{"id":219573,"date":"2026-09-08T06:05:09","date_gmt":"2026-09-08T06:05:09","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/219573\/"},"modified":"2026-09-08T06:05:09","modified_gmt":"2026-09-08T06:05:09","slug":"kaj-je-dolgi-pohod-skozi-ustanove-in-kako-se-mu-upreti","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/219573\/","title":{"rendered":"Kaj je dolgi pohod skozi ustanove in kako se mu upreti?"},"content":{"rendered":"

Kdo so arhitekti levi\u010darske hegemonije in kako se ji upreti? Ideje italijanskega marksista je udejanjal nem\u0161ki \u0161tudent, alternativo pa je predlagal avstrijski ekonomist. <\/p>\n

Od Frankfurtske \u0161ole do Svetovnega ekonomskega foruma je temelje za prenovo dru\u017ebe postavil italijanski marksist v zaporni\u0161ki celici med leti 1929 in 1935. To je bil Antonio Gramsci, ki je za \u010dasa Mussolinijeve Italije v zaporu napisal svoje znane Zaporni\u0161ke bele\u017eke in tako za\u010drtal glavne ideje dolgega pohoda skozi ustanove. Gramsci se je osredoto\u010dil na vpra\u0161anje kako to, da socialisti\u010dna revolucija ni uspela? Zakaj se navkljub protislovjem kapitalizma delavci na Zahodu niso uprli? Ta vpra\u0161anja so ga pripeljala do zaklju\u010dka, da vladajo\u010di razred ne vzdr\u017euje svoje mo\u010di le preko uradnih vzvodov oblasti, temve\u010d tudi skozi kulturno hegemonijo, torej preko nadzora nad idejami, vrednotami in miselnimi okvirji skozi katere ljudje gledajo na svet. Ne glede na njegove slabe razmere, se delavec ne bo uprl, \u010de bo menil, da so pogoji, ki jih ustvarja vladajo\u010di razred, samoumevni. Zato je Gramsci ugotovil, da mora pred revolucijo nastopiti kulturna sprememba.<\/p>\n

Preberite tudi:\u0160kandal: politi\u010dni boj proti vi\u0161jim pla\u010dam delavcev sindikati ne pla\u010dujejo iz svojih \u017eepov <\/a>\u00a0<\/p>\n

Mo\u017egani, ki bi jih bilo treba ustaviti<\/p>\n

Tako se je rodila ideja dolgega pohoda skozi ustanove. Namesto ulic so ideolo\u0161ka boji\u0161\u010da postale izobra\u017eevalne ustanove, medijske hi\u0161e, sodstvo, javne slu\u017ebe in kulturni establi\u0161ment. Skratka, ustanove preko katerih civilizacija prena\u0161a svoje vrednote naslednji generaciji. \u010ce bi bilo mo\u017eno dobiti nadzor nad temi ustanovami in na njihove polo\u017eaje postaviti ustrezne ljudi, je ugotovil Gramsci, potem bi prevladujo\u010di red skupaj z vrednotami, ki ga vzdr\u017eujejo, postopoma propadel. V ospredju je bila predvsem strategija infiltracije izobra\u017eevalnih ustanov. Z nadzorom nad u\u010dno snovjo se lahko oblikujejo misli in na\u010dini razmi\u0161ljanja novih generacij. Tako jim ni treba govoriti kaj naj mislijo ali \u201cprati mo\u017eganov\u201d na klasi\u010den na\u010din, saj bodo sami postavljali pravilna vpra\u0161anja in imeli \u201custrezne\u201d vrednote.<\/p>\n

\"\"O\u010de kulturnega marksizma Antonio Gramsci. (Foto: wikimedia commons)<\/p>\n

Gramsci je prav tako prepoznal potrebo po intelektualcih, ki so zmo\u017eni spremeniti ideologijo in teorijo v zgodbe in predpostavke, ki se same po sebi ne zdijo politi\u010dne in kro\u017eijo znotraj kulture in dru\u017ebe. Denimo, filmi, ki prikazujejo obstoje\u010do ureditev kot absurdno ali novinarji, ki v vsako novico vklju\u010dijo dolo\u010dene predpostavke in miselne smernice.<\/p>\n

