{"id":173660,"date":"2026-07-29T05:46:11","date_gmt":"2026-07-29T05:46:11","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/173660\/"},"modified":"2026-07-29T05:46:11","modified_gmt":"2026-07-29T05:46:11","slug":"vladimer-boisa-prisel-kot-golobradi-gruzijec-zdaj-je-najvecji-zabar","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/173660\/","title":{"rendered":"Vladimer Boisa pri\u0161el kot golobradi Gruzijec, zdaj je najve\u010dji \u017eabar"},"content":{"rendered":"

Le kdo ga ne bi imel rad? Z vselej nasmejanim in pozitivno nastrojenim sogovornikom iz Gruzije, ki je v \u017eivljenju marsikaj prestal, \u017eal pa pri tem ni imel vselej opravka z zgolj prijaznimi stvarmi, smo srkali kavo na eni izmed ljubljanskih tr\u017enic. Tu se \u017ee dolgo po\u010duti kot doma. V Sloveniji mu je tako v\u0161e\u010d, da si je na obrobju Ljubljane postavil tudi dru\u017einski dom. Na son\u010dni strani Alp se \u017eeli tudi postarati.<\/p>\n

Kaj po\u010dne danes Vladimer Boisa?<\/p>\n

<\/p>\n

Njegova otroka nadaljujeta bogato \u0161portno tradicijo. Naja je \u017ee dokazana vrhunska odbojkarica, Lian je obetavni ko\u0161arkar, sam pa je z \u017eeno pogumno in ponosno zaplul \u0161e v poslovne vode. Na tradicionalen gruzijski na\u010din \u017ee dobro desetletje ustvarja lastno vino in brendi, njegova znamka pa iz leto v leto pridobiva prepoznavnost.<\/p>\n

Vladimer Boisa tako pri 45 letih spretno krmari med poslom, dru\u017eino in ko\u0161arko, saj \u017ee dolgo opravlja vlogo \u0161portnega direktorja reprezentance Gruzije, v iskrenem pogovoru za Sportal pa se je dotaknil marsi\u010desa \u2013\u00a0tako prijetnih kot tudi manj prijetnih tem. Spregovoril je tudi o trpljenju njegove dru\u017eine ob razpadu Sovjetske zveze, ko njegova dru\u017eina dobesedno ni imela za kruh, o selitvi\u00a0v Slovenijo,\u00a0pa fanati\u010dni pripadnosti Ljubljani, kjer celo njegova otroka priznavata, da ne poznata ve\u010djega \u017eabarja od njega, in tudi kriti\u010dnemu pogledu na slovensko politiko. Vabljeni k branju!<\/p>\n

\"Na<\/p>\n

Na tribunah ga lahko v Sloveniji pogosto sre\u010date. Zlasti na ko\u0161arkarskih in odbojkarskih tekmah.
\n Foto: Ale\u0161 Fev\u017eer <\/p>\n

Pozdravljeni, Vladimer! Mladost ste pre\u017eiveli \u0161e v Sovjetski zvezi. Kako je bilo \u017eiveti izza pregovorne \u017eelezne zavese?<\/p>\n

Lepo. Odra\u0161\u010dal\u00a0sem v gruzijskem mestu Rustavi. \u010ceprav pa, po drugi strani \u2026 Ko sku\u0161a\u0161 zavrteti film nazaj in se spominjati zadev iz tistega obdobja, ti dandanes pomaga tudi umetna inteligenca. Veliko je teh nostalgi\u010dnih videov, ki te vrnejo v tiste sovjetske \u010dase, a so tudi varljivi.<\/p>\n

Zakaj tako razmi\u0161ljam? Ker si v\u010dasih misli\u0161, kako je bilo takrat vse lepo. Vsi so imeli denimo slu\u017ebe. Potem pa se na koncu vendarle spomni\u0161, da nisi mogel nikjer kupiti kavbojk. Morali smo jih tihotapiti. Tudi kokakola\u00a0ni bila\u00a0na voljo, ampak samo pepsi. Pa velikokrat smo imeli krizo, ker ni bilo sladkorja in \u0161e \u010desa drugega.<\/p>\n

Vseeno imam dobre in prijetne spomine. Na te slab\u0161e sem \u017ee pozabil. Verjetno zaradi tega, ker sem bil takrat \u0161e otrok. V mladosti pa ti je vse lepo. Takrat so vsi imeli slu\u017ebe, poleti si lahko od\u0161el na po\u010ditnice v kampe. Moja teta je bila direktorica \u0161ole, o\u010de in mama sta imela spodobni slu\u017ebi. Ko so bile po\u010ditnice, je bilo poskrbljeno za vse.<\/p>\n

\"V<\/p>\n

V Abhaziji je Vladimer Boisa kot otrok pre\u017eivel mnoga poletja.
\n Foto: Guliverimage <\/p>\n

Blizu smo imeli \u010crno morje, najlep\u0161e pa nam je bilo v Abhaziji, ki je trenutno okupirana s strani Rusije in jo zdaj nadzorujejo Rusi. V \u017eivljenju sem \u017ee ogromno prepotoval in videl marsikaj lepega, a Abhazija velja v mojih o\u010deh \u0161e vedno za nekaj najlep\u0161ega. Upam, da bom lahko \u0161el tja \u0161e kdaj na po\u010ditnice.<\/p>\n

Torej se je dalo v obdobju Sovjetske zveze vendarle spodobno \u017eiveti?<\/p>\n

Dalo se je \u017eiveti, sem pa zagotovo prepri\u010dan, da bi star\u0161a s tak\u0161nimi slu\u017ebami, kot sta jih imela takrat, veliko bolje \u017eivela v zahodni Evropi. Tam bi imeli na razpolago tudi ve\u010d stvari. Tako je pa\u010d bilo.<\/p>\n

So se pa zadeve\u00a0spremenile, ko je razpadla Sovjetska zveza. Tisto pa je bilo grozno, turbulentno. To je bilo zelo te\u017eko obdobje za na\u0161o dru\u017eino. Ni bilo niti elektrike niti vode. \u010ce bi me kdo vpra\u0161al, kako je bilo takrat moji dru\u017eini in naj to ocenim od ena do deset, bi mu odgovoril ni\u010d. Niti ne ena, ampak ni\u010d.<\/p>\n

Tako hudo ste torej trpeli ob razpadu najve\u010dje dr\u017eave na svetu?<\/p>\n

Da. Nismo imeli ni\u010desar. Ostali smo brez elektrike in vode. \u010ce je pri\u0161la elektrika, smo to v bloku proslavljali kot \u0161panski nogometa\u0161i, ko so dosegli zadetek v finalu svetovnega prvenstva (smeh, op. p.). Tako smo se veselili. Vsaj dve leti smo morali tako trpeti.<\/p>\n

