{"id":191376,"date":"2026-08-14T15:39:13","date_gmt":"2026-08-14T15:39:13","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/191376\/"},"modified":"2026-08-14T15:39:13","modified_gmt":"2026-08-14T15:39:13","slug":"marko-hatlak-ko-igras-bacha-je-tako-kot-da-bi-prisel-domov","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/191376\/","title":{"rendered":"Marko Hatlak: “Ko igra\u0161 Bacha, je tako, kot da bi pri\u0161el domov”"},"content":{"rendered":"


\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\tSpremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google<\/p>\n

\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

Lani je koncert na Tinjanu s svojo energijo tako navdu\u0161il, da so se sodelavci Zavoda za mladino, kulturo in turizem Koper ter Radia Koper zavezali, da ga bodo vsako leto znova pripravili ter mu pomagali prerasti v tradicijo.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\"\/
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t“Na Tinjanu si obetam precej meditativen koncert,” napoveduje Marko Hatlak. Foto: Tone Jurca<\/p>\n

Z Markom Hatlakom sva se sre\u010dala v vro\u010dem dopoldnevu, odmaknjena od \u017ego\u010dega mestnega vrve\u017ea, v objemu prostranosti in nemih zgodb Gri\u010da sv. Justa v Trstu.<\/p>\n

Po dolgem \u010dasu je sreda edini dan, ko mo\u010dan veter onemogo\u010da snemanje. Umaknemo se v kamniti prostor pred zakristijo veli\u010dastne Stolnice sv. Justa.<\/p>\n

Tinjan \u2013 Ko ni no\u010d in ni dan<\/p>\n

verz D. Misleja – Mefa<\/p>\n

Marko je spro\u0161\u010den, v kratkih hla\u010dah, majici in natika\u010dih. Njegovi mo\u010dni, enoviti sivorjavi lasje v posameznih pramenih mehko padajo na obraz. Odprto \u010delo poudarja rjavo toplino, ki seva iz o\u010di. Glas je umirjen, \u017eameten, rahlo obarvan z idrijskim nare\u010djem, misel pa ga vedno znova ponese v globine humanega razmi\u0161ljanja. “Nadvse primeren prostor za koncert, o katerem bova govorila,” sva se oba strinjala.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tKoncertu lahko v soboto ob 5.30 prisluhnete v neposrednem prenosu na Radiu Koper in na programu Ars ali v videoprenosu na spletni strani in Facebooku.<\/p>\n

Marko, pravite, da veliko \u010dasa pre\u017eivite v Trstu in da je to mesto za vas nekaj posebnega.<\/p>\n

Mene do harmonike ni privedla zabavlja\u0161ka smer. Imel sem zelo resne profesorje, ki so mi pokazali, da je harmonika lahko podobna orglam, da je lahko zelo sodoben instrument.<\/p>\n

Marko Hatlak<\/p>\n

Res je. Tako blizu Ljubljane, pa vendar tako druga\u010dna kultura, druga\u010den na\u010din bivanja, druga\u010dne navade. Izjemna zgodovina. Tudi precej Slovencev sre\u010dujem tukaj, med njimi veliko znanih, tako da je res \u010dudovito. Tu ustvarjam, veliko vadim, obnavljam stanovanje, u\u017eivam z dru\u017eino in, kot re\u010deno, v\u0161e\u010d mi je to staro mesto, ki ima tako mo\u010dno energijo in izjemne zgodbe.<\/p>\n

Jedro va\u0161ega \u017eivljenja je harmonika, zdi se, da ste z njo prav zra\u0161\u010deni. Kaj vas je privedlo do klavirske harmonike?<\/p>\n

Za za\u010detek je bila klju\u010dnega pomena mama, ki me je vpisala v glasbeno \u0161olo. Nimam pa odgovora na vpra\u0161anje, zakaj ima \u010dlovek nekaj rad. Stvari nas vle\u010dejo z nekim notranjim glasom in glasba oziroma ljudje z odra so se mi vedno zdeli tako izjemni. Zdelo se mi je, da skozi svoje instrumente govorijo neke druge govorice in vplivajo na \u010dustva. Ve\u010dkrat sem na koncertih do\u017eivljal katarze. Zdelo se mi je, da je to zares nekaj posebnega.<\/p>\n

