{"id":166842,"date":"2026-07-22T07:31:11","date_gmt":"2026-07-22T07:31:11","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/166842\/"},"modified":"2026-07-22T07:31:11","modified_gmt":"2026-07-22T07:31:11","slug":"slovenka-ki-ze-13-let-zivi-v-svici-tukaj-imam-vec-prostega-casa-kot-v-sloveniji","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/166842\/","title":{"rendered":"Slovenka, ki \u017ee 13 let \u017eivi v \u0160vici: Tukaj imam ve\u010d prostega \u010dasa kot v Sloveniji"},"content":{"rendered":"

Dvain\u0161tiridesetletna univerzitetna diplomirana socialna delavka v \u0160vici \u017eivi od marca 2013, trenutno pa je tudi v postopku pridobivanja \u0161vicarskega dr\u017eavljanstva. Zaposlena je v ustanovi ob z\u00fcri\u0161kem jezeru, kjer vodi stanovanjsko skupino ter podpira ljudi z la\u017ejo kognitivno oviranostjo in razli\u010dnimi du\u0161evnimi motnjami oziroma psihiatri\u010dnimi diagnozami.<\/p>\n

V \u0160vici je na\u0161la okolje, v katerem je njeno strokovno znanje cenjeno, hkrati pa je od blizu spoznala prednosti in izzive \u017eivljenja v eni najbogatej\u0161ih dr\u017eav na svetu. V pogovoru je spregovorila o svojih za\u010detkih v novi dr\u017eavi, prvih izzivih pri iskanju stanovanja, u\u010denju \u0161vicarske nem\u0161\u010dine in kulturnih razlikah, ki jih opa\u017ea \u0161e danes. Razkrila je tudi, kaj jo je v \u0160vici najbolj presenetilo, \u010desa se po vseh teh letih \u0161e vedno ni povsem navadila in katere dobre prakse bi si po njenem mnenju lahko prenesli tudi v Slovenijo.<\/p>\n

\"Tadeja<\/p>\n

Foto: Osebni arhiv <\/p>\n

Od\u0161la za eno leto, zdaj tam \u017eivi \u017ee ve\u010d kot 13 let<\/p>\n

Tadeja se je za selitev v \u0160vico odlo\u010dila po kon\u010danem \u0161tudiju socialnega dela, ko je \u017ee pridobila prve poklicne izku\u0161nje ter si \u017eelela raz\u0161iriti strokovna obzorja in spoznati druga\u010den sistem socialnega varstva. Ker ji je bila nem\u0161\u010dina blizu, jo je pritegnil nem\u0161ko govore\u010di prostor, pri odlo\u010ditvi pa so pomembno vlogo igrale tudi njene pretekle izku\u0161nje z \u017eivljenjem v tujini, predvsem izku\u0161nja Erasmus v \u0160paniji, ki ji je dala pogum, \u0161irino in zaupanje vase za nov za\u010detek.<\/p>\n

Nato je svoj pogled in \u017eivljenje usmerila proti \u0160vici: “\u0160vica me je pritegnila s svojo raznolikostjo, urejenostjo in ob\u010dutkom, da se v njej prepletajo razli\u010dne kulture, jeziki in na\u010dini \u017eivljenja. V njej sem prepoznala prostor, ki bi mi lahko ponudil ne le nove poklicne izzive, temve\u010d tudi mo\u017enost osebne rasti.”\u00a0<\/p>\n

Ob prihodu v \u0160vico jo je na podro\u010dju socialnega varstva najbolj presenetilo, koliko ve\u010d sredstev in mo\u017enosti je namenjenih ljudem, ki potrebujejo podporo. “Zelo hitro sem dobila ob\u010dutek, da se enakopravnost ne razume zgolj kot lepo na\u010delo, temve\u010d kot nekaj, kar naj bi bilo tudi dejansko uresni\u010dljivo v \u017eivljenju posameznika.<\/p>\n

Pri delu jo je posebej nagovorilo, da se pri ljudeh s kognitivnimi ovirami ali psihiatri\u010dnimi diagnozami ne osredoto\u010dajo le na osnovno oskrbo, temve\u010d tudi na njihove \u017eelje, zdravje, samostojnost in mo\u017enosti odlo\u010danja o lastnem \u017eivljenju. Kot pomembno razliko izpostavlja tudi ve\u010d razpolo\u017eljivih finan\u010dnih in kadrovskih virov, ki omogo\u010dajo la\u017eje uresni\u010devanje strokovnih idej. “Kadar sredstva niso nenehno prva in skoraj nepremostljiva ovira, se lahko strokovno delo veliko bolj osredoto\u010di na \u010dloveka,” razlaga.<\/p>\n