\u017diveli smo v \u010detrtem nadstropju in morali po stopnicah nositi vedra, polna vode, da smo lahko z njimi napolnili kad in splahovali strani\u0161\u010de. O\u010de in mami sta imela slu\u017ebo, a nista dobivala denarja, tako da je bilo res brutalno. Ni bilo denarja. Da sem lahko sploh odpotoval na svoje prvo evropsko prvenstvo v ko\u0161arki, si je moral o\u010de izposoditi denar od prijatelja, da je lahko poravnal moje stro\u0161ke.<\/p>\n

\"Prizor<\/p>\n

Prizor iz Tbilisija iz leta 1993, ko se je Gruzija v uvodnih letih dr\u017eavne samostojnosti soo\u010dala s \u0161tevilnimi te\u017eavami.
\n Foto: Guliverimage <\/p>\n

Takrat nam je bilo te\u017eko. Potem pa se ti po drugi strani zdi, kako so bila leta v Sovjetski zvezi dobra, a razume\u0161? Res zanimivo. Ob prehodu iz Sovjetske zveze v samostojno Gruzijo smo imeli tri do \u0161tiri zelo huda leta. Hvale\u017een sem, da sem to videl in pre\u017eivel. To mi je pozneje pomagalo v \u017eivljenju, saj sem se nau\u010dil, kako se znajti v stresnih situacijah, ko nima\u0161 vsega na razpolago in ti marsikaj primanjkuje. Ker takrat, \u010de povem odkrito, nismo imeli niti za kruh.<\/p>\n

\"Tako<\/p>\n

Tako je leta 1991 zavihrala nad Tbilisijem zastava samostojne Gruzije.
\n Foto: Guliverimage <\/p>\n

Nismo imeli prakti\u010dno za ni\u010d. Z bratom sva po\u010dela vse \u017eivo, da smo pre\u017eiveli. Kradla sva steklenice\u00a0in podobno. Takrat je bilo v Rustaviju res zahtevno. Zlasti za star\u0161a. Mama je iskala re\u0161itve, hodila v Tur\u010dijo in Rusijo ter prodajala dolo\u010dene zadeve, da smo lahko pre\u017eiveli.<\/p>\n

Res ne bi hotel, da kak otrok vidi, kako tvoji star\u0161i tako trpijo. Na koncu koncev smo s to generacijo otrok, saj smo se vsi v Gruziji sre\u010devali s podobnimi te\u017eavami, izkusili neko obdobje, za katero\u00a0sem lahko hvale\u017een, saj smo zaradi tega\u00a0bolj iznajdljivi\u00a0v \u017eivljenju. Zagotovo pa ne bi nikdar hotel, da bi moji star\u0161i, otroci ali pa vnuki tako \u017eiveli. Ne, ne.<\/p>\n

Torej je razpad Sovjetske zveze, takrat ste imeli ravno deset let, brutalno vplival na kakovost va\u0161ega \u017eivljenja?<\/p>\n

Sprva\u00a0da. Takrat so dolo\u010dene osebe pokradle vse, kar se je dalo. Kdor je imel to mo\u017enost, je to zlorabljal. Bil je namre\u010d popoln razpad sistema. Ni bilo policije.\u00a0Ni bilo\u00a0organov, ki bi nadzorovali dogajanje. Ni bilo nadzora nad tem, ali kdo pla\u010duje delavce ali ne. Tisti malo bolj iznajdljivi in pokvarjeni so takrat \u010dez no\u010d postali bogata\u0161i. Pravi milijonarji. Navadni ljudje in delavci pa so takrat po doma\u010de\u00a0najeb***\u00a0\u2026 Ni bilo po\u0161teno, a tako je pa\u010d bilo.<\/p>\n

Ste \u017ee takrat kot otrok sanjali o tem, da bi bilo bolje iti v tujino in sre\u010do iskat\u00a0drugje?<\/p>\n

\"Vladimer<\/p>\n

Vladimer Boisa se rad vra\u010da v Gruzijo. Ko jo je zapustil pred skoraj tremi desetletji, so bile razmere v dr\u017eavi kar nekaj \u010dasa nevzdr\u017ene.
\n Foto: Osebni arhiv <\/p>\n

Najprej moram opisati, kako je bilo v moji \u0161oli. Sem verjetno \u0161e zadnja generacija sovjetskih pionirjev. Imeli smo podobno navado kot v Jugoslaviji in dobili smo svojo rutico. V \u0161oli v Rustaviju so bili poleg mene prete\u017eno rusko govore\u010di vrstniki. Rusi, Ukrajinci, Armenci, Azerbajd\u017eanci \u2026 Moja so\u0161olca sta bila celo dva Nemca. Morate vedeti, da so ve\u010dino starega dela mesta Rustavi, skoraj 70 odstotkov, po drugi svetovni vojni obnovili nem\u0161ki vojni ujetniki. Tako se je v \u0161oli vedno na\u0161el tudi kdo z nem\u0161kim ali pa gr\u0161kim priimkom. Gruzija je bila v Sovjetski zvezi vedno znana po tem, da \u017eivi v njej najve\u010d razli\u010dnih nacionalnosti.<\/p>\n

Ko pa je nato Sovjetska zveza razpadla, je sledil kolaps. Zgodilo se je kot v filmu. Zbudil si se, okrog tebe pa kar naenkrat nobenega ve\u010d. Nemci so pobegnili v Nem\u010dijo, Grki v Gr\u010dijo, \u017didi v Izrael, Rusi v Rusijo, Ukrajinci v Ukrajino in tako naprej. Ostal sem le \u0161e z Gruzijci. Tudi moji star\u0161i so imeli mo\u017enost, da bi se takrat preselili v Moskvo, a se niso odlo\u010dili za to.<\/p>\n

Ste torej Gruzijec ruskih korenin?<\/p>\n

Uf. Moja mama ima belorusko, o\u010de pa rusko in ukrajinsko kri. Tako se v meni pretakajo kar tri zelo konfliktne krvi (smeh, op. p.). Ampak glede tega nimam te\u017eav. Z vsemi sem dober.<\/p>\n

Govorite gruzijsko, a tudi rusko. Kako razli\u010den pa je gruzijski jezik od slovenskega?<\/p>\n

Nima prav nobene povezave s slovanskimi jeziki. Razlika je velika kot dan in no\u010d. Kot da bi primerjal slovenski jezik z japonskim. Povsem sta si razli\u010dna. Povsem. Pri tem velja izpostaviti, da je gruzijski jezik celo tako zapleten, da pri Japoncih ali pa Korejcih, ko jih sli\u0161i\u0161 govoriti, kdaj ujame\u0161 kak\u0161no besedo, na katero se lahko nasloni\u0161. Pri gruzijskem jeziku pa se niti to\u00a0ne da.<\/p>\n

\u010ce ujame\u0161 kak\u0161no, ki te na kaj spomni, je to zagotovo ruska beseda ali pa kak\u0161na kletvica, ki se prikrade v besednjak. Gruzijci jih znajo uporabljati, da lahko la\u017eje opi\u0161ejo kak\u0161no stvar.\u00a0<\/p>\n

Po osamosvojitvi Gruzije je v va\u0161i dr\u017eavi po zaslugi Rusije nekajkrat divjala vojna. Tudi v va\u0161em rojstnem mestu Rustavi?<\/p>\n

