{"id":168321,"date":"2026-07-23T13:37:15","date_gmt":"2026-07-23T13:37:15","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/168321\/"},"modified":"2026-07-23T13:37:15","modified_gmt":"2026-07-23T13:37:15","slug":"odiseja-rtv-slo","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/168321\/","title":{"rendered":"Odiseja – RTV SLO"},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Christopher
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tChristopher Nolan je \u017ee od Viteza teme (2008) eden od glavnih zagovornikov vra\u010danja tehnologije Imax v filmsko industrijo. Posebej za ta film je podjetje razvilo nove 70-milimetrske kamere, ki so malce la\u017eje in ti\u0161je od dosedanjih masivnih strojev. Foto: AP\/Universal Pictures<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Christopher
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tChristopher Nolan na snemanju. Foto: AP\/Universal Pictures<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\tSpremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google<\/p>\n

\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

Christopher Nolan ima med svojimi obo\u017eevalci status (vsaj) polbo\u017eanstva in kriti\u0161ka stroka vsakokrat tako reko\u010d tekmuje v tem, kdo ga bo hitreje kanoniziral. A tudi, \u010de prenabuhla \u010dustva pustimo ob strani, je treba priznati, da je Britanec eden izmed tehni\u010dno najbolj dovr\u0161enih avtorjev sodobnega filma. Tudi Odiseja ni brez hib, ki mu jih radi o\u010ditamo (monta\u017ea zvoka in ob\u010dasna banalna prozai\u010dnost dialogov ostajata Nolanovi \u0161ibki to\u010dki), vseeno pa bi te\u017eko na\u0161li re\u017eiserja, ki bi mu bilo bolj smiselno zaupati tri tiso\u010d let staro klasiko \u2013 navsezadnje mu je homerski ep pisan na ko\u017eo. Odiseja namre\u010d ni linearna pripoved, temve\u010d epska pesnitev v verzih, ki drobce in izseke epizod gr\u0161kega mita zdru\u017ei v celoto, namenjeno recitiranju pred kar najve\u010djim ob\u010dinstvom. \u010casovni in pripovedni dimenziji zgodbe Nolan dodaja \u0161e vizualno mo\u010d: zgradil je filmski svet, ki gr\u0161ko antiko po \u017eivljenjskosti v na\u0161i kolektivni domi\u0161ljiji pribli\u017ea neprimerljivo ve\u010dkrat upodobljenemu rimskemu cesarstvu. <\/p>\n

Oglas<\/p>\n

Odiseja v Nolanovi interpretaciji ni zgolj skupek samonana\u0161alnih stilisti\u010dnih poudarkov in bombasti\u010dnosti; v najambicioznej\u0161em projektu svoje kariere re\u017eiser svet mita in fantazije prizemlji z realizmom, a ga obenem ne oropa spektakla. (Re\u017eiserjeva zmes pravlji\u010dnosti ter skrajno tuzemske umazanije in trpljenja odpira prostor za zgodovinske “nedoslednosti” \u2013 ne pozabimo, da smo v polju mita \u2013 in za vstop bogov. V tej interpretaciji so prej manifestacija protagonistovih du\u0161evnih stanj kot pa dejanska intervencija z Olimpa.)<\/p>\n

Na nazoren na\u010din, ki ga zlahka razume tudi gledalec brez zaledja v klasi\u010dni filologiji, nam film poka\u017ee, zakaj je ena izmed najstarej\u0161ih literarnih zgodb \u0161e vedno relevantna za sodobno kinematografijo: v njej so zametki tako reko\u010d vsakega \u017eanra, ki obstaja; od pustolov\u0161\u010dine in akcijskega spektakla pa do romance, fantazije in filmov o po\u0161astih. Odiseja ni le pripoved o blode\u010dem vojnem veteranu in njegovi zvesti \u017eeni, temve\u010d epopeja, ki je dobesedno polo\u017eila temelje pripovedni\u0161tva v knji\u017eevnosti Zahoda.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Trojanski
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tTrojanski konj, kot si ga zamisli Nolan – brez koles in naplavljen na pla\u017ei – je morda vizualna navezava na kultni prizor Kipa svobode na koncu Planeta opic (1968). Foto: AP\/Universal Pictures<\/p>\n

Puriste in klasiciste bodo brez dvoma zmotile svobo\u0161\u010dine in izpusti, ki si jih je Nolan dovolil v odnosu do predloge (iz zgodbe so \u2013 razen Atene (Zendaya) \u2013 izginili skoraj vsi bogovi, Lestrigoni niso ve\u010d ljudo\u017eerski velikani, princesa Navzikaja in Fajaki so v celoti izpu\u0161\u010deni, da starega kralja Itake, Laerta, niti ne omenjamo); odpovedal se je tudi daktilskemu heksametru in s tem spevni ritmi\u010dnosti gr\u0161kega epa. Izgubljeno poeti\u010dnost na ravni dialoga pa je zato v celoti nadomestil z vizualno in kompozicijsko lepoto.<\/p>\n

