Zgodovina ima nenavadno lastnost, da se ponavlja. Ne vedno na enak na\u010din, vendar dovolj podobno, da lahko v njej prepoznamo ve\u010dje vzorce. Eden izmed najbolj znanih opisov tega cikla je zapisan v romanu \u201cThose Who Remain\u201d pisatelja G. Michaela Hopfa: \u201cTe\u017eki \u010dasi ustvarijo mo\u010dne mo\u0161ke, mo\u010dni mo\u0161ki ustvarijo dobre \u010dase, dobri \u010dasi ustvarijo \u0161ibke mo\u0161ke, \u0161ibki mo\u0161ki pa ustvarijo te\u017eke \u010dase.\u201d<\/p>\n
Na prvi pogled zveni kot nekak\u0161na novodobna filozofska mantra. V resnici pa gre za zelo preprosto, skoraj brutalno ugotovitev o \u010dlove\u0161ki naravi. Cikel, ki se vrti skozi stoletja kot pokvarjena plo\u0161\u010da. In ko pogledamo okoli sebe, postane jasno, da smo danes precej visoko v fazi tako imenovanih \u201cdobrih \u010dasov\u201d.<\/p>\n
Dokazov za to ne manjka.<\/p>\n
Pred dnevi je Slovenijo za trenutek zabavala in hkrati razgalila zgodba enega izmed evakuiranih potnikov iz Dubaja. Po ameri\u0161ko-izraelskih napadih na Iran in povra\u010dilnih napadih z droni, ki so dosegli tudi Dubaj, se je okoli tiso\u010d Slovencev zna\u0161lo v obmo\u010dju voja\u0161kega spopada. Dr\u017eava je organizirala evakuacijo preko Omana, Katarja in Jordanije, zagotovila \u010darterske polete in do za\u010detka marca domov pripeljala skoraj \u0161eststo ljudi.<\/p>\n
Akcija, ki bi jo v nekih drugih \u010dasih opisali kot uspe\u0161no re\u0161evanje dr\u017eavljanov iz potencialnega vojnega obmo\u010dja. A ko je eden od evakuiranih stopil pred kamere na Brniku, smo dobili druga\u010dno zgodbo. Mo\u017eak, star pribli\u017eno petintrideset let, je javno razlagal o svojem trpljenju. O dolgih urah \u010dakanja. O neudobnih sede\u017eih. In predvsem o tem, da je na ve\u010d kot 30-urni poti dobil samo sendvi\u010de \u2013 ne pa tudi toplega obroka.<\/p>\n
Samo sendvi\u010de!?! \u010ce bi bila zgodba izmi\u0161ljena, bi bila dobra satira. Ker pa je resni\u010dna, je predvsem simptom \u010dasa, v katerem \u017eivimo.<\/p>\n
Spomnil sem se namre\u010d na lanske vesti iz Slovenske vojske, kjer so se nekateri udele\u017eenci temeljnega voja\u0161kega usposabljanja prito\u017eili nad sklecami, povi\u0161anim glasom komandirja, pomanjkanjem toaletnega papirja in nad premajhno koli\u010dino prostega \u010dasa. Sklece so postale kazen, glasen ukaz poni\u017eevanje, neudobje pa kr\u0161itev pravic. (Ve\u010d o tem v knjigi Direktno<\/a>, poglavje: Sklece, solze in mehku\u017eci v slovenski vojski, str. 263)<\/p>\n Ko zdru\u017eite obe zgodbi, dobite precej jasno sliko \u010dasa, v katerem \u017eivimo. Gre za generacijo udobja.<\/p>\n V dru\u017ebi, kjer lahko hrano naro\u010dimo po telefonu in jo dobimo v petnajstih minutah, kjer so letalski poleti postali rutina, kjer je udobje skoraj ustavna pravica, za\u010dne vsako odstopanje od tega standarda delovati kot tragedija. Sendvi\u010d namesto toplega obroka postane problem. Sklece postanejo poni\u017eanje. Glasen ukaz pa psiholo\u0161ko nasilje.<\/p>\n Toda svet zunaj cone udobja ne deluje tako. V vojni nih\u010de ne vpra\u0161a, ali ste imeli dovolj \u010dasa za po\u010ditek. Nih\u010de ne preverja, ali je obrok topel. In nih\u010de ne vodi demokrati\u010dne razprave o tem, ali bi bilo morda bolje po\u010dakati \u0161e pet minut, preden se premaknete iz zaklona.<\/p>\n Realnost je precej bolj groba.<\/p>\n Na\u0161i stari star\u0161i so \u017eiveli v \u010dasih, ko so bile lakota, vojna in pomanjkanje del vsakdana. Generacije, ki so pre\u017eivele tak\u0161ne razmere, so zgradile dru\u017ebo blaginje. Zgradile so infrastrukturo, gospodarstvo in relativno varnost, v kateri danes \u017eivimo.<\/p>\n \u201cTe\u017eki \u010dasi ustvarijo mo\u010dne mo\u0161ke, mo\u010dni mo\u0161ki ustvarijo dobre \u010dase, dobri \u010dasi ustvarijo \u0161ibke mo\u0161ke, \u0161ibki mo\u0161ki pa ustvarijo te\u017eke \u010dase.\u201d (G.Michael Hopf)<\/p>\n Toda prav ta blaginja ima tudi stranski u\u010dinek. Ustvarja ljudi, ki nikoli niso zares izkusili pomanjkanja. \u010ce \u010dlovek nikoli ne izkusi pomanjkanja, z lahkoto za\u010dne verjeti, da je udobje moderne dobe normalno stanje sveta. Da je sendvi\u010d problem. Da so sklece krivica. Da je dvignjen glas huda travmati\u010dna izku\u0161nja.<\/p>\n Zgodovina pa nas u\u010di nekaj precej neprijetnega: tak\u0161ne generacije redko dolgo ohranijo dobre \u010dase. Rimski imperij ni padel zato, ker bi mu zmanjkalo zlata. Padel je, ker je izgubil disciplino. Ko je udobje postalo pomembnej\u0161e od odgovornosti. Ko so patriciji razpravljali o luksuzu, medtem ko so barbari \u017ee stali pred vrati.<\/p>\n Danes seveda \u0161e nismo tam. A drobni znaki so vsepovsod okoli nas.<\/p>\n Ve\u010dinoma gre za majhne simptome duha \u010dasa, ki pogosto povedo ve\u010d kot velike politi\u010dne izjave. Ker na koncu ne gre za vpra\u0161anje ali bo nekdo dobil topel obrok ali ne. Vpra\u0161anje je precej bolj neprijetno: Ali smo kot dru\u017eba \u0161e sposobni prenesti nelagodje, napor in disciplino? Ker pred vrata na\u0161ega sveta prihajajo ljudje, ki so vsega tega sposobni. Saj do vrat in nivoja na\u0161ega sveta \u0161ele prihajajo.<\/p>\n Hopfov cikel se tako vrti naprej. Dobri \u010dasi ustvarijo \u0161ibke ljudi. \u0160ibki ljudje pa, prej ali slej, ustvarijo te\u017eke \u010dase. Ko pa pridejo ti \u010dasi, sendvi\u010d nenadoma ne bo ve\u010d problem.<\/p>\n