{"id":158764,"date":"2026-07-14T06:07:13","date_gmt":"2026-07-14T06:07:13","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/158764\/"},"modified":"2026-07-14T06:07:13","modified_gmt":"2026-07-14T06:07:13","slug":"ranljivosti-in-medsebojne-odvisnosti-nikoli-ne-bo-mogoce-odpraviti","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/158764\/","title":{"rendered":"Ranljivosti in medsebojne odvisnosti nikoli ne bo mogo\u010de odpraviti"},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Manuela
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tManuela Zechner med predavanjem na Fakulteti za dru\u017ebene vede v Ljubljani, ki poletno \u0161olo politi\u010dne ekologije organizira skupaj z Dru\u0161tvom za sonaraven razvoj Focus. Mednarodna \u0161ola je v zadnjih dneh junija in prvih dneh julija potekala \u017ee \u0161esto leto zapored. Foto: MMC RTV SLO<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\tSpremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google<\/p>\n

\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

Razmisleki danske pedagoginje, raziskovalke in aktivistke Manuele Zechner, gostje leto\u0161nje Mednarodne poletne \u0161ole politi\u010dne ekologije, se gibljejo okoli mogo\u010dih odzivov na polikrizo, ki vklju\u010duje vedno ve\u010d vojn, podnebno krizo, biodiverzitetno krizo, krizo \u017eivljenjskih stro\u0161kov, nara\u0161\u010danje dohodkovne neenakosti … Prepri\u010dana je, da spremembe ti\u010dijo v nespektakularnih dejanjih, a v dol\u017enem priznavanju skozi zgodovino prezrtega skrbstvenega dela in v spo\u0161tljivi obravnavi ljudi, ki ga opravljajo. V nekem trenutku vsi potrebujemo pomo\u010d, skrb, nego, a je tovrstna “ranljivost” v zahodnih dru\u017ebah pogosto razumljena kot nekaj slabega, kot te\u017eava, ki jo je treba odpraviti, ali pa svoje potrebe zadovoljiti na trgu, ne pa z “odvisnostjo” od drugih ljudi. “In tako sta ranljivost in medsebojna odvisnost razumljeni kot nekaj negativnega. (…) A pravzaprav sta ranljivost in medsebojna odvisnost vir na\u0161e mo\u010di. Ranljivost je, \u010de jo razumemo pozitivno, v osnovi zmo\u017enost, da nas nekaj lahko prizadene in vpliva na nas. Pomeni, da se lahko spreminjamo,” poudarja avtorica, s katero smo se pogovarjali na za\u010detku julija.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n

Njena knjiga The Plot is on Fire: Care Struggles after Progress, Plantation and Patriarchy (Zemlja v plamenih: Skrbstveni boji onkraj napredka, planta\u017e, patriarhata, op. a.) je letos iz\u0161la pri zalo\u017ebi Pluto Press. Sicer pa je Manuela Zechner soustanoviteljica \u0161ole Common Ecologies, ustvarja podcast Earthcare Fieldcast in sodeluje s Centrom za uporabno ekolo\u0161ko mi\u0161ljenje na Univerzi v K\u00f8benhavnu. <\/p>\n

Zato ljudje postajajo vse bolj kriti\u010dni do govora o podnebnih spremembah. Ob\u010dutek imajo, da jih nekdo izkori\u0161\u010da in da ti ukrepi pravzaprav ne potekajo v njihovem interesu. Do neke mere je to nezadovoljstvo upravi\u010deno, te\u017eava je, da njihovo nezadovoljstvo zelo pogosto izkoristi skrajna desnica.<\/p>\n

–<\/p>\n

V prvih vrsticah knjige The Plot is on Fire zapi\u0161ete: “Marsikaj propada, je po\u0161kodovano, ali pa le\u017ei v ru\u0161evinah \u2026 Vojna, pandemije, fa\u0161isti\u010dne politike in ekolo\u0161ki zlom. Pok, pok, pok \u2013 si sledijo podobe razbitega sistema.” Je to svet, v katerem \u017eivimo? Ali je svet, kot ga poznamo, v plamenih?<\/p>\n

Mislim, da se je stanje, odkar sem napisala knjigo, \u0161e nekoliko poslab\u0161alo. Zdaj imamo \u0161e eno vojno jasno na obzorju. Veliko stvari se je spremenilo v zelo kratkem obdobju. Okoli leta 2019 smo se za\u010deli zavedati resnosti podnebne krize, nakar nas je doletel covid-19, ki je bil neke vrste posledica podnebne in biodiverzitetne krize. Med epidemijo so se zgodile dramati\u010dne spremembe v na\u010dinu dela, predvsem z digitalizacijo in delom od doma. Vzpostavile so se spremembe, povezane s tehnolo\u0161kimi korporacijami, ki so znale izkoristiti pandemijo kot prilo\u017enost za vzpostavitev novih trgov, kar je z delom na daljavo pripeljalo do ve\u010dje odvisnosti od njihovih izdelkov. Komaj smo zajeli sapo po pandemiji, \u017ee je sledil vzpon skrajne desnice z administracijo Donalda Trumpa, s protiudarom fosilno-mo\u0161kostne politike (ang. petromasculinity), kot jo poimenuje politologinja Cara New Dagget. Ta politika se je povezala s tehnolo\u0161kimi velikani, za katere smo dolgo mislili, da so liberalni in prodemokrati\u010dni, a se je izkazalo, da so se z veseljem spajda\u0161ili s profa\u0161isti\u010dnimi vladami.<\/p>\n

