pri seriji Fragile glede tega nisem eksperimentirala, zato ker sem jasno \u017eelela imeti preliv svin\u010dene modre barve, ki je \u0161e zemeljska, v svin\u010denost, ki nastopi na vrhu galerijskega prostora in prehaja v belino in svetlobo. Prav to je bil najte\u017eji del, kako to narediti v majhnem prostoru ateljeja, saj nisem mogla so\u010dasno slikati ve\u010d del hkrati. Bilo je gara\u0161ko delo in zelo mo\u010dno sem morala zaupati sama sebi. Verjetno me je pritisk \u010dasa spodbudil, da sem velikokrat tvegala in sko\u010dila v neznano. <\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Pogled
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tPogled na razstavljena dela v prezbiteriju. Foto: Jaka Babnik\/GBJ<\/p>\n

Se pravi, da ste vse slike, ki so razstavljene v prezbiteriju in se nekako dopolnjujejo, predvsem v tem prelivajo\u010dem se niansiranem ozadju, ustvarjali tu v ateljeju, katerega stena je razmeroma nizka? <\/p>\n

Tako je. Za\u010dela sem s spodnjo sliko in nadaljevala z naslednjo od te, vse do vrha. Kot nekak\u0161na linearna zgodba … Nastopila je te\u017eava, ker mi ni bilo povsem jasno, kak\u0161ni razmiki bodo potrebni oziroma bodo optimalni. Najte\u017eje je bilo dolo\u010diti stike, da se je potem iz\u0161lo s celotno razporeditvijo v Kostanjevici. Direktor galerije in kustos razstave Goran Milovanovi\u0107 je potem v svojem genialnem tekstu nepopisno lepo in tanko\u010dutno povezal dela v prezbiteriju \u2013 od podob ljudi preteklosti, kjer je stik in klic na pomo\u010d \u0161e mogo\u010d, do sodobnih figur, ki v svetu tehnologije tega klica ve\u010d ne zmorejo izvesti. <\/p>\n

Rada bi se ustavila pri nekaterih poudarkih postavitve, ker je dramaturgija narative zares premi\u0161ljeno in impresivno zasnovana, tako v celoti kot posameznih detajlih. Le dve deli imamo, ki ne vklju\u010dujeta figure, postavljeni sta na diametralno nasprotni strani nekdanje cerkve. Na vrhu prezbiterija vidimo \u0161portni semafor, simbol obsedenosti \u010dasa z meritvami uspe\u0161nosti, nad korom je na komaj zaznavni vi\u0161ini slika lestenca, ki je najprej simbol svetlobe, ampak tudi dru\u017eenja. Ponazarja torej \u010das, ki ga ni ve\u010d, preteklost, ki je nepovratno minila. Obe deli sta zaradi tega umika v vi\u0161ino morda najmanj opazni; da ju prepoznamo in razumemo poudarek, se moramo potruditi. Od gledalca zahtevate nekaj, \u010demur so se va\u0161i protagonisti odpovedali \u2013 mentalni napor, ki ga tehnolo\u0161ki razvoj ne spodbuja, ampak celo zavira. <\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Pogled
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tPogled proti koru s sliko lestenca. Foto: Jaka Babnik\/GBJ<\/p>\n

V \u017eivljenju je treba dognati, da je ego pri umetnikih lahko zelo mote\u010da, povsem odve\u010dna stvar in nekaj, kar je treba krotiti. Razstavo sem \u017eelela narediti nekri\u010de\u010de, intimno, vzpostaviti povezavo s prostorom in gledalcem, da vstopi v galerijo vsebina, ne zgolj jaz. Da ne gre za avtorja, ampak obiskovalec ob ogledu del sam sebe pobo\u017ea in se po\u010duti pomembnega. Prav v modri, ki prehaja v belo, sem prepoznala prvi korak za doseg tega. Druga stvar pa je postavitev, ki sku\u0161a zastaviti stvar neinvazivno in se zdijo nekatera dela \u017ee del cerkve. \u0160portni semafor se pogovarja z oknom zraven \u2013 pravzaprav je okno tisto, ki je bolj kri\u010de\u010de. Potem pa imamo lestenec oz. lu\u010d, ki je vzeta iz drugega \u010dasa, ko so se ljudje dru\u017eili v dnevni sobi. Se pravi, da nas spomni, da sta v\u010dasih vendarle bila skupnost in dru\u017eenje, zdaj pa je va\u017eno le \u0161e merjenje. Zdaj se zbiramo ob merilnikih, tu se mi zdi tudi mo\u010dan trenutek merjenja mo\u010di med mo\u0161kim in \u017eensko. \u017delela sem naslikati stik, ki ga mo\u0161ki in \u017eenska, vsaj upam, \u017eelita ustvariti \u2013 \u010de bo stik uspel, bo semafor za\u010del kazati rezultat in \u0161e kaj pomembnej\u0161ega. Lu\u010d na drugi strani stavbe je lu\u010d preteklost, ki je v\u010dasih sijala, zdaj pa ne sije ve\u010d. Ni pri\u017egana, ker je ne moremo ve\u010d pri\u017egati. To delo je tako zlito s prostorom, da ga oko zlahka zgre\u0161i, tako kot so \u017ee skoraj pozabljene kvalitete iz preteklosti, ki jih \u017eal bri\u0161e libertarni kapital.<\/p>\n

