{"id":201986,"date":"2026-08-24T11:18:11","date_gmt":"2026-08-24T11:18:11","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/201986\/"},"modified":"2026-08-24T11:18:11","modified_gmt":"2026-08-24T11:18:11","slug":"bridki-bozic-rtv-slo","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/201986\/","title":{"rendered":"Bridki bo\u017ei\u010d – RTV SLO"},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Vsebino
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tVsebino filmskega scenarija, ki ga pi\u0161e Ra\u00fal, si je Almod\u00f3var izposodil iz lastne kratke zgodbe Bridki bo\u017ei\u010d, ki je iz\u0161la v njegovi zbirki esejev Poslednji sen (El \u00faltimo sue\u00f1o). Foto: El deseo<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\tSpremljajte RTVSLO.si kot prednostni vir na Google<\/p>\n

\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

Z Bridkim bo\u017ei\u010dem (naslov je izposojen iz pesmi v izvedbi Chavele Vargas<\/a>) se Pedro Almod\u00f3var vra\u010da k temam, ki so mu najbli\u017eje: h kompleksnim odnosom med ljudmi, velikopoteznim \u010dustvom umetnikov in bogatim notranjim svetovom \u017eensk.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Elsa
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tElsa in njena prijateljica Natalia (Milena Smit), ki si \u0161e ni opomogla po smrti svojega otroka, sta “samo” lika v Ra\u00falovem scenariju. Idejo za ta zaplet z mrtvim otrokom si je Ra\u00fal izposodil od svoje \u010disto resni\u010dne prijateljice, ki se na to ne bo najbolje odzvala. Foto: El deseo<\/p>\n

Po izletu v ustvarjanje v angle\u0161\u010dini (Sosednja soba, 2024<\/a>) se \u0160panec zelo ciljano vrne k izto\u010dnicam najve\u010dje mojstrovine iz svojih zrelih let, drame Bole\u010dina in slava (2019<\/a>). \u0160e vedno ga namre\u010d mu\u010dijo dvomi o eti\u010dnosti prena\u0161anja resni\u010dnega \u017eivljenja na film: Ra\u00fal (Leonardo Sbaraglia), scenarist v srednjih letih, za\u010dne poglavja iz lastnega \u017eivljenja vpletati v svoj novi scenarij, postavljen v leto 2004. V tej zgodbi re\u017eiserka oglasov Elsa (B\u00e1rbara Lennie), ki \u0161e ni zares prebolela smrti svoje matere, i\u0161\u010de pot nazaj k filmski umetnosti; neko\u010d je bila namre\u010d “kultna re\u017eiserka”, kar pomeni, da “ni njenih filmov nih\u010de gledal”, kot izvemo.<\/p>\n

Medtem ko Ra\u00fal sedi pred tipkovnico, Elsino izmi\u0161ljeno \u017eivljenje pred na\u0161imi o\u010dmi za\u017eivi enako polno kot \u017eivljenje mo\u017ea, ki si njeno usodo sproti izmi\u0161lja. Grenki bo\u017ei\u010d je tako zgodba, ki se odvija na dveh vzporednih ravneh (kot nekak\u0161en, heh, Labirint strasti), in Almod\u00f3var od gledalca pri\u010dakuje, da bo med njima na\u0161el vzporednice in ujemanja. <\/p>\n

V\u010dasih nam ta ujemanja kar izrecno pojasni: Ra\u00fal se spominja, kako je leta 2004 prvi\u010d do\u017eivel napad panike, in podobna usoda doleti tudi Elso. Po naklju\u010dju pristane ravno v bolni\u0161nici, v kateri je snemala svoj zadnji film, preden je to poglavje svoje kariere obesila na klin. Tako Ra\u00fal kot njegov fiktivni alter-ego (Elsa) torej odgovore na \u017eivljenjske dileme i\u0161\u010deta v ustvarjanju in oba imata te\u017eave s pisateljsko blokado.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Za
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tZa B\u00e1rbaro Lennie je Bridki bo\u017ei\u010d prva vloga pod Almod\u00f3varjevo taktirko. Foto: El deseo<\/p>\n

