{"id":158687,"date":"2026-07-14T03:36:09","date_gmt":"2026-07-14T03:36:09","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/158687\/"},"modified":"2026-07-14T03:36:09","modified_gmt":"2026-07-14T03:36:09","slug":"kdo-naj-razpolaga-z-evropskimi-prihranki","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/158687\/","title":{"rendered":"Kdo naj razpolaga z evropskimi prihranki?"},"content":{"rendered":"

V EU se oblikuje nov, obse\u017een finan\u010dni program. Ne pojavlja se ve\u010d le pod starim imenom \u00bbkapitalska unija<\/a>\u00ab, temve\u010d tudi kot \u0161ir\u0161a \u00bbunija var\u010devanja in nalo\u017eb\u00ab. Spremljajo ga poro\u010dila in priporo\u010dila, povezana z imeni, kot so Mario Draghi, Enrico Letta in Christian Noyer, ter institucijami, kot so evropska komisija, svetovalne hi\u0161e (tudi Oliver Wyman, ki v Sloveniji ni ostal v lepem spominu), banke in upravljavci premo\u017eenja. Besednjak je na prvi pogled tehni\u010dni: listinjenje (zdru\u017eevanje terjatev v vrednostne papirje), kapitalske zahteve, poravnava, zavarovalni\u0161ki kapital, evropski nadzor, dolgoro\u010dni var\u010devalni produkti. Toda za to strokovno govorico se skriva veliko bolj temeljno vpra\u0161anje: kdo naj v prihodnje razpolaga z evropskimi prihranki?<\/p>\n

Uradna diagnoza stanja je znana: imamo veliko prihrankov, a premalo nalo\u017eb. Gospodinjstva hranijo denar na depozitih, zavarovalnice imajo dolgoro\u010dne obveznosti, pokojninski skladi upravljajo prihodnje prihranke, banke imajo obse\u017ene bilance, podjetja pa te\u017eko pridejo do dolgoro\u010dnega tveganega kapitala. Poleg tega so evropski finan\u010dni trgi razdrobljeni zaradi razli\u010dnih nacionalnih pravnih sistemov, dav\u010dnih pravil, insolven\u010dnih re\u017eimov in nadzornih praks. Kapital naj bi zato zastajal tam, kjer je nastal, namesto da bi financiral tehnolo\u0161ki razvoj, zeleni prehod, obrambo, infrastrukturo in industrijsko prenovo.<\/p>\n

Prav tu se za\u010dne politi\u010dni problem. Kaj je narobe s tem, da je evropsko premo\u017eenje teritorialno zasidrano? Je narobe, da so prihranki gospodinjstev povezani z nacionalnimi bankami, lokalnimi nepremi\u010dninami, doma\u010dimi pokojninskimi sistemi, dr\u017eavnimi obveznicami in politi\u010dno odgovornostjo nacionalnih parlamentov? Je narobe, da obstajajo razli\u010dni kapitalizmi, razli\u010dne ban\u010dne tradicije, razli\u010dni zavarovalni\u0161ki modeli, razli\u010dni razvojni skladi in razli\u010dne oblike javnega posredovanja? Ali je to, kot se danes opisuje kot \u00bbneu\u010dinkovita razdrobljenost\u00ab, hkrati tudi oblika demokrati\u010dne, pravne in socialne zasidranosti premo\u017eenja, ki ima svojo legitimnost?<\/p>\n

Mobilizacija\u00a0kot premestitev oblasti<\/p>\n

Evropski reformni govor rad uporablja izraz mobilizacija. Treba je mobilizirati prihranke, kapital, zasebna sredstva in dolgoro\u010dne vlagatelje. Izraz zveni dinami\u010dno in skoraj samoumevno. Toda mobilizacija vedno pomeni tudi premestitev oblasti. Prihranki niso nevtralna masa denarja, ki \u010daka na u\u010dinkovitega upravljavca, temve\u010d so rezultat dela, dohodkov, pla\u010danih zavarovalnih premij, pokojninskih obljub, dav\u010dnih pravil, ban\u010dnega zaupanja in socialnih kompromisov. Ko jih nekdo \u017eeli mobilizirati, se moramo vpra\u0161ati: kdo, kako in za koga jih mobilizira (za katere cilje), s kak\u0161nim tveganjem in kdo bo nosil izgube, \u010de se bo obljuba o produktivnih nalo\u017ebah spremenila v novo finan\u010dno konstrukcijo.<\/p>\n