Potem sem sledil svojim sanjam. Za to je bilo potrebno veliko truda in dela, predvsem veliko vaje, kajti pri glasbi brez vaje preprosto ne gre. Ni nobene aplikacije, nobene bli\u017enjice. Le veliko potrpljenja in vadenja, \u010de \u017eelimo izvajati globoka glasbena dela, kot so dela klasi\u010dne glasbe ali katera koli druga zahtevna dela. Treba je zaigrati iz du\u0161e, brez razmi\u0161ljanja. Do tega glasbenik pride le z veliko vaje. \u0160ele potem lahko igra iz du\u0161e in hkrati nadzoruje ob\u010dutke, ko so prsti dovolj ogreti in sposobni vseh teh prvin.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Marko
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tMarko Hatlak se je na slovenskih odrih za\u010del uveljavljati v sezoni 1999\/2000, ko je kot prvi utiral pot izvajanju tango glasbe v Sloveniji. Foto: Osebni arhiv<\/p>\n

Va\u0161a izobrazba je povsem klasi\u010dna \u2013 od ni\u017eje glasbene \u0161ole v Idriji prek Konservatorija za glasbo in balet v Ljubljani do akademskega izobra\u017eevanja na Visoki \u0161oli za glasbo Franza Liszta v Weimarju. Znano je, da je vstop na to akademijo izjemno zahteven. Zdi pa se, da svoj glasbeni svet ves \u010das \u0161irite in ste tako do\u017eiveli tudi izjemno lep preboj v javnost. Kako ob\u010dutite ta dualizem, na eni strani harmoniko kot nepogre\u0161ljivo glasbilo narodno-zabavne glasbe, na drugi pa svet klasi\u010dne klavirske harmonike, ki je zahteven, a hkrati ponuja izjemne mo\u017enosti tako v smislu zvo\u010dnih barv kot pri izvajanju partitur razli\u010dnih obdobij, vse do va\u0161ega samostojnega ustvarjanja.<\/p>\n

Harmonika izhaja z Dunaja. Rodi se v salonih, v visokih dunajskih dru\u017ebah. Potem potuje v razli\u010dne kraje. Odli\u010dno je, ker je harmonika \u017ee sama po sebi skoraj mali orkester. Kamor koli so jo ponesli, so se lahko bodisi veselili bodisi poslu\u0161ali glasbo, ta pa je vplivala nazaj na okolje. To pomeni, da imamo v alpskem svetu en zvok, na Balkanu spet \u010disto druga\u010dnega, v Rusiji pa \u010disto tretjega.<\/p>\n

Rekel bi, da ne izbiram glasbe, ampak da glasba izbira mene. V vsaki zvrsti vidim svoje lepote, pa tudi izzive. Glasba je kot \u010dasovni stroj. Kadar igra\u0161 dolo\u010dene skladbe, te pribli\u017eajo tudi tistim krajem in tisti kulturi, v kateri so nastale.<\/p>\n

Marko Hatlak<\/p>\n

Mene do harmonike ni privedla zabavlja\u0161ka smer. Imel sem zelo resne profesorje, ki so mi pokazali, da je harmonika lahko podobna orglam, da je lahko zelo sodoben instrument. Ampak to je bila le ena od mojih glasbenih poti. V mladosti sem bil velik roker, hkrati sem rad poslu\u0161al \u010drnsko duhovno glasbo, pozneje se je pridru\u017eila ljubezen do d\u017eeza in ljudskih glasb \u2013 od flamenka do irske, balkanske in gypsy swing glasbe. Igral sem na primer z zasedbo Terrafolk po vsej Evropi.<\/p>\n

Rekel bi, da ne izbiram glasbe, ampak da glasba izbira mene. V vsaki zvrsti vidim svoje lepote, pa tudi izzive. Glasba je kot \u010dasovni stroj. Kadar igra\u0161 dolo\u010dene skladbe, te pribli\u017eajo tudi tistim krajem in tisti kulturi, v kateri so nastale.<\/p>\n

