Kdaj ste se osebno prvi\u010d zavedali, da vas zanima polo\u017eaj \u017eensk in vpra\u0161anje enakosti? In a je bil to akademski ali zelo oseben trenutek?<\/p>\n
Eno in drugo. Moram re\u010di, da me je na nekem res globokem nivoju ta tema pretresla predvsem v akademskem okolju, v \u010dasu \u0161tudija in kasneje, ko sem bila mlada raziskovalka na univerzi. Takrat sem imela tudi \u010dudovito mentorico, ki jo z veseljem omenim, to je Katja Mihurko Poni\u017e. Prek njenega dela sem dobila vpogled v to, kaj se je z avtoricami dogajalo skozi zgodovino literature.<\/p>\n
To je bil zame pravi “aha” trenutek, ko sem se zares zavedla, kako deprivilegirane so bile \u017eenske in kako pogosto so bile po krivici izrinjene iz literarne zgodovine. Ko sem za\u010dela brati njihova dela, je postalo \u0161e toliko bolj o\u010ditno, kako velik del njihovega ustvarjanja je bil prezrt.<\/p>\n
Morda je bil to tudi trenutek, ko sem za\u010dela bolj kriti\u010dno razmi\u0161ljati o polo\u017eaju \u017eensk v sodobni dru\u017ebi. Moram pa re\u010di, da me je ob\u010dutek za pravi\u010dnost spremljal \u017ee od nekdaj. Na to sem bila pozorna \u017ee kot otrok. Bila sem tisti otrok, ki se ni igral s pun\u010dkami, ampak s tovornjaki in podobnimi stvarmi. Res je, da potem nisem \u0161la v tehni\u010dne vode, a doma me tudi niso vzgajali v stereotipne predstave o \u017eenskih vlogah.<\/p>\n
Ko danes razmi\u0161ljam o tem, se mi zdi, da je bilo to zanimanje \u017ee od nekdaj del mene. Bolj jasno pa se je izoblikovalo prav skozi to akademsko izku\u0161njo.<\/p>\n
\u010ce za\u010dneva pri feminizmu. Kaj feminizem je in kaj feminizem ni?<\/p>\n
Ja, opredeliti feminizem je zame v tem trenutku precej te\u017eko. Kaj pravzaprav je? Na\u010deloma bi moral biti to ob\u010dutek, ki ga ima vsak posameznik v sebi, ob\u010dutek za to, da so stvari v dru\u017ebi med mo\u0161kimi in \u017eenskami razdeljene pravi\u010dno.<\/p>\n
Zdi pa se mi, da je feminizem \u017eenskam v nekem smislu nalo\u017eil tudi preve\u010d. V enakost smo zapakirali pri\u010dakovanje, da se mora \u017eenska boriti na preve\u010d frontah. Popolne enakosti v vseh pogledih namre\u010d ne more biti, saj imamo razli\u010dne sposobnosti in tudi razli\u010dne fizi\u010dne zmogljivosti.<\/p>\n
Zato imam ob\u010dutek, da je sodobno razumevanje feminizma \u017eenski na poklicnem podro\u010dju pogosto nalo\u017eilo zelo veliko breme, saj naj bi dosegala enake standarde kot mo\u0161ki, hkrati pa ji je, pri tistih, ki se za to odlo\u010dijo, nalo\u017eena \u0161e biolo\u0161ka funkcija materinstva. In ti dve stvari v\u010dasih preprosto ne gresta zlahka skupaj.<\/p>\n
Zato, ker je ta svet kapitala in poklicni svet tako surov do \u017eensk, da spregledata drugi svet, ki pa te\u010de malo bolj po\u010dasi in je prav, da te\u010de tako po\u010dasi. In to vzporedno loviti za \u017eenske je v\u010dasih nemogo\u010de. Zato mi je razpravljati o feminizmu pravzaprav malce te\u017eko.<\/p>\n
Tudi danes, v sodobnem \u010dasu, ko pogosto mislimo, da so stvari enakopravne, v resnici niso povsem tak\u0161ne. Prav v tem vidim eno od oblik neenakosti. Zdi se mi, da je \u017eenski v sodobnem \u010dasu nalo\u017eeno zelo veliko breme.<\/p>\n
Feminizem je zato \u0161e vedno \u017eiv in pomemben, saj nas opozarja na te nianse nepravi\u010dnosti, ki se \u0161e vedno pojavljajo. Po mojem bi moral postati predvsem na\u0161 notranji \u010dut za pravi\u010dnost. Ne le v odnosu med \u017eensko in mo\u0161kim, ampak \u0161ir\u0161e, tudi v odnosu \u010dlovek do \u017eivali, zdrav \u010dlovek do bolnega, mlad do starega.<\/p>\n
Zdi se mi, da gre pri tem za globlji ob\u010dutek pravi\u010dnosti in spo\u0161tovanja \u017eivljenja kot takega. To bi moral biti feminizem.<\/p>\n
Zakaj dajejo nekateri feminizmu ta negativen prizvok?<\/p>\n
Te\u017eko bi na splo\u0161no razpravljala o tem, zakaj ima feminizem v\u010dasih negativen prizvok. \u010ce pogledam razmere v dru\u017ebi, lahko komentiram predvsem nekatera stanja, ki so verjetno prispevala k temu, da so feministke dobile tak\u0161no oznako.<\/p>\n