Zelo subtilno se v celotno pripoved vklju\u010duje element svetlobe, o kateri ves \u010das govorite \u2013 zlasti v prezbiterijskih slikah, kjer se iz temnega ozadja dvigujemo k vse bolj razsvetljenemu. Metaforika svetlobe dobi v nekdanjem sakralnem prostoru posebno konotacijo, je lahko simbol uvida oz. spoznanja, ker pa je najbolj svetla na vrhu, spet zahteva napor in je v kontekstu z deli nad vhodom prej sredstvo zaslepitve, kot Goran Milovanovi\u0107 zapi\u0161e v katalogu. Ste o svetlobi kot elementu svojega dela razmi\u0161ljali \u017ee prej ali se vam je dodatno izkristaliziralo v sklopu tokratnega razstavnega projekta in predvsem prostora?<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Sklop
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tSklop slik v prezbiterijskem delu. Foto: Jaka Babnik\/GBJ<\/p>\n

Res nam ta svetloba odvzema nekaj, ker je sprevr\u017eena. Z dru\u017ebenimi omre\u017eji, globalizacijo, s hitro in nepoglobljeno miselnostjo, velikokrat pomembne in odlo\u010dujo\u010de definicije sprevr\u017eemo v njihovo nasprotje. Lu\u010d je v izhodi\u0161\u010du nekaj popolnoma pozitivnega, lu\u010d je bila del tehnolo\u0161kega napredka, da smo se lahko razvijali in napredovali, odkrivali in se presene\u010dali, lu\u010d je avantgarda, misel, ki presega trenutnost in banalnost, ko pa postane svetovni oglasni material ali \u0161e kaj huj\u0161ega, postane problemati\u010dna. \u017divimo v svetu, ko se celotne generacije identificirajo z materialom in mo\u010djo. Prodajajo nam idejo, da nas bosta ti dobrini osvobodili. To je zelo problemati\u010dno. <\/p>\n

Vrniva se v apsido \u2013 pod \u0161portnim semaforjem imamo \u010detverico figur, ki v izhodi\u0161\u010du pripadajo istemu prostoru, vendar pa je vsak ujet v svoje platno, med njimi je sicer \u010disto ozka cezura, pa vendar je njihov skupni prostor prekinjen. Naj se \u0161e tako trudijo, njihova povezava je nepovratno prekinjena in onemogo\u010dena. Njihovi atributi so, kot vedno zreducirani na minimum \u2013 klju\u010dna za branje del sta dva vti\u010dnica in vtika\u010d, ki morda nikoli ve\u010d ne bosta do\u017eivela stika, in prekrite o\u010di le\u017ee\u010de figure, ki se je zavestno odlo\u010dila, da izbere udobje namesto uvida in anga\u017emaja. Skoraj noben na\u010din branja teh podob ne ponuja zares optimisti\u010dnega izida. Kako sami gledate na prihodnost v tem pogledu razvoja, ki na neki ravni resda omogo\u010da ve\u010djo svetovno in intimno povezljivost, obenem pa nas med seboj vse bolj izolira?<\/p>\n

V resnici je prisoten optimizem, ker sem velikokrat tudi jaz tak \u010dlovek. Zdi se mi, da nisem mogla brezglavo “newagevsko” govoriti o optimizmu, \u010de se ne zavedam dejstev, zato se mi je zdelo bistveno, da dejstva naslikam z mo\u017enostjo re\u0161itve in ne prodajam idealizirane utopije. Zanimivo je, kaj se mi je zgodilo po tej razstavi. Celoten projekt Fragile je bil zares izjemen. Kolektiv galerije je krasen, direktor je bil zelo prisoten, \u010dustveno in strokovno vpleten. Zares so poskrbeli, da sem se lahko optimalno izrazila, in zgodilo se je, da sem takoj po razstavi pri\u0161la v atelje in nadaljevala slikanje. Nobenega vakuuma ali kakr\u0161nih koli te\u017eav ni bilo po kon\u010danem projektu. In to se mi je zdelo tako zelo osvobajajo\u010de. <\/p>\n