Ne, tam ni bilo nikoli vojne. Voja\u0161ki spopadi so bili v Abhaziji. Ob \u010crnem morju. Pa v Osetiji blizu Tbilisija. No, relativno blizu Tbilisija. Saj je 800 kilometrov blizu, kajne\u00a0(smeh, op. p.)?<\/p>\n

\"Gruzija<\/p>\n

Gruzija je s svojo neokrnjeno naravo postala priljubljena turisti\u010dna to\u010dka tudi za ljubitelje pohodni\u0161tva.
\n Foto: Guliverimage <\/p>\n

V Zakavkazju so \u010dasi \u017ee dolgo politi\u010dno nemirni. Ogromno je manj\u0161ih sosedskih dr\u017eavic, ve\u010dinoma islamskih. Nekatere so mednarodno priznane, druge spet ne. Kako se Gruzijci razumete z njimi?<\/p>\n

Gruzija je imela z njimi vedno dober odnos. Pa naj gre za Dagestan, \u010ce\u010denijo ali koga drugega. Ni te\u017eav. Oni so muslimani, mi smo pravoslavci. S tem ni bilo nikoli te\u017eav. Tudi zdaj je tako. Stanje se je umirilo, vse ve\u010d turistov prihaja u\u017eivat\u00a0v te dele sveta. Razcvetel se je zlasti treking, \u010demur se ne \u010dudim, saj je tam \u010dudovita narava, ljudje pa gostoljubni.<\/p>\n

Kako je torej zdaj \u017eiveti v Gruziji, 35 let po osamosvojitvi?<\/p>\n

Gre na bolje. Me pa zelo moti, da je vse osredoto\u010deno zgolj na\u00a0Tbilisi. Verjetno je v Gruziji okrog tri milijone in pol ljudi. Kon\u010dno \u0161tevilo te\u017eko oceni\u0161, saj jih veliko \u017eivi na \u010drno v tujini in so neprijavljeni. No, vsaj dva milijona pa jih prebiva prav v Tbilisiju. Predstavljajte si torej, kak\u0161en kaos to povzro\u010da. Zlasti glede prometnih gne\u010d. Ali pa logistike.<\/p>\n

Tega sploh ne more\u0161 primerjati z Ljubljano. Pa potem gleda\u0161 \u017eiv\u010dne voznike v Ljubljani, ko malce stojijo na Celov\u0161ki ulici ali pa kje na avtocesti v Sloveniji. Pa gre avto po\u010dasi naprej, je teko\u010da kolona, a so vseeno vsi \u017eiv\u010dni in razjarjeni. Bentijo, kak\u0161na gne\u010da je. No,\u00a0proti Tbilisiju, da sploh ne govorim o Moskvi ali pa Istanbulu, je to mala malica. \u010ce bi Slovenci do\u017eiveli tisto\u00a0gne\u010do, si lahko le predstavljam, kak\u0161na bi bila \u0161ele njihova reakcija (smeh, op. p.).<\/p>\n

\"V<\/p>\n

V Tbilisiju, ki je zve\u010der poln o\u010darljivih barv, to velja zlasti za njegovo staro mestno sredi\u0161\u010de, \u017eivi ve\u010d kot polovica vseh prebivalcev Gruzije.
\n Foto: Guliverimage <\/p>\n

Res sem lahko vesel in hvale\u017een, da \u017eivimo v tako lepem mestu, kot je Ljubljana, kjer ne potrebuje\u0161 veliko \u010dasa, da pride\u0161 iz enega na drugi konec. Otrok gre v \u0161olo, pa iz \u0161ole domov, nato pa na trening. Takrat izgubljamo v Sloveniji veliko manj \u010dasa\u00a0kot bi ga v Tbilisiju. O tem mi veliko govori brat. Tako kot moja sestra \u017eivi v Tbilisiju in zaradi gostega prometa te\u017eko usklajuje vse obveznosti otrok.<\/p>\n

Na sre\u010do ima Tbilisi vsaj metro. Sicer sta le dve liniji, a vseeno. Pomaga. Metro je vselej poln. V Moskvi sem se vedno \u010dudil, zakaj ljudje po mestu sploh potujejo z avtom ali pa taksijem, \u010de imajo tako lep in urejen metro. Spominja na muzej, prekrasen je. A nekateri enostavno ne morejo iz svoje ko\u017ee in se jim zdi za malo, da bi potovali skupaj z drugimi v metroju. Pa \u010deprav \u2026 Ko se mi je v tak\u0161nih velemestih kam mudilo, sem bil z metrojem vedno pravo\u010dasno na cilju.<\/p>\n

Ljubljana je v tem pogledu bistveno manj\u0161a, tudi o metroju lahko le sanja. Kdaj pa ste v \u017eivljenju sploh prvi\u010d obiskali Slovenijo? <\/p>\n

Leta 1996. Takrat sem z gruzijsko reprezentanco do 16 let igral kvalifikacije v Celju. To je bilo tudi moje prvo potovanje v tujino, prvi\u010d sem zapustil Gruzijo. Takrat nam je primanjkovalo denarja. Nismo imeli dovolj, da bi si lahko privo\u0161\u010dili potovanje z letalom, zato smo se v Slovenijo odpravili z avtobusom. To je bila res dolga pot. Trajala je nekaj dni. Vmes smo prespali v Tur\u010diji, pa nato \u0161e v Romuniji.<\/p>\n

\u010ceprav smo ko\u0161arkarji zelo visoki ljudje, nas tako dolga vo\u017enja v majhnem avtobusu ni motila. Takrat smo bili vendarle mladi, polni energije. Komaj smo \u010dakali, da kon\u010dno okusimo, kako je v tujini. Kako je, ko zapusti\u0161 Gruzijo. Ker pa je takrat na obmo\u010dju nekdanje Jugoslavije \u0161e divjala vojna, smo morali do Slovenije \u017eal po dalj\u0161i poti prek Mad\u017earske.<\/p>\n

Le dve leti pozneje ste \u017ee zapustili Gruzijo in ko\u0161arkarsko kariero, v kateri ste pozneje posegali po vrhunskih dose\u017ekih in rezultatih, nadaljevali v Sloveniji. Zakaj?<\/p>\n

\"Barve<\/p>\n

Barve Gruzije je branil vse od mlaj\u0161ih selekcij pa do \u010dlanov. Leta 2011 je na EuroBasketu skupaj z njim nastopil tudi tri leta mlaj\u0161i brat Anatoli.
\n Foto: Guliverimage <\/p>\n

V Celju sem se takrat izkazal v dresu reprezentance. Opazila me je Olimpija. Janez Rajgelj je malce pozneje stopil z menoj v stik. Takrat se je zame zanimalo kar nekaj evropskih klubov. Bil sem na pogovorih v Tel Avivu pri Maccabiju, pa z Efes Pilsnom v Istanbulu in Paokom v Solunu. Verjetno bi marsikdo pomislil, zakaj nisem izbral katerega izmed teh znanih klubov, \u0161e bogatej\u0161ih od Olimpije. A takrat me sploh ni zanimal denar.<\/p>\n