Morda tudi zato, ker so bile zelo borbene in so posegale v tradicionalne dru\u017ebene konstrukte. S tem so ru\u0161ile vzorce in razmerja mo\u010di, ki so jih skozi zgodovino ve\u010dinoma oblikovali mo\u0161ki. Zato so pogosto izpadle kot neke ru\u0161ilke. Kot da bi jim kdo rekel: “Saj imate druge vloge. Zakaj se sploh vtikate v stvari, ki se vas ne ti\u010dejo?”<\/p>\n
Po drugi strani imamo tudi precej stereotipno predstavo o feministki kot o \u017eenski, ki je zelo borbena, se ne dr\u017ei pravil in se upira. Tak\u0161na podoba marsikomu ne ustreza. Ru\u0161enje ustaljenih dru\u017ebenih vzorcev je namre\u010d vedno zahtevno in pogosto naleti na odpor. Mislim, da se je nekaj podobnega zgodilo tudi s feministkami. Te\u017eko pa o tem govorim povsem na splo\u0161no.<\/p>\n
Ste kdaj kot raziskovalka \u0161tudij spolov do\u017eiveli, da so vas zaradi va\u0161ega podro\u010dja podcenjevali ali stereotipizirali?<\/p>\n
Ne, tega nisem do\u017eivela. Mogo\u010de tudi zato, ker sem se zna\u0161la v okolju, ki je bilo temu naklonjeno, tako z mo\u0161ke kot z \u017eenske strani. Zato nisem do\u017eivela kak\u0161nih napadov.<\/p>\n
Moram pa re\u010di, da sem bila presene\u010dena, ko sem nazadnje v Gori\u0161ki knji\u017enici predstavljala Zofko Kveder. Pri\u010dakovala sem, da se bo morda pojavil kak\u0161en kriti\u010den komentar, saj je bilo v ob\u010dinstvu tudi nekaj mo\u0161kih. A tega ni bilo. Mislim, da se odnos do teh tem po\u010dasi spreminja, predvsem skozi odkrivanje individualnih usod \u017eensk, ki so bile skozi zgodovino deprivilegirane in pogosto odrinjene tako iz literarne kot iz splo\u0161ne zgodovine.<\/p>\n
Prav osebne zgodbe so na\u010din, kako lahko ljudem pribli\u017eamo to, kar je bilo po krivici spregledano. Ko govorimo o nekih kolektivnih usodah, nas to pogosto ne nagovori tako mo\u010dno. Ko pa izpostavimo posamezno \u017eivljenjsko zgodbo, posamezno usodo \u017eenske, ki je bila prezrta ali odrinjena, se nas to veliko bolj dotakne.<\/p>\n
Zdi se mi, da prav na tej individualni ravni ljudje te stvari tudi la\u017eje razumejo in sprejmejo.<\/p>\n
Ste se kdaj zna\u0161li v situaciji, ko ste morali izbirati med kariero in pri\u010dakovanji okolice glede \u017eenske vloge?<\/p>\n
Zdaj, ko imam dva otroka, to ob\u010dutim \u0161e veliko bolj. Prej sem si mislila, da je z enim otrokom vse nekoliko la\u017eje, zdaj pa sta dva in se stvari hitro zapletejo. Zgodi se, da je otrok bolan, da ima kak\u0161ne te\u017eave ali obveznosti, in takrat si \u017eelim biti tam kot mama.<\/p>\n
Hkrati pa je tukaj \u0161e drugi del, torej kariera. Pogosto sli\u0161im: “Glej, zdaj ima\u0161 to prilo\u017enost, izkoristi jo.” Otroci so \u0161e majhni, a tudi v karieri se v\u010dasih zgodi, da ima\u0161 dolo\u010deno prilo\u017enost samo enkrat in jo je treba zgrabiti.<\/p>\n
In tako se kot \u017eenska pogosto znajdem v precepu. Komu slediti, kdaj slediti. Trenutno sem prav v tej situaciji. Moram pa re\u010di, da mi nikoli ni bilo \u017eal, \u010de sem kak\u0161no karierno prilo\u017enost zavrnila zaradi otroka.<\/p>\n
\u010ce pa sem zapostavila otroka, sem imela vedno ob\u010dutek slabe vesti. In to se je zgodilo zelo redko, ker sem najve\u010dkrat tisto drugo stran preprosto odrinila in si rekla: “Ne, pojavila se bo druga prilo\u017enost.” In v resnici je pogosto tudi bilo tako.<\/p>\n
Zato ugotavljam, da mora \u017eenska pri sebi zelo jasno raz\u010distiti svoj sistem vrednot. To se mi zdi klju\u010dno. Ni pa lahko, ker te te silnice ves \u010das razdvajajo. Vedno si v nekem precepu. Kot mati, kot raziskovalka ali kot nekdo, ki gradi svojo kariero.<\/p>\n
Mislim pa, da se da, \u010de si te stvari pri sebi razjasni\u0161 in stoji\u0161 trdno za tem, kaj so tvoje vrednote in kaj tvoje prioritete. Jaz sem pri sebi to raz\u010distila.<\/p>\n
\u010ce pa ima\u0161 v sebi neke dileme, ali bi bila karierna \u017eenska, ali bi bila predvsem mati, ali bi bila \u0161e marsikaj drugega, potem je te\u017eko. Je te\u017eko, ker so nenazadnje najbolj\u0161a leta tista, ki jih posvetimo tudi materinstvu in tudi karieri. In to sovpada. Prav zato je to problemati\u010dno tudi s tega vidika, kako kako v vsem tem razpetju sploh ostati cel.<\/p>\n