Hkrati smo pri\u010da popolnoma novemu valu preobrazbe dela, pa tudi vojskovanja, ki jih prina\u0161ata umetna inteligenca in strojno u\u010denje. Vse skupaj pa poteka zelo hitro. Mislim, da je vse to tudi simptom dolo\u010denega kriznega trenutka \u2013 krize kapitalizma in na\u010dina, kako mora ta sistem nenehno ustvarjati dobi\u010dek ter kopi\u010diti kapital. Za nami je desetletje precej drasti\u010dnih sprememb, ki zahtevajo veliko premisleka in na katere se ljudje po svojih najbolj\u0161ih mo\u010deh odzivajo \u2013 v razli\u010dnih delih sveta, znotraj lokalnih gibanj, pa tudi v raziskovanju, izobra\u017eevanju in drugod.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tSorodna novica
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tKai Heron o la\u017enem obilju: Svet je organiziran tako, da proizvajamo stvari, ki jih ne potrebujemo<\/a><\/p>\n

Pred nekaj tedni je svet dobil prvega bilijonarja. Ali tudi to ponazarja katastrofalnost stanja, v katerem smo se zna\u0161li?<\/p>\n

Zagotovo. Liberalna demokracija je skrhana. Liberalizem se krha kot ideologija in hkrati kot ekonomski okvir, a predvsem kot ideologija. Na eni strani ga napada skrajna desnica, na drugi strani pa postaja o\u010ditno, da ne zagotavlja ve\u010d verodostojnega okvira za resni\u010den ekolo\u0161ki prehod.<\/p>\n

\u010ce pogledamo, kako se izvajajo neoliberalne politike in kak\u0161ne posledice imajo za skupnosti, postane to \u0161e toliko o\u010ditnej\u0161e. Ljudje postajajo vse bolj kriti\u010dni tudi do diskurzov zelenega prehoda in do na\u010dina, kako so si kapitalisti\u010dni akterji prisvojili podnebno krizo oziroma jo spremenili v prilo\u017enost za ustvarjanje dobi\u010dka, ne da bi se zares lotili poglavitnih vzrokov za njen nastanek. Zato ljudje postajajo vse bolj kriti\u010dni do govora o podnebnih spremembah. Ob\u010dutek imajo, da jih nekdo izkori\u0161\u010da in da ti ukrepi pravzaprav potekajo v njihovem interesu. Do neke mere je to nezadovoljstvo upravi\u010deno, te\u017eava je, da njihovo nezadovoljstvo zelo pogosto izkoristi skrajna desnica.<\/p>\n

Pri\u010da smo torej krizi liberalizma, imamo podnebno krizo, hkrati pa je v krizi tudi prostor, v katerem \u017eivimo. Izkori\u0161\u010danje naravnih virov je vse bolj intenzivno, vse ve\u010d je razli\u010dnih nalo\u017ebenih projektov in gradnje obse\u017ene infrastrukture, ki pogosto najbolj prizadene \u017eivljenjski prostor pode\u017eelske in primestne skupnosti.<\/p>\n

Omenili ste zeleni prehod. Ali evropski zeleni dogovor razumete kot del ekonomskega sistema, ki nas je pripeljal v obstoje\u010do krizo, ali vendarle predstavlja mo\u017enost spremembe? In kako kriti\u010dno govoriti o zelenem prehodu, ne da bi stopili na stran skrajne desnice in zanikovalcev \u010dlove\u0161ke odgovornosti za podnebne spremembe?<\/p>\n

Kot pri vsakem politi\u010dnem projektu so tudi v zeleni dogovor vklju\u010deni ljudje z razli\u010dnimi nameni in razli\u010dnimi ozadji. Gre za prostor razli\u010dnih interesov in zdi se mi pomembno, da razumemo, da so vanj vklju\u010deni tudi kapitalski interesi. Hkrati pa v njem sodelujejo tudi ljudje, ki prihajajo iz nevladnih organizacij in skupnosti, ki v tem vidijo mo\u017enost za uresni\u010ditev pravi\u010dnega prehoda.<\/p>\n

A mislim, da zeleni dogovor ne more dose\u010di resni\u010dne preobrazbe, \u010de ne postavi pod vpra\u0161aj potrebe po ustvarjanju dobi\u010dka in nenehni gospodarski rasti, ki zahtevata ve\u010d in ve\u010d porabe energije. \u010ce ne odpremo tega temeljnega vpra\u0161anja, potem je zeleni prehod v resnici le krinka. Krinka za nara\u0161\u010dajo\u010de svetovno povpra\u0161evanje po energiji, ki fosilnih goriv dejansko sploh ne opu\u0161\u010da, \u010deprav je prav to osrednja obljuba oziroma cilj tega projekta.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tSorodna novica
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t“Epidemija je razkrila, da sta mo\u010d in bogastvo izjemno nepravi\u010dno porazdeljena”<\/a><\/p>\n