\"Neven<\/p>\n

Neven Borak je nekdanji direktor agencije za trg vrednostnih papirjev in nekdanji strate\u0161ki svetovalec v Banki Slovenije. FOTO:\u00a0Matej Dru\u017enik\/Delo<\/p>\n

Ni dvoma, da ima Evropa investicijski problem. V energetiki, industriji, digitalni infrastrukturi, obrambi, raziskavah in stanovanjski politiki so potrebe ve\u010dje, kot jih lahko pokrijejo teko\u010di prora\u010duni in obi\u010dajno ban\u010dno kreditiranje. Prav tako je jasno, da nacionalni finan\u010dni sistemi, zlasti v manj\u0161ih dr\u017eavah, te\u017eko sami financirajo projekte, ki zahtevajo veliko kapitala, dolgo ro\u010dnost, veliko tehnolo\u0161ko tveganje in \u010dezmejno koordinacijo. Toda iz tega ne sledi, da mora biti odgovor predaja evropskih prihrankov nadnacionalnim bankam, velikim skladom in globalnim upravljavcem premo\u017eenja. To, da je sistem razdrobljen, \u0161e ni dokaz, da je koncentracija bolj\u0161a.<\/p>\n

Zvezna dr\u017eava\u00a0skozi stranska vrata<\/p>\n

V resnici se pod reformo finan\u010dnih trgov odpira staro evropsko vpra\u0161anje v novi obliki. Ker Evropska unija nima polne fiskalne unije, mo\u010dnega skupnega prora\u010duna ter enotne zakladnice in ker je skupno zadol\u017eevanje politi\u010dno omejeno, posku\u0161a del razvojne in industrijske funkcije prenesti na regulirano finan\u010dno arhitekturo. Namesto da bi Evropa odprto razpravljala o tem, katere skupne javne zmogljivosti potrebuje, se vse bolj zana\u0161a na to, da bodo pravo, nadzor, listinjenje, kapitalske olaj\u0161ave in investicijski produkti opravili delo, ki bi ga sicer morala fiskalna politika. To ni nujno zarota, je pa zna\u010dilen evropski obvod: kadar politi\u010dna integracija zastane, se integracija nadaljuje skozi pravila, trge in bilance.<\/p>\n

Zato je mogo\u010de ta reformni val razumeti kot poskus gradnje zvezne dr\u017eave brez ustavnega trenutka \u2013 ne z zastavo, parlamentom in zakladnico, temve\u010d z enotnej\u0161im nadzorom, skupnimi produkti, poenotenimi pravili, \u010dezmejno poravnavo, evropskimi pokojninskimi shemami in standardiziranimi finan\u010dnimi instrumenti. To je ti\u0161ja in manj vidna oblika federalizacije. Ne nastopa kot politi\u010dni projekt, ampak kot tehni\u010dna nujnost. Ne vpra\u0161a najprej, kak\u0161no Evropo si \u017eelimo, temve\u010d ugotovi, da trgi ne delujejo dovolj dobro, zato predlaga dodatno plast evropskega finan\u010dnega upravljanja.<\/p>\n

Lekcije iz preteklosti\u00a0in past finan\u010dnega stroja<\/p>\n

Najbolj ob\u010dutljiv del tega programa je o\u017eivitev listinjenja. V osnovi gre za to, da se posojila, hipoteke, terjatve ali drugi prihodnji denarni tokovi zdru\u017eijo, preoblikujejo v vrednostne papirje in prodajo vlagateljem. Zagovorniki pravijo, da se s tem bankam sprosti kapital, tveganje se razpr\u0161i, kreditiranje pove\u010da, nalo\u017ebe pa dobijo nov vir financiranja. To je lahko res. A zgodovina opozarja, da listinjenje ni samo tehni\u010dno orodje, temve\u010d je tudi na\u010din preurejanja odgovornosti. Ko posojilo ostane v bilanci banke, je razmeroma jasno, kdo ga je odobril in kdo nosi tveganje. Ko postane del ve\u010dplastnega finan\u010dnega instrumenta, se odgovornost razpr\u0161i, ocena tveganja prenese na modele in bonitetne ocene, izguba pa se lahko ob krizi pojavi dale\u010d od kraja, v katerem je nastala.<\/p>\n