Kaj pa pri\u010dakovanja sama glede materinstva? So tudi ta previsoka?<\/p>\n
Ja, tudi glede tega smo \u017eenske v precej te\u017eki situaciji, ker naj bi bile povsod idealne. A tudi s tem moramo pri sebi raz\u010distiti, \u010deprav je to zelo te\u017eko. Mislim, da je to pravzaprav veliko dela\u00a0na sebi. Sprejeti mora\u0161, da tistega ideala popolne matere nikoli ne bo\u0161 dosegla. Jaz ga zagotovo ne bom.<\/p>\n
Jaz sem pa\u010d mama, ki pusti otrokom, da so to, kar so. V\u010dasih niso popolno urejeni, v\u010dasih tekajo bosi, v\u010dasih so bolni. In kaj potem? Tega ideala ne morem dose\u010di. In prav je tako, da k njemu niti ne stremim.<\/p>\n
Tudi v slu\u017ebi nisem idealna. Tudi pri drugih stvareh nisem idealna, stvari delam\u00a0v zadnjem trenutku. Ampak tako pa\u010d je. Gre za to, da \u010dlovek najde nek balans med vsem tem.<\/p>\n
Ko meni zboli otrok, odvr\u017eem vse ostalo, pa naj bo, ne vem kaj. Ko je otrok bolan,\u00a0meni tudi mentalni sistem,\u00a0misli ne funkcionirajo ve\u010d.<\/p>\n
Enostavno ne morem biti dobra v slu\u017ebi, \u010de je otrok doma bolan. Ko sem to raz\u010distila sama pri sebi, se ne razsekavam ve\u010d in se ne razdajam bolj, kot zmorem. Vem, da potrebujem tudi devet ur spanja. Potrebujem svoj tek in svoj mir ob knjigi. In od tega ne odstopam.<\/p>\n
In moram biti mama. Nisem sto procentna, ker ne morem biti, ampak moram biti tam.<\/p>\n
![\"Dr.](\"\/media\/img\/ea\/f7\/b4c5ddcd57df283b1f9e.png\"\/)
<\/p>\n
A. \u0160.<\/p>\n
Ali ste bili vedno tak\u0161ni? Tak odnos in tak\u0161no razmi\u0161ljanje si najbr\u017e \u017eeli marsikatera \u017eenska, mama.<\/p>\n
Ne, to je proces. Tudi jaz se kak\u0161en dan razsujem, se zlomim, se zjokam. Grem te\u010d, potem pridem nazaj in se znova sestavim. Tako je.<\/p>\n
\u010ce si tega ne priznamo, potem samo igramo. In zakaj bi igrala? \u017divljenje je prekratko, da bi igrala. Tako je.<\/p>\n
Ni idealno in mislim, da si moramo tudi priznati, da ne zmoremo. Ne zmoremo. Jaz sem se zdaj nau\u010dila prositi za eno uro varstva. Nau\u010dila sem se re\u010di: “Ej, mama, bi lahko skuhala kosilo? Bi lahko za dve uri pogledala otroka?”<\/p>\n
Do zdaj sem bila tista “wonder woman”, ki zmore vse sama. Ampak ne, ni mi treba.\u00a0In mislim, da s tem, ko si to priznamo, naredimo ogromno za svoj notranji, du\u0161ni in tudi mentalni mir.\u00a0<\/p>\n
Ker se od nas terja preve\u010d. Poleg tega smo precej \u010dustvena bitja, bolj senzibilna in se nas stvari hitreje dotaknejo. Tudi v u\u010diteljskem poklicu vidim, koliko stvari nesem domov od tujih otrok in jih potem premlevam ob svojih. Kdo drug tega morda sploh ne do\u017eivlja. In to je breme. \u010custveno breme.<\/p>\n
Zato se mora\u0161 nau\u010diti filtrirati. Jaz imam sicer svoj poklic rada, ne bi ga zamenjala za ni\u010d na svetu. Ampak to sem jaz. \u010ce se tega ne nau\u010di\u0161 filtrirati, te to lahko povsem iz\u010drpa.<\/p>\n
Kaj vas pri dana\u0161njih mladih \u017eenskah najbolj navdihuje?<\/p>\n
Najbolj me navdihuje in mi vliva upanje to, da so veliko bolj odprte, kot so bile generacije pred njimi, tudi moja generacija. Bolj pripravljene so spregovoriti o vsem tem, o \u010demer tudi zdaj razpravljamo.<\/p>\n
Ta dialog o \u017eenskih vlogah, o izzivih, s katerimi se soo\u010damo, o razcepljenosti, ki jo do\u017eivljamo, se odpira. O tem se pogovarjamo. Sposobni smo se o tem pogovarjati. Stvari ne idealiziramo, ampak jih posku\u0161amo nasloviti in o njih govoriti.<\/p>\n
In to je nekaj, kar me navdaja z upanjem.<\/p>\n
Kaj vas pa mogo\u010de pri tej generaciji skrbi? Je kak\u0161na taka stvar, ki jo opazite?<\/p>\n
Zelo me skrbi tudi to, kar je nekako posledica sveta, v katerem \u017eivimo, digitalizacije in dru\u017ebenih omre\u017eij. Ta pretirana skrb za zunanjo podobo. To, da hodimo v \u0161olo nali\u010deni, da vstajamo ob petih zjutraj zato, da smo za prvo uro pouka “instagramabilni”. To opa\u017eam, da je zelo prisotno.<\/p>\n
Delam sicer ve\u010dinoma s fanti, ampak to vseeno opa\u017eam. To zelo poudarjeno skrb za neko idealno zunanjo podobo.<\/p>\n
