{"id":25601,"date":"2026-03-15T08:45:08","date_gmt":"2026-03-15T08:45:08","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/25601\/"},"modified":"2026-03-15T08:45:08","modified_gmt":"2026-03-15T08:45:08","slug":"slovenski-puntar-ki-se-je-rodil-prezgodaj-in-dom-nasel-sele-v-tujini","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/25601\/","title":{"rendered":"Slovenski puntar, ki se je rodil prezgodaj in dom na\u0161el \u0161ele v tujini"},"content":{"rendered":"

\"Rade<\/p>\n

Med drugim je igral Caudiana v psiholo\u0161ki drami Gospa s son\u010dnico hrva\u0161kega knji\u017eevnika Iva Vojnovi\u0107a, ki je bila zelo priljubljena v za\u010detku dvajsetega stoletja.\u00a0\/ Foto:\u00a0Ikonoteka SLOGI\/Gledali\u0161ki muzej<\/p>\n

Slovenski puntar, ki se je rodil prezgodaj in dom na\u0161el \u0161ele v tujini<\/p>\n

Umetni\u0161ko iz\u0161olan gledali\u0161\u010dnik Rade Pregarc je zahteval natan\u010dnost, resni\u010dnost, pravo mero in spo\u0161tovanje avtorja. Zaradi svoje revolucionarne narave je moral skoraj vse \u017eivljenje pre\u017eiveti na tujem.<\/p>\n

\n 14. 03. 2026, 17.00\n <\/p>\n

Tanja Ker\u0161manc<\/p>\n

\u00bbKot igralec in re\u017eiser je bil realist po temeljni usmeritvi, hkrati pa utopi\u010dni idealist po svoji prezaupljivi veri v ‘republiko svobodnih umetnikov’. Njegovo mariborsko meddobje spada med najzanimivej\u0161a poglavja slovenskega teatra, pa tudi mladostnemu ljubljanskemu obdobju je dal njegov duh zna\u010dilen odtis, \u010detudi svojih \u017eelja takrat ni mogel uresni\u010diti.\u00ab Tako sta o Radetu Pregarcu, ki sta ga uvrstila v knjigo Sto slovenskih dramskih umetnikov, zapisala publicista Du\u0161an Moravec in Vasja Predan.<\/p>\n

\"Rade<\/p>\n

Najraje je re\u017eiral dela Williama Shakespeara in v njih ve\u010dkrat tudi sam igral, kot na primer Cornwalla v Kralju Learu.\u00a0\/ Foto:\u00a0Ikonoteka SLOGI\/Gledali\u0161ki muzej<\/p>\n

Vsestranski gledali\u0161ki ustvarjalec Rade Pregarc je bil gledali\u0161ki re\u017eiser, igralec, dramatik, publicist in prevajalec. Rodil se je 5. januarja 1894 v Rojanu, predelu Trsta. \u0160olal se je na u\u010ditelji\u0161\u010du in konservatoriju v Trstu. Pred prvo svetovno vojno se je pridru\u017eil dramski skupini Leona Dragutinovi\u0107a, potem pa je kot igralec in tudi vedno bolj uveljavljen re\u017eiser za\u010del svojo gledali\u0161ko pot. Tik pred prvo svetovno vojno je za\u010del igrati v Slovenskem narodnem gledali\u0161\u010du v Trstu, ker je nastopal od leta 1912 do 1914). Potem je potoval po Italiji, Nem\u010diji in Rusiji ter se pri Luigiju Rasiju, Maxu Reinhardtu in Konstantinu Sergejevi\u010du Stanislavskem seznanjal s tamkaj\u0161njimi sodobnimi gledali\u0161kimi smermi.<\/p>\n

<\/p>\n

\"Josip<\/p>\n

Legende slovenskega gledali\u0161\u010da<\/p>\n

Potujo\u010di komik slovenskega odra, ki je smeh izvabljal z najresnej\u0161im obrazom<\/p>\n

<\/a><\/p>\n

\u0160tevilne selitve<\/p>\n

Po prvi svetovni vojni je bil od leta 1919 dve sezoni \u010dlan ljubljanskega gledali\u0161\u010da. V tistem \u010dasu se \u0161e ni mogel uveljaviti kot re\u017eiser. Je pa tedaj odigral nekaj zna\u010dilnih vlog, med drugim naslovno, \u010deprav ne glavne vloge v Shakespearovi komediji Bene\u0161ki trgovec. Ko je upodabljal lik odvetnika v drami Nora Henrika Ibsena, so ga kritiki ocenili kot vestnega in resnega igralca. Z dostojanstveno umirjenostjo pa je po smrti Ignacija Bor\u0161tnika odigral vlogo \u017eupnika v Cankarjevih Hlapcih.<\/p>\n