\u010ce na\u0161e odvisnosti od fosilnih goriv in energetskih potreb, ki jih ustvarja dana\u0161nji na\u010din \u017eivljenja, ne moremo postaviti pod vpra\u0161aj, \u010de si ne znamo zamisliti, kako porabo energije tudi zmanj\u0161ati \u2013 ne le iskati novih virov zanjo \u2013 potem se v resnici ne lotevamo prave te\u017eave. \u0160e naprej bomo uni\u010devali na\u0161 svet in njegove ekosisteme. Najbolj se bodo okoristile interesne skupine, ki ustvarjajo dobi\u010dke z novimi tehnologijami in nalo\u017ebami v razli\u010dne oblike proizvodnje energije iz obnovljivih virov. Obenem pa bodo naftni lobi in velika podjetja, ki temeljijo na fosilnih gorivih, ostali prisotni in vplivni. Mislim, da si ne \u017eelimo tak\u0161ne prihodnosti.<\/p>\n

V svoji knjigi veliko pi\u0161ete o pomenu medsebojne odvisnosti in ranljivosti. Kako sta medsebojna odvisnost in ranljivost razumljeni v sodobni dru\u017ebi?<\/p>\n

Ranljivost je razumljena kot nekaj slabega, kot te\u017eava, nekaj, kar je treba odpraviti. Medtem ko naj bi liberalne demokracije ljudem zagotovile svobodo odlo\u010danja, hkrati izhajajo iz predstave o posamezniku. Posameznik kot prototip je vzoren politi\u010dni subjekt in ni odvisen od drugih. Svoje potrebe naj bi zadovoljeval na trgu, ne pa s pomo\u010djo, z “odvisnostjo” od drugih ljudi. In tako sta ranljivost in medsebojna odvisnost razumljeni kot nekaj negativnega. A \u010de pogledamo iz feministi\u010dne ali ekolo\u0161ke perspektive, ugotovimo, da je na\u0161 obstoj utemeljen na medsebojni odvisnosti. Ranljivosti nikoli ne bo mogo\u010de odpraviti. Pravzaprav sta ranljivost in medsebojna odvisnost vir na\u0161e mo\u010di. Ranljivost je, \u010de jo razumemo pozitivno, v osnovi zmo\u017enost, da nas nekaj lahko prizadene in vpliva na nas (in vedno nekaj vpliva na nas). Pomeni, da se lahko spreminjamo.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Manuela
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tManuela Zechner. Foto: MMC RTV SLO<\/p>\n

Ko govorimo o ranljivosti in soodvisnosti, neizogibno pridemo do “skrbi”, “nege”, “oskrbe” (ang. care). Opirate se na definicijo “skrbi”, ki je razdeljena na pet razli\u010dnih faz. Jih lahko podrobneje opi\u0161ete?<\/p>\n

Izraz “skrb” uporabljamo zelo pogosto in ima tudi mo\u010dno moralno te\u017eo. Z njim veliko opletamo v ogla\u0161evanju. Uporabljamo ga v povezavi s podnebno krizo, kjer ljudje slutijo, da je nekaj narobe, potem imajo ob\u010dutek, da se z njo nekdo ukvarja. Da se danes izraz “skrb” uporablja tako pogosto in na najrazli\u010dnej\u0161ih podro\u010djih, po mojem mnenju ka\u017ee tudi na to, da si ljudje \u017eelijo, da bi bile dolo\u010dene te\u017eave v dru\u017ebi vsaj prepoznane.<\/p>\n

Skozi zgodovino je Cerkev npr. skrb instrumentalizirala kot dobrodelnost, do \u010desar smo lahko kriti\u010dni v smislu, da je s tem ljudi postavila v odvisnost, ne da bi imeli mo\u017enost sami odlo\u010dati, kako naj bo zanje poskrbljeno. Feministi\u010dno razumevanje skrbi se zato ukvarja tudi z razmerji mo\u010di in s tem, kako je bil pojem skrbi v preteklosti uporabljen za podrejanje dolo\u010denih dru\u017ebenih skupin. Podobno se lahko zgodi v odnosih znotraj dru\u017eine. Ko za nekoga skrbite, z njim lahko manipulirate ali pa z njim ravnate zelo slabo. “Skrb” je, \u010deprav zveni zelo pozitivno in dobronamerno, namre\u010d tesno povezana tudi s (pre)mo\u010djo. Zato pogosto poudarjam, da se moramo vpra\u0161ati, kaj pomeni “skrbeti” (izvajati oskrbo ali nego, op. a.) in kaj pomeni prejemati “oskrbo” na na\u010din, ki nam ustreza, kot bi si \u017eeleli. To ne pomeni, da moramo “skrbeti ve\u010d”, to je prelahko. Razmi\u0161ljati moramo o tem, na kak\u0161en na\u010din \u017eelimo “skrbeti” in predvsem skrb razumeti kot politi\u010dno vpra\u0161anje.<\/p>\n

Pri tem rada uporabljam okvir petih stopenj skrbi, ki ga je v knjigi Moral Boundaries: A Political Argument for an Ethic of Care razvila Joan Tronto. Prva stopnja je trenutek, ko nam “postane mar” (ang. caring about), ko prepoznamo, da obstaja te\u017eava ali potreba, ki bi jo morali razre\u0161iti. Druga stopnja je, ko za te\u017eavo “poskrbimo” z gesto ali z dejanjem (ang. taking care of), otroku na primer zamenjamo plenico, nekomu prinesemo kozarec vode. Tretja stopnja predstavlja trajno izvajanje skrbi (ang. caregiving), ko se te\u017eave lotimo sistemati\u010dno in razmi\u0161ljamo o dolgoro\u010dnem zadovoljevanju potreb nekoga, ki potrebuje oskrbo, vzpostavimo sistem, ki omogo\u010da trajno skrb. Gre za neprekinjeno, vsakodnevno opravljanje dela skrbi, ki so ga skozi zgodovino ve\u010dinoma opravljale \u017eenske ter druge izkori\u0161\u010dane in zatirane dru\u017ebene skupine. Pogosto je bilo razumljeno kot “umazano delo” in ni bilo nikoli ustrezno ovrednoteno \u2013 ne ekonomsko ne dru\u017ebeno.<\/p>\n