Evropa seveda odgovarja, da se ne vra\u010da v leto 2008, da bodo novi instrumenti preglednej\u0161i, enostavnej\u0161i in bolje regulirani. Toda prav to je treba zelo previdno preverjati. Vsaka finan\u010dna kriza se je neko\u010d za\u010dela z mislijo, da so nova pravila bolj\u0161a od starih, da je tveganje razpr\u0161eno, da so produkti razumljeni in nadzorniki pripravljeni. Problem ni v tem, da listinjenja kot tak\u0161nega ne bi smelo biti. Problem je v tem, da se lahko pod geslom \u00bbfinanciranja realnega gospodarstva\u00ab postopoma ustvari nova industrija provizij, modelov, strukturiranja, preprodaje in kapitalske optimizacije. Takrat realno gospodarstvo postane le naslovnica, finan\u010dni stroj pa vsebina.<\/p>\n

Ironija discipliniranega razvoja<\/p>\n

Posebej pomembno je vpra\u0161anje nacionalnih kapitalizmov. Ali res niso sposobni ponuditi nalo\u017eb? Odgovor ni preprost. Nekateri nacionalni modeli so bili zgodovinsko zelo uspe\u0161ni: nem\u0161ki sistem razvojnih in regionalnih bank, francoska tradicija strate\u0161kega dr\u017eavnega posredovanja, skandinavski in nizozemski pokojninski skladi, pa tudi manj\u0161i sistemi razvojnih bank in javnih skladov. Te\u017eava ni v tem, da nacionalni kapitalizmi ne znajo investirati, temve\u010d je v tem, da so bili v zadnjih desetletjih pogosto disciplinirani z logiko fiskalnih omejitev, liberalizacije, privatizacije, zahtev po kratkoro\u010dnih donosih in evropskih pravil, ki so javno razvojno posredovanje potiskala na rob.<\/p>\n

Zato je nekoliko ironi\u010dno, da se zdaj tista Evropa, ki je desetletja omejevala industrijsko politiko, dr\u017eavne pomo\u010di, javne investicijske ambicije in strate\u0161ko ban\u010dni\u0161tvo, \u010dudi, da nima dovolj dolgoro\u010dnih nalo\u017eb. Najprej je bila nacionalna razvojna dr\u017eava obravnavana kot sumljiva, neu\u010dinkovita ali pretirano intervencionisti\u010dna. Zdaj, ko so se pokazale posledice, se kot re\u0161itev ponuja nadnacionalna finan\u010dna arhitektura, v kateri naj bi zasebni kapital opravil razvojno delo. Toda zasebni kapital ne financira razvojnih prioritet zato, ker so dru\u017ebeno pomembne, temve\u010d zato, ker so donosne, zavarovane, subvencionirane ali regulativno ugodne.<\/p>\n

Tu se poka\u017ee glavno vpra\u0161anje: ali si \u017eeli Evropa financirati razvoj ali predvsem ustvariti nove finan\u010dne trge? To dvoje ni isto. Financiranje stanovanjske gradnje, \u017eeleznic, energetskih omre\u017eij, industrijske prenove in tehnolo\u0161kih prebojev zahteva potrpe\u017eljiv kapital, javno koordinacijo, jasne sektorske strategije in institucije, ki znajo obvladovati dolgo ro\u010dnost. Ustvarjanje finan\u010dnih trgov zahteva standardizirane produkte, prenosljivost, likvidnost, primerljivost, ocene tveganja in izstopne mo\u017enosti. Prvo se za\u010dne pri vpra\u0161anju, kaj je treba zgraditi. Drugo pri vpra\u0161anju, kako narediti terjatev prodajno.<\/p>\n

Slovenija v prime\u017eu finan\u010dne vodovodne napeljave<\/p>\n

Slovenija bi morala to razpravo pozorno spremljati. Za majhno dr\u017eavo je privla\u010dno, da se sklicuje na evropske trge, evropske produkte in evropske sklade. Toda majhna dr\u017eava se mora vpra\u0161ati, ali si \u017eeli biti samo dobaviteljica prihrankov in prejemnica standardiziranih finan\u010dnih re\u0161itev ali si \u017eeli razviti lastno sposobnost usmerjanja kapitala. \u010ce doma\u010di depoziti, pokojninski prihranki, zavarovalna sredstva in javne finan\u010dne institucije nimajo jasne razvojne funkcije, jih bo prej ali slej organiziral nekdo drug \u2013 ne nujno zlonamerno, temve\u010d preprosto zato, ker kapital ne prena\u0161a praznega prostora.<\/p>\n