Elso v njeni zdravstveni stiski za roko dr\u017ei skoraj svetni\u0161ki fant, mladi sla\u010difant\/gasilec Beau (Patrick Criado), ki deluje deloma kot idealizirana seksualna fantazija, deloma kot \u0161e eden od Ra\u00falovih alter-egov in malce tudi kot njegov resni\u010dni partner Santi (Quim Guti\u00e9rrez). Oba protagonista, Ra\u00fal in Elsa, imata torej globoko vdana, nesebi\u010dna partnerja, ki pa sta jima dodelila zgolj podporno vlogo v svoji drami; tako Beau kot Santi obstajata samo v odnosu do svojih \u010dustveno skopih ljubimcev. (Zdi se, da nas Almod\u00f3var svari pred tem, da bi se zaljubljali v umetnike: vsakogar so pripravljeni spremeniti v stranski lik svoje lastne melodrame.)<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Almod\u00f3varjeva
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tAlmod\u00f3varjeva filmografija se vedno znova vra\u010da k pe\u0161\u010dici stalnih tem: materinstvo (Vse o moji materi, Govori z njo, Visoke pete), telo, spolnost in po\u017eelenje (Matador, Ko\u017ea, v kateri \u017eivim, Zve\u017ei me!), transgresivnost in \u017eelja po svobodi (Labirint strasti, Kaj sem storila, da sem si to zaslu\u017eila?) ter oziranje na lastno \u017eivljenje in ustvarjanje (Bole\u010dina in slava, Sosednja soba, Vzporedni materi). Bridki bo\u017ei\u010d spada predvsem v to zadnjo skupino, \u010deprav so v njej prisotni tudi motivi zgodnej\u0161ih obdobij. Foto: El deseo<\/p>\n

Tako Ra\u00fal kot Elsa se v svojem pisanju igrata z ognjem: navdih \u010drpata iz najbolj bole\u010dih \u017eivljenjskih epizod ljudi, ki so jima najbli\u017eje. V tej dimenziji se na\u0161a dvodelna zgodba razcepi \u0161e enkrat: kak\u0161no priznanje posku\u0161a po ovinkih iz sebe iztisniti Almod\u00f3var sam? Koga je izdal, na \u010digava \u010dustva se je prisesal za svojo lastno umetnost in kak\u0161ne demone posku\u0161a izgnati z Grenkim bo\u017ei\u010dem? Umetnost posnema \u017eivljenje in \u017eivljenje posnema umetnost.<\/p>\n

“Trudil se bom, da zgodba ne bi bila preve\u010d avtobiografska, a ve\u0161, da se take re\u010di vedno prikradejo zraven,” Ra\u00fal prizna svoji dolgoletni pomo\u010dnici M\u00f3nici (Aitana S\u00e1nchez-Gij\u00f3n) in se pri tem zaveda, da se njegova najbolj\u0161a dela vedno spogledujejo z avtofikcijo; tudi Almod\u00f3var je avtofikcijo ustvarjal, \u0161e preden je \u017eanr dobil to ime. Kle\u010d je v tem, da njune zgodbe nikoli niso samo njune: scenarista vedno zanimajo trenja in zlomi na sti\u010dnih to\u010dkah med ljudmi.<\/p>\n

Ra\u00fal in Elsa travmati\u010dne rane svojih najbli\u017ejih za dramati\u010dno napetost uporabita s tako lahkoto in sta svoje po\u010detje pripravljena braniti s takim \u017earom, da je treba sklepati, da je tudi Almod\u00f3var vse eti\u010dne zadr\u017eke pri sebi \u017ee zdavnaj razre\u0161il in ranjena \u010dustva okolice pripisal kolateralni \u0161kodi. Osrednja eti\u010dna dilema filma se tako zdi “razre\u0161ena”, \u0161e preden dobi poln razmah; Almod\u00f3var kakr\u0161nemu koli nasprotujo\u010demu stali\u0161\u010du ne odstopi dovolj manevrskega prostora, da bi lahko verjeli njegovi domnevni dilemi in razklanosti. Bridki bo\u017ei\u010d je mea culpa, v kateri nobeden od treh umetnikov \u2013 Ra\u00fal, Elsa in predvsem Almod\u00f3var \u2013 ne \u010duti kake pretirane krivde. “Spomin, prepleten s fikcijo, je vedno fikcija,” trdi Ra\u00fal.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Bridki
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tBridki bo\u017ei\u010d ima vse lastnosti klasi\u010dnih Almod\u00f3varjevih filmov: uporaba zasi\u010denih barv, izjemna kostumografija in scenografija, melodramati\u010dna glasbena podlaga Alberta Iglesiasa in camp senzibiliteta, ki vna\u0161a humor tudi v filme, ki na\u010deloma niso komedije. Foto: El deseo<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tSorodna novica
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tSosednja soba<\/a><\/p>\n

\u010ce se je v Bole\u010dini in slavi Almod\u00f3var \u0161e spra\u0161eval, kako lahko osebna zgodovina navdihne umetni\u0161ko ustvarjanje, zdaj njegov umetnik navdih i\u0161\u010de predvsem zunaj sebe. Ra\u00fal in Elsa skoraj izklju\u010dno popisujeta dogodke, ki niso njuna last: tragi\u010dna smrt otroka, diagnoza neozdravljive bolezni, razpadaja\u010de zakonske zveze prijateljev. Poka\u017eeta nam sicer, kako se umetni\u0161ko delo rodi, a pri tem iz procesa v celoti izpadeta empatija in uvidevnost do drugih.<\/p>\n