Rad imam svet. Rad imam ljudi. Ne oziram se na to, kaj je bolj\u0161e ali kaj je slab\u0161e, ampak na to, kaj je primernej\u0161e v dolo\u010denem trenutku in kaj mi tisti trenutek pomeni. Kadar i\u0161\u010de\u0161 notranji mir, kadar si pod stresom, ni lep\u0161ega kot igrati dela Johanna Sebastiana Bacha, na primer njegove obdelave koralnih napevov, ali Goldbergove variacije ali pa veliko stare glasbe, ki nosi mo\u010dno duhovno sporo\u010dilo.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\"\/
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t“Najverjetneje bi kateri koli drug instrument igral z enako ljubeznijo. Harmoniko igram pravzaprav naklju\u010dno. Nisem je sam izbral in v otro\u0161tvu je nisem imel prav posebej rad. Z leti \u0161ele do\u017eivljam \u0161irok razpon tega instrumenta: base, klaviaturo, registre, meh, dinamiko. Lahko igramo mnogoglasno, kar nikakor ne velja za vse instrumente. Nekateri instrumenti vedno potrebujejo spremljavo, harmonika pa ima res neko celovitost.” Foto: Ljubljana festival<\/p>\n

\u010ce \u017eeli\u0161 biti kreativen in raziskovati znotraj tonske umetnosti, ni bolj\u0161ega od d\u017eeza, pri katerem mora\u0161 \u010disto sam ustvariti dober solo v danem trenutku. Potem imamo tango, ki je eksploziven in oto\u017een obenem. V mislih imam predvsem tango Astorja Piazzolle, ki me je povsem pre\u017eel. Tudi Piazzolla je \u0161tudiral klasi\u010dno glasbo ter zdru\u017eil d\u017eez in sodobno glasbo z motivi tanga. Ob partiturah Astorja Piazzolle res dobro najdem tudi samega sebe.<\/p>\n

Vedno bolj me navdihujejo narava, okolje, na\u0161a Zemljica in na\u0161e vesolje. In ko se stvari pove\u017eejo s soncem, se mi zdi to nekaj tako organskega, tako normalnega. Pa vendar na to pozabljamo, kot da nismo del tega veli\u010dastnega, \u010dude\u017enega okolja; kot da pozabljamo, da smo sploh lahko na tej nori poti, ki jo do\u017eivimo v tem \u017eivljenju. Vse to je en velik \u010dude\u017e.<\/p>\n

Marko Hatlak<\/p>\n

Za\u010del sem tudi sam komponirati, kajti opazil sem, da takrat, ko komponiram, vidim svoj izdelek, svoje delo in svoje ogledalo. Vidi\u0161, kje si in kako v dolo\u010denem trenutku dojema\u0161 in sprejema\u0161 stvari. Glasba vedno pride od znotraj in potem to\u010dno vidi\u0161, kako si se po\u010dutil, ko si pisal neko skladbo; vidi\u0161, kaj te je zaznamovalo, kateri skladatelji so ti bili v tistem trenutku blizu. Komponiranje je izjemno lepo, skoraj sanjsko po\u010detje. Tudi pojem zelo rad, vedno sem pel. Te ljubezni nekako zdru\u017eujem v primernem okolju.<\/p>\n

Tako bo tudi v soboto na koncertu na Tinjanu. Ta bo edinstven, saj \u0161e nikoli nisem imel koncerta na tak na\u010din \u2013 da bomo iz no\u010di pre\u0161li v dan. Vedno bolj me navdihujejo narava, okolje, na\u0161a Zemljica in na\u0161e vesolje. In ko se stvari pove\u017eejo s soncem, se mi zdi to nekaj tako organskega, tako normalnega. Pa vendar na to pozabljamo, kot da nismo del tega veli\u010dastnega, \u010dude\u017enega okolja; kot da pozabljamo, da smo sploh lahko na tej nori poti, ki jo do\u017eivimo v tem \u017eivljenju. Vse to je en velik \u010dude\u017e.<\/p>\n

Na Tinjanu si obetam precej meditativen koncert. Nedavno sem imel poseben koncert z meditacijsko skupino v mongolskem \u0161otoru. Bilo je posebno in zdelo se mi je zelo dobro, da sem lahko vsaj poskusil. Moja narava je namre\u010d eksplozivna, mo\u010dno \u010dustvujem, koncert, ki ga pri\u010dakujem na Tinjanu, pa je moje diametralno nasprotje. Kako ustvariti mir, poglobljeno stanje, se usmeriti v globino du\u0161e in do\u017eiveti ta trenutek v sozvo\u010dju z okoljem?<\/p>\n