Ne gre za teorijo zarote, temve\u010d za javno, dokumentirano in splo\u0161no sprejeto strategijo levice, ki se je poslu\u017euje povsod na Zahodu. Generacija, ki je leta 1968 zahtevala spremembe na ulicah je postala generacija profesorjev, novinarjev, javnih uslu\u017ebencev, sodnikov in direktorjev. Mussolinijev to\u017eilec je na Gramscijevem sojenju opozoril: \u201cZa dvajset let moramo prekiniti razmi\u0161ljanje njegovih mo\u017eganov.\u201d Vendar pa so ti mo\u017egani premlevali naprej in spisali kar 33 bele\u017enic, ki so bile pretihotapljene iz zapora in objavljene ter so postale ene najbolj branih marksisti\u010dnih knjig takoj za samim Marksom, Gramsci je umrl leta 1937 le \u0161est dni po izpustu iz zapora. Star je bil 46 let in nikoli ni do\u017eivel dolgega pohoda, ki si ga je zamisli. Medtem danes vse ugrabljene ustanove izvajajo ravno njegov program \u2013 od spolne ideologije v vrtcih do poro\u010danja v osrednjih medijih in moraliziranja v dvoranah Bruslja.<\/p>\n

Strategija je dobila ime<\/p>\n

Kar je Gramsci izumil je Rudi Dutschke poimenoval in za\u010del izvajati. Ne v Italiji, temve\u010d na ulicah Zahodnega Berlina leta 1968 na \u010delu \u0161tudentov, katerih prerok je bil Antonio Gramsci. Rojen leta 1940 v vzhodni Nem\u010diji, je Dutsche leta 1961 prebegnil na zahod le dva dni preden je Nem\u010dijo in Berlin razdelil zid. Bil je pri\u010da \u017eivljenju v socializmu, a \u010deprav mu je bila ideja v\u0161e\u010d, ni odobraval njene izvedbe. Hotel je druga\u010dno verzijo socializma, bolj\u0161o, tak\u0161no, ki bi zrasla znotraj zahodnih ustanov, namesto tiste, ki jo je od zgoraj vsiljevala partija.<\/p>\n

\"\"Rudi Dutschke (Wikipedia)<\/p>\n

Dutschkejevo priljubljeno \u010dtivo sta bila Gramsci in Mao, njune ideje pa je oblikoval v danes dobro znano frazo der lange Marsch durch die Institutionen, oziroma \u201cdolgi pohod skozi ustanove\u201d. Kot ogenj se je \u0161irila po Evropi in vsak \u0161tudent je nemudoma vedel kaj pomeni in kaj zahteva. Njena tar\u010da nista bila dr\u017eava ali gospodarstvo, temve\u010d ustanove, ki so ohranjale kulturno hegemonije \u2013 univerze, mediji, \u0161ole, cerkve, pravosodje, itn. Za\u010dela se je njihova okupacija in infiltracija.<\/p>\n

Dutschkejeva kariera ni bila dolga, a je obrodila velike sadove 11. aprila leta 1968 ga je namre\u010d ob vzkliku \u201cumazani komunisti\u010dni prasec\u201d trikrat v glavo ustrelil Josef Bachmann. \u010ceprav je Dutschke pre\u017eivel, si ni nikoli zares opomogel. Z mo\u017eganskimi po\u0161kodbami je \u0161e vedno govoril na konferencah. Leta 1979 se je zaradi epilepti\u010dnega napada, ki so ga povzro\u010dile po\u0161kodbe zaradi strelov utopil v svoji kadi. Star je bil 39 let.<\/p>\n

Vendar pa so se Bachmannovi nameni izjalovili. Iz Dutschkeja je naredil mu\u010denika gibanja. Protesti, ki so sledili streljanju in so bili usmerjeni predvsem predvsem proti medijski hi\u0161i Axel Springer, ki so jo krivili za spodbujanje k nasilju, so bili najve\u010dji v povojni Nem\u010diji. Tisti, ki jih je atentat na Dutschkeja radikaliziral so postali profesorji, sodniki, novinarji, itn. Institucije, skozi katere so mar\u0161irali, so sedaj v njihovih rokah, od medijev in sodi\u0161\u010d do \u0161ol in univerz. 50 kasneje so Dutschkejevi napori obrodili sadove.<\/p>\n