Ob tem poudarja, da dobre ideje pogosto niso te\u017eava, temve\u010d pogoji za njihovo izvedbo. V \u0160vici je spoznala, da je mogo\u010de nekatere zamisli, ki bi drugje ostale neuresni\u010dene zaradi pomanjkanja sredstev, la\u017eje prenesti v prakso.<\/p>\n

\"Tadeja<\/p>\n

Foto: Osebni arhiv <\/p>\n

Najve\u010dji \u0161ok: ne\u00a0birokracija, ampak iskanje stanovanja in \u0161vicar\u0161\u010dina<\/p>\n

V \u0160vico je pri\u0161la \u017ee s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sprva na njeno \u017eeljo omejena na eno leto, saj je selitev sprva razumela predvsem kot \u010dasovno omejeno poklicno in \u017eivljenjsko izku\u0161njo. Njen prvotni na\u010drt ni bil dolgoro\u010dno ostati v \u0160vici, temve\u010d se po pridobljenih izku\u0161njah vrniti v Slovenijo.<\/p>\n

Pri urejanju dovoljenja za bivanje ji je pomagal delodajalec, in ker je imela zaposlitev urejeno \u017ee pred prihodom, je bil administrativni del selitve precej preprost. Ve\u010dji izziv pa je predstavljalo iskanje stanovanja, saj so bili postopki veliko bolj formalni, kot je pri\u010dakovala. Poleg osebnih sre\u010danj z najemodajalci so pogosto zahtevali razli\u010dna dokazila in visoko var\u0161\u010dino, kar je bilo zanjo ob prihodu iz Slovenije precej\u0161nje finan\u010dno breme.<\/p>\n

Pri za\u010detku ji je zelo pomagala znanka iz Slovenije, ki ji je omogo\u010dila za\u010dasno bivanje v bli\u017eini Z\u00fcricha. “Ta pomo\u010d mi je omogo\u010dila, da sem se lahko v miru zna\u0161la v novem okolju, uredila najnujnej\u0161e stvari in stanovanje iskala neposredno na kraju samem.” Ko je bila enkrat v \u0160vici in se je lahko udele\u017eevala ogledov, je stanovanje na\u0161la v pribli\u017eno enem mesecu.<\/p>\n

Ob prihodu je ugotovila, da sama administracija ni bila najve\u010dji izziv, saj je imela podporo delodajalca. Ve\u010dji izziv je predstavljal jezik, predvsem uporaba nem\u0161\u010dine v vsakdanjem in poklicnem okolju. Pri njenem delu namre\u010d ni dovolj le osnovno razumevanje jezika, temve\u010d tudi ob\u010dutek za izra\u017eanje, natan\u010dnost in sposobnost razumevanja ljudi v ob\u010dutljivih situacijah.<\/p>\n

Posebno prilagajanje je predstavljala \u0161vicarska nem\u0161\u010dina, ki jo je na za\u010detku do\u017eivljala skoraj kot povsem nov jezik. “\u010ceprav sem poznala knji\u017eno nem\u0161\u010dino, sem potrebovala precej \u010dasa, da sem se navadila na razli\u010dna nare\u010dja, hitrost govora in izraze, ki jih v u\u010dbenikih ne sre\u010da\u0161.” Znanje je izbolj\u0161evala predvsem skozi vsakodnevne pogovore, delo in izku\u0161nje v novem okolju.<\/p>\n

Celotnega procesa ne opisuje kot nepremostljivo oviro, temve\u010d kot niz manj\u0161ih korakov, s katerimi je postopoma postajala bolj samozavestna. “Vklju\u010devanje v novo okolje ne nastane \u010dez no\u010d. Potrebuje \u010das, odprtost in pripravljenost, da se \u010dlovek nenehno u\u010di.” Prav ta proces ji je prinesel ve\u010d jezikovne samozavesti, samostojnosti in zaupanja vase, pravi.<\/p>\n

