{"id":28808,"date":"2026-03-18T08:16:12","date_gmt":"2026-03-18T08:16:12","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/28808\/"},"modified":"2026-03-18T08:16:12","modified_gmt":"2026-03-18T08:16:12","slug":"marko-mandic-takoj-ko-postanes-zaradi-necesa-nadut-te-zivljenje-hitro-postavi-na-realna-tla","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/28808\/","title":{"rendered":"Marko Mandi\u0107: Takoj ko postane\u0161 zaradi ne\u010desa nadut, te \u017eivljenje hitro postavi na realna tla"},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Marko
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tMarko Mandi\u0107 (1974) je za svoje igralske dose\u017eke prejel \u0161tevilna priznanja in nagrade, med njimi nagrado Pre\u0161ernovega sklada, ve\u010d Bor\u0161tnikovih nagrad na Berlinalu filmsko nagrado european shooting star. Foto: Marko Vavpoti\u010d\/Bobo<\/p>\n

Marko Mandi\u0107 \u2013 igralec in performer, ki najverjetneje ne potrebuje posebne predstavitve. Trenutno je eden izmed vidnej\u0161ih, anga\u017eiranih in nagrajenih igralcev pri nas. Gledali\u0161ko ob\u010dinstvo ga je, zelo verjetno, vsaj enkrat \u017ee videlo golega. Po Akademiji za gledali\u0161\u010de, radio, film in televizijo je svoje znanje izpopolnjeval \u0161e v New Yorku, nato pa se je leta 1998 zaposlil v SNG-ju Drama Ljubljana.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n

Zase pravi, da je imel v svoji karierni poti veliko sre\u010do, saj je takoj po zaposlitvi dobil \u0161tiri velike vloge. Je mnenja, da bi morali vsi mladi, novo zaposleni igralci dobivati ve\u010d in predvsem ve\u010djih prilo\u017enosti, saj se le tako lahko razvijajo.<\/p>\n

Kljub nagradam in priznanjem je Marko Mandi\u0107 ostal topel in iskren \u010dlovek, ki no\u010de sedeti na lastnih lovorikah. “V osnovi je, po mojem mnenju, v na\u0161em poklicu absolutno smiselno ohranjati neko skromnost in odprtost,” pravi in ob tem dodaja, da igralstvo dojema kot “otroke, ki se igrajo, kot da so v nekem drugem svetu, hkrati pa ves \u010das vodijo, usmerjajo in organizirajo vse skupaj”. Rad se sprehaja po mejah kontrolirane norosti in na gledali\u0161kih vajah preizku\u0161a razli\u010dne spektre in registre. Njegove o\u010di se ob tem, ko razlaga o igri, iskrijo, v odgovorih pa najde ne\u0161teto asociacij, ki so, tako ali druga\u010de, povezane z gledali\u0161\u010dem.<\/p>\n

V zadnjem \u010dasu igra ve\u010dinoma pozitivne like, kar ga je, kot pravi, “vrnilo k osnovam”, saj je za\u010del znova zardevati. To mu je v\u0161e\u010d. Trenutno igra v dveh sve\u017eih predstavah v Drami \u2013 v Sovra\u017eniku ljudstva blesti v glavni vlogi pravi\u010dne\u017ea in resnicoljuba Thomasa, ki bi rad re\u0161il ljudi, potem ko izve, da je voda zdravili\u0161\u010da onesna\u017eena, v Kralju Learu pa je grof Gloucester, \u010digar ena od pogostej\u0161ih replik je: “Jaz bi samo rad, da je mir med vami.” Na Televiziji Slovenija ga lahko trenutno spremljate tudi v seriji Po\u0161ast za \u017eelezno zaveso.<\/p>\n

Kako se spopada z lastnim egom, ali je vesel, da sta se sinova odlo\u010dila stopiti v gledali\u0161ki svet in \u010desa si \u017eeli glede obnove ljubljanske Drame? Vabljeni k branju intervjuja!<\/p>\n

Komunikacija z ob\u010dinstvom je bistveni del na\u0161ega dela. Gledali\u0161\u010de ne obstaja brez drugih. Ustvarjalni proces je pomemben, ampak bistvo je prav v tem, da svoje delo delimo.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\"\/
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t“Tudi ko delamo uprizoritev, ki je na koncu morda precej v okvirih realizma ali naturalizma, mi je med procesom zelo zanimivo raziskovati znotraj drugih gabaritov. Na vajah rad preizkusim najrazli\u010dnej\u0161e pojavne oblike akcij, ki jih izvajamo.” Foto: Marko Vavpoti\u010d\/Bobo<\/p>\n