Protiute\u017e, ki jo desnica potrebuje<\/p>\n

Gramsci in Dutschke sta zgradila infrastrukturo za levi\u010darski prevzem dru\u017ebe. Vendar pa so bili tudi tisti, ki so se jim in se jim \u0161e vedno postavljajo po robu. Med njimi je bil tudi znani avstrijski ekonomist Friedrich Hayek. On je razumel njuno strategijo in je ustvaril njeno protiute\u017e, katere produkt so Margaret Tatcher, Ronald Reagan in Javier Milei. Gre za esej, ki ga ni skoraj nih\u010de prebral: \u201cIntelektualci in socializem\u201d. Hayek postavlja podobna, a druga\u010dna vpra\u0161anja kot Gramsci: Zakaj socialisti zmagujejo na volitvah, \u010deprav je vse ve\u010d dokazov, da njihova doktrina ne deluje?<\/p>\n

\"\"Friedrich Hayek (Wikimedia)<\/p>\n

Ugotovil je, da gre za zadnje stopnje procesa, ki se je za\u010del desetletja prej. Vsaka ideja sprva kro\u017ei med akademiki preden pride v parlament. Oni jo spravijo v obtok med pisatelje, u\u010ditelje, novinarje, in druge, ki abstraktne ideje preobrazijo v splo\u0161ne domneve in na\u010dela celotne dru\u017ebe. Ko pride med politike, je intelektualno delo \u017ee dose\u017eenje. Politik tako ni na za\u010detku ampak na koncu tega procesa uveljavljanja doktrin in ideologij. Akademik ustvari idejo, ki jo zatem \u201cprodajalci iz druge roke\u201d \u0161irijo naprej dokler v primerni razli\u010dici ne dose\u017ee milijonov ljudi, ki nikoli niso prebrali akademske \u0161tudije. Danes bi k tem \u201cprodajalcem\u201d lahko pri\u0161teli spletne vplivnike, podkasterje, itn.<\/p>\n

Hayek ni ostal le pri pisanju esejev, ustanovil je institucije, kot so Zdru\u017eenje Mont Pelerin in Mre\u017ea Atlas, ki so nastale z namenom osvetljevanja tega, da se dru\u017ebe ne spreminja z vstopom v politiko, temve\u010d s spreminjanjem njenega intelektualnega podnebja. Omenjene ustanove so desetletja \u0161irile ideje, ki so se zdele politi\u010dne nemogo\u010de, dokler se ni pojavila Margaret Tatcher, za njo pa Ronald Reagan in danes Javier Milei.<\/p>\n

Strategija Hayeka in Gramscija je ista: spremeniti intelektualno podnebje, pomikati Overtonovo okno in \u010dakati na politi\u010den trenutek, ki se zdi nemogo\u010d dokler se ne pojavi. Razlika je v tem, da levica to strategijo sistemati\u010dno izvaja \u017ee pet desetletij. Medtem jo desnica v teoriji razume, a jo v praksi zani\u010duje. Zanjo so miselni hrusti le drag hobi. Vendar pa ideje morajo nekje nastati, brez intelektualnega dela pa ni politi\u010dnih sprememb.<\/p>\n

A. S.<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Kdo so arhitekti levi\u010darske hegemonije in kako se ji upreti? Ideje italijanskega marksista je udejanjal nem\u0161ki \u0161tudent, alternativo…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":219574,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":"","_share_on_mastodon":"0"},"categories":[8],"tags":[53335,53336,53337,29499,53338,37,38,64,63],"class_list":["post-219573","post","type-post","status-publish","format-standard","has-post-thumbnail","category-svet","tag-antonio-gramsci","tag-dolgi-pohod-skozi-ustanove","tag-friedrich-hayek","tag-kulturna-vojna","tag-rudi-dutschke","tag-slovene","tag-slovenscina","tag-svet","tag-world"],"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/117233918223800160","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/219573","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=219573"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/219573\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/219574"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=219573"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=219573"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=219573"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}