Kar me zanima, je, kako se skrb organizira znotraj skupnosti. Seveda je pomembno, da so nekatere oblike skrbi na voljo tudi kot javna ali pla\u010dana storitev oziroma da jih lahko nudijo ljudje, ki niso del na\u0161e skupnosti. Povsem razumljivo je tudi, da si nekdo ne \u017eeli, da bi zanj skrbeli njegovi najbli\u017eji dru\u017einski \u010dlani, saj so lahko v teh odnosih prisotna razli\u010dna razmerja mo\u010di, ali pa gre za \u010disto prakti\u010dne razloge. Ljudje bi morali imeti mo\u017enost, da nekako soustvarjajo te odnose skrbi, in sicer znotraj skupnosti in infrastrukture, ki je bli\u017eje javnim modelom.<\/p>\n

\u010cetrta stopnjo pa lahko razumemo kot drugo stran tretje faze, gre za prejemanje skrbi (ang. care receiving), kadar smo v polo\u017eaju, ko smo mi tisti, ki potrebujemo in prejemamo oskrbo. To je v resnici zelo pomembno, saj prejemanje oskrbe pogosto razumemo kot nekaj pasivnega, a je lahko zelo dejavno. \u010ce izvajanje oskrbe zahteva veliko znanja in spretnosti \u2013 in ga je mogo\u010de opravljati dobro ali slabo, pri \u010demer je zelo pomembno, da ljudje vedo, kaj po\u010dnejo \u2013, tudi prejemanje oskrbe zahteva dolo\u010deno znanje in spretnosti. Da znamo drugim sporo\u010diti svoje potrebe, postaviti meje in oblikovati svojo mre\u017eo oskrbe oziroma podpore. Zdi se mi, da mlaj\u0161e generacije to precej dobro razumejo, predvsem to, kako jasno izraziti svoje potrebe. Med drugim to pomeni, da znamo prepoznati toksi\u010dne odnose. Peta stopnja skrbi po modelu Joan Tronto pa se ukvarja z idejo \u0161ir\u0161ega razumevanja skrbi, skrbeti skupaj (caring with). Ko skrb ni ve\u010d omejena le na na\u0161e neposredno okolje, temve\u010d vklju\u010duje tudi empatijo in solidarnost do ljudi, ki \u017eivijo drugje ali so v druga\u010dnih \u017eivljenjskih okoli\u0161\u010dinah.<\/p>\n

Omenili ste, da skrb za najranljivej\u0161e, otroke, starej\u0161e in bolne, najve\u010dkrat kot nevidno in nepla\u010dano delo \u0161e vedno opravljajo \u017eenske. Ali podpirate boj \u017eensk za pla\u010dilo in priznanje tega dela in ne nazadnje boj za pravico, da \u017eenske del, ki izhajajo iz skrbi, ne opravljajo?<\/p>\n

To je dobro vpra\u0161anje. V sedemdesetih letih je bila, predvsem v ZDA, znana kampanja “pla\u010de za gospodinjsko delo”, v okviru katere so feministke zahtevale pla\u010dilo za delo, ki so ga opravile doma. Pobuda se v\u010dasih razume povsem dobesedno, kot zahteva po pla\u010dilu, a v resnici je \u0161lo za politi\u010dno kampanjo, namenjeno ozave\u0161\u010danju in provokaciji. Nekatere liberalnej\u0161e oziroma neoliberalne feministke menijo, da bi bilo treba skrb preprosto pripeljati na trg in jo obravnavati kot vsako drugo pla\u010dano delo.<\/p>\n

Sama zagovarjam druga\u010den pristop in mislim, da je to tudi prevladujo\u010de stali\u0161\u010de znotraj feministi\u010dnega gibanja. Ne gre za to, da bi morali odpraviti medosebne, neformalne odnose skrbi, ki ne vklju\u010dujejo denarja. Predvsem bi morali ljudem omogo\u010diti, da te odnose oblikujejo tako, kot si \u017eelijo. Torej na na\u010din, ki ga do\u017eivljajo kot pravi\u010dnega in smiselnega. Zgolj postaviti skrb na trg, tega ne zagotavlja. Izku\u0161nje nam ka\u017eejo, da ko skrb postane tr\u017eno blago, se zgodi predvsem to, da so tisti, ki opravljajo skrbstveno delo, zelo slabo pla\u010dani in delajo v izjemno te\u017ekih razmerah. Hkrati to vpliva tudi na kakovost izvedene oskrbe. Pred kratkim sem se pogovarjala s sindikalistom, ki mi je pripovedoval o skrbstvenem sektorju v \u0160paniji. Dejal je, da so dobi\u010dki, ki jih ustvarjajo na primer domovi za starej\u0161e, tako visoki, da je kar te\u017eko verjeti.<\/p>\n