V predstavi Sovra\u017enik ljudstva igrate lik Thomasa, zelo na\u010delnega in iskrenega \u010dloveka, ki odkrije, da je voda v mestu zastrupljena in se odlo\u010di povedati resnico, \u010deprav ga to na koncu obrne proti celotnemu mestu. Na neki na\u010din gre za zelo pozitiven in resnicoljuben lik. Se vam zdi, da v dana\u0161njem svetu \u0161e obstajajo tak\u0161ni ljudje? In \u010de pogledate sebe \u2013 kot Marko, zasebno \u2013 bi bili pripravljeni iti za kak\u0161no stvar tako dale\u010d, kot gre on? Morda za gledali\u0161\u010de?<\/p>\n

Ja, definitivno. Mislim, da je gledali\u0161\u010de prostor, kjer sam posku\u0161am slediti resnici. Seveda sem, ko sem bil mlaj\u0161i, v duhu vzgoje, v kateri smo odra\u0161\u010dali, verjel, da bi bil za neko idejo \u2013 za dobrobit sveta, za skupno oziroma javno dobro \u2013 pripravljen zelo dolgo vztrajati in se boriti. Ko pa si res postavljen v konkretno, resni\u010dno situacijo, pa ne vem, kako bi se odzval. Zdi se mi, da ljudje v tak\u0161nih ekstremnih trenutkih pogosto za\u010dnemo ravnati veliko bolj nagonsko in instinktivno. Upam pa, da bi v meni vseeno prevladal tisti bolj\u0161i del.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tSorodna novica
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tIbsenov Sovra\u017enik ljudstva v Ivan\u010di\u0107evi priredbi premierno v SNG-ju Drama Ljubljana<\/a><\/p>\n

Ali bi lahko rekli, da je Thomas utopi\u010den?<\/p>\n

Lahko ga gledamo tudi kot utopi\u010dnega. Mislim, da je ena od vrednosti te priredbe in tudi na\u0161e uprizoritve to, da nismo \u017eeleli govoriti predvsem o junaku, ampak o sistemu, v katerega so pravzaprav ujeti vsi. Delovanja enih in drugih \u2013 tistih, ki se borijo ali pa posku\u0161ajo z lu\u010djo pokazati, kak\u0161na je resnica in opozoriti na nevarnost \u2013 se ves \u010das spoprijemajo z drugimi resnicami, drugimi interesi in drugimi vzgibi, zaradi katerih ljudje delujejo tako, kot delujejo. Potem pa se mi od zunaj eti\u010dno in moralno spra\u0161ujemo, katera pot je pravzaprav prava.<\/p>\n

Ena od kritik je zapisala, da je to “predstava, ki jo je treba videti \u0161e pred volitvami”. Se strinjate s tem?<\/p>\n

Mislim, da predstava odpira marsikaj, pravzaprav dviguje pokrov politi\u010dne greznice. Zato se mi zdi zelo aktualna. \u017dal pa jo bo ob\u010dinstvo lahko videlo naslednji\u010d \u0161ele prvi dan po volitvah.<\/p>\n

Ibsen velja za enega najbolj uprizarjanih klasi\u010dnih dramatikov. Va\u0161a predstava pa je tudi precej realisti\u010dno zastavljena; tudi na tiskovni konferenci ste poudarjali, da je v tej uprizoritvi realizem v ospredju. Vi sicer nastopate v zelo razli\u010dnih projektih, tudi v performansih in bolj eksperimentalnih predstavah. Kako gledate na realizem v gledali\u0161\u010du?<\/p>\n

V\u0161e\u010d mi je bilo, kar nam je re\u017eiser Ivica Buljan ves \u010das ponavljal na vajah, da i\u0161\u010demo resni\u010dnost. Seveda odrsko, gledali\u0161ko resni\u010dnost, ampak hkrati tudi neko na\u0161o organskost. Iskali smo torej resni\u010dne tone, ki so adekvatni situacijam in vlogam, ki jih utele\u0161amo. Ta organskost se potem pove\u017ee s prepri\u010dljivostjo, ta pa je vedno odvisna tudi od gledal\u010deve vizure, od njihovega sveta. Ista stvar lahko nekoga prepri\u010da, nekoga drugega pa sploh ne \u2013 odvisno je, na kaj se kdo \u201cpriklopi\u201d, kaj se ga dotakne.<\/p>\n