Meni, pa tudi star\u0161em, \u010deprav je bila na koncu to povsem moja odlo\u010ditev, je bilo la\u017eje, ko sem se na lastne o\u010di prepri\u010dal in videl, kak\u0161na dr\u017eava je Slovenija. Takoj mi je postala v\u0161e\u010d. Vse mi je bilo bolj doma\u010de, bolj mirno. Za\u010dutil sem, da mi je Slovenija usojena,\u00a0da je to preprosto to.<\/p>\n

V Slovenijo bi se tako lahko preselil \u017ee pri 16 letih, a so me star\u0161i prosili, ker sem moral v gimnaziji opraviti \u0161e en letnik, da bi najprej kon\u010dal \u0161olo. Tega od mene niso zahtevali, ampak me prosili, da tako naredim, potem pa lahko naprej v \u017eivljenju delam, kakor me je volja. In sem res tako storil in jih upo\u0161teval.<\/p>\n

Bila pa je \u0161e ta olaj\u0161evalna okoli\u0161\u010dina, da\u00a0je na\u0161 ko\u0161arkarski klub Azoti v Rustaviju prejel nekaj denarja in takrat sestavil dobro ekipo. Igrali smo tudi evropske tekme v pokalu Radivoja Kora\u0107a. Takrat sem, ne glede na to, da se nisem prej pridru\u017eil Olimpiji, zelo napredoval. Ko sem nato leta 1998 pri\u0161el v Slovenijo, so bili vsi navdu\u0161eni nad mojim napredkom. Dobro, kar zadeva\u00a0taktiko, sem \u0161e nekoliko zaostajal za svojimi vrstniki v Sloveniji. A \u0161lo je na bolje.<\/p>\n

Svojo ko\u0161arkarsko pot ste nato za\u010deli v Postojni.<\/p>\n

Res je. Konkurenca pri Olimpiji je bila izjemna, trener Zmago Sagadin pa je imel jasno za\u010drtan program in smernice. To\u010dno se je vedelo za vsakega igralca, kako in kaj. Tako sem najprej od\u0161el po minute v Postojno. Naslednje dve leti sem se kalil pri Slovanu in \u010dakal svojo prilo\u017enost. Pri 20 letih sem jo tudi do\u010dakal, saj sem za\u010del igrati za Olimpijo. Sprva niti ne veliko. Bolj kot v evroligi sem nastopal na\u00a0doma\u010dem prvenstvu, a sem vseskozi delal, marljivo treniral, se u\u010dil in \u010dakal. Res sem vesel, da sem se tako odlo\u010dil.<\/p>\n

\"Z<\/p>\n

Z Olimpijo je osvajal lovorike kot po teko\u010dem traku. Trikrat je bil slovenski prvak, \u0161tirikrat je osvojil pokal, trikrat superpokal, leta 2002 pa je bil najbolj\u0161i tudi v jadranski ligi.
\n Foto: Ale\u0161 Fev\u017eer <\/p>\n

Kako pa je bilo s takratnim \u017eivljenjskim standardom v Sloveniji? Ste si lahko pred slabimi tremi desetletji v Sloveniji privo\u0161\u010dili ve\u010d kot bi si lahko v Gruziji? <\/p>\n

Zagotovo, da. Lahko sem si privo\u0161\u010dil ve\u010d. Zelo sem bil zadovoljen \u017ee s svojo prvo pla\u010do sploh glede na svojo starost v takratnih \u010dasih.\u00a0No, pa saj sem imel \u017ee pred tem tudi v Gruziji kot ko\u0161arkar kar dobro pla\u010do. To je nenazadnje tudi re\u0161ilo mojo dru\u017eino. Od takrat naprej smo za\u010deli bolje \u017eiveti. \u010ce ne bi za\u010del slu\u017eiti denarja prek \u0161porta, bi se kriza v moji dru\u017eini \u0161e malce podalj\u0161ala, tako pa se je marsikaj spremenilo na bolje.<\/p>\n

Sem pa lahko nato v Sloveniji \u017eivel\u00a0bistveno bolj lagodno in mirno. To mi je veliko pomenilo. V Gruziji je bilo vse skupaj preve\u010d napeto, prisotno je bilo kar nekaj kriminala. Takrat smo kot mladi fantje seveda pogosto hodili ven. A ko si to po\u010del, si moral v Gruziji paziti, s kom se pogovarja\u0161. In o \u010dem se sploh pogovarja\u0161.<\/p>\n

\"V<\/p>\n

V dr\u017eavnem dresu se je na najve\u010djih tekmovanjih ve\u010dkrat pomeril tudi proti Sloveniji. Na fotografiji se je tako boril pod ko\u0161em z nekdanjim asom slovenske ko\u0161arke Matja\u017eem Smodi\u0161om.
\n Foto: Guliverimage <\/p>\n

V Sloveniji pa je bilo vse bolj mirno in le\u017eerno. \u017divljenjski slog mi je bolj ugajal, vse je bilo urejeno. Igral sem za ekipo, ki je bila, kar zadeva\u00a0razvoj\u00a0mladih igralcev, takrat najbolj\u0161a v Evropi. Za vse je bilo poskrbljeno. Trenirali smo zjutraj in zve\u010der, vmes pa imeli urejeno prehrano in \u017eivel sem v dobrem\u00a0stanovanju. Kaj dobrem, odli\u010dnem!\u00a0Imel sem dvosobno stanovanje v Ljubljani. Za tako mladega tujca, kot sem bil takrat, je bilo to nekaj fenomenalnega. Maksimalno sem se posve\u010dal treningu, \u010de pa so \u0161li fantje kdaj zve\u010der kaj pogledat, sem \u0161el seveda z njimi. To je bil zame raj na Zemlji.<\/p>\n

V Ljubljani smo pogosto hodili v Eldorado. Pa tudi v Flex. Tja smo hodili ve\u010dinoma le \u0161portniki, od rokometa\u0161ic do ko\u0161arkarjev. Vsi smo se poznali med seboj, bila je prijetna scena.<\/p>\n

Torej v Sloveniji niste \u010dutili kak\u0161nega posebnega domoto\u017eja?<\/p>\n

Takole bom rekel. Prve tri mesece mi je bilo kar te\u017eko, saj sem bil sam. Potem pa mi je steklo. Bistveno la\u017eje mi je postalo, ko sem se privadil na slovenski jezik. Tega pa sem osvojil kar hitro, saj mi je pomagalo znanje ruskega jezika. Veliko sem se nau\u010dil tudi prek televizije, ko sem zavzeto bral slovenske podnapise ob predvajanju tujih filmov. To mi je zelo pomagalo.<\/p>\n

Kar pa\u00a0zadeva ko\u0161arko, se zaradi vsega dobrega, kar je takrat predstavljala Olimpija, nisem veliko obremenjeval. Vedel sem, da dobro treniram in da se maksimalno posve\u010dam ciljem. Zato sem preprosto verjel, da bom s takim delom moral nekaj dose\u010di.<\/p>\n