Kar me zanima, je, kako se skrb organizira znotraj skupnosti. Seveda je pomembno, da so nekatere oblike skrbi na voljo tudi kot javna ali pla\u010dana storitev oziroma da jih lahko nudijo ljudje, ki niso del na\u0161e skupnosti. Povsem razumljivo je tudi, da si nekdo ne \u017eeli, da bi zanj skrbeli njegovi najbli\u017eji dru\u017einski \u010dlani, saj so lahko v teh odnosih prisotna razli\u010dna razmerja mo\u010di, ali pa gre za \u010disto prakti\u010dne razloge. Ljudje bi morali imeti mo\u017enost, da nekako soustvarjajo te odnose skrbi, in sicer znotraj skupnosti in infrastrukture, ki je bli\u017eje javnim modelom.<\/p>\n

Kmeta si obi\u010dajno predstavljamo kot belega mo\u0161kega na traktorju. V resnici pa je ve\u010dina ljudi, ki opravlja kmetijska dela, migrantskih delavcev. V Evropi so ve\u010dinoma oni tisti, ki pobirajo pridelek. A ko govorimo o kmetih, nikoli ne pomislimo na mo\u0161kega, ki prihaja iz Banglade\u0161a, ali na \u017eensko iz Maroka.<\/p>\n

Zakaj skrbstvena dela ostajajo tako podcenjena in slabo pla\u010dana?<\/p>\n

Najkraj\u0161i in najhitrej\u0161i odgovor je: patriarhat. \u017denske so bile skozi zgodovino v razli\u010dnih dru\u017ebah ve\u010dinoma podrejene, imele so manj pravic. Enako je veljalo za su\u017enje oziroma za ljudi, ki so imeli opravka z “reprodukcijo \u017eivljenja”, torej za tiste, ki so skrbeli za otroke in delavce zunaj tovarne. (Naj spomnim, da angle\u0161ki izraz za su\u017enja, slave, izhaja iz besede slavic oziroma slovanski. Izkori\u0161\u010danje ljudi ne poteka le na podlagi spola in barve ko\u017ee, temve\u010d tudi na podlagi drugih etni\u010dnih in geografskih zna\u010dilnosti). Seveda so obstajale izjeme, vendar so ti ljudje praviloma imeli manj mo\u010di.<\/p>\n

Tako je ostalo tudi v na\u0161ih, \u0161e vedno precej patriarhalnih dru\u017ebah. Z nastankom mest, razvojem kapitalizma in s prevlado pla\u010danega dela kot osrednjega dru\u017ebenega modela, so zunaj tovarn morali ostati ljudje, ki so “reproducirali” delavce, torej skrbeli za otroke, in ljudje, ki so pridelovali hrano. Da bi kapitalizem deloval, je bilo zelo pomembno, da ta dela ostanejo zastonjska, ali vsaj zelo poceni, sicer od delavcev ne bi bilo nobenega profita. Skrbstveno delo je moralo ostati nepla\u010dano, podcenjeno, ali celo nevidno, da je bilo “produktivno” delo lahko poceni. Pogosto je bilo razumljeno celo kot nekaj umazanega.<\/p>\n

Danes veliko skrbstvenih del opravijo priseljenci, tuji delavci, ki za nizka pla\u010dila opravljajo ta “umazana” dela, povezana z oskrbo, nego. <\/p>\n

O skrbi imamo v\u010dasih nekoliko romanti\u010dno predstavo. Na primer predstavo nuklearne dru\u017eine in matere, ki skrbi za svoje otroke. Znotraj dru\u017ein ta predstava morda \u0161e ustreza realnosti, na dru\u017ebeni ravni, na trgu pa skrbstvena dela v veliki meri zagotavljajo priseljenci. Podobno razmi\u0161ljamo o kmetih. Zelo me zanima povezava med skrbjo, ljudmi in na\u010dinom, kako se prehranjujemo ter kako so ti procesi povezani z ekosistemi. Kmeta si obi\u010dajno predstavljamo kot belega mo\u0161kega na traktorju. V resnici pa je ve\u010dina ljudi, ki opravlja kmetijska dela, migrantskih delavcev. V Evropi so ve\u010dinoma oni tisti, ki pobirajo pridelek. A ko govorimo o kmetih, nikoli ne pomislimo na mo\u0161kega, ki prihaja iz Banglade\u0161a, ali na \u017eensko iz Maroka. Ko govorimo o delu v kmetijstvu ali skrbstvenih delih, ki nastopajo na trgu, naletimo na \u0161tevilna protislovja. Vpra\u0161ati se moramo, kdo pravzaprav skrbi za nas? Kako lahko mi poskrbimo za tiste, ki skrbijo za na\u0161a \u017eivljenja in ali sploh cenimo njihovo delo? V doma\u010dem okolju se pogosto vzpostavijo patriarhalni odnosi, v katerih so \u017eenske izkori\u0161\u010dene. Na trgu pa je to dvojno prisotno, ljudje so obenem rasizirani in hkrati izkori\u0161\u010dani zaradi svojega spola, torej kot \u017eenske in\/ali kot priseljenci.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tSorodna novica
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tMaroko postaja ciljna dr\u017eava za afri\u0161ke migrante, ki omogo\u010dajo kmetijsko proizvodnjo za evropski trg<\/a><\/p>\n

V knjigi se precej razpi\u0161ete o domnevnih protislovjih, ki naj bi dolo\u010dala na\u0161e razumevanje sveta. Pravkar ste omenili razkorak med na\u0161o predstavo kmeta in realnostjo. Katera so ta toga protislovja, od kod prihajajo te binarne delitve?<\/p>\n