Homerjeva struktura spominskih prebliskov je, kot \u017ee re\u010deno, pisana na ko\u017eo \u010dloveku, ki je iz nelinearnih pripovednih struktur in \u010dasovnih zank naredil svoj za\u0161\u010ditni znak. Nolanova Odiseja spomine na trojansko vojno in Odisejevo juna\u0161ko popotovanje prepleta z zmedeno sedanjostjo izgubljenega, osivelega starca, a pri tem ohranja popolno preglednost nad zgodbo: \u017ee po stanju Odisejeve \u0161trenaste brade se je lahko orientirati, na kateri to\u010dki pripovedi smo.<\/p>\n

O\u010ditek, da Christopher Nolan v svojih filmih skoraj enako kot obsedeno razmi\u0161ljanje o odtekanju \u010dasa rad uporabi pripovedni prijem “mrtve \u017eene”, ki ali osmisli ali pa motivira po\u010detje mo\u0161kega, ki avtorja v resnici zanima, ni nov. Zato je pomenljivo, da je \u017eena v Odiseji \u0161e kako \u017eiva; epsko dogodiv\u0161\u010dino Nolan, presenetljivo, zasidra v intimni ljubezenski zgodbi o hrepenenju, ki ljubimca pove\u017ee \u010dez prepad prostorske in \u010dasovne razdalje. S tem iz “\u017eene” kon\u010dno naredi polnokrven lik, ki je obte\u017een z enakovrednimi skrbmi in izzivi kot glavni junak.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Anne
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tAnne Hathaway je za pripravo na vlogo posegla po metodah, kakr\u0161ne je svoj \u010das uporabljal Daniel Day-Lewis: ve\u010d mesecev se je u\u010dila tkati na statvah, kakr\u0161ne so uporabljali v antiki. Penelopa namre\u010d snubce zadr\u017euje z izgovorom, da se bo lahko poro\u010dila \u0161ele, ko bo dokon\u010dala mrtva\u0161ki prt za tasta \u2013 a vse, kar podnevi stke, nato pono\u010di podre. Foto: AP\/Universal Pictures<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Film
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFilm je natrpan z znanimi obrazi in vrhunskimi igralci, ki v\u010dasih nimajo dovolj \u010dasa, da bi zares pri\u0161li do izraza – to doleti denimo Lupito Nyong’o v dvojni vlogi sester Helene in Klitajmnestre. Res pa je tudi, da je njuna usoda del Odiseje samo posredno, kot pojasnilo njene predzgodbe, torej Iliade. Heleno obremenjuje predvsem zavedanje, da sta jo Agamemnon in Menelaj uporabila kot izgovor za svoj zavojevalski pohod. Foto: Universal Pictures<\/p>\n

Odisejeve zgodbe najbr\u017e ni treba posebej obnavljati: po desetih letih trojanske vojne bo kralj Itake (Matt Damon) potreboval \u0161e nadaljnjih deset let, da se prebije nazaj na doma\u010di otok. Na poti ga \u010dakajo vse “navadne” ovire, ki jih sre\u010da povpre\u010den popotnik: kanibalizem, orja\u0161ki kiklop, morske po\u0161asti, \u010darovnica, ki bo njegove mo\u017ee spremenila v svinje, zapeljiva morska nimfa in mimogrede \u0161e postanek v svetu mrtvih. Ves ta \u010das na Itaki doma\u010de ognji\u0161\u010de brani Penelopa (Anne Hathaway), diplomatska in strate\u0161ko podkovana kraljica, ki trmasto \u010daka na mo\u017ea, za katerega po dvajsetih letih nih\u010de ve\u010d ne verjame, da je \u0161e \u017eiv. \u010cedalje bolj ji za ovratnik diha mno\u017eica snubcev, ki bi s Penelopino roko v doto dobili tudi prestol; najvztrajnej\u0161i med njimi je priskutni, sluzavi Antinoos (Robert Pattinson, ki o\u010ditno u\u017eiva v vlogi negativca). Kraljica mora isto\u010dasno manipulirati s to \u010dredo hedonisti\u010dnih koristoljubne\u017eev, ki se zana\u0161ajo na “Zevsovo postavo” (ta ji nalaga gostoljubje do pri\u0161lekov) in nekako krotiti svojega sina, Telemaha (Tom Holland). Fant je sit nemo\u010dnega \u010dakanja na o\u010deta, ki ga ni nikoli poznal; odpotovati ho\u010de v \u0160parto, da bi od junaka trojanske vojne, kralja Menelaja (Jon Bernthal), morda izvedel, kaj se je zgodilo z Odisejem. Nolanova Odiseja je tako triptih, ki preklaplja med o\u010detovim in sinovim potovanjem, Penelopa pa je tisto vezivo, ki vse pripovedni niti dr\u017ei skupaj.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Nad
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tNad Odisejo temen oblak visi tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu: Nolan niti za biserno modrino Egejskega morja in marmornati lesk gr\u0161kih mest ni bil pripravljen odstopiti od svoje standardne barvne palete.Foto: AP\/Universal Pictures<\/p>\n