In res. Pozneje ste posegli po zvezdah, bili tudi kapetan Olimpije in eden bolj\u0161ih reprezentantov Gruzije, pa tudi legionar v \u0161tevilnih kakovostnih tujih klubih v Italiji, Rusiji, Gr\u010diji, \u0160paniji in na Hrva\u0161kem. Fascinira pa zlasti va\u0161a fanati\u010dna pripadnost Olimpiji kot klubu in Ljubljani kot mestu.<\/p>\n

\"Tako<\/p>\n

Tako se je zaljubil v Ljubljano in Olimpijo, da je postal velik \u017eabar. Stiska pesti za vse zmaje, tako tiste, ki tekmujejo v ko\u0161arki, kot tudi tiste v nogometu in hokeju na ledu.
\n Foto: Ale\u0161 Fev\u017eer <\/p>\n

Vedno poudarjam, da sem Gruzijec, a sem po drugi strani tudi Ljubljan\u010dan. Otrokom sku\u0161am glede patriotizma res marsikaj vcepiti. Pa naj\u00a0gre za mesto, dr\u017eavo ali pa klub. \u017delim si, da bi bili tak\u0161ni tudi moji otroci. Le tako lahko, to je moje razmi\u0161ljanje, vsak klub pre\u017eivi.<\/p>\n

Poglejte na primer,\u00a0kaj se dogaja v Gr\u010diji. Ko navija\u010d Olympiakosa dobi otroka, mu \u017ee ob rojstvu dolo\u010di, za kateri klub bo navijal. Sin lahko to pozneje spremeni, pa bo zaradi tega doma prepir in lahko nastopi sovra\u0161tvo, a to daje \u010dar \u0161portu. Zato bo vedno rivalstvo med Olympiakosom in Panathinaikosom. Zato bosta ta dva velikana vedno \u017eiva.<\/p>\n

Veliko stvari se v \u017eivljenju menja, kar zadeva pripadnost\u00a0v \u0161portu, pa mora biti ravno obratno. A so navija\u010di zapustili Juventus, ko je padel v drugo ligo? Ali pa nogometno Olimpijo, ko je za\u010dela znova in morala igrati v peti ligi? Ne! Take stvari je treba spo\u0161tovati. \u010ce ne bo navija\u010dev, tega ne bo.<\/p>\n

Zakaj sploh hodimo na tekme? Zaradi pripadnosti ko\u0161arki? \u010ce ho\u010de\u0161 gledati prvovrstno ko\u0161arko, se lahko zapelje\u0161 v Bologno ali pa Beograd ter gleda\u0161 evroligo. \u010ce pa hodi\u0161 na tekme zato, da bi navijal, in pri tem \u010duti\u0161 klub, pa se to po\u010dne tudi v lokalnem okolju.<\/p>\n

No, zase lahko re\u010dem, da se res po\u010dutim kot Ljubljan\u010dan. Pa se dostikrat kaj pohecam glede \u0160tajerske, a le zaradi pozitivnega rivalstva. Le tak\u0161no sovra\u0161tvo lahko \u017eivi v \u0161portu. Saj je fino, da imamo tudi Viole ali pa Jesenice v hokeju ter \u0161e koga drugega. \u010ce jih ne bi bilo, tudi Olimpija ne bi bila tak\u0161na, kot je. Jih sovra\u017eim, a tudi spo\u0161tujem. Tudi Viole namre\u010d vrhunsko navijajo za svoj klub.<\/p>\n

Zdaj ste v \u017eivljenju \u017ee skoraj tri desetletja razpeti med Slovenijo in Gruzijo, va\u0161a dru\u017eina pa \u017eivi v Ljubljani. Ste opazili kak\u0161ne zna\u010dajske razlike med obema narodoma?<\/p>\n

Kaj pa vem. Pogosto sli\u0161im, da Slovenci veljajo za hladne in vase zaprte osebe. No, s tak\u0161nimi zagotovo nimam opravka (smeh, op. p.). Pa lahko re\u010dem, da imam v Sloveniji veliko prijateljev, s katerimi se pogosto dru\u017eimo, a na kak\u0161ne pretirano hladne \u0161e nisem naletel. In niti ne vidim kak\u0161nih velikih razlik med narodoma. Tam, kjer \u017eivim, to je v Podutiku, preprosto u\u017eivamo. Med sosedi vladajo odli\u010dni odnosi, kakr\u0161ne bi si lahko le \u017eelel. Veliko se dru\u017eimo, res veliko.<\/p>\n

\"S<\/p>\n

S sr\u010dno izbranko Alenko, sicer nekdanjo rokometa\u0161ico Olimpije, se je poro\u010dil leta 2003. Torej pet let po tem, ko je pri\u0161el v Ljubljano. ”Glede tega, kje bo poroka, nisva razmi\u0161ljala niti sekundo. Takoj sva se odlo\u010dila, da bo poroka v Sloveniji. Moji sorodniki in prijatelji so pri\u0161li iz Gruzije, bilo je \u010dudovito.”
\n Foto: Ale\u0161 Fev\u017eer <\/p>\n

V Ljubljani sem spoznal \u017eeno, s katero imam dva otroka. Ljubljana je res lepa. Me pa spremlja ob\u010dutek, da bi ostal v Ljubljani tudi v primeru, \u010de ne bi spoznal \u017eene. To mesto ima res poseben \u010dar. Zelo mi je v\u0161e\u010d.<\/p>\n

Kaj pa vam je najbolj v\u0161e\u010d?<\/p>\n

Ta ob\u010dutek mirnosti. V Ljubljani je vse spro\u0161\u010deno, vse se dogaja brez stresa. Lahko se usede\u0161 na kolo in si \u017ee v nekaj minutah v gozdu. Ali pa se v naravo odpravi\u0161 kar pe\u0161. Obo\u017eujem to, ko gre\u0161 tako spro\u0161\u010deno na kavico in se sre\u010duje\u0161 s prijatelji. Res je prijetno, lahko \u010drpa\u0161 pozitivno energijo.<\/p>\n

Z \u017eeno se sicer veliko posve\u010dava otrokoma. Trudiva se, da ne bi zamudila nobene njune tekme. H\u010derka Naja igra odbojko za Calcit Volley iz Kamnika. Je najbolj obremenjena izmed vseh nas, saj je pridna \u0161tudentka prava. Manjka ji le \u0161e en izpit, namerava ga opraviti septembra. \u010ce veste, kako je igrati odbojko za profesionalni klub kot je Calcit Volley in koliko treningov je treba opravljati, se ji lahko samo \u0161e bolj priklonim, saj ji uspeva vrhunsko zdru\u017eevati obveznosti glede \u0161porta in \u0161tudija. Ima vsakodnevne treninge, a ji uspeva.<\/p>\n

\"Naja<\/p>\n

Naja Boisa je visoka 22-letna odbojkarica Calcit Volleyja (189 cm), kateremu je pomagala tudi do dr\u017eavnega naslova, ve\u010dkrat pa je tudi \u017ee oblekla dres slovenske reprezentance.
\n Foto: Jure Banfi <\/p>\n