Nekaj \u010dasa je bil predsednik igralskega zdru\u017eenja. Na tem polo\u017eaju si ni prizadeval samo za materialne pravice gledalcev, temve\u010d predvsem za umetni\u0161ko gledali\u0161\u010de z izbranim programom in za vi\u0161jo raven predstav. Zaradi tega se je zapletel\u00a0v hude spore s tistimi,\u00a0ki so odlo\u010dali.<\/p>\n

V Ljubljani je deloval tudi kot publicist in ustanovil ter urejal prvi letnik revije Maska. Poleg tega je bil v ljubljanskem obdobju predsednik igralskega zdru\u017eenja in odlo\u010den borec za podr\u017eavljanje gledali\u0161\u010da. Pri tem si ni prizadeval samo za materialne pravice gledalcev, temve\u010d predvsem za umetni\u0161ko gledali\u0161\u010de z izbranim programom in vi\u0161jo ravnijo predstav. Zaradi tega se je zapletel v hude spore s tistimi, ki so odlo\u010dali. Obto\u017eili so ga, da naj bi zdru\u017eenje dramskih igralcev pod njegovim vodstvom hotelo prevzeti nekak\u0161no komunisti\u010dno vodstvo ljubljanskega gledali\u0161\u010da, kot se je izrazil Fran Govekar. Navsezadnje je bil Pregarc po dveh letih leta 1921 prisiljen zapustiti Ljubljano, s \u010dimer je bila zape\u010datena usoda slovenskega igralca in bodo\u010dega re\u017eiserja na neslovenskih odrih.<\/p>\n

<\/p>\n

\"Silvij<\/p>\n

Legende slovenskega gledali\u0161\u010da<\/p>\n

Usodno vabilo v Trst: Kobal od ljubiteljskega igralca do Bor\u0161tnikove nagrade<\/p>\n

<\/a><\/p>\n

Najprej se je preselil v Split in v tamkaj\u0161njem novoustanovljenem gledali\u0161\u010du postal igralec in glavni re\u017eiser. Od leta 1927 je po nekaj letih kot igralec in re\u017eiser deloval v Mariboru, Beogradu, Sarajevu, Banjaluki in Kragujevcu. V vseh teh mestih je pripravil \u0161tevilne odli\u010dne predstave svetovnih del, kot so Tolstojevi Mo\u010d teme in \u017divi mrtvec, Molierov Tartuffe, Pirandellove igre in \u0161tevilne druge.<\/p>\n

Pogosta razo\u010daranja<\/p>\n

Posebno zanimivo je Pregar\u010devo drugo slovensko obdobje od leta 1927 do 1929 v Mariboru. V tem kratkem \u010dasu je mo\u010dno spodbudil preoblikovanje in posodabljanje gledali\u0161\u010da v Sloveniji. Kot re\u017eiser in dramski vodja v mariborski Drami pa je odlo\u010dilno prispeval k prehodu tamkaj\u0161njega gledali\u0161\u010da od amaterstva na vi\u0161jo umetni\u0161ko raven. \u017delel je namre\u010d poglobiti delo drugega slovenskega gledali\u0161\u010da \u00bbv plemeniti tekmi z ljubljansko matico\u00ab. Uprizarjal je \u0161tevilna ruska dela (Revizor, Idiot), kot prvi pri nas Ibsenovo dramo Divja raca, uresni\u010dil je svojo izvirno zamisel Romea in Julije ter poskrbel za novo interpretacijo Leskov\u010deve drame Dva bregova, ki jo je \u0161tel za najbolj\u0161o slovensko dramo. Njegova posebna zasluga je bila, da so se na doma\u010dem odru dve leti pred obiski Branka Gavelle, \u017ee marca 1929, seznanili s Krle\u017eevo dramo Agonija. Svoje drzne zamisli je sicer lahko uveljavil tudi v Mariboru, vendar \u017eal le v omejenem obsegu. Pri mnogih je namre\u010d njegova umetnostna usmeritev vzbujala odpor in negodovanje. Tako je tudi mariborsko gledali\u0161\u010de po dveh letih zapustil razo\u010daran zaradi klime, ki mu ni bila po volji, ne dobesedno ne metafori\u010dno.<\/p>\n