Predstavljam si, da bo s son\u010dnim vzhodom napo\u010dil trenutek optimizma in da se bom takrat posku\u0161al razigrati.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\"\/
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t“Ura koncerta in njegova lokacija sta zares nenavadni. Razmi\u0161ljam, kako naj se aktiviram ob tisti uri; morda bo pa prav to tisti \u010das, ki ga bom do\u017eivel skupaj z ob\u010dinstvom. Ob harmoniki bom imel tudi gong. Nekaj bo mojih skladb. Igral bom tudi skladbe Johna Cagea, Toshia Hosokawa in Johanna Sebastiana Bacha, rad pa bi se prebudil skupaj z jutrom.” Foto: Tone Jurca<\/p>\n

Va\u0161 opus zajema dvanajst zvo\u010dnih izdaj. Gre za izdaje, ki so bodisi solisti\u010dne bodisi soustvarjene z drugimi glasbeniki. Opaziti je mogo\u010de va\u0161 izjemen odnos do skladatelja Johanna Sebastiana Bacha. Seveda ne moremo mimo dejstva, da gre za enega najve\u010djih glasbenih mojstrov vseh \u010dasov, izjemno kompleksnega, pa tudi kontemplativnega skladatelja, ki je ustvarjal v obdobju baroka, a ostaja brez\u010dasen. Kak\u0161en je va\u0161 odnos do Bachovih partitur?<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tSorodna novica
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tKoncerti ob son\u010dnem vzhodu: intimna glasbena izku\u0161nja ob rojstvu novega dne<\/a><\/p>\n

Te\u017eko vpra\u0161anje, kajti teh stvari ni mogo\u010de povedati z besedami. Bach je ena sama popolna uravnove\u0161enost notranjega miru. Tehnika slu\u017ei do\u017eivljanju vrhov njegove energije. Pri njem glasba ves \u010das te\u010de kot reka, zato ga je tudi te\u017eko izvajati. Izvajalec namre\u010d nima trenutka predaha. Teme se ves \u010das prepletajo. Hkrati pa ostaja izjemna lepota glasbe, ki jo je ustvaril.<\/p>\n

\u0160tudiral sem v Weimarju, kjer je Bach \u017eivel. Zdelo se mi je zares perfektno, da lahko gledam isto nebo, iste poti, iste hribe kot Johann Sebastian Bach. Zdi se mi, da je to ena taka lepa, prava pot za mladega glasbenika \u2013 da poskusi pre\u017eiveti dolo\u010den \u010das v okolju, ki je pre\u017eeto z deli dolo\u010denega mojstra. Morda me je tudi zato Bach zaznamoval. Mislim, da ne. Bach je pri\u0161el do mene popolnoma intuitivno.<\/p>\n

Igranje Bachovih partitur je na neki na\u010din transcendentalno. Zaigra ti v umu in v du\u0161i. Bach ni pozerski umetnik, ki bi dal sebe na prvo mesto. Vedno je neko novo sozvo\u010dje tonov v perfektni harmoniji. Harmonika ima pri tem posebne mo\u017enosti, saj imamo melodi\u010dni bas in lahko igramo izvirne Bachove partiture, sicer napisane za orgle.<\/p>\n

S profesorjem sva vedno rekla: ko igra\u0161 Bacha, je tako, kot da bi pri\u0161el domov. Vedno se je treba vra\u010dati domov. Pri Bachu neguje\u0161 vse komponente \u2013 od koncentracije prek tehnike do poslu\u0161anja vseh glasov. Pri Bachu je popolna demokracija. Vse glasove nad basom spo\u0161tuje enako, vsi glasovi so enakovredno prepleteni, pri izvajanju pa je te\u017eko biti pozoren na vse.<\/p>\n

Hkrati pa je seveda bas najpomembnej\u0161i. Je kot temelj stavbe, kot temelj neke katedrale. Bachova dela so odli\u010dna za analizo harmonskih funkcij in tu spet vidim povezavo z d\u017eezom. Tudi sam je bil velik improvizator. Ne znam si predstavljati, kako je bilo na primer pri ma\u0161i, pri kateri so izvajali Bachove kantate ali pasijone. Komponiral je za vse instrumente, za vse mogo\u010de kombinacije in imel je izjemno veliko dru\u017eino.<\/p>\n

Ko ga igram, o tem sploh ne razmi\u0161ljam. Osredoto\u010dim se na partituro in na lepoto posameznih tem, ki so tako preprosto lepe. \u010ce zazveni s peresno lahkoto, je prava izvedba, a to je najve\u010dkrat nemogo\u010de. [Nasmeh.]<\/p>\n