Ena od teh dvojic, ki sem jo \u017ee omenila, se nana\u0161a na razumevanje produkcije, proizvodnje na eni strani in reprodukcije na drugi. (Mi\u0161ljeni sta tako biolo\u0161ka reprodukcija oziroma rojevanje otrok kot dru\u017ebena reprodukcija, ki se nana\u0161a na vzdr\u017eevanje dru\u017einskih \u010dlanov in delovne sile s kuhanjem, \u010di\u0161\u010denjem, vzgojo otrok in skrbjo za starej\u0161e in jo opravljajo predvsem \u017eenske, op. a.) Na\u0161a kapitalisti\u010dna gospodarstva so mo\u010dno osredoto\u010dena na proizvodnjo. Ljudje, ki opravljajo pla\u010dano delo, veljajo za “produktivne”. Medtem ko vsi preostali ostajajo nevidni, ali pa se nanje gleda, kot da ne po\u010dnejo ni\u010desar, v\u010dasih so celo ozna\u010deni za lene. V resnici pa opravljajo klju\u010dno delo \u2013 ustvarjanja in ohranjanja \u017eivljenja. Zato je ta delitev med produktivnim in reproduktivnim delom problemati\u010dna. Na novo bi morali premisliti odnos med njima in tudi o ekonomiji za\u010deti razmi\u0161ljati druga\u010de.<\/p>\n

Drugo, nekoliko bolj kompleksno protislovje, obstaja med napredkom in tradicijo, med progresivnimi in konservativnimi pogledi. Danes, ko znanstveno-tehnolo\u0161ki kapitalizem uni\u010duje planet, ko smo pri\u010da grozljivim, novim na\u010dinom vojskovanja, za\u010denjamo spoznavati, da ne gre za napredek, kot smo si ga neko\u010d predstavljali ali \u017eeleli. Ni\u010d ve\u010d ni povezan z demokracijo \u2026<\/p>\n

Ali z obljubo o bolj\u0161em \u017eivljenju?<\/p>\n

Tako je. Ti pojmi stojijo vse bolj vsaksebi. Tudi pojem “dobrega \u017eivljenja”, ki ga omenjate, in je utemeljen na staroselskih filozofijah \u2026 Kak\u0161no bi lahko bilo \u017eivljenje, ki ni utemeljeno na znanstveno-tehnolo\u0161kem napredku, temve\u010d bi se opiralo na dru\u017ebene vire in druga\u010dne vrste podpore in pomo\u010di? Vse bolj postaja jasno, da razli\u010dica napredka, kot so nam jo prodali, za marsikoga ni ve\u010d privla\u010dna. \u0160tevilni nosijo breme tega napredka, bodisi se spoprijemajo z rudarskimi projekti pred svojim pragom, s pomanjkanjem vode ali s pove\u010danim \u0161tevilom obolenj za rakom zaradi industrijskih obratov. Ob\u010dutek imajo, da jih nih\u010de ne poslu\u0161a, da niso pomembni in da ta vizija napredka ni namenjena njim.<\/p>\n

Prav tu pa pogosto nastopi skrajna desnica, ki obljublja vrnitev v idealizirano, patriarhalno preteklost, ki se predstavlja kot \u010das, v katerem ni bilo nobenih te\u017eav. Tako se spodbuja vra\u010danje k zelo problemati\u010dni, toksi\u010dni obliki konservativizma. Skrajno desnico pa pri tem mo\u010dno podpirajo razli\u010dni kapitalski interesi in njim podrejen me\u0161\u010danski razred. A preve\u010d preprosto bi bilo re\u010di, da so volivci skrajne desnice zlobni ali neumni. Pravi izziv je, da se vpra\u0161amo, zakaj je toliko ljudi prenehalo verjeti v liberalno obljubo napredka? Ali lahko ponudimo alternativo temu idealiziranemu in ksenofobnemu nagovarjanju skrajne desnice? Vpra\u0161ati se moramo tudi, zakaj ljudje v\u010dasih \u017eelijo ohraniti svoje tradicije. Razlikovati moramo med vsemi temi pojavi, kar je zapleteno delo, polno protislovij, a morda je prav to tisto, kar moramo opraviti.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tSorodna novica
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t“Ni vpra\u0161anje, ali ho\u010demo zeleno vojsko, vpra\u0161anje je, ali ho\u010demo vojne v odgovor na podnebno krizo”<\/a><\/p>\n

V knjigi omenjate, da skrajna desnica in kapital resda pridobivata mo\u010d, a tudi s pomo\u010djo “mikrofa\u0161izma na\u0161ega urbano-bur\u017eoaznega mi\u0161ljenja”. Kaj ste mislili s tem?<\/p>\n