\"Rade<\/p>\n

Kot re\u017eiserju in kot igralcu so mu bila blizu dela Ivana Cankarja, tudi Kralj na Betajnovi, v katerem je upodobil lik Kantorja.\u00a0\/ Foto:\u00a0Ikonoteka SLOGI\/Gledali\u0161ki muzej<\/p>\n

Ko je deloval zunaj Slovenije, si je na Hrva\u0161kem, v Bosni in Hercegovini ter v Srbiji prizadeval za uprizarjanje slovenskih del (Cankar, Kraigher, Nova\u010dan, Leskovec \u2026), ki jih je tudi sam prevajal. Poleg tega je prevajal in prirejal gledali\u0161ka dela iz ru\u0161\u010dine, \u010de\u0161\u010dine, bolgar\u0161\u010dine, franco\u0161\u010dine, italijan\u0161\u010dine in nem\u0161\u010dine ter pisal \u010dlanke o gledali\u0161\u010du, re\u017eiji in igranju. Hkrati je nastopal v najzahtevnej\u0161ih vlogah, med drugim je bil Cankarjev Kantor, Krle\u017eev Ignacij Glembaj, Shakespearova Shylock in Jago, Rogo\u017ein v dramatizaciji romana Idiot Fjodorja Mihajlovi\u010da Dostojevskega.<\/p>\n

Pri dobrih \u0161tiridesetih letih je hudo zbolel, ope\u0161ala sta mu vid in sluh, zato se je moral leta 1937 sredi na\u010drtov odre\u010di odru in opustiti gledali\u0161ko delo. Zaposlitev je dobil v strokovni in stanovski gledali\u0161ki organizaciji v Beogradu, kjer je urejal gledali\u0161ke revije Mi in vi, Igralska beseda in Igra.<\/p>\n

\"Rade<\/p>\n

V satiri\u010dni igri Revizor ruskega dramatika Nikolaja Vasiljevi\u010da Gogolja je upodobil trgovca Abdulina. \/ Foto:\u00a0Ikonoteka SLOGI\/Gledali\u0161ki muzej<\/p>\n

Rade Pregarc je bil studiozen, umetni\u0161ko iz\u0161olan gledali\u0161\u010dnik. Zahteval je natan\u010dnost, resni\u010dnost, pravo mero in spo\u0161tovanje avtorja. Najraje je re\u017eiral dela Williama Shakespeara, v katerih je pogosto sam igral. Pisal in postavljal je tudi svoje drame: Dolma in njeni, Pozla\u010deni rojak, Tovari\u0161ica Nata, Koza\u0161ka kri, Marta in Marija.<\/p>\n

Gledali\u0161ki strokovnjaki so o Pregarcu pisali, da je bil puntar, ki se je rodil prezgodaj, Martin Ka\u010dur med slovenskimi umetniki. Prav zaradi svoje revolucionarne narave, ki se je upirala Govekarjevemu in Praprotnikovemu konzorciju bank in bogata\u0161ev ter je zahtevala \u00bbsvobodno republiko umetnikov\u00ab na gledali\u0161kem odru, je moral ta tr\u017ea\u0161ki Slovenec skoraj vse \u017eivljenje pre\u017eiveti na tujem, kjer je tudi umrl 29. julija 1952 na Reki, kamor se je preselil z \u017eeno, igralko Drago Stiplo\u0161ek.\u00a0<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Med drugim je igral Caudiana v psiholo\u0161ki drami Gospa s son\u010dnico hrva\u0161kega knji\u017eevnika Iva Vojnovi\u0107a, ki je bila…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":25602,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[18],"tags":[10567,114,10569,2609,10566,124,150,10568,10565,6537,62,37,58,60,38,328,10570,115],"class_list":{"0":"post-25601","1":"post","2":"type-post","3":"status-publish","4":"format-standard","5":"has-post-thumbnail","7":"category-zabava","8":"tag-dramatik","9":"tag-entertainment","10":"tag-gledaliska-zgodovina","11":"tag-igralec","12":"tag-legende-slovenskega-gledalisca","13":"tag-ljubljana","14":"tag-maribor","15":"tag-prevajalec","16":"tag-rade-pregarc","17":"tag-reziser","18":"tag-si","19":"tag-slovene","20":"tag-slovenia","21":"tag-slovenija","22":"tag-slovenscina","23":"tag-split","24":"tag-umetniski-idealizem","25":"tag-zabava"},"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116232318079064775","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/25601","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=25601"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/25601\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/25602"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=25601"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=25601"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=25601"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}