Greva na Zofko Kveder, ki ste jo podrobno analizirali. Bi jo lahko prosim opisali skozi va\u0161e o\u010di, ker jo poznate\u00a0druga\u010de kot mi? Kdo je bila, kako je videla svet, kako ga je do\u017eivljala?<\/p>\n
Zofka Kveder je bila zelo zanimiva osebnost. Morda mi je blizu tudi zato, ker sem se v njenem zna\u010daju nekoliko na\u0161la. Velikokrat je bila navdu\u0161ena, polna energije, kar pokala je od nje. Po drugi strani pa je imela tudi trenutke globoke \u017ealosti in melanholije. Ta dvojnost se je v njenem zna\u010daju pogosto kazala in mi je bila nekako blizu.<\/p>\n
Pravzaprav je bila vse \u017eivljenje razpeta med tem, da se je za\u010dela poklicno ukvarjati s pisanjem, kot prva poklicna pisateljica, in med tremi deklicami, ki jih je imela doma.<\/p>\n
Tudi z izku\u0161njami splavov, nenazadnje. Z vsem tem je nekako z \u017eivljenjsko vedrino, vsaj do neke dolo\u010dene to\u010dke, \u0161la naprej. Vedno nekako premalo ljubljena. In bila je izjemna besedna ustvarjalka, na tem podro\u010dju res izjemno kreativna.<\/p>\n
Bila je tudi \u017eenska, ki si je upala odpirati teme in pisati o \u017eenski tako, kot je sama videla in do\u017eivljala situacijo. Nenazadnje tudi na podlagi lastnih izku\u0161enj, kar se ka\u017ee v njenih avtobiografskih delih. V tistem \u010dasu govoriti in pisati o tem je bilo nekaj zelo drznega.<\/p>\n
Torej, izjemno, izjemno pogumna, drzna. To je zelo na kratko o njenem liku, kako nekako ga do\u017eivljam.\u00a0<\/p>\n
V \u010dem je bila njena misel o polo\u017eaju \u017eensk tako sodobna, da je aktualna \u0161e danes?<\/p>\n
\u010ce se vrneva k temu, kar sem prej omenila, k osebnim zgodbam, ki se nas dotaknejo, je bila prav v tem posebna. Na zelo poseben na\u010din si je upala spregovoriti o osebnih izku\u0161njah ali o izku\u0161njah, ki so bile del njenega dela in okolice.<\/p>\n
Govorimo o izku\u0161nji umora otroka, o izku\u0161nji splava, o prvi ljubezni, o spolnih izku\u0161njah zunaj zakona. O vsem tem je upala spregovoriti v \u010dasu, ko je bilo okolje \u0161e zelo ortodoksno in zaprto.<\/p>\n
Hkrati pa z zavedanjem, da so to tudi njene lastne izku\u0161nje. Danes so tak\u0161ne izku\u0161nje bolj sprejete, o njih se pi\u0161e in govori, \u010deprav \u0161e vedno obstajajo razli\u010dni vzorci in odzivi. Ona pa je o tem pisala \u017ee na za\u010detku 20. stoletja, kar je bilo za tisti \u010das izjemno drzno, skoraj prevratno.<\/p>\n
V tem vidim njen velik doprinos in njeno izjemno mo\u010d.<\/p>\n
![\"Zofka](\"\/media\/img\/6d\/6a\/633458ffd43f452737ba.jpeg\"\/)
<\/p>\n
Zofka Kveder, Profimedia<\/p>\n
Kako je Zofka Kveder v svojih delih obravnavala spolnost ?<\/p>\n
Pri Zofki Kveder ne gre za to, da bi bili ti prizori izrazito eksplicitni, saj tega pri njej pravzaprav ne najdemo. Pomembno pa je, da je o teh temah sploh za\u010dela pisati. \u010ce pogledamo njene sodobnike, je bila spolnost pogosto zavita v neko tan\u010dico tabuiziranega.<\/p>\n
Kvedrova pa to tan\u010dico na nek na\u010din za\u010dne odstirati. V svojih delih, pogosto skozi zelo subtilne opise, za\u010dne te teme izpostavljati in jih tudi jasno tematizirati. Seveda ne gre za eksplicitne opise spolnosti, ampak za razmislek o odnosih, izku\u0161njah in tudi o nekaterih stvareh, ki so bile \u017ee takrat nesprejemljive.<\/p>\n
Med drugim opozarja tudi na nasilje in na polo\u017eaj \u017eensk v teh odnosih. Prav v tem smislu je bila zelo pogumna, saj je teme, o katerih se je prej ve\u010dinoma mol\u010dalo, prvi\u010d postavila v literarni prostor.<\/p>\n
In to se mi zdi zelo pomembno, \u0161e posebej zato, ker se prav s temo spolnosti in intime v \u010dasu moderne trenutno ukvarja tudi raziskava, ki poteka na Fakulteti za humanistiko. Gre za zanimiv projekt, ki se posve\u010da prav tem vpra\u0161anjem.<\/p>\n
V tem obdobju Zofka Kveder na neki na\u010din postavi to temo tudi v literaturo in odpre prostor, da se o njej za\u010dne pisati. Pri tem pa je \u0161e posebej pomembno, da to stori z \u017eenskega zornega kota. Prav ta perspektiva je v tistem \u010dasu prinesla nekaj novega.<\/p>\n
Kaj pa njen pogled na materinstvo? Tudi sama je do\u017eivela te\u017eko izku\u0161njo …<\/p>\n
Ja, pravzaprav je imela ve\u010d te\u017ekih izku\u0161enj, povezanih z materinstvom.<\/p>\n