\"Tadeja<\/p>\n

Foto: Osebni arhiv <\/p>\n

Kako je na\u0161la svoj prostor v \u0161vicarski dru\u017ebi<\/p>\n

Na \u017eivljenje v \u0160vici se je prilagajala postopoma. Danes jo do\u017eivlja kot kraj, kjer \u017eeli \u017eiveti, medtem ko Slovenija ostaja njena domovina. \u010ceprav se je v marsi\u010dem \u017ee vklju\u010dila v tamkaj\u0161nje okolje, \u0161e vedno opa\u017ea razlike v miselnosti, odzivanju in na\u010dinu delovanja.<\/p>\n

\u0160vicarje opisuje kot prijazne in sr\u010dne ljudi, vendar bolj zadr\u017eane, sama pa je po zna\u010daju precej bolj odprta in temperamentna. “V\u010dasih v \u0161ali re\u010dem, da imam temperament, ki bi ga \u010dlovek prej pri\u010dakoval nekje v Ju\u017eni Ameriki: veliko govorim, hitro nave\u017eem stik, svoje misli pogosto povem neposredno in z veliko energije.” S\u010dasoma si je ustvarila svoj krog ljudi in spoznala, da prilagajanje ne pomeni, da mora spremeniti svojo osebnost. Kot pravi, se je nau\u010dila sprejeti, da ji ni treba popolnoma pripadati le enemu okolju.<\/p>\n

“Nisem postala povsem ‘po\u0161vicarjena’ \u2013 in pravzaprav se mi to zdi \u010disto v redu. Morda je moja najve\u010dja prilagoditev prav v tem, da sem sprejela, da mi ni treba popolnoma pripadati samo enemu svetu.”<\/p>\n

Med stvarmi, ki so jo v \u0160vici najbolj pozitivno presenetile, izpostavlja urejenost, zanesljivost in ob\u010dutek, da sistem deluje. Navdu\u0161ilo jo je, da dogovori veljajo, ljudje prevzemajo odgovornost, organizacija pa omogo\u010da ve\u010d predvidljivosti v vsakdanjem \u017eivljenju. Posebej jo je nagovoril odnos do kakovosti \u017eivljenja na podro\u010dju socialnega varstva. Presenetilo jo je, da se ljudem, ki potrebujejo podporo, ne zagotavlja le osnovna oskrba, temve\u010d tudi mo\u017enosti za samostojnost, aktivnosti, potovanja in polno vklju\u010devanje v dru\u017ebo. Pozitiven vtis je nanjo naredila tudi naravna lepota dr\u017eave: bli\u017eina gora, jezer in urejenih mest, kjer se lahko \u010dlovek hitro umakne v naravo.\u00a0<\/p>\n

V manj pozitivnem smislu pa jo je presenetila visoka cena \u017eivljenja, predvsem stro\u0161ki stanovanj, zavarovanj in storitev. Kot izziv izpostavlja tudi ve\u010djo zadr\u017eanost ljudi. \u0160vicarje vidi kot spo\u0161tljive in prijazne, vendar potrebujejo ve\u010d \u010dasa, da \u010dloveka zares spustijo blizu. S\u010dasoma se je nau\u010dila sprejemati njihov tempo, ne da bi izgubila svojo spontanost.<\/p>\n

Najve\u010dje presene\u010denje zanjo ostaja prav nasprotje med varnostjo in urejenostjo na eni strani ter formalnostjo in \u010dustveno zadr\u017eanostjo na drugi. Danes ceni oboje, razlaga: stabilnost, ki ji jo daje \u0160vica, in mo\u017enost, da je v tem okolju na\u0161la svoj na\u010din bli\u017eine in pripadnosti.<\/p>\n

\"Tadeja<\/p>\n

Foto: Osebni arhiv <\/p>\n

Mit, da v \u0160vici ni dru\u017eabnega \u017eivljenja? “Z\u00fcrich zna biti precej divji.”<\/p>\n

\u010ceprav so \u0160vicarji zadr\u017eani, pa ne bi tako rekla za \u0161vicarsko dru\u017eabno \u017eivljenje. Sama Z\u00fcrich vidi kot pomembno kulturno, gospodarsko in prireditveno sredi\u0161\u010de z zelo bogato ponudbo dogodkov. \u010ceprav mesto ni primerljivo z najve\u010djimi evropskimi metropolami, jo presene\u010da, koliko koncertov, festivalov, razstav, gledali\u0161kih predstav in drugih kulturnih dogodkov ponuja glede na svojo velikost.<\/p>\n

