Pred meseci sem v oddaji Ura resnice napovedal, da bo tokratna predvolilna kampanja res brutalna. Golobova vladavina se je namre\u010d izkazala kot popoln polom in drugega kot brutalne metode politi\u010dnega boja z vseh strani pravzaprav sploh ni mogo\u010de pri\u010dakovati.<\/p>\n
Afera s prisluhi in tajnimi posnetki, ki te dni pretresa slovenski politi\u010dni prostor, je to\u010dno to. Brutalno razgalja vso bedo vrednot in etike klju\u010dnih akterjev vladajo\u010de politi\u010dne garniture. Ob tem, da razkriva \u0161e nekaj precej bolj zaskrbljujo\u010dega . Gre za globoko krizo zaupanja v politiko, medije in celo v resni\u010dnost samo.<\/p>\n
Prvi vidik zgodbe: politika<\/p>\n
Prvi vidik te zgodbe je seveda politi\u010dna dimenzija. V njej nastopajo skoraj vsi klju\u010dni akterji levega politi\u010dnega prostora: Robert Golob, Zoran Jankovi\u0107, Alenka Bratu\u0161ek in \u0161e nekateri drugi. V posnetkih se pojavljajo pogovori o pritiskih na ministra za finance, o domnevnem dostopu do zaupnih podatkov in celo o \u017eelji po tem, da bi Janez Jan\u0161a kon\u010dal kot pravnomo\u010dno obsojen kriminalec.<\/p>\n
Res je, v politiki se govori marsikaj. Resna politika, \u0161e posebej pred volitvami, pa\u010d ni piknik. Vseeno pa, ko tak\u0161ni pogovori pridejo v javnost, dobijo povsem druga\u010dno te\u017eo. Nikogar zato ne presene\u010da, da se je v hipu odprla fronta med vladajo\u010do stranko Svoboda in opozicijsko SDS. V Svobodi trdijo, da gre za organizirano operacijo prislu\u0161kovanja, za katero naj bi stala opozicija. Na drugi strani SDS odgovarja, da gre za notranje spore v Svobodi in da je izvor posnetkov treba iskati med nekdanjimi sodelavci in svetovalci iz samega politi\u010dnega vrha.<\/p>\n
\u010ce k temu dodamo \u0161e posnetke, na katerih so izre\u010dene tudi \u017ealjivke na ra\u010dun predsednice dr\u017eave, postane jasno, da zgodba celo presega zgolj politi\u010dni vidik. Postaja tudi simbol razpok znotraj same oblasti.<\/p>\n
Drugi vidik zgodbe: mediji<\/p>\n
Drugi vidik afere so mediji. Del slovenskih medijev je afero razgrnil na \u0161iroko, drugi del pa jo prvih nekaj dni sploh ni \u017eelel uvrstiti na sporede ali na svoje strani. To ustvarja dva popolnoma razli\u010dna informacijska svetova. V enem je afera dokaz o moralnem razkroju oblasti, v drugem skorajda nepomembna epizoda predvolilnega hrupa. Pop TV je predvajanje posnetkov z Dominiko \u0160varc Pipan celo podnaslovil kot: \u201cPredvolilni posnetki.\u201d Predvolilni? Lepo vas prosim, no. Saj vendar ne gre za propagandne spote.<\/p>\n
Iz omenjenega lahko zaklju\u010dimo, da dr\u017eavljani \u017eivijo v dveh razli\u010dnih resni\u010dnostih. In ko dru\u017eba za\u010dne \u017eiveti v lo\u010denih informacijskih mehur\u010dkih, se razprava prakti\u010dno takoj spremeni v ideolo\u0161ko vojno. Ne gre ve\u010d za dejstva, temve\u010d za pripadnost. Gre za na\u0161e in va\u0161e, ne ve\u010d za resnico.<\/p>\n
Tretji vidik zgodbe: tehnologija<\/p>\n
Tretji vidik pa je moderni \u010das oz. tehnologija. In to je morda tudi najbolj zaskrbljujo\u010d vidik. Strokovnjaki \u017ee nekaj \u010dasa opozarjajo, da \u017eivimo v \u010dasu, ko lahko umetna inteligenca ustvari skoraj popolne ponaredke glasov in posnetkov. Deepfake tehnologija ni ve\u010d znanstvena fantastika. Postala je (tudi) orodje politi\u010dnega boja. O\u0161kodovanci v tej aferi ves \u010das trdijo, da gre za monta\u017eo, izseke, ponaredke itd.<\/p>\n
A \u010de je to res, smo soo\u010deni z zelo resnim vpra\u0161anjem: komu sploh \u0161e verjeti?<\/p>\n
\u010ce lahko vsak posnetek postane dvomljiv, \u010de lahko vsak pogovor postane manipulacija, potem resnica izgubi svojo te\u017eo. Demokracija pa brez zaupanja v resnico te\u017eko pre\u017eivi. Seveda bodo policija, to\u017eilstvo in druge institucije posku\u0161ale ugotoviti, kaj je res in kaj ne. Toda izku\u0161nje nas u\u010dijo, da tak\u0161ne preiskave trajajo dolgo, politi\u010dna \u0161koda pa nastane v nekaj urah.<\/p>\n
Zakaj v resnici gre?<\/p>\n
Ta afera tako ni zgolj zgodba o prisluhih. Je zgodba o tem, kako krhko je zaupanje v slovenski javni prostor, in\u0161titucije in pravno dr\u017eavo. Kako hitro se lahko razbije ob\u010dutek, da sistem deluje po enakih pravilih za vse. S kak\u0161no lahkoto vidni posamezniki, ki svojo kariero gradijo na zaupanju volivcev, strank, javnosti itd., razpravljajo v tujini, s tujci, o svoji dr\u017eavi in njenem notranjem ustroju.<\/p>\n
Ko ljudje dobijo ob\u010dutek, da politi\u010dne elite \u017eivijo v svojem svetu, kjer so prijatelji modus pre\u017eivetja in ne delo ter po\u0161tenost, se med ljudmi za\u010dne \u0161iriti nevaren ob\u010dutek odtujenosti. Takrat volivci ne postanejo bolj aktivni, temve\u010d predvsem bolj cini\u010dni. Prav cinizem pa je za demokracijo bolj nevaren kot katerakoli afera.<\/p>\n
Politika bi morala razumeti, da v \u010dasu pametnih telefonov, dru\u017ebenih omre\u017eij in umetne inteligence, skrivnosti prakti\u010dno ne obstajajo ve\u010d. Vsak pogovor lahko neko\u010d pride v javnost. Vsaka beseda lahko postane politi\u010dna bomba.<\/p>\n
Morda bi bilo tudi zato modro, da se politiki za\u010dnejo obna\u0161ati tako, kot da jih javnost ves \u010das poslu\u0161a. \u010ce se \u017ee sami ne zavedajo odgovornosti, potem naj jih bo vsaj strah pred tistimi, ki so jih izvolili. Naj jih bo strah, da jih javnost ves \u010das spremlja in poslu\u0161a.<\/p>\n
Ker v resnici jih.<\/p>\n