Zdaj slikam zelo premikajo\u010de se figure, ki so nasprotje Pasivnemu torzu (serija, ki je trenutno na ogled v sklopu cikla Likovni kritiki izbirajo v Cankarjevem domu, op. n.). Figure so postale nekako dejavne. \u010ce povzamem, absolutno nisem destruktivna niti negativna, ampak dejstva so, kakr\u0161na so, in zdi se mi, da razstava ponuja re\u0161itve. Tudi sama jih vidim in vanje verjamem. Mogo\u010de se re\u0161itve v razstavi ka\u017eejo na neki drug, prikrit na\u010din, ne samo skozi zgodbo, ampak recimo barvno paleto, ki je sinhrona, spogledljiva ali pa skozi specifi\u010dno estetiko ljudi, skozi postavitev, sosledje slik.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Jaka Babnik\/GBJ<\/p>\n

\u010ceprav so va\u0161im figuram odvzeti vsakr\u0161ni elementi individualnosti in so izrazito stilizirane, kot take pa simboli eksistence, v nekaterih vseeno prepoznam oseben trenutek. In tudi sicer ves \u010das prepletate intimno z anga\u017eiranim. V nekaj \u017eenskih figurah se zdi, da temeljijo na va\u0161i zunanji podobi. Je to naklju\u010dje, imate sebe morda zgolj kot model za podobo ali je za tem kaj ve\u010d?<\/p>\n

Seveda, ne gre druga\u010de. Tudi ko sem slikala predmete, sem bila v delih prisotna, predmeti so mi bili podobni. Ve\u010d razlogov je, zakaj je figura verjetno podobna tudi meni, \u010deprav slikam prav tako mo\u0161ke figure, ki pa so mi navsezadnje tudi malo podobni. Osebe sku\u0161am na povsem fizi\u010dni ravni narediti malce zabavne. Za kaj takega pa potrebujem sebe, saj se je iz sebe v\u010dasih dobro ponor\u010devati. Ima\u0161 se v lasti in je to mogo\u010de. Iz koga drugega se ne bi \u017eelela, bi mi bilo nelagodno. Drugi razlog pa je verjetno ta, da je sebe la\u017eje slikati, ker se najbolj pozna\u0161. V tem smislu mi je zelo blizu Cindy Sherman, ki vse \u017eivljenje dela s svojim telesom. Njeno delo je stalnica vseh mojih predavanj. Te\u017eko bi rekla, da je genialna umetnica, mi je pa zelo blizu del\u010dek njenega dela, verjetno konceptualni. Vse to je na dolgi rok vplivalo na mojo produkcijo. Na koncu vplivajo na nas tak\u0161ne stvari, pa tudi banalnost celotnega dneva, vsa na\u0161a vedenja, odzivi, ogor\u010denja, veselja … <\/p>\n

V razstavo vklju\u010dujete tudi neke vrste dru\u017einski portret. <\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Ana
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tAna Sluga, Pasivni torzo, 2022, akril na papirju, 100 x 70 cm. Foto: arhiv umetnice<\/p>\n

V kompoziciji imamo nekoga, ki solidarno sodeluje in ponuja mo\u017enost re\u0161itve. Tu sem morala naslikati nekoga, ki mi predstavlja zavezni\u0161tvo. Kdo je tak\u0161en zaveznik? Zavezni\u0161tvo se ali pa bi se moralo za\u010deti v na\u0161em intimnem krogu. Ampak po drugi strani imamo tudi figuro, ki nasprotno ni zaveznica, je celo \u0161kodljivka in lahko z enim pri\u017eigom vse uni\u010di (figura na najvi\u0161jem platnu, ki dr\u017ei v rokah v\u017eigalnik, op. n.). To mi je bilo veliko te\u017eje naslikati. Izbrala sem svoj alter ego in sestavljanje plusov in minusov oz. del sebe, ki je negativen, mi je bilo mu\u010dno predstaviti. Veliko la\u017eje bi bilo iskati krivdo nekje drugje. Se pravi, da vse pripi\u0161emo svetovnim politi\u010dnim odlo\u010devalcem. Lahko bi naslikala diktatorja, kar sem v preteklosti \u017ee po\u010dela, ko sem slikala Stalina. Tam je bila zadeva zelo jasna. To zdaj pa je bilo bistveno napornej\u0161e, samokriti\u010dnost je bila neizbe\u017ena. Ampak o\u010ditno sem lahko najbolj prisotna, \u010de naredim stvari, ki so lastne meni. <\/p>\n