Meni se zdi velika vrednost na\u0161ega poklica prav v tem, da se lahko ukvarjamo z razli\u010dnimi estetikami, poetikami, re\u017eijskimi pristopi in na\u010dini uprizarjanja.<\/p>\n

Meni se zdi velika vrednost na\u0161ega poklica prav v tem, da se lahko ukvarjamo z razli\u010dnimi estetikami, poetikami, re\u017eijskimi pristopi in na\u010dini uprizarjanja. Sam imam sicer zelo rad kola\u017e in neko mozai\u010dnost. Tudi ko delamo uprizoritev, ki je na koncu morda precej v okvirih realizma ali naturalizma, mi je med procesom zelo zanimivo raziskovati znotraj drugih gabaritov. Na vajah rad preizkusim najrazli\u010dnej\u0161e pojavne oblike akcij, ki jih izvajamo. V\u010dasih stvari ilustriramo zelo stripovsko, skoraj \u201cdown to earth\u201d. Ivica ima recimo eno super navodilo, da morajo tudi Eskimi razumeti. Ko pride\u0161 do to\u010dke, ko je stvar tako jasna, da jo razume\u0161, ne samo intelektualno, ampak tudi telesno in psihi\u010dno \u2013 s celotnim bitjem \u2013 takrat zares razume\u0161, kaj se na odru dogaja. Mislim, da je pomembno, da vse to preizkusi\u0161, da lahko potem izbere\u0161 dolo\u010dene elemente in jih na koncu zlepi\u0161 v kon\u010dno obliko uprizoritve.<\/p>\n

Priredba besedila, izpod rok kultnega novinarja in pisatelja Viktorja Ivan\u010di\u0107a, je aktualizirana za dana\u0161nji \u010das, vidi pa se, da ste nekatere dele dodali tudi igralci sami.<\/p>\n

Res je, v nekaterih delih smo frizirali besedilo, \u017ee sama predloga predvideva zelo drzne replike, mi smo jih samo \u0161e ostrili, dodali pa na podlagi Ivan\u010di\u0107evih izto\u010dnic predvsem v delih, ko novinarja, ki ju igrata Benjamin Krneti\u0107 in Timon \u0160turbej, senzacionalisti\u010dno napihujeta medijsko retoriko in prek dvorane odpreta dogajanje v preddverje, kjer z vsemi logisti\u010dnimi dodatki postane vodnik gledalcev in dogajanja na seji mestnega sveta Klemen Jane\u017ei\u010d. Ivan\u010di\u0107eva priredba se mi zdi odli\u010dna. Fenomenalno je sledil Ibsenovi strukturi. Osnovno dramatur\u0161ko shemo pa obogatil, ji dal dodatne poudarke, s prizori Kapitalipse, \u0161tirimi pismi jezdecev, ki so nam omogo\u010dili brechtovsko-kabaretske uvode v posamezna poglavja zgodbe. On je na lastni ko\u017ei kot novinar tudi izkusil to, da je bil oklican za “sovra\u017enika ljudstva”. Dodani so recimo izpra\u0161evalci, preiskovalci \u2013 tega v Ibsenovem izvirniku ni. In tudi to je dobra zaostritev. Z vsem se \u0161e bolj potencira medijski prostor, ki danes ni ve\u010d samo tiskanje dnevnega \u010dasopisa v nekem mestu, kot je bilo to pri Ibsenu, ampak gre za veliko \u0161ir\u0161i, eksplozivnej\u0161i medijski kontekst. Danes se namre\u010d lahko zgodi prava eksplozija, ko je neka informacija enkrat lansirana v digitalni prostor.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Marko
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tMarko Mandi\u0107 svoj igralski izraz intenzivno raziskuje tudi v filmih, v zadnjem obdobju zlasti v mednarodnih (ko)produkcijah. Mednarodni prostor se mu je odprl tudi na gledali\u0161kem podro\u010dju, kjer sodeluje z re\u017eiserji, kot so Evgeny Titov, Ant\u00fa Romero Nunes in Jan Fabre. Foto: Marko Vavpoti\u010d\/Bobo<\/p>\n