Mesta so, zgodovinsko gledano, postala sredi\u0161\u010da mo\u010di na ra\u010dun “zunanjega prostora”, ki jih je od nekdaj oskrboval s hrano, z delovno silo, s surovinami in naravnimi viri. Mesta nikoli niso mogla obstati sama zase, a so kljub temu postala sredi\u0161\u010da mo\u010di, ki so se predstavljala kot samozadostna in hkrati nekako superiorna. Prebivalci mest pogosto \u017eivimo v prepri\u010danju, da prav mi predstavljamo prihodnost. Za nami je dolga zgodovina iz\u010drpavanja pode\u017eelja, na katero se pogosto gleda kot na obmo\u010dja brez prihodnosti. Kar je seveda protislovno, saj brez sveta zunaj mest ne bomo imeli hrane in drugih dobrin, od katerih je odvisno na\u0161e \u017eivljenje. Tu velja podoben princip kot pri skrbstvenem delu, saj mesto tudi brez dru\u017ebene reprodukcije ne more obstati. Veliko arogance je v dojemanju nas samih, ki \u017eivimo v mestih, saj pogosto ne prepoznamo neenakih razmerij mo\u010di med prebivalci mest in pode\u017eelja. Lahkotno se posmehujemo te\u017eavam pode\u017eelskega prebivalstva in re\u0161itvam, ki jih predlagajo in se nam zdijo ne najbolj\u0161e in sumljive. Medtem ko bi morali biti tam in ponuditi druga\u010dne re\u0161itve. \u010ce nikoli ne pogledamo onkraj mesta, onkraj pla\u010danega dela in t. i. produktivnega sektorja, \u010de prezremo ekosisteme in skupnosti zunaj mest in jih za\u010dnemo jemati kot samoumevne, kot nekaj, kar lahko zgolj izkoristimo, ker smo bolj\u0161i od njih, potem ne smemo biti presene\u010deni, da se ljudje zunaj mest obra\u010dajo proti “nam” in “na\u0161im” liberalnim vrednotam.<\/p>\n

V resnici na pode\u017eelju obstaja veliko nerasisti\u010dnih, neizkori\u0161\u010devalskih na\u010dinov organiziranja \u017eivljenja. Prav tako obstajajo na\u010dini sodelovanja med mesti in pode\u017eeljem, ki ne temeljijo zgolj na iz\u010drpavanju, temve\u010d na medsebojnem sodelovanju. Obstajajo \u0161tevilne re\u0161itve, zato te\u017eava ni toliko tehni\u010dne ali organizacijske narave, temve\u010d predvsem v tem, kam usmerjamo svojo pozornost.<\/p>\n

Med epidemijo se je zelo dobro izkazalo, da ob\u010dutek varnosti pomeni, da lahko potrka\u0161 na sosedova vrata, ko potrebuje\u0161 pomo\u010d, da ve\u0161, da lahko nekoga pokli\u010de\u0161, ali pa, da bo nekdo poklical tebe in preveril, kako si. To je nekaj povsem drugega kot “varovanje”, ki pomeni, da ima\u0161 sklenjeno pogodbo z varnostnim podjetjem, ki nadzoruje tvoje varnostne kamere.<\/p>\n

Zanimivo se mi je zdelo va\u0161e razlikovanje med pojmoma varovanje (ang. security, mi\u0161ljeno tudi kot organizirana obramba in za\u0161\u010dita) in varnost (ang. safety, v smislu socialne varnosti, ob\u010dutka varnosti v medsebojnih odnosih itd.). Kak\u0161na je razlika med njima?<\/p>\n

V \u010dasu, ki ga nekateri opisujejo kot polikrizo, imamo ob\u010dutek, da se svet okrog nas podira. Po\u010dutimo se negotovo in na neki na\u010din izpostavljeno nevarnosti. Zdi se nam, da se lahko zgodi kar koli. Poleg tega pa ljudje postajajo tudi vse revnej\u0161i. Pomemben del ozadja te situacije je dejstvo, da se razkorak med bogatimi in revnimi danes izjemno hitro pove\u010duje. \u0160tevilni se te\u017eko prebijejo iz meseca v mesec. \u010ce poenostavim, obstajata dva razli\u010dna odgovora na to stanje.<\/p>\n

Prvi je neoliberalno-tehnolo\u0161ki odgovor, ki temelji na varovanju (security) in izhaja iz izra\u010dunavanja ter statisti\u010dne ocene tveganja. Logika je pribli\u017eno tak\u0161na: zavarovali vas bomo. Kupite lahko razli\u010dna zavarovanja, izdelke ali storitve, ki vas bodo obvarovala pred razli\u010dnimi zunanjimi gro\u017enjami, pred katerimi se lahko za\u0161\u010ditite z razli\u010dnimi tehnologijami, pa tudi z vojsko. Gre za za\u0161\u010dito od znotraj navzven. Tak\u0161no logiko trenutno zaznavamo tudi v rasisti\u010dnih in vojnohujska\u0161kih narativih prete\u017eno mo\u0161kih politi\u010dnih voditeljev.<\/p>\n

Drugi odgovor pa lahko podamo skozi pojem varnosti in z druga\u010dnim na\u010dinom razmi\u0161ljanja o krizi. Klju\u010dna te\u017eava ni ve\u010d neka zunanja gro\u017enja, temve\u010d vpra\u0161anje, kako ustvariti razmere, v katerih bomo lahko vsi solidno \u017eiveli. V tem primeru se manj ukvarjamo s “sovra\u017enikom” in ve\u010d s sistemom in skupnostjo, v kateri \u017eivimo. Ob\u010dutek varnosti tako ne temelji na izra\u010dunih tveganja ali na izdelku, ki ga lahko kupimo, ampak na odnosih, ki jih gradimo z drugimi ljudmi, na podpori, ki jo zagotavlja skupnost, in na zavedanju, da se lahko drug na drugega zanesemo.<\/p>\n