Ljudje se sploh ne zavedajo, koliko odrekanja je potrebnega z njene strani. Koliko \u010dasa pre\u017eivi ob ra\u010dunalniku in knjigah. Na vsakem potovanju dr\u017ei v rokah knjigo. Te\u017eko je to uskladiti. V \u0161portu je namre\u010d tako, da ti talent da od pet do deset odstotkov, vse ostalo pa je odvisno od tvojega dela.<\/p>\n

Sin Lian gre po va\u0161ih ko\u0161arkarskih stopinjah.<\/p>\n

Star je 19 let in igra v Iliriji. Pri njem je nekoliko la\u017eje, saj igra v Ljubljani. Se pa z \u017eeno trudiva, da sva povsod. Zlasti ob koncih tedna.<\/p>\n

Glede tega je Slovenija idealna. Iz Ljubljane lahko hitro pride\u0161 na Dunaj, lahko pripotuje\u0161 v Benetke, Gradec ali Zagreb. \u010ce bi Gruzijci \u017eiveli v Sloveniji, bi bili, o tem sem prepri\u010dan, vedno v avtu in bi ogromno potovali. Predstavljam si jih, kako bi mno\u017ei\u010dno hodili na izlete na Dunaj ali pa Budimpe\u0161to, saj je vse tako blizu.<\/p>\n

To je velik plus Slovenije. Saj vidite, kako tranzitna dr\u017eava je to. In kaj vse se \u017eal dogaja na avtocestah. Vsi se pa\u010d vozijo prek Slovenije. Je pa zdaj \u017ee skrajni \u010das, da bi v Sloveniji dobili \u0161e en pas na avtocestah. Nekaj bo treba narediti. Je narediti \u0161e en pas res tako velika te\u017eava?<\/p>\n

\"V<\/p>\n

V eminentni ko\u0161arkarski dru\u017ebi z nekdanjima zmajema. To sta Litovec \u0160arunas Jasikevi\u010dius in eden najbolj\u0161ih slovenskih ko\u0161arkarjev vseh \u010dasov Jure Zdovc.
\n Foto: Ale\u0161 Fev\u017eer <\/p>\n

Tako h\u010derka Naja kot tudi sin Lian sta \u017ee oblekla slovenski dr\u017eavni dres. Ste v dru\u017eini Boisa o tem, za katero reprezentanco bosta igrala, sploh kaj razpredali? <\/p>\n

Smo. Pogosto smo se pogovarjali o tem. In nikoli ni bilo kak\u0161nih povi\u0161anih tonov. Ker \u010de kje, jih pa tukaj zagotovo ne sme biti. Otroka, naj takoj povem, nimata gruzijskega potnega lista. Bi ga pa, \u010de bi ga hotela, brez te\u017eav takoj prejela.<\/p>\n

Otrok se mora sam pri sebi odlo\u010diti, katera je njegova dr\u017eava. Dr\u017eava je nekaj svetega. To je tvoja dr\u017eava. Ne more\u0161 govoriti 16-letniku, koga naj izbere. Morda mu lahko kaj pove\u0161 le v hecu. Tako sem se \u0161alil, da bi bila v Gruziji glede na njune svetle lase obravnavana kot superzvezdnika. Ker Gruzijci so ve\u010dinoma bolj temni. Tako sem se malce pohecal, v kaj drugega pa nisem drezal. Zakaj tudi bi?<\/p>\n

\"Lian<\/p>\n

Lian Boisa je 19-letni ko\u0161arkar Ilirije. Sprva je v \u0160i\u0161ki pri Iliriji treniral nogomet, nato pa se je preselil na ko\u0161arkarske parkete. Je krilni igralec in tudi \u010dlan mlaj\u0161ih dr\u017eavnih selekcij.
\n Foto: Ale\u0161 Fev\u017eer <\/p>\n

Pri nas sta namre\u010d otroka takoj vedela, da sta Slovenca. Tukaj sta rojena, tukaj imata prijatelje. Govorita slovensko, tako da glede tega sploh ni dvoma, za katero dr\u017eavo bosta igrala. Mora biti prisoten tudi patriotizem. Najbolj pomembna stvar pa je ta, da si otrok to \u017eeli. Zato sem stoodstotno prepri\u010dan, da te odlo\u010ditve ne bosta nikoli ob\u017ealovala.<\/p>\n

Pa se dru\u017einsko pogosto odpravite v Gruzijo?<\/p>\n

Ne, ne. Tega \u010dasovno preprosto ne zmoremo. To bi bilo prete\u017eko uskladiti, saj se oba otroka ukvarjata s \u0161portom. Sin je do 14. leta treniral nogomet. Nogomet je res krut \u0161port, zlasti za mlade fante. Konec junija, takoj po tem, ko se kon\u010da \u0161ola, vsi \u017ee spet na polno trenirajo. Potem pa ti pojdi na dru\u017einske po\u010ditnice? Vedno se najde nekaj poleti, denimo reprezentanca. V vrhunskem \u0161portu je tako, da lahko pozabi\u0161 na proste konce tedna. Nima\u0161 niti krompirjevih niti zimskih po\u010ditnic. Veliko ljudi tega ne razume, a \u010de podpira\u0161 otroka v \u0161portu, se kot star\u0161 mora\u0161 zavedati, da teh po\u010ditnic pa\u010d ni.<\/p>\n

\"V<\/p>\n

V Gruziji je sicer najve\u010dji \u0161portni zvezdnik nogometa\u0161 Hvi\u010da Kvarachelija, zvezdnik PSG, dvakratnih zaporednih evropskih prvakov. “Nogomet je vendarle nogomet. Hvi\u010da je res dober. \u010ce bi Gruzija letos nastopala na svetovnem prvenstvu, bi bil zagotovo kandidat za zlato \u017eogo. \u017de v ligi prvakov je bil najbolj\u0161i,” je na 25-letnega rojaka, ki je pred prihodom v Pariz navdu\u0161eval v Neaplju, ponosen Boisa.
\n Foto: Reuters <\/p>\n

V Ljubljano sem se hitro zaljubil in jo sprejel za svoje mesto. Tudi otroka me hecata, da ne poznata nikogar, ki bi bil ve\u010dji \u017eabar od mene. Glede Ljubljane me veliko stvari moti, njima pa je vseeno. Navijam za Olimpijo. Ne le v ko\u0161arki, ampak tudi v nogometu in hokeju na ledu. Sanjam o dnevu, ko bi bile tri Olimpije zdru\u017eene v\u00a0eno\u00a0samo\u00a0Olimpijo\u00a0ter da bi bili Dragonsi (navija\u0161ka skupina Green Dragons, op. p.) prisotni na vseh tekmah. V vseh \u0161portih. Druga\u010de mi je to brez zveze, saj to ni prava pripadnost.<\/p>\n