To ne pomeni zagovarjanja finan\u010dnega nacionalizma. Zapiranje prihrankov v nacionalne meje bi bilo za majhno odprto gospodarstvo nespametno. Enako nespametno je verjeti, da je vsaka \u010dezmejna mobilizacija \u017ee razvoj. Pravo vpra\u0161anje ni nacionalno ali evropsko, temve\u010d institucionalno: kdo dolo\u010da cilje, kdo izbira projekte, kdo nosi tveganje, kdo pobira provizije, kdo ima nadzor in kdo odgovarja dr\u017eavljanom. \u010ce so odgovori na ta vpra\u0161anja nejasni, se lahko za jezikom evropske konkuren\u010dnosti skriva zelo stara operacija: zasebno upravljanje donosov in javno pokrivanje izgub.<\/p>\n

Pravijo, da Evropa potrebuje ve\u010d nalo\u017eb. Da potrebuje tudi globlje finan\u010dne trge. Vendar si ne sme privo\u0161\u010diti, da bi investicijski problem reducirala na vpra\u0161anje finan\u010dne vodovodne napeljave. Ni dovolj \u00bbodma\u0161iti cevi\u00ab, \u010de ne vemo, kam voda te\u010de, kdo je lastnik omre\u017eja in kdo bo pla\u010dal poplavo. Evropski prihranki niso mrtev kapital, ki ga je treba re\u0161iti iz nacionalne ujetosti, temve\u010d so dru\u017ebeno premo\u017eenje, ki je nastalo v konkretnih dr\u017eavah, pravnih sistemih in \u017eivljenjskih zgodbah. Njihova evropska raba je lahko smiselna, vendar samo, \u010de je politi\u010dno utemeljena, demokrati\u010dno nadzorovana in razvojno usmerjena.<\/p>\n

Tretja pot: demokrati\u010dna nalo\u017ebena arhitektura<\/p>\n

Najve\u010dja nevarnost sedanjega reformnega vala ni v tem, da bi bil \u00bbevropski\u00ab, temve\u010d je v tem, da se predstavlja kot tehni\u010dni. Kadar se o oblasti nad prihranki govori kot o optimizaciji kapitalskih trgov, se politi\u010dno vpra\u0161anje prestavi v slovar strokovnjakov. Kadar se o prihodnjih pokojninah govori kot o investicijskem produktu, se socialna obljuba spremeni v tr\u017eno prilo\u017enost. Kadar se o javnih razvojnih ciljih govori kot o razredu finan\u010dnih sredstev, se dr\u017eava umakne iz razprave, a ostane v ozadju kot porok zadnje instance.<\/p>\n

\u010ce je to posredni poskus gradnje evropske zvezne dr\u017eave, ga je treba imenovati s pravim imenom. Evropa morda res potrebuje ve\u010d skupne zmogljivosti. Morda potrebuje tudi ve\u010d skupnega zadol\u017eevanja, ve\u010d skupnih nalo\u017ebenih instrumentov in mo\u010dnej\u0161e evropske institucije. Toda zvezna dr\u017eava se ne sme roditi kot stranski u\u010dinek reforme listinjenja. \u010ce ho\u010de Evropa postati politi\u010dno mo\u010dnej\u0161a, naj to pove politi\u010dno. \u010ce pa ho\u010de predvsem ustvariti nove poti za finan\u010dno industrijo, naj ne govori, da je to isto kot razvoj.<\/p>\n

Evropski problem ni, da je premo\u017eenje preve\u010d zasidrano, problem je, da Evropa \u0161e ni na\u0161la demokrati\u010dnega na\u010dina, na katerega bi zasidrano premo\u017eenje povezala z dolgoro\u010dnimi skupnimi cilji. Med nacionalno zaprtostjo in finan\u010dno razlastitvijo obstaja tretja mo\u017enost: javno usmerjena, razvojno disciplinirana in demokrati\u010dno nadzorovana evropska investicijska arhitektura. To bi bila prava razprava. Vse drugo je lahko le nova, uglajena oblika starega vpra\u0161anja: kdo bo iz prihodnosti naredil vrednostni papir in kdo bo na koncu ostal z ra\u010dunom?<\/p>\n

***<\/p>\n

Ddr. Neven Borak,\u00a0ekonomist in zgodovinar<\/p>\n

Prispevek je mnenje avtorja in ne izra\u017ea nujno stali\u0161\u010d uredni\u0161tva.\u00a0<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"V EU se oblikuje nov, obse\u017een finan\u010dni program. Ne pojavlja se ve\u010d le pod starim imenom \u00bbkapitalska unija\u00ab,…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":158688,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[3],"tags":[65,66,1410,25532,37,38],"class_list":["post-158687","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-evropa","tag-europe","tag-evropa","tag-gostujoce-pero","tag-neven-borak","tag-slovene","tag-slovenscina"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116916242864925719","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/158687","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=158687"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/158687\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/158688"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=158687"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=158687"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=158687"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}