Posebej ji je v\u0161e\u010d \u0161vicarska navada dru\u017eenja po slu\u017ebi, imenovana ap\u00e9ro. Gre za spro\u0161\u010deno sre\u010danje ob pija\u010di in manj\u0161ih prigrizkih, kjer je v ospredju predvsem pogovor in povezovanje. “To je trenutek, ko se ljudje ustavijo, pogovorijo, izmenjajo vtise tedna in za nekaj \u010dasa odlo\u017eijo vsakodnevne obveznosti.” Po njenem mnenju ta obi\u010daj v precej strukturiran vsakdan prina\u0161a ob\u010dutek spro\u0161\u010denosti in povezanosti.<\/p>\n

Opa\u017ea tudi druga\u010den ritem dru\u017eabnega \u017eivljenja zaradi raz\u0161irjenega 80-odstotnega delovnega \u010dasa, pri katerem imajo nekateri petek prost. Zato se konec tedna za marsikoga za\u010dne \u017ee v \u010detrtek, ki ga pogosto imenujejo “mali petek”. Takrat se za\u010dne tudi bolj \u017eivahno no\u010dno \u017eivljenje. “V Z\u00fcrichu se utrip klubov in barov pogosto prebudi \u017ee v \u010detrtek zve\u010der ter se nadaljuje vse do nedelje.”<\/p>\n

\u010ceprav mesto \u010dez dan deluje zelo urejeno in zadr\u017eano, po njenem mnenju zve\u010der poka\u017ee bolj spro\u0161\u010deno in \u017eivahno plat. Z\u00fcrich jo je zato presenetil tudi z dru\u017eabnim utripom, ki ga sama vidi kot primerljivega ali celo bolj pestrega kot v Sloveniji.\u00a0<\/p>\n

“No\u010dno \u017eivljenje v Z\u00fcrichu je v primerjavi s Slovenijo lahko celo precej bolj \u017eivahno in divje. Mesto \u010dez dan deluje urejeno, zadr\u017eano in skoraj brezhibno organizirano, nato pa pride \u010detrtkov ve\u010der in poka\u017ee povsem druga\u010den, mnogo bolj spro\u0161\u010den obraz.”<\/p>\n

S\u010dasoma si je ustvarila svoj krog ljudi, med katerimi so tudi \u0161vicarski prijatelji. Priznava, da se odnosi tam pogosto razvijajo po\u010dasneje, saj so ljudje bolj previdni pri navezovanju stikov, vendar so prijateljstva, ki se oblikujejo, lahko zelo iskrena in trdna. Po njenem mnenju dru\u017eabno \u017eivljenje v \u0160vici nikakor ni revno, le nekoliko druga\u010de organizirano. “Morda je bolj na\u010drtovano in strukturirano, kot sem bila vajena, vendar mu nikakor ne manjka vsebine, energije ali \u017eivahnosti.”<\/p>\n

\"Tadeja<\/p>\n

Foto: Osebni arhiv <\/p>\n

V \u0160vici ima ve\u010d prostega \u010dasa kot v Sloveniji<\/p>\n

Tadeja razlaga, da ima v primerjavi z \u017eivljenjem v Sloveniji danes v \u0160vici bistveno ve\u010d prostega \u010dasa, vendar poudarja, da si je tak\u0161no ravnovesje ustvarila postopoma. Dela 80 odstotkov, kar ji praviloma omogo\u010da tri, v\u010dasih tudi \u0161tiri proste dni zapored. Te dneve do\u017eivlja kot prilo\u017enost za oddih, potovanja, dru\u017eenje in \u010das zase.<\/p>\n

Poleg tega ima \u0161est tednov dopusta, nadure pa lahko koristi kot prosti \u010das. Ker je odgovorna tudi za na\u010drtovanje urnikov, se trudi, da podobno ravnovesje omogo\u010di tudi sodelavcem, ki delajo kraj\u0161i delovni \u010das. Pomembno ji je, da prosti dnevi niso razpr\u0161eni, ampak so, kadar je mogo\u010de, povezani v dalj\u0161a obdobja po\u010ditka. Prav kraj\u0161i delovni \u010das vidi kot eno ve\u010djih razlik med Slovenijo in \u0160vico.\u00a0<\/p>\n

“To je ena izmed razlik, ki je iz Slovenije prej nisem poznala. Tam zaposlitev za 80 ali 90 odstotkov ni bila nekaj tako obi\u010dajnega, \u0161e manj pa razumljena kot zavestna odlo\u010ditev za bolj uravnote\u017eeno \u017eivljenje. V \u0160vici kraj\u0161i delovni \u010das ni nujno povezan z manj\u0161o predanostjo, temve\u010d pogosto pomeni premi\u0161ljeno odlo\u010ditev, da \u010dlovek ohrani dovolj prostora tudi za \u017eivljenje zunaj dela.”<\/p>\n