V\u010dasih so Dragonsi pri\u0161li na na\u0161e ko\u0161arkarske tekme Olimpije. Ne vem sicer, kaj se je zgodilo vmes, kak\u0161na politika je\u00a0okrog tega, a si \u017eelim, da bi bilo druga\u010de. Ko se iz Kosez peljem proti Podutiku, vselej s ponosom pogledam navija\u0161ki mural z napisom “Brez nas ni Olimpije”. Tako bi tudi moralo biti. Prelepo je bilo pred tremi leti, ko so pod strop Sto\u017eic dvignili dres Du\u0161ana Hauptmana. Dragonsi so pri\u0161li na tekmo kot v starih \u010dasih in navijali. Zaradi njih je bilo povsem druga\u010dno ozra\u010dje na tekmi. Vrhunsko je bilo, \u010deprav jih ni pri\u0161lo veliko.<\/p>\n

\"V<\/p>\n

V Gruziji je zelo priljubljen ko\u0161arkar Sandro Mamukelashvili, ki bo v novi sezoni soigralec Luke Don\u010di\u0107a pri Lakersih. ”Zaradi prestopa k Lakersom se je njegov status \u0161e dvignil. Ima mehko roko, je zelo dober fant, ki rad trenira in je poln energije. Verjamem, da bosta dobro sodelovala. \u010ce Sandro ne bo podajal Luki, ga bom poklical v Los Angeles, in mu to ukazal,” se je po\u0161alil Vladimer, ki ga mora novope\u010deni Jezernik iz Gruzije ubogati, saj je \u0161portni direktor gruzijske reprezentance.
\n Foto: Guliverimage <\/p>\n

O\u010ditno so Dragonsi glede tega \u0161e razpeti med sre\u010danja Olimpije v razli\u010dnih \u0161portih. Koliko pa ste zdaj vi razpeti med Slovenijo in Gruzijo, glede na to, da opravljate polo\u017eaj \u0161portnega direktorja reprezentanc pri Ko\u0161arkarski zvezi Gruzije?<\/p>\n

Vsaj tri mesece\u00a0na leto sem v Gruziji. Tako je od leta 2023, ko sem le \u0161portni direktor. Pred tem sem bil \u0161e ve\u010d \u010dasa, saj sem od leta 2013 opravljal tudi funkcijo podpredsednika ko\u0161arkarske zveze. Zdaj imam funkcijo manj, kar se pozna pri \u010dasu. Sodelujem izklju\u010dno s \u010dlansko reprezentanco, pa tudi z B reprezentanco, ki smo jo sestavili. Takrat, ko so tekme, grem tudi v Gruzijo. Tako je pribli\u017eno sedemkrat na leto, ko\u00a0v Gruziji ostajam\u00a0pribli\u017eno deset dni.<\/p>\n

Kako pa potem najdete \u010das, da ste tako aktivni in zastopani tudi v poslovnem okolju, kjer se \u017ee nekaj \u010dasa dokazujete na podro\u010dju pridelave gruzijskega vina in brendija? <\/p>\n

\"Septembra<\/p>\n

Septembra no\u010de niti pod razno zamuditi trgatve v Gruziji.
\n Foto: Osebni arhiv <\/p>\n

Na za\u010detku mi ni \u0161lo najbolje, zdaj pa gre iz leta v leto bolje. Vse bolje se prilagajam in na\u010drtujem stvari vnaprej. Kar zadeva moje\u00a0vino, je moja sestra direktorica firme v Gruziji, tako da se bolj ali manj ona ukvarja z vinogradi. Moja naloga je, da sku\u0161am \u010dim ve\u010d prodati. Sam zagotovo tega ne bi mogel po\u010deti, zato sem vesel, da lahko v podjetju ra\u010dunam na pomo\u010d bli\u017enjih. \u017dena mi ogromno pomaga pri papirologiji, saj sam nisem najbolj ve\u0161\u010d ra\u010dunalnika. Mi gre pa veliko bolje to, kako ljudem pribli\u017eati na\u0161e produkte. V\u00a0tem sem bolj\u0161i (smeh, op. p.).<\/p>\n

Zdaj smo \u017ee sredi poletja, tako da bom kmalu od\u0161el v Gruzijo. Avgusta me \u010daka reprezentan\u010dna akcija, saj bodo na sporedu tudi kvalifikacijske tekme za svetovno prvenstvo. Septembra pa se znova vra\u010dam v Gruzijo, saj no\u010dem zamuditi trgatve.<\/p>\n

Kako se je ukvarjati z vini in brendijem v Sloveniji, de\u017eeli, ki je znana po tem, da se rada poveseli v dru\u017ebi\u00a0alkoholnih pija\u010d in je vino prakti\u010dno del njene kulturne zgodovine?<\/p>\n

\"Tako<\/p>\n

Tako je videti 2000-litrska kvevri posoda iz Kahetije, preden jo zakopljejo v zemljo. Ko je v zemlji, zagotavlja optimalne in stabilne temperaturne pogoje za fermentacijo in shranjevanje vina. Ta starodavna metoda pridelave se je v Gruziji ohranila vse do danes in je uvr\u0161\u010dena na Unescov seznam nesnovne kulturne dedi\u0161\u010dine. Tako nastajajo tudi vina Boisa.
\n Foto: Osebni arhiv <\/p>\n

Saj bi rekel vino in konjak, a so nam Francozi ukradli besedo, tako da moram govoriti brendi. Vino in brendi, torej. Ideja je stara zdaj \u017ee 12 let. Najprej me je mikalo, da bi naredil svoje vino. Zgolj zase. In to po starodavni gruzijski metodi, ko zakopljemo kvevri posodo v zemljo. No, prvi\u010d mi ni uspelo. Vino ni bilo tak\u0161no, kot bi si \u017eelel.<\/p>\n

Ker pa sem v Gruziji znana oseba, so mi za\u010deli ljudje pomagati in\u00a0sem\u00a0spoznal\u00a0najbolj\u0161e\u00a0enologe. Za\u010deli so me u\u010diti, nato pa sem z njihovo pomo\u010djo naredil res dobro vino. Naredil sem tudi dobro etiketo in za\u010del delati \u0161e brendi. Ideja je bila, da bi moj brendi predstavljal to, kar sem. Veliko \u010dasa sem posvetil temu, da smo ga preizku\u0161ali. Kar nekaj \u010dasa smo tipali in \u010dakali. \u017deleli smo, da bi bil brendi v\u0161e\u010d tako meni kot tudi mojim prijateljem. Na koncu nam je uspelo.<\/p>\n

Takrat smo se odlo\u010dili, v katero poslovno smer gremo. Sprejel sem odlo\u010ditev, da bo vse narejeno v Sloveniji. Od steklenice in \u010depa do \u0161katle. Te re\u010di sem samo odpeljal v Gruzijo, fla\u0161iral vino in brendi ter vse skupaj pripeljal v Slovenijo.<\/p>\n

S tovornjaki? <\/p>\n

\"Gruzija,<\/p>\n

Gruzija, znana kot zibelka vina, se pona\u0161a z ve\u010d kot 8000-letno tradicijo pridelave vina.
\n Foto: Osebni arhiv <\/p>\n