Odlo\u010dila se je, da bo sama skrbela za vse tri h\u010derke. Do\u017eivela je tudi ve\u010d splavov. Nekaj \u010dasa se je izobra\u017eevala za babico in pri tem prihajala v stik z zelo te\u017ekimi \u017eivljenjskimi situacijami. Bila je na primer tudi pri\u010da umoru\u00a0novorojenega otroka. Ob tem je lahko opazovala, kako razli\u010dno \u017eenske sprejemajo rojstvo otroka, odvisno od tega, ali je otrok za\u017eelen ali ne.<\/p>\n
To so izku\u0161nje, ki jih ljudje na razli\u010dne na\u010dine do\u017eivljamo \u0161e danes. Pogosto so povezane s strahom, tudi s strahom za lastno pre\u017eivetje. Govorila je tudi o nezakonskem materinstvu in o nose\u010dnosti kot obdobju, ki naj bi prina\u0161alo predvsem radost, v resnici pa je lahko veliko bolj kompleksno.<\/p>\n
Prav to kompleksnost teh izku\u0161enj je za\u010dela odpirati tudi v svojem pisanju. Pokazala je, da pri materinstvu in nose\u010dnosti ni enozna\u010dnih ob\u010dutkov ali zgodb. Tematizirala je tudi spolne izku\u0161nje zunaj zakona, kar je bilo za tisti \u010das seveda velik tabu.<\/p>\n
\u010ce primerjamo polo\u017eaj \u017eensk\u00a0v Sloveniji v \u010dasu Zofke Kveder in danes. Kje vidite, da smo \u017eenske naredile najve\u010dji premik?<\/p>\n
Ja, prikopale smo se do izobrazbe. Imamo mo\u017enost izobra\u017eevanja, imamo mo\u017enost delati. Imamo mo\u017enost, lahko bi rekli, dose\u010di dolo\u010dene poklicne in karierne ambicije oziroma tudi ambicije, povezane s \u0161olanjem, to \u017ee. Vendar pa mislim, da imamo \u0161e vedno premalo \u017eensk na vodilnih polo\u017eajih.<\/p>\n
To je\u00a0en tak premik, ki smo ga dosegle, na drugi strani pa preboja \u0161e vedno nimamo.\u00a0<\/p>\n
Kot vemo, smo se pred kratkim soo\u010dali s tem, da smo legalizirali oziroma dopustili splav. Torej, kar nekaj \u010dasa je trajalo. Spet, \u010de se vrnem k tistim izku\u0161njam, ki so razli\u010dne v zvezi s splavom. In recimo, ja, premik je bil narejen, ampak menim, da moramo \u017eenske tudi pri sebi raz\u010distiti predvsem to, o \u010demer sva prej razpravljali. Ta borba za kapital, borba za doseganje nekih\u00a0mejnikov v karieri je za \u017eensko prehudo.<\/p>\n
Tudi \u010de pogledamo akademsko raven … \u017denske, ki imajo otroke, morajo dosegati kolege v boju za to\u010dke, dosegati kolege, ki teh obremenitev nimajo, ki pridejo domov in jim ve\u010derjo skuha \u017eena, potem pa se lahko spet posvetijo svojemu delu. Torej tukaj mislim, da neke enakopravnosti \u0161e vedno nimamo. Breme je za \u017eensko prehudo.\u00a0<\/p>\n
Je pa res … Vsaka \u017eenska si mora postaviti svojo lastno ceno in najti pot, ki zanjo ne bo preve\u010d uni\u010dujo\u010da. Boriti se na ve\u010d frontah je namre\u010d pogosto najbolj problemati\u010dno in tudi najmanj u\u010dinkovito.<\/p>\n
Kak\u0161no vlogo pri tem doseganju nekih kariernih uspehov \u017eensk\u00a0ima pa partner, mo\u017e? In kako se pa mi\u0161ljenje mo\u0161kih spreminja v Sloveniji?\u00a0<\/p>\n
Ne, absolutno. Mo\u0161ki tukaj igrajo zelo pomembno vlogo. Jaz mislim, da ima ob jasnem postavljanju meja pri \u017eenski tudi partner klju\u010dno vlogo.\u00a0<\/p>\n
Kakor opa\u017eam pri mlaj\u0161ih generacijah, s katerimi delam, saj delam prete\u017eno s fanti, se tudi to zelo, zelo, zelo spreminja. Torej fantje razmi\u0161ljajo v smislu: “Jaz bom prevzel enakovredno vlogo v smislu dol\u017enosti do otrok”\u00a0in tako dalje. Tako da opa\u017eam nek izrazit premik. Oziroma se fantom, ko jih o tem spra\u0161ujem, nekako zdi samoumevno, da bodo otroka previjali, ga hranili, poskrbeli za kak\u0161no urico ve\u010d spanja pri bodo\u010di mami in tako dalje. Tako da mislim, da se to spreminja. \u0160e vedno tega ne moremo posplo\u0161iti, ampak\u00a0mislim, da je to predvsem odvisno od vzgoje.<\/p>\n
Veliko je odvisno od tega, kak\u0161na je vzgoja doma. Jaz si recimo sploh ne predstavljam, da bi imela partnerja, ki ne bi bil pripravljen kaj skuhati, previti otroka ali skrbeti za bolnega otroka. Tega si res ne predstavljam. Pa ne zato, ker bi jaz sledila neki karierni poti, ampak zato, ker lahko tudi jaz zbolim in imam pravico do po\u010ditka.<\/p>\n