Va\u0161 osebni kontrapunkt, Marko, se nato obrne k tangu \u2013 k popolnemu nasprotju, polnemu \u017eivosti in ritma. Seveda tu ne moremo mimo skladatelja Astorja Piazzolle, ki je mo\u010dno navzo\u010d tudi v va\u0161ih repertoarjih. Kako in kdaj vas je poneslo k temu argentinskemu plesu?<\/p>\n

Vsakega otroka bi dal v glasbeno \u0161olo, da bi do\u017eivel, kako te\u017eko je vaditi violino ali klavir ali kateri koli drug instrument, kako si mora\u0161 \u017eeleti in v sebi gojiti strast ter hrepenenje, da potem skladba zazveni in se spremeni v eno samo lepoto.<\/p>\n

Marko Hatlak<\/p>\n

Se strinjam. To sploh ni toliko zavestno, re\u010dem lahko le: v\u0161e\u010d mi je. Ampak tudi Piazzolla je bil zelo posve\u010den, \u010de lahko tako re\u010dem. Tudi on je \u0161tudiral Bachove partiture. Iz bandoneona je naredil revolucijo. Dobesedno me navdihuje \u017ee dejstvo, kako je iz tega malega glasbila ustvaril tako veliko zgodbo. Z Astorjem Piazzollo so \u017eeleli sodelovati tudi Miles Davis, Jimi Hendrix in res najve\u010dji v svetu glasbe.<\/p>\n

Piazzolla je bil iz Argentine. In res je bil izjemen, velik gospod. Njegova kreativna dr\u017ea, robatost na eni strani in lepota tematike na drugi so spet nekaj neverjetnega.<\/p>\n

Tu v Trstu se mi ve\u010dkrat zdi, kot da je to zame Buenos Aires. V\u010dasih si zameglim misli in se mi zdi, da je to eno tak\u0161no pristani\u0161\u010de. Tudi od tod so ljudje odhajali v svet. To me navdihuje \u2013 skozi te svetovljane, ta potovanja. Trst do\u017eivljam kot eno veliko kulturno prestolnico.<\/p>\n

Marko, pi\u0161ete tudi svojo glasbo. Kaj je vir va\u0161ega navdiha?<\/p>\n

Sem poklican za to in ne \u010dakam na navdih. Vem, da moram le sesti za instrument. Velikokrat pride navdih z delom. Bolj ko sem v formi, bolj\u0161e ideje imam. Manj ko vadim, bolj sem oddaljen od glasbene ideje.<\/p>\n

Harmonika je le refleksija notranje ljubezni. Najverjetneje bi kateri koli drug instrument igral z enako ljubeznijo. Harmoniko igram pravzaprav naklju\u010dno. Nisem je sam izbral in v otro\u0161tvu je nisem imel prav posebej rad. Z leti \u0161ele do\u017eivljam \u0161irok razpon tega instrumenta: base, klaviaturo, registre, meh, dinamiko. Lahko igramo mnogoglasno, kar nikakor ne velja za vse instrumente. Nekateri instrumenti vedno potrebujejo spremljavo, harmonika pa ima res neko celovitost.<\/p>\n

Umetnost mi je zelo v\u0161e\u010d, glasba \u0161e posebej. Z njo se lahko najbolj poistovetim, nemara tudi zato, ker me pre\u017eema \u017ee vse \u017eivljenje. Brez glasbe si res ne predstavljam \u017eivljenja. Ta ezoteri\u010dna energija, ki te spravi v jok, smeh ali te celo zdrobi v prafaktorje, ali pa te napolni tako, da misli\u0161, da si na vrhu nebes \u2026<\/p>\n

Ko smo lani izvajali Bachove koncerte s 70-\u010dlanskim ansamblom \u2026 Zjo\u010de\u0161 se, res se zjo\u010de\u0161. Ta glasba zahteva veliko spo\u0161tovanja, pa tudi preciznosti. Vsak egoizem se mora umakniti veli\u010dini partiture. Vsak posameznik v ansamblu je pomemben in skupaj moramo ustvariti uravnove\u0161en zvok. Skupaj moramo narediti nekaj lepega.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Stefana
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tStefana Milenkovi\u0107a (skupaj na fotografiji) Hatlak \u0161teje med svoje najljub\u0161e sodelavce. “Ko se postavi na oder z violino kot kip Davida, skorajda pade\u0161 v nezavest.” Foto: MMC RTV SLO\/Sandi Fi\u0161er<\/p>\n