Tovornjaki? Ha, ha \u2026 Na za\u010detku sem imel vsega skupaj tri palete, tako da ni bil potreben tovornjak (smeh, op. p.). Zdaj je malce ve\u010d stvari, a \u0161e vedno ne potrebujem najve\u010djega vozila. Je pa to s\u010dasoma postal moj posel. Zdi se mi, da konkurenca vsako leto gleda name z ve\u010djim spo\u0161tovanjem. S tem poslom se resno ukvarjam\u00a0od leta 2015. 11 let pa ni kar tako. V tem \u010dasu smo naredili zelo dober produkt, zlasti brendi.<\/p>\n

Zdaj sem v \u017eivljenju razpet med ko\u0161arko in poslom. \u010ce se\u00a0bom kdaj prenehal ukvarjati s\u00a0ko\u0161arko, bom po\u010del samo \u0161e druge stvari. Za zdaj sku\u0161am po\u010deti oboje ter najti idealno linijo, v kateri lahko u\u017eivam v delu. Verjetno pa bo enkrat napo\u010dil \u010das, ko se bo treba odlo\u010diti in izbrati le eno stvar. \u00a0<\/p>\n

Tak\u0161ni so torej va\u0161i na\u010drti za prihodnost?<\/p>\n

Da. Z gotovostjo lahko trdim, da se \u017eelim postarati v Sloveniji. Le tega ne vem, ali bo to v Ljubljani ali kje drugje, saj nameravam na stara leta kupiti vinograd.<\/p>\n

Vinograd? Potem obstaja prilo\u017enost, da bi se lahko preselili na \u0160tajersko?<\/p>\n

Ne, ne. Samo na \u0160tajersko ne, prosim (smeh, op. p.). Saj veste, da se \u0161alim, kajne?\u00a0Bi pa glede na svoj\u00a0patriotizem\u00a0do Ljubljane izbral najbli\u017eji mo\u017eni kraj za vinograd. To pa je denimo Vipava. \u017de od nekdaj mi je v\u0161e\u010d. \u010ce bi lahko izbiral, bi tako izbral Vipavo.<\/p>\n

\"Vina<\/p>\n

Vina Boisa prihajajo iz vinorodne regije Kakheti na vzhodu Gruzije \u2013 sredi\u0161\u010da tradicionalnega vinogradni\u0161tva.
\n Foto: Dru\u0161tvo Biti novinar <\/p>\n

Gruzijec v Vipavi, sli\u0161i se simpati\u010dno. V medijih se sicer glede va\u0161e dr\u017eave pogosto uporablja ve\u010d slovni\u010dnih razli\u010dic. Ste prebivalci Gruzije dejansko Gruzijci ali Gruzinci?<\/p>\n

Zdaj ste me pa dobili \u2026 O tem pa nisem\u00a0nikoli zares razmi\u0161ljal. O\u010ditno bo treba vpra\u0161ati umetno inteligenco (smeh, op. p.). Sam zase vedno re\u010dem, da sem Gruzijec. No, ali pa re\u010dem, da sem iz Gruzije. Tako je najbolj pravilno.<\/p>\n

Pa ste Gruzijec s slovenskim potnim listom ali Ljubljan\u010dan z gruzijskim dr\u017eavljanstvom in koreninami?<\/p>\n

Ne, ne. Definitivno sem Ljubljan\u010dan z dvojnim dr\u017eavljanstvom. Tako bi se ozna\u010dil in definiral. Rekel bi morda Gruzijec ali pa Ljubljan\u010dan iz Gruzije, a to bolj za obdobje, ko sem \u0161ele pri\u0161el v Slovenijo. Zdaj pa \u017ee toliko let \u017eivim tukaj in v vsakem \u0161portu navijam za Slovenijo, da je druga\u010de. Hodim tudi na volitve in se obremenjujem s tem, kdo bo zmagal. Res\u00a0mi ni vseeno, kaj se dogaja s Slovenijo in v na\u0161i politiki. Zase ne morem re\u010di, da sem zgolj Gruzijec, dale\u010d od tega. Glede politi\u010dnega nazora sku\u0161am ostati aktiven.\u00a0Koliko enih barab je okrog nas. Iz dr\u017eave z dvema milijonoma ljudi lahko naredimo veliko ve\u010d.<\/p>\n

\"Josip<\/p>\n

Josip Visarijonovi\u010d D\u017euga\u0161vili bolj znan kot Josif Stalin je verjetno najbolj slavna oseba, kdajkoli rojena na tleh Gruzije. “\u0160e vedno se ga omenja. Ne bomo \u0161li v podrobnosti, kak\u0161en je bil kot voditelj, a bil je Stalin. Bil je Gruzijec iz Gorija. Tam imajo \u0161e vedno njegov muzej, pa tudi njegov vlak, namenjen zlasti turistom. Je del zgodovine, zakaj bi se tega sramovali?”
\n Foto: Guliverimage <\/p>\n

Koliko pa se je v va\u0161ih o\u010deh spremenila Slovenija od trenutka, ko ste pri\u0161li v Ljubljano, to je bilo \u0161e konec prej\u0161njega stoletja, pa do danes?<\/p>\n

Spominjam se, kako se je takrat govorilo o tem, da je Slovenija majhna \u0160vica. In je minilo 30 let od tega, a Slovenija ni postala mala \u0160vica, mar ne? Morali bi ve\u010d misliti o na\u0161i dr\u017eavi in ljudeh, pa bi bilo bolje. Slovenija je \u017eal razdeljena na dva pola. Tega \u0161e danes ne morem dojeti. Da so levi in desni. Da so tisti\u00a0in tisti drugi\u00a0\u2026 Zame je bolj\u0161a razdelitev tista, da si dober in da nisi dober. Tudi v Gruziji se delijo na proruske in neproruske.<\/p>\n

Sam tako razmi\u0161ljam. \u010ce si dober, si dober. Dober pa si, \u010de ho\u010de\u0161 dobro dr\u017eavi in ljudem, ki \u017eivijo v njej. Kak\u0161no pomembnost\u00a0ima zdaj povezava, ali si lev ali desen.\u00a0Resni\u010dno upam, da bo v prihodnosti \u0161e bolje. Saj je Slovenija vrhunska dr\u017eava, kjer se res lepo \u017eivi. A imamo \u0161e veliko prostora in bi bili lahko \u0161e bolj\u0161i.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Le kdo ga ne bi imel rad? Z vselej nasmejanim in pozitivno nastrojenim sogovornikom iz Gruzije, ki je…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":173661,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[16],"tags":[29940,124,3054,62,37,58,60,38,94,93,44564],"class_list":["post-173660","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-sport","tag-gruzija","tag-ljubljana","tag-prek-meja","tag-si","tag-slovene","tag-slovenia","tag-slovenija","tag-slovenscina","tag-sport","tag-sports","tag-vladimer-boisa"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/117001688650556831","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/173660","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=173660"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/173660\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/173661"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=173660"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=173660"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=173660"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}