Pri tem izpostavlja tudi pomen dobrega delovnega okolja, pri delu ima podporo nadrejenih in mo\u017enost dolo\u010dene prilagodljivosti, tudi dela od doma. Pomembno ji je tudi, da je bila njena izobrazba v \u0160vici priznana in da opravlja delo, za katero je ustrezno cenjena in pla\u010dana. “Moja zaposlitev mi daje varnost, samostojnost in kakovost \u017eivljenja, ki mi omogo\u010da, da lahko poleg dela razvijam tudi svoje interese, potujem in ohranjam stik z ljudmi, ki so mi pomembni.”<\/p>\n

Ob tem dodaja, da ji sistem omogo\u010da, da se lahko bolj osredoto\u010da na ljudi in vsebino svojega dela, namesto na nenehno premagovanje sistemskih ovir.<\/p>\n

\"Tadeja<\/p>\n

Foto: Osebni arhiv <\/p>\n

Na \u0161vicarsko “umetnost posrednosti” se \u0161e danes ni navadila<\/p>\n

\u0160e vedno pa ji najve\u010dji izziv pri prilagajanju \u0161vicarski kulturi predstavlja njihova izrazito posredna komunikacija. Sama je \u010dlovek, ki te\u017eave in neprijetne stvari raje jasno poimenuje, pravi, medtem ko opa\u017ea, da \u0160vicarji tudi kritiko pogosto izrazijo zelo previdno in diplomatsko. “\u010ce nekaj smrdi, potem po mojem pa\u010d smrdi \u2013 tudi \u010de ga zavijemo v tri plasti celofana,” pravi in poudarja, da ji je pomembna predvsem jasnost, ne pa nespo\u0161tljivost ali grob na\u010din izra\u017eanja. Meni, da je v\u010dasih treba stvari povedati bolj neposredno, saj se jih tako la\u017eje razume in re\u0161uje.<\/p>\n

S\u010dasoma je ugotovila, da njena neposrednost ljudi pogosto pozitivno preseneti in jo mnogi celo cenijo. “V\u010dasih imam ob\u010dutek, da pomislijo: ‘Kon\u010dno je nekdo povedal na glas.’ Sama pa ob tem pomislim: ‘Saj je bilo ves \u010das o\u010ditno.'”<\/p>\n

\u010ceprav priznava, da gre pri tem za njeno osebno izku\u0161njo in nekoliko posplo\u0161uje, opa\u017ea, da je v \u0161vicarski kulturi mo\u010dno prisotna \u017eelja po \u010dim bolj ne\u017enem in premi\u0161ljenem na\u010dinu komunikacije. Sama pa \u0161e vedno ostaja zagovornica tega, da nekatere stvari potrebujejo “manj celofana in ve\u010d zraka”.<\/p>\n

\"Tadeja<\/p>\n

Foto: Osebni arhiv <\/p>\n

V Slovenijo se vra\u010da zaradi odnosov, ne storitev<\/p>\n

Iz domovine najbolj pogre\u0161a ljudi, predvsem dolgoletna prijateljstva in dru\u017eino, s katero kljub razdalji ohranjajo ob\u010dutek povezanosti. Veliko ji pomenijo tudi skupna potovanja, na katera se pribli\u017eno vsaki dve leti odpravi s star\u0161i in najbli\u017ejimi sorodniki.\u00a0Prav dru\u017eina, prijateljstva in skupna do\u017eivetja so zanjo vez med obema dr\u017eavama.<\/p>\n

“Z leti sem se nau\u010dila \u017eiveti med dvema svetovoma. \u0160vica je postala moj dom in prostor mojega vsakdana, Slovenija pa ostaja de\u017eela mojih najglobljih odnosov, spominov in pripadnosti.”<\/p>\n

V prvih letih po selitvi je nekatere zdravstvene storitve \u0161e vedno urejala v Sloveniji, predvsem zaradi ni\u017ejih stro\u0161kov in zaupanja v zdravnike, ki jih je \u017ee poznala. S\u010dasoma, ko se je njeno \u017eivljenje v \u0160vici bolj utrdilo, pa se je odlo\u010dila, da bo vse storitve opravljala tam, kjer dejansko \u017eivi. Danes v \u0160vici obiskuje frizerja, zobozdravnika in ginekologinjo ter tam opravlja tudi redne zdravstvene preglede in terapije. Pri tem ji veliko pomeni, da si to lahko privo\u0161\u010di, saj ji stabilna zaposlitev omogo\u010da ve\u010d svobode pri odlo\u010danju.<\/p>\n