Grenki bo\u017ei\u010d je te\u017eko razumeti druga\u010de kot osebni manifest, kot samokritiko in hkrati \u017ee tudi apologijo velikega mojstra, ki se ozira na svojo polstoletno kariero. Tema bole\u010dine, ki je povezana z umetni\u0161kim ustvarjanjem, je njegova stalnica \u2013 tokrat ji dodaja tudi obsodbo umetnika, ki je tako zaverovan vase in v lastno bole\u010dino, da ni zmo\u017een zares videti ljudi, ki ga imajo radi.<\/p>\n

Vseeno pa se tudi tak mojster razplastenih narativov, kakr\u0161en je Almod\u00f3var, v\u010dasih zaplete v lastno \u0161treno: na neki to\u010dki v tretjem dejanju se cela konstrukcija filma skoraj sesede, ker sku\u0161a avtor vanjo stla\u010diti dolg metafilmski diskurz o “manj\u0161em, poznem delu velikega umetnika”. (Zdi se, kot da sku\u0161a s to samokritiko vnaprej uti\u0161ati morebitne nenaklonjene recenzente.) <\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Sama
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tSama premisa Bridkega bo\u017ei\u010da je stara kot filmska umetnost sama (ali pa vsaj kot Fellinijeva klasika Osem in pol): re\u017eiser bi rad napisal svoj naslednji film, pa ne more. Foto: El deseo<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tSorodna novica
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tBole\u010dina in slava<\/a><\/p>\n

Ogromno zaslug za to, da se vse skupaj ne iztiri, ima igralska zasedba: Leonardo Sbaraglia lik Ra\u00fala privzdigne nad ceneno opona\u0161anje pojave Almod\u00f3varja samega (ali Antonia Banderasa, ki je re\u017eiserjev alter-ego igral pred njim). Ra\u00fal je priznan in uspe\u0161en umetnik, ki si je ustvaril lagodno \u017eivljenje, a se kljub temu ne more osvoboditi globoko vsajenih strahov in dvomov, s katerimi ljudi odriva od sebe. B\u00e1rbara Lennie se v vlogi Else odmika od (morda pri\u010dakovane) melodrame in utele\u0161a bole\u010dino potla\u010denih \u010dustev. Prizori, v katerih Patrick Criado za navdu\u0161eno dekli\u0161\u010dino uprizarja striptiz, slu\u017eijo ne samo kot protiute\u017e vsem te\u017ekim temam filma, ampak tudi kot navezava na Almod\u00f3varjeva zgodnja dela, posve\u010dena strasti, \u010dutnosti in u\u017eitkom na urbani sceni no\u010dnega Madrida. To ekstravaganco in vitalnost zgodnjega Almod\u00f3varja utele\u0161a tudi Rossy de Palma v humorni stranski vlogi premo\u017ene mecenke.<\/p>\n

Tudi tokrat so pazljivo komponirani interieri in obla\u010dila ter tople barvne kompozicije za film enako pomembni kot dialogi ali igra: vsak prostor, pa naj bo to modernisti\u010dna vila na obrobju Madrida ali dramati\u010dna vulkanska pokrajina otoka Lanzarote, je odraz du\u0161evnega stanja likov, ki ga poseljujejo. Almod\u00f3varjeve mizanscene nikoli niso samo ozadje, pa\u010d pa integralen del zgodbe in delo scenografa Antx\u00f3na G\u00f3meza in direktorja fotografije Paua Esteva Birbe ima pri tem klju\u010dno vlogo.<\/p>\n

Ocena: 4<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\tBridki bo\u017ei\u010d (Almodovar) | v kinu od 20.8.2026<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Vsebino filmskega scenarija, ki ga pi\u0161e Ra\u00fal, si je Almod\u00f3var izposodil iz lastne kratke zgodbe Bridki bo\u017ei\u010d, ki…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":201987,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[18],"tags":[15670,49892,49893,49891,114,5192,5193,49894,49895,49890,49896,62,37,58,60,38,49897,115],"class_list":["post-201986","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-zabava","tag-aitana-sanchez-gijon","tag-amarga-navidad","tag-barbara-lennie","tag-bridki-bozic","tag-entertainment","tag-filmska-kritika","tag-filmska-recenzija","tag-leonardo-sbaraglia","tag-milena-smit","tag-pedro-almodovar","tag-rossy-de-palma","tag-si","tag-slovene","tag-slovenia","tag-slovenija","tag-slovenscina","tag-spanski-film","tag-zabava"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/117150214465121919","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/201986","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=201986"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/201986\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/201987"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=201986"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=201986"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=201986"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}