Za Nolanovo Odisejo je klju\u010dno re\u017eiserjevo branje njenega naslovnega junaka. \u010ce je pri Homerju Odisej ne samo pretkan in pogumen, pa\u010d pa mestoma tudi prevzeten, mejno aroganten junak (zakaj bi sicer Polifemu, ko je \u017ee zunaj velikanovega dosega, zadal \u0161e tisti zadnji udarec?), Nolana motiv napuha v resnici ne zanima \u2013 to nakazuje \u017ee izbira Matta Damona, najbolj nenastopa\u0161kega med velikimi zvezdniki. Odisej je zdaj predvsem zelo nolanovski lik: strt, \u010dustveno otopel vojni veteran, ki ga hromita posttravmatska stresna motnja in ob\u010dutek krivde (ne nazadnje je bil on tisti, ki si je izmislil prevaro s trojanskim konjem). Odiseja tako kar naenkrat ni ve\u010d prilika o samov\u0161e\u010dnem junaku, ki ga morajo bogovi postaviti nazaj na mesto, ki mu pripada, temve\u010d zelo sodobna, eksistencialna psiholo\u0161ka grozljivka o \u010dloveku, ki ne zmore prekiniti cikla nasilja in vojne, katerega velik del je bil tudi sam. V tem pogledu je Odiseja vsaj dopolnilo, \u010de \u017ee ne nadaljevanje re\u017eiserjeve oskarjevske uspe\u0161nice Oppenheimer<\/a>.<\/p>\n

Vsi vidiki filma, od zadr\u017eano stiliziranega \u010dustvovanja do razmeroma higieni\u010dnega, nesadisti\u010dnega prikaza nasilja in le\u017eernega pogovornega besedi\u0161\u010da, so anahronisti\u010dno prilagojenemi na\u0161emu \u010dasu in sodobni senzibiliteti. Te\u017enja, da bi v Drugem vedno videli zrcalni odsev sebe, nam po eni strani sicer pribli\u017ea nek skoraj pozabljeni svet, a po drugi plati tak\u0161no racionaliziranje in pre\u010di\u0161\u010devanje tudi splo\u0161\u010di vso moralno kompleksnost kulture, ki je v marsi\u010dem korenito druga\u010dna od na\u0161e. Nam Nolan ne zaupa, da bi lahko \u0161e naprej dihali z Odisejem, \u010de ga ne bi kastriral v bolj ali manj anemi\u010dno bitje?<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Prizor
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tPrizor no\u010dnega po\u017eiga Troje je bilo treba osvetliti brez uporabe (\u0161e dodatnega) ognja. Ekipa direktorja fotografije Hoyta van Hoyteme je zato izdelala naprave, ki so jih krstili za “pirahedrone” \u2013 to so bila trikotna tiskana vezja, na katera so pritrdili LED-lu\u010di, ki so posnemale svetlobo in gibanje plamena. Izdelati je bilo treba ve\u010d tiso\u010d teh naprav in jih poslati na kraj snemanja. Foto: AP\/Universal Pictures<\/p>\n

Za Nolana tako ali tako nih\u010de nikoli ni trdil, da je pretirano subtilen pripovedovalec; njegove svetove zaznamujeta jasna ideolo\u0161ka opredeljenost in dolo\u010dena mera politi\u010dne poprepro\u0161\u010denosti. Ta naivnost, \u010de ho\u010dete, mu tokrat pride prav. Zelo lahko je potegniti vzporednice med zatonom Itake in sodobnega sveta: dru\u017eba je na milost in nemilost prepu\u0161\u010dena pohlepnim vojnim dobi\u010dkarjem, ki so izkoristili pomanjkanje moralno pokon\u010dnih posameznikov. (Nezgre\u0161ljivo protivojno sporo\u010dilo je sicer skregano s krvo\u017eeljno ma\u0161\u010devalnostjo razpleta na dvoru \u2013 pomislimo samo na usodo izdajalske su\u017enje Melanto (Mia Goth)).<\/p>\n