Zato mislim, da je to klju\u010dno. Postavljanje meja in dober partner, ki ne razmi\u0161lja v kategorijah, kaj so \u017eenske in kaj mo\u0161ke vloge doma. To je tisto, kar omogo\u010da, da se \u017eenska ne raztrga med vsemi obveznostmi.<\/p>\n
Absolutno mislim, da \u017eenske \u0161e vedno prevzemamo glavnino doma\u010dih opravil in skrbi za otroke. In morda s tem tudi ni ni\u010d narobe. Vez med materjo in otrokom je po mojem mnenju zelo mo\u010dna in je ne gre negirati ali kakorkoli spreminjati biologije. Mislim, da to ne bi imelo smisla.<\/p>\n
Vsaj jaz pri sebi \u010dutim, da dolo\u010dene stvari instinktivno zaznam, ki jih otrok sam \u0161e ne more. Morda tudi zato, ker je bil devet mesecev del mene. Zato mislim, da spreminjati biologijo nima posebnega smisla.<\/p>\n
Ampak neko ravnote\u017eje znotraj partnerskega odnosa, pri delitvi dol\u017enosti in nalog, je seveda zelo pomembno. Tukaj imajo mo\u0161ki klju\u010dno vlogo. In mislim, da se stvari tudi spreminjajo. Je pa res, da je pri tem vzgoja zelo pomembna. Vzgoja fantov in deklet.<\/p>\n
Pomembno je, da otrok \u017ee zgodaj zna poskrbeti zase. Da na primer tudi fant zna dati perilo v pralni stroj in razume osnovna gospodinjska opravila. Ni treba, da zna ne vem kaj, pomembno pa je, da zna poskrbeti zase. Da si lahko recimo fant pri trinajstih ali \u0161tirinajstih letih tudi sam kaj skuha, ne da bi bil pri tem vedno odvisen od nekoga drugega.<\/p>\n
Tudi to je pomemben del vzgoje, da otrok ne naredimo preve\u010d odvisnih. Ampak tukaj smo \u017ee pri \u0161ir\u0161i temi vzgoje.<\/p>\n
Velik del va\u0161ega raziskovanja je namenjen migracijam \u017eensk. Kaj se zgodi z identiteto in vlogo \u017eenske, ko se preseli v drugo dr\u017eavo?<\/p>\n
Ja, zanimivo je, da ko sem se sama ukvarjala z literarnimi deli teh avtoric, ki so migrirale, pri \u010demer je bilo njihovo izhodi\u0161\u010de nekako slovenski prostor, se poka\u017ee, da razvijejo neko vrsto transnacionalne identitete. To pomeni, da dom oziroma ob\u010dutek varnosti ne predstavlja ve\u010d nek konkreten kraj, kot so Ljubljana, Maribor ali Skopje, ampak postane predvsem ob\u010dutek, pogosto povezan z dru\u017eino in otroki, v\u010dasih tudi brez partnerja. Skratka, dom postane bolj ob\u010dutek kot prostor.<\/p>\n
Tako na nek na\u010din postanejo neodvisne od nacionalnih meja. Velikokrat so tudi poliglotke in se na nek na\u010din razbremenijo teh razli\u010dnih dru\u017ebenih konstruktov. Hkrati pa to pomeni tudi dolo\u010deno razbremenitev v miselnem smislu, ve\u010djo odprtost do drugih, na videz fiksnih entitet oziroma konceptov.<\/p>\n
To je zelo zanimiva izku\u0161nja. Migracija namre\u010d pomeni tudi izkoreninjenje iz prostora, kjer naj bi \u010dlovek pognal svoje korenine. In prav to pogosto prinese povsem druga\u010den na\u010din razmi\u0161ljanja. Na nek na\u010din obrne na glavo vse tisto, kar se nam zdi navidezno fiksno. To sem pogosto opa\u017eala pri teh ustvarjalkah.<\/p>\n
![\"Dr.](\"\/media\/img\/23\/d0\/d6db0eef1a83059eabd6.png\"\/)
<\/p>\n
A. \u0160.<\/p>\n
Te avtorice so \u0161le v drugo dr\u017eavo, si tam ustvarile dru\u017eino in je to zanje postal\u00a0nekak\u0161en nov dom. \u010ce pa jih primerjamo z Aleksandrinkami, je situacija druga\u010dna, kajne?\u00a0Aleksandrinke so imele dru\u017eine tukaj, same pa so od\u0161le drugam skrbet za tuje otroke. V tem kontekstu tega prostora niso dojemale kot nov dom?<\/p>\n
Ja, tudi pri zgodbah Aleksandrink<\/a> moramo biti nekoliko bolj previdni, ker niso vse pu\u0161\u010dale dru\u017ein tukaj. Vedeti moramo, da so tiste, ki so pu\u0161\u010dale majhne otroke, odhajale predvsem kot dojilje, in teh je bilo pribli\u017eno tretjina. Danes ti podatki vse bolj prihajajo na dan.<\/p>\n Veliko teh deklet je sicer odhajalo v Egipt, v Aleksandrijo, vendar niso bile vse dojilje. Delale so tudi kot varu\u0161ke, spremljevalke bogatih dam ali hi\u0161ne pomo\u010dnice. Na\u0161e Primorke so veljale za zelo pridna dekleta in pri bogatih dru\u017einah so jih zelo cenili. Bile so skrbne, marljive, vajene dela in tudi zelo po\u0161tene. Vzgojene so bile v precej strogo verskem okolju, zato so jim dru\u017eine zaupale in vedele, da ne bodo ni\u010desar ukradle.