Se pravi, se vam zdi, da je osebno vedno bolj univerzalno?<\/p>\n

Ja, hkrati pa tudi najte\u017eje, ker se je dale\u010d najte\u017eje odpreti. Pokazati svoje bistvo pomeni tvegati, saj nikoli ne ve\u0161, kdo in kdaj te bo prizadel, poizku\u0161al poteptati, preglasiti, uti\u0161ati. Ampak je vredno, v umetnosti ne gre druga\u010de. Kadar koli izhajam iz osebnih vsebin, jih na neki na\u010din manifestiram v dru\u017ebo. Gre za latentnost, prek katere postane stvar ob\u010da. Ne \u017eelim, da je to moja egocentri\u010dna izpoved oziroma samo moja z mojim podpisom. Nekako predam temo, kot da bi naredila lutko, ki govori: saj lahko predstavljam tudi vas.<\/p>\n

Med nami in sliko, tudi med figurami in njihovim svetom, je ves \u010das prisotna distanca. Kot da te\u017eko sprejemljivo realnost, v kateri se krhka na\u0161a eksistenca, opazujemo z varne razdalje. Pravite, da je ta distanca humor, ki je nenehno prisoten v va\u0161em delu. Vidite prav v humorju na\u010din spoprijemanja s svetom? Nam je preostalo samo \u0161e to?<\/p>\n

Ja, hkrati pa tudi najte\u017eje, ker se je dale\u010d najte\u017eje odpreti. Pokazati svoje bistvo pomeni tvegati, saj nikoli ne ve\u0161, kdo in kdaj te bo prizadel, poizku\u0161al poteptati, preglasiti, uti\u0161ati. Ampak je vredno, v umetnosti ne gre druga\u010de.<\/p>\n

…<\/p>\n

Humor je gotovo del mene, ampak predvsem gre za to, da vse, kar na svetu naredi\u0161 ali izpove\u0161, lahko naredi\u0161 na razli\u010dne na\u010dine. Lahko prima\u017ee\u0161 nekomu klofuto, lahko pa ga \u017ege\u010dkljivo nagovori\u0161; lahko se z njim pogovarja\u0161 ali pa gleda\u0161 stran. Do cilja pride\u0161 na razli\u010dne na\u010dine in v slikarstvu se moramo odlo\u010diti, kako nekaj podati. Najte\u017eje se mi zdi izbrati to pot. Se pravi, biti slikar pomeni odlo\u010dati se od prvega do zadnjega trenutka procesa slikanja. Ne gre za fizi\u010dno utrujenost, ki te popade med delom, ampak nenehno odlo\u010danje utrudi telo in duha. <\/p>\n

Sicer pa je bil humor zelo evidenten v seriji DDR Frau (Nemi klici) in je bil tudi zelo u\u017eitkarski \u2013 slike je povezovala igrivost. Tudi na odprtju razstave v galeriji Ba\u017eato so se ljudje precej nasmihali, kar je bil zelo dragocen trenutek. V bistvu so sami sebe zabavali, nisem jih jaz. Potem pa se je zgodil v svetu ta vakuum, kjer je vse zelo groze\u010de, zahtevno. Svet je preve\u010d zapleten, zato ne morem ve\u010d samo tako pripovedovati. Ta razstava v Kostanjevici je v bistvu vsebinsko zelo te\u017eka. \u010ce sem \u017eelela nagovoriti gledalca, priti do njegovega zanimanja, sem jo morala v nekaterih trenutkih narediti privla\u010dno, \u010dlove\u0161ko, da ji lahko verjame\u0161. \u010ce ves \u010das gledamo dnevne novice, lahko pademo v apatijo. Humor je dobro imeti, da la\u017eje pre\u017eivi\u0161, kajti ko nastopijo zelo te\u017eke situacije, se seveda ne bo\u0161 krohotal, najti pa mora\u0161 na\u010din, kako se s tem spoprijeti in zdrav humor pri tem ni odve\u010d.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Ana Sluga (1981) je slikarka in vizualna umetnica, ki je leta 2004 diplomirala na Akademiji za likovno umetnost…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":156008,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[18],"tags":[27535,114,20380,2374,62,2560,37,58,60,38,115],"class_list":["post-156007","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-zabava","tag-ana-sluga","tag-entertainment","tag-galerija-bozidar-jakac-muzej-moderne-in-sodobne-umetnosti","tag-razstave","tag-si","tag-slikarstvo","tag-slovene","tag-slovenia","tag-slovenija","tag-slovenscina","tag-zabava"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116899904933461356","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/156007","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=156007"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/156007\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/156008"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=156007"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=156007"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=156007"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}