V Slovenijo se zato danes vra\u010da predvsem zaradi ljudi, ne ve\u010d zaradi prakti\u010dnih opravkov. “Ko pridem domov, \u017eelim biti zares prisotna, pre\u017eivljati \u010das z dru\u017eino in ljudmi, ki jih imam rada, ter se jim posvetiti brez nenehnega pogledovanja na uro in usklajevanja terminov.”<\/p>\n

\"Tadeja<\/p>\n

Foto: Osebni arhiv <\/p>\n

Kaj bi se Slovenija lahko nau\u010dila od \u0160vice<\/p>\n

Kot eno pomembnih stvari, ki bi se jih Slovenci lahko nau\u010dili od \u0160vicarjev, izpostavlja njihov na\u010din soo\u010danja z zahtevnimi situacijami. \u0160vicarji se ji zdijo bolj stvarni, mirni in usmerjeni v iskanje re\u0161itev. Tudi ob nesoglasjih se pogosto osredoto\u010dijo na dejstva in naslednje korake, namesto da bi jih vodila predvsem \u010dustva.<\/p>\n

Pri Slovencih opa\u017ea ve\u010d temperamenta in \u010dustvenosti, kar vidi kot nekaj pozitivnega, saj prina\u0161a toplino in pristnost, vendar lahko v\u010dasih tudi ote\u017ei iskanje re\u0161itev. Po njenem mnenju bi nam koristilo nekoliko ve\u010d \u0161vicarske umirjenosti \u2013 ne z zatiranjem \u010dustev, ampak z bolj premi\u0161ljenim izra\u017eanjem, ki pu\u0161\u010da ve\u010d prostora za dialog.<\/p>\n

Kot veliko prednost \u0160vice izpostavlja tudi neposredno demokracijo. Navdu\u0161uje jo, da dr\u017eavljani niso vklju\u010deni v politi\u010dno \u017eivljenje le na volitvah, temve\u010d imajo mo\u017enost neposrednega odlo\u010danja o \u0161tevilnih vpra\u0161anjih. Ob tem poudarja, da ve\u010d pravic pomeni tudi ve\u010d odgovornosti.<\/p>\n

“Del politi\u010dne odgovornosti ni prepu\u0161\u010den zgolj parlamentu, vladi ali posameznim strankam, temve\u010d jo nosijo tudi dr\u017eavljani sami. Od njih se pri\u010dakuje, da se seznanijo z vsebino predlogov, tehtajo razli\u010dne argumente in sprejmejo odlo\u010ditev, s katero bodo morali kot dru\u017eba tudi \u017eiveti.”<\/p>\n

Ljudje se morajo zato o predlogih informirati, premisliti argumente in sprejeti posledice svojih odlo\u010ditev.\u00a0Seveda niti tak sistem ni brez pomanjkljivosti, poudarja, saj\u00a0neposredna demokracija zahteva veliko \u010dasa ter politi\u010dne anga\u017eiranosti, vendar pa\u00a0krepi ob\u010dutek pripadnosti in soustvarjanja dr\u017eave, meni Tadeja. Zato bi bilo po njenem mnenju\u00a0dragoceno, \u010de bi tudi v Sloveniji ljudje bolj ob\u010dutili, da so dejavni soustvarjalci dr\u017eave in ne\u00a0zgolj opazovalci ali kritiki.<\/p>\n

Preberite tudi:<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Dvain\u0161tiridesetletna univerzitetna diplomirana socialna delavka v \u0160vici \u017eivi od marca 2013, trenutno pa je tudi v postopku pridobivanja…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":166843,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[6],"tags":[3054,59,61,62,37,58,60,5958,38,4068,3127,13364],"class_list":["post-166842","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-slovenija","tag-prek-meja","tag-republic-of-slovenia","tag-republika-slovenija","tag-si","tag-slovene","tag-slovenia","tag-slovenija","tag-slovenka","tag-slovenscina","tag-svica","tag-tujina","tag-zurich"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116962465769602008","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/166842","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=166842"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/166842\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/166843"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=166842"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=166842"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=166842"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}