<\/p>\n Ta dekleta, pribli\u017eno tretjina jih je bila dojilj, vsaj tako ocenjujejo raziskave, so imela verjetno najte\u017ejo izku\u0161njo. Pustiti majhnega otroka in oditi drugam zagotovo ni bilo lahko. Vendar je treba razumeti \u0161ir\u0161i kontekst. Pri Aleksandrinkah je \u0161lo za nekak\u0161en va\u0161ki dogovor, za na\u010din skupnega pre\u017eivetja, ki ga danes skoraj ne poznamo ve\u010d.<\/p>\n Danes \u017eivimo precej bolj vsak zase, v nekak\u0161nih mehur\u010dkih. Takrat pa so se v vasi pogosto dogovorili, da bo otroka dojila druga mama iz skupnosti, da bo zanj poskrbljeno. \u0160lo je za nekak\u0161no \u0161ir\u0161o va\u0161ko ekonomijo in medsebojno pomo\u010d, ki jo danes pogosto spregledamo, ko govorimo o Aleksandrinkah.<\/p>\n Ti dogovori so potekali na ravni cele vasi. \u010ce je bilo treba, je vsko\u010dila katera od \u017eensk iz skupnosti, saj vemo, da o\u010detje takrat pogosto niso bili vajeni skrbeti za dojen\u010dke. V tistih \u010dasih je bila ta skrb predvsem v domeni \u017eensk, zato so \u017eenske iz vasi velikokrat prisko\u010dile na pomo\u010d.<\/p>\n Pribli\u017eno tretjina Aleksandrink je bila dojilj in tem je bilo verjetno najte\u017eje. Druge so sicer prav tako zapustile svoje dru\u017eine, vendar so bile njihove zgodbe zelo razli\u010dne. Nekatere so si tam ustvarile nove dru\u017eine, druge so si dru\u017eino sploh prvi\u010d ustvarile \u0161ele tam. Tak\u0161nih zgodb je veliko in so zelo raznolike, zato bi bilo precej krivi\u010dno vse Aleksandrinke tla\u010diti v en sam ko\u0161.<\/p>\n In spet smo pri osebnih zgodbah. Prav na ta na\u010din prihajajo na dan zgodbe, ki jih prej sploh nismo poznali. Dolgo smo Aleksandrinke pogosto predstavljali precej poenostavljeno, kot \u017eenske, ki so hrepenele po bolj\u0161em \u017eivljenju, od\u0161le od doma in za sabo pustile otroke. A resni\u010dnost je bila veliko bolj raznolika. Niso vse pu\u0161\u010dale otrok.<\/p>\n Res pa je, da je bila usoda tistih, ki so jih pustile, pogosto najte\u017eja in povezana z veliko solzami ter trpljenjem. Po drugi strani pa poznamo tudi veliko uspe\u0161nih zgodb. Nekatere so tam zaslu\u017eile nekaj denarja, nekatere so se celo bogato poro\u010dile, druge so kasneje k sebi preselile tudi svoje dru\u017eine od doma. Zgodbe so zelo razli\u010dne.<\/p>\n Skratka, usod je toliko, kolikor je bilo \u017eensk. Zato jih spravljati v en sam ko\u0161 ni po\u0161teno.<\/p>\n Zelo zanimivo je odkrivati te zgodbe. Res zelo zanimivo. Prav iz Mirna poznamo eno zelo uspe\u0161no zgodbo, zgodbo Marije Faganelli, vzgojila je namre\u010d enega zelo bogatega in kasneje tudi uspe\u0161nega \u010dloveka, brusilca zlata. Tako da, ja, to so bile Aleksandrinke. Na neki na\u010din smo danes pomalo Aleksandrinke tudi same. Imamo dnevne migracije, otroke pu\u0161\u010damo v varstvu in hodimo na delo drugam. In \u010dlovek se ob tem v\u010dasih tudi malo zamisli: “Pla\u010dujem nekoga drugega, da pazi na moje otroke, zato da jaz delam za nekoga tretjega.”\u00a0Tudi to je zanimivo.<\/p>\n Ja, zanimivo je, da so Aleksandrinke v nekaterih delih predstavljene nekoliko druga\u010de. \u010ce ste brali roman Grenko morje, gotovo veste, da so tam prikazane precej stereotipno. Druga\u010dno plat pa poka\u017ee tudi lokalna ustvarjalka Darinka Kozinc, ki v svojih delih poudarja, da vse zgodbe Aleksandrink niso bile tragi\u010dne, kot se pogosto zdi.<\/p>\n In ena, ki mi je zelo pri srcu, je o eni Aleksandrinki iz Kri\u017ea pri Trstu, ki se je poro\u010dila z enim zelo bogatim \u010dlovekom v Egiptu in postala tudi zelo ugledna gospa. Torej, zanimivo, da imamo ta stereotip Aleksandrinke kot delavke, ona se je pa povzpela v zelo visoko dru\u017ebo. In ena tak\u0161nih zgodb je tudi zgodba Jo\u017ee Sedmak. \u010ce jo poguglate, jo boste hitro na\u0161li. Meni je ta zgodba zanimiva predvsem zato, ker nekoliko razbije stereotip o Aleksandrinkah kot zgolj delavkah. Prav zato se mi zdi \u0161e posebej zanimiva.