Nolan in direktor fotografije Hoyte van Hoytema izvedeta na\u010drtni desant na gledal\u010deve \u010dute: vsak prizor, od smrdljive klavstrofobije v trebuhu trojanskega konja pa do podivjanega Pozejdonovega ma\u0161\u010devanja v obliki pomorske nevihte, je maksimalisti\u010dna ponazoritev \u010dlovekove majhnosti v svetu. Najbolj\u0161i prizor v filmu je sicer eden od manj predimenzioniranih: \u010darovnica Kirka (Samantha Morton) v srhljivi epizodi telesne groze Odisejevo ladijsko posadko pregnete in izmali\u010di v pra\u0161i\u010de, da bi “razkrila njihovo pravo naravo”.<\/p>\n

Orja\u0161kost peripetije protiute\u017e najde v preprostem sporo\u010dilu: edina re\u0161itev za na\u0161 razklani, zaostreno individualizirani svet je v tem, da se nekako spet vrnemo k ob\u010dutku za skupnost in solidarnost. V tej razse\u017enosti se skriva genski zapis filmske umetnosti kot tistega medija, ki zna pri\u010darati vizijo nekega bolj\u0161ega sveta. Vsaj v temi kinodvorane in vsaj tiste tri ure se morda celo zdi na dosegu roke.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Nolan
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tNolan za film ni hotel orkestralne glasbene podlage. Skladatelj Ludwig G\u00f6ransson je zato zlo\u017eil glasbo za starogr\u0161ka glasbila, kot so gongi, lire in dvojna pi\u0161\u010dal. Nekatera je bilo treba rekonstruirati in izdelati posebej za film. Zelo verjetno je, da bo G\u00f6ransson za ta podvig nagrajen z \u017ee \u010detrtim oskarjem v manj kot desetletju. Foto: AP\/Universal Pictures<\/p>\n

Odisejo od tipi\u010dnega visokoprora\u010dunskega blockbusterja lo\u010duje predvsem to, da ne klecne pod lastno kolosalnostjo. Nolan se zavestno ni bil pripravljen umakniti od sveta, o katerem pripoveduje, in se skriti v varno, nadzorovano okolje zelenih platen, posebnih u\u010dinkov in studijske sterilnosti. Njegovo priseganje na prakti\u010dne filmske u\u010dinke je ve\u010d kot samo pretenciozna gesta filmskega purista: moderne pristope zna z obrtni\u0161tvom stare \u0161ole spojiti na na\u010din, ki spominja na \u010darovnijo filmskega mojstra Raya Harryhausna. (Za primerjavo: na tovrstno nostalgijo je letos veliko manj posre\u010deno ciljal Steven Spielberg z Dnevom razkritja<\/a>.) Nolan se je z ekipo resni\u010dno podal na raznovrstne lokacije (od Maroka, Italije in seveda Gr\u010dije pa vse do Islandije), kar je pripomoglo k temu, da vsaka od Odisejevih postojank za\u017eivi kot samostojna pustolov\u0161\u010dina in ne samo \u0161e en generi\u010den spominski preblisk v prenatrpani \u0161treni; vsaka epizoda odisejade je zato enako pomembna kot njen kon\u010dni razplet (ki po tri tiso\u010d letih verjetno za nikogar ne bo zares presenetljiv).<\/p>\n

Napisati bi se dalo sicer \u0161e kaj o elitizmu in ekskluzivnosti snemanja filma v formatu in s tehnologijo Imax, ki jo lahko “natan\u010dno tako, kot si je Nolan zamislil”, prika\u017eejo v samo tridesetih kinodvoranah na vsem svetu. \u010ce se odpravite v Zagreb, ki premore edino Imaxovo kinodvorano na obmo\u010dju, filma sicer ne boste videli s 70-milimetrskega filma, vam pa vsaj format slike ne bo odrezal jamborov in perjanic na \u010deladah, kot se to zgodi v slovenskih kinematografih.<\/p>\n

Ocena: 4,5<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\tOdiseja | drugi napovednik<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Christopher Nolan je \u017ee od Viteza teme (2008) eden od glavnih zagovornikov vra\u010danja tehnologije Imax v filmsko industrijo.…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":168322,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[20],"tags":[11906,43531,22655,18720,5192,5193,32,43530,28114,26604,35,31,34,14044,36,17332,37,38,43529,5451,33,5450],"class_list":["post-168321","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-novice","tag-anne-hathaway","tag-benny-safdie","tag-charlize-theron","tag-christopher-nolan","tag-filmska-kritika","tag-filmska-recenzija","tag-headlines","tag-jon-bernthal","tag-lupita-nyongo","tag-matt-damon","tag-najpomembnejse-novice","tag-news","tag-novice","tag-odiseja","tag-osrednje-novice","tag-robert-pattinson","tag-slovene","tag-slovenscina","tag-the-odyssey","tag-tom-holland","tag-top-stories","tag-zendaya"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116969567137007664","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/168321","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=168321"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/168321\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/168322"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=168321"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=168321"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=168321"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}