Takrat, ko se vsi postavimo na isti imenovalec, izgubimo imena, izgubimo osebnosti. Vsi smo eno, vsi smo Bach. To se zgodi z glasbo, ki obstaja \u017ee tristo let. To je ena sama veli\u010dina. To je zelo lepo poni\u017eanje.<\/p>\n

To bi potreboval \u010disto vsak \u010dlovek. Vsakega otroka bi dal v glasbeno \u0161olo, da bi do\u017eivel, kako te\u017eko je vaditi violino ali klavir ali kateri koli drug instrument, kako si mora\u0161 \u017eeleti in v sebi gojiti strast ter hrepenenje, da potem skladba zazveni in se spremeni v eno samo lepoto.<\/p>\n

Iz hrepenenja se rodijo najlep\u0161e stvari. Podobno je \u017eelji po otroku ali po \u010dudoviti \u017eeni. Ko se zgodi, je nekaj prelepega. In \u017eelim si, da bi se \u0161e velikokrat zgodili tak\u0161ni \u010dude\u017eni trenutki.<\/p>\n

Marko Hatlak, sodelujete s \u0161tevilnimi glasbeniki in izvajalci zelo razli\u010dnih glasbenih pristopov. Imate ve\u010d glasbenih projektov, med njimi Marko Hatlak Band, Marko Hatlak Solo, svojo zasedbo Kapobanda, tu je Funtango in \u0161e marsikaj. Morda lahko na\u0161tejete nekaj glasbenikov, s katerimi \u010dutite posebno vez?<\/p>\n

Najprej pomislim na Bernardo Fink, na Stefana Milenkovi\u0107a, tudi na Iztoka Mlakarja. Na vse pomislim, veliko jih je bilo, tudi na profesorje. Za vse te trenutke sem zelo hvale\u017een.<\/p>\n

Velika odgovornost je pri skupnem nastopanju, pa tudi veliko spo\u0161tovanje. Kolik\u0161na skrb, \u010de pomisli\u0161, da mora\u0161 biti brezhiben, da mora\u0161 dati vse od sebe tudi zaradi vseh kolegov na odru, da jim ne uni\u010di\u0161 nastopa, saj smo skupaj del iste zvo\u010dne slike.<\/p>\n

Velikokrat pride navdih z delom. Bolj ko sem v formi, bolj\u0161e ideje imam. Manj ko vadim, bolj sem oddaljen od glasbene ideje.<\/p>\n

Marko Hatlak<\/p>\n

Sodelovanja so pa\u010d sodelovanja, vedno tudi velikani, s katerimi si na odru, vplivajo nate. S tem si polnimo du\u0161o in hkrati do\u017eivljamo \u0161e ve\u010djo posve\u010denost glasbi, saj vidimo, kako tudi soustvarjalci na odru to gojijo \u017ee vse \u017eivljenje. Vsak je \u0161el v svojem svetu do konca. Ko se vse to preplete, je treba to podati naprej.<\/p>\n

Vsi umetniki smo polni drugih umetnikov. Ob\u010dudujemo pretekle ali starej\u0161e in od vsakega vzame\u0161 en ko\u0161\u010dek ter zgradi\u0161 svoj mozaik, svojo sliko. Ta slika pa se nenehno dopolnjuje, tudi s tem, ko se staramo. V nekem trenutku bom tudi sam vlekel mlaj\u0161e generacije naprej. Zdi se mi kot kulturna energija, ki \u017eivi skozi stoletja na podlagi izku\u0161enj in informacij za vse tiste, ki gredo v globino. To je nekaj ve\u010dnega. Mi pa se menjamo in smo le medij, prek katerega se pretakata energija in znanje.<\/p>\n

Ja, z Bernardo Fink je bilo \u010darobno, dobesedno noro. Pa ne samo zaradi glasbe, tudi zaradi njenih besed in njene dr\u017ee. Nekaj neverjetnega je \u017ee sam njen prihod na oder. Prav tako poseben in nekako nadzemeljski je tudi Stefan Milenkovi\u0107. Ko se postavi na oder z violino kot kip Davida, skorajda pade\u0161 v nezavest. V takih trenutkih potem tudi iz sebe povle\u010de\u0161 nekaj, za kar do tistega trenutka sploh nisi vedel, da ima\u0161.<\/p>\n