Tak\u0161na varnost ni nekaj, kar bi lahko statisti\u010dno izra\u010dunali ali voja\u0161ko ubranili. Med epidemijo se je zelo dobro izkazalo, da ob\u010dutek varnosti pomeni, da lahko potrka\u0161 na sosedova vrata, ko potrebuje\u0161 pomo\u010d, da ve\u0161, da lahko nekoga pokli\u010de\u0161, ali pa, da bo nekdo poklical tebe in preveril, kako si. To je nekaj povsem drugega kot “varovanje”, ki pomeni, da ima\u0161 sklenjeno pogodbo z varnostnim podjetjem, ki nadzoruje tvoje varnostne kamere.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\"\/
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t“Prepping” je svetovno gibanje, ki se pripravlja na mo\u017enost, da bo dru\u017eba \u2013 delno ali v celoti \u2013 propadla. Med drugim vklju\u010duje kopi\u010denje zalog hrane in pridobivanje ve\u0161\u010din, potrebnih za samostojno pre\u017eivetje. Foto: MMC RTV SLO<\/p>\n

Na predavanju ste omenili pojav, ki se imenuje “prepping”, gre za gibanje, ki spodbuja pre\u017eivitveno pripravljenost. Po drugi strani tudi va\u0161a knjiga deluje kot manifest, kot priro\u010dnik, kako pre\u017eiveti v svetu, ki propada. Kje vidite glavne bitke, izzive za prihodnost?<\/p>\n

“Prepping” je pristop, ki se osredoto\u010da predvsem na pripravljenost posameznika ali manj\u0161e skupnosti, ki se opredeljuje po strogih merilih etni\u010dne oziroma nacionalisti\u010dne pripadnosti. To nas seveda ne pripelje nikamor. Tak\u0161no razmi\u0161ljanje nas ohranja ujete v binarnih na\u010dinih razmi\u0161ljanja, v delitvah na prijatelja in sovra\u017enika, v delitvah, ki nam onemogo\u010dajo, da bi sistem videli kot celoto, ga kot takega spremenili oziroma preoblikovali tako, da bo v njem lahko sodeloval vsakdo.<\/p>\n

Skrb je zelo vsakdanja in nespektakularna. In ravno v tej nespektakularnosti se skriva mo\u010d za izgradnjo \u017eelene trajnostne prihodnosti. <\/p>\n

Mislim, da se moramo boriti na vseh ravneh, na medosebni ravni, v manj\u0161ih in ve\u010djih skupinah, pa tudi v bolj abstraktnih oblikah skupnosti, kot so, denimo, dr\u017eava ali mednarodna raven in mednarodne organizacije. Zelo pomembno je, da prepoznamo povezave med temi ravnmi in ne sprejemamo rasizma ali toksi\u010dnih oblik izkori\u0161\u010danja ne v vsakdanjih odnosih ne na vi\u0161jih ravneh. Pomembno je tudi, da pogled usmerimo onkraj posameznika in o te\u017eavah razmi\u0161ljamo na kolektivni ravni, ne nazadnje tudi skrb ni nekaj, kar bi lahko uresni\u010devali zgolj individualno. \u010ce \u017eelimo o teh vpra\u0161anjih razmi\u0161ljati kolektivno, moramo nanje pogledati z vidika skrbi in dru\u017ebene reprodukcije.<\/p>\n

Nasprotje “preppinga” je torej morda prav skrb, ki poteka ves \u010das. \u010ce pogledate na ulico, tam morda nekdo potiska otro\u0161ki vozi\u010dek ali pa razmi\u0161lja o svoji ostareli materi, ki jo mora obiskati. In to je tisto, kar moramo krepiti. Krepiti moramo vezi, ki med ljudmi \u017ee obstajajo, ali pa bi jih \u017eeleli splesti, da bi poskrbeli drug za drugega in si zagotavljali podporo na na\u010din, ki ne uni\u010duje Zemlje in ne temelji na brutalnem izkori\u0161\u010danju. To je tudi najbolj\u0161i na\u010din pripravljenosti na prihodnost, saj se tak\u0161na prihodnost lahko dejansko vzdr\u017euje sama, v tak\u0161ni prihodnosti nikogar ni treba izbrisati ali izlo\u010diti. Kajti predstave, ki temeljijo na delitvi na prijatelje in sovra\u017enike, so lahko, kot vidimo, tudi genocidne. Temeljijo na ideji, da morajo nekateri ljudje izginiti ali pa postati su\u017enji nekoga nekje na drugem koncu sveta. “Prepping” je nekaj zelo spektakularnega, je predstava. Skrb pa je ravno nasprotje tega, je zelo vsakdanja in nespektakularna. In ravno v tej nespektakularnosti se skriva mo\u010d za izgradnjo \u017eelene trajnostne prihodnosti. <\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Manuela Zechner med predavanjem na Fakulteti za dru\u017ebene vede v Ljubljani, ki poletno \u0161olo politi\u010dne ekologije organizira skupaj…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":158765,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[8],"tags":[39698,41735,8976,32857,37,38,64,63],"class_list":["post-158764","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-svet","tag-liberalna-demokracija","tag-medsebojna-odvisnost","tag-ranljivost","tag-skrb","tag-slovene","tag-slovenscina","tag-svet","tag-world"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116916836609444402","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/158764","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=158764"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/158764\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/158765"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=158764"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=158764"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=158764"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}