*<\/p>\n Od\u0161la je kot Aleksandrinka, njena zgodba pa je zelo pozitivna. Seveda pa s tem ne \u017eelim banalizirati trpljenja in vsega, kar je povezano s tem fenomenom, saj ga je bilo res veliko. A kljub temu so bile zgodbe zelo razli\u010dne, tako kot smo razli\u010dni tudi ljudje.<\/p>\n In tu se znova vra\u010damo k Zofki Kveder in k tem osebnim zgodbam. Prav to ljudje danes tudi potrebujejo: da se lahko z ne\u010dim poistovetijo, da najdejo neko oporo, ko jim je te\u017eko, in dodatno potrditev, ko jim gre dobro. Tak\u0161ne zgodbe nam lahko veliko dajo.<\/p>\n Zakaj se mi\u00a0zdi, da starej\u0161e generacije \u017eensk 8. marec do\u017eivljajo bolj osebno in politi\u010dno kot mlaj\u0161e?<\/p>\n Morda zato, ker so starej\u0161e generacije \u017eensk bolj neposredno povezane z bistvom 8. marca. Zdi se mi, da smo danes ta dan za\u010deli tla\u010diti v skoraj vsako komercialno preobleko. Govorimo o popustih za 8. marec, ro\u017eah za 8. marec, \u010dokoladah za 8. marec in na ta na\u010din ga nekoliko banaliziramo. Zato imam ob\u010dutek, da se je njegov prvotni pomen nekoliko izgubil.<\/p>\n Tak ob\u010dutek imam tudi zato, ker sem na primer v\u010deraj na elektronsko po\u0161to prejela, mislim, da kar dvanajst sporo\u010dil, povezanih prav s to komercialno noto 8. marca. Seveda ni ni\u010d narobe, \u010de \u017eenskam podarimo kak\u0161no pozornost. Tudi \u017eenska \u017eenski. V tem res ni ni\u010d slabega. A lepo bi bilo, da se tega spomnimo tudi druge dni v letu, ne samo na 8. marec.<\/p>\n Imam pa ob\u010dutek, da mlaj\u0161e generacije pogosto sploh ne vedo dobro, kaj 8. marec pravzaprav pomeni. Ko o tem spregovorim z mlaj\u0161imi, na primer v razredu, kjer so fantje in dekleta, se pogosto poka\u017ee, da nimajo prave predstave o tem dnevu.<\/p>\n Tudi vpra\u0161anje enakosti se jim zdi nekako samoumevno. Kot da je to nekaj, kar je \u017ee dose\u017eeno. Verjetno tudi zato, ker se o tem danes zelo veliko govori in razpravlja. A \u017eivljenje jih bo s\u010dasoma verjetno izbrusilo in pokazalo, da stvari niso vedno tako preproste.<\/p>\n Zelo hitro se namre\u010d lahko zgodi, da se od teh dose\u017ekov tudi oddaljimo.<\/p>\n Kaj bi ob 8. marcu \u0161e radi sporo\u010dili na\u0161im bralkam?<\/p>\n Morda bi ob 8. marcu sporo\u010dila predvsem to, da moramo kot \u017eenske, pa tudi \u0161ir\u0161e kot \u010dlove\u0161ka bitja, znati priznati svoje omejitve in se nau\u010diti bolj \u017eiveti v trenutku. Razmere v svetu nam namre\u010d ka\u017eejo, da tempo in ritem, v katerem \u017eivimo, nista najbolj zdrava.<\/p>\n Zdi se, da pogosto preve\u010d drvimo, ujeti v nenehno pehanje za kapitalom, uspehom in nekim bolj\u0161im jutri. Pri tem pa se zdi, kot da smo nekje na poti nekaj tudi zgre\u0161ili.<\/p>\n Zato mislim, da moramo vsi skupaj, kot \u017eenske in kot ljudje, narediti neko prevetritev vrednot. Da se znamo za trenutek ustaviti in si ponovno za\u010drtati pot, ki je za nas kot \u010dlove\u0161ka bitja res pomembna in nam prina\u0161a osebno zadovoljstvo ter notranjo rast.<\/p>\n In morda se moramo nau\u010diti tudi to, da dolo\u010dene stvari v \u017eivljenju preprosto spustimo, ker niso v na\u0161i mo\u010di.<\/p>\n *Kot pi\u0161e v eni od objav Ribi\u0161kega\u00a0muzeja tr\u017ea\u0161kega primorja, je bila Jo\u017ea Sedmak vd. Finney le ena izmed mnogih h\u010dera revnega kri\u0161kega ribi\u010da. Vendar se je s svojo delavnostjo in prizadevnostjo z mo\u017eem Oswaldom Finneyem povzpela do vzdevka \u201ckraljica bomba\u017ea\u201d. Poleg tega, da je bila izmed prvih angle\u0161kih letalk in da je uvajala izbolj\u0161ave v gojenju bomba\u017ea, jo je doletela tudi \u010dast, da se je spoprijateljila z angle\u0161ko kraljico in tako hodila k njej na \u010daj. V objavi v Primorskem dnevniku jo med drugim opisujejo kot\u00a0najbogatej\u0161o\u00a0Slovenko\u00a0vseh \u010dasov, ki je v doma\u010dem Kri\u017eu veliko prispevala za razvoj ribi\u0161tva, za gradnjo kulturnega doma, zaveti\u0161\u010da.<\/p>\n anja.scuka@styria-media.si<\/a><\/p>\n <\/p>\n <\/a><\/p>\n![\"mesto](\"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-content\/uploads\/2026\/03\/5a8198b7a87f26526d4e.jpeg\")
<\/p>\n
\n Tak\u0161ne so pla\u010de
\n <\/a><\/p>\n