Nikoli nisem bil na strani ob\u010dinstva v trenutkih, ko sem bil tudi sam na odru, a verjamem, da so bili magi\u010dni trenutki, ko se je ustavil \u010das.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Foto:
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFoto: Tone Jurca<\/p>\n

Marko, ste glasbenik, hkrati pa tudi mo\u017e in o\u010de. Kak\u0161no je va\u0161e zasebno \u017eivljenje?<\/p>\n

Krasno. Seveda imamo svoje izzive. Star\u0161evstvo je nekaj, \u010desar ne zna\u0161; nima\u0161 diplome iz star\u0161evstva in se nanj ne more\u0161 vnaprej pripraviti. Vedno mora\u0161 sam vstopiti vanj. Ko pomislim, da sta moji deklici zdravi, da smo skupaj, da se imamo radi in da se trudimo vzgajati v skladu z nekimi vrednotami, je to velik blagoslov.<\/p>\n

Kadar berem, kaj vse se dogaja ljudem, sem samo hvale\u017een, da je vse tako, kot se mi zdi, da mora biti. \u017dena me zelo podpira pri ustvarjanju. Ona je klju\u010d do vsega, kar sem dosegel. Ve, koliko \u010dasa moram posvetiti glasbi in ustvarjanju, in mi pri tem samo pomaga. Tudi takrat, ko sem bil pri tleh in sem mislil, da ne zmorem, je bila ob meni in me podprla z mislijo, da je pa\u010d treba stisniti zobe.<\/p>\n

V\u010dasih tudi moj kolega re\u010de, da ni ni\u010d tak\u0161nega \u2013 samo tri dni ne spi\u0161 ali pa morda tudi en teden ne spi\u0161. To ni ni\u010d posebnega v na\u0161em delu. S to mislijo in s tak\u0161nim na\u010dinom pride\u0161 do spoznanja, da pravzaprav ni problema, ki ga ne bi bilo mogo\u010de re\u0161iti. To velja v glasbi, v odnosih, v prijateljstvu. Odvisno je le od nas samih, koliko se nam mudi re\u0161iti dolo\u010den problem. V\u010dasih je treba po\u010dakati. [Smeh.]<\/p>\n

Dru\u017eina je zame najve\u010d, kar je lahko. Je ve\u010d od glasbe. Ko vidi\u0161 otroka, da mu nekaj daje\u0161, da razume, da raste, da je sre\u010den in da si ti ob tem udele\u017een, je to najve\u010d, kar je lahko. In mi zmanjka besed.<\/p>\n

Ko ni no\u010d in ni dan. Koncert ste naslovili z verzom Draga Misleja – Mefa. Kaj lahko obiskovalci tega jutra pri\u010dakujejo na Tinjanu? <\/p>\n

Ura koncerta in njegova lokacija sta zares nenavadni. Razmi\u0161ljam, kako naj se aktiviram ob tisti uri; morda bo pa prav to tisti \u010das, ki ga bom do\u017eivel skupaj z ob\u010dinstvom. Ob harmoniki bom imel tudi gong. Nekaj bo mojih skladb. Igral bom tudi skladbe Johna Cagea, Toshia Hosokawa in Johanna Sebastiana Bacha, rad pa bi se prebudil skupaj z jutrom.<\/p>\n

Predstavljam si, da iz ezoteri\u010dnega, pomirjujo\u010dega trenutka preidemo v \u017eivljenje, v lepo jutro, v tango. Prebujanje novega dne sem si zamislil filozofsko, poglobljeno in samosvoje.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Spremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google Lani je koncert na Tinjanu s svojo energijo tako navdu\u0161il, da…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":191377,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[18],"tags":[114,7375,34699,47902,62,37,58,60,38,115],"class_list":["post-191376","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-zabava","tag-entertainment","tag-harmonika","tag-koncerti-ob-soncnem-vzhodu","tag-marko-hatlak","tag-si","tag-slovene","tag-slovenia","tag-slovenija","tag-slovenscina","tag-zabava"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/117094617235122156","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/191376","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=191376"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/191376\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/191377"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=191376"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=191376"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=191376"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}