Va\u0161e ustvarjanje obsega film, televizijske serije in gledali\u0161\u010de. Se ob tako intenzivnem ustvarjalnem tempu \u0161e kdaj najde \u010das tudi za vas kot Marka, zunaj vseh teh vlog?<\/p>\n

Mislim, da je pri meni to precej spojeno. Ves ta delovni \u010das jemljem tudi kot \u010das zase in nekako tega niti ne lo\u010dujem. Zdi se mi skoraj utopi\u010dno, da bi v tem poklicu lahko delo preprosto odlo\u017eil in ga pustil za sabo. Predstavljam si, da je podobno tudi pri kak\u0161nih drugih poklicih \u2013 recimo pri u\u010diteljih. Ko kon\u010dajo dopoldansko delo in gredo domov, verjetno ne morejo kar odmisliti vsega. Pri nas je podobno.<\/p>\n

Ves ta delovni \u010das jemljem tudi kot \u010das zase in nekako tega niti ne lo\u010dujem. Zdi se mi skoraj utopi\u010dno, da bi v tem poklicu lahko delo preprosto odlo\u017eil in ga pustil za sabo.<\/p>\n

Ne gre za to, da bi rekel: “Joj, kako sem obremenjen z delom.” Bolj gre za to, da ves \u010das \u010drpa\u0161 iz stvari, ki se dogajajo okoli tebe. Opazuje\u0161 ljudi, situacije, drobne detajle. Eneja \u0160temberger, \u0161tudentka Barbare Cerar, nam je po ogledu predstave Tango razlagala, kako ji je vo\u017enja z avtobusom fenomenalen prostor za zbiranje idej in opazovanje ljudi. Tam sre\u010duje najrazli\u010dnej\u0161e tipe osebnosti in si jih redno zapisuje, dela nekak\u0161en katalog. In to se mi je zdelo res super. V bistvu to vsi malo po\u010dnemo \u2013 opazujemo in si re\u010demo: “To si bom zapomnil.” Potem se to nekje v telesu ali v izku\u0161nji shrani in pozneje spontano, intuitivno pride ven. V\u010dasih pa je prav zanimivo, ko naleti\u0161 na kak\u0161ne stare zapiske. Presene\u010den si, kaj vse si neko\u010d raziskoval za dolo\u010deno uprizoritev, v kak\u0161ne teme si se poglobil, o \u010dem vse smo se pogovarjali. Ker z vsako predstavo za\u010dne\u0161 raziskovati tudi podro\u010dja, o katerih nisi veliko vedel ali pa sploh ni\u010desar \u2013 potem pa, ko se predstava oddalji, te stvari nekako zapusti\u0161. In za nazaj si lahko kar malo presene\u010den, da si te stvari neko\u010d obvladal.<\/p>\n

Se vas dotakne, ko se predstava neha igrati? Ali tudi liki ostanejo na ta na\u010din z vami?<\/p>\n

Zagotovo nisem igralec, ki bi si besedila zapomnil za vse ve\u010dne \u010dase. Nekateri to znajo, jaz ne, pa vendar se ti liki nekje zadr\u017eijo. Imam pa sre\u010do, da igram v sklopu Vie Negative in koprodukcije z Dramo, Mandi\u0107Cirkus, do nedavnega pa tudi Mandi\u0107Stroj. V teh performansih sem lahko vloge ohranil vsaj v nekaterih segmentih \u017eive. Nekako so ostale del mene, tudi po slu\u017ebeni dol\u017enosti. Ko predstava odide z repertoarja, nam ni vseeno \u2013 vanjo smo vlo\u017eili toliko truda, komunikacija z ob\u010dinstvom je bistveni del na\u0161ega dela. Gledali\u0161\u010de ne obstaja brez drugih. Ustvarjalni proces je seveda pomemben, ampak bistvo je prav v tem, da svoje delo delimo. Vsaki\u010d znova je super testirati predstavo v novi kombinaciji, z novimi ljudmi. V\u010dasih si \u017eelim, da bi repertoar, ki se je skr\u010dil predvsem zaradi koronskega obdobja in logisti\u010dnih te\u017eav, omogo\u010dal uprizoritvam dalj\u0161o \u017eivljenjsko dobo. V preteklosti je bil repertoar raznolik in dinami\u010den \u2013 vsak dan smo igrali drugo predstavo. To je bilo naporno za tehni\u010dni sektor in igralce, a gledali\u0161\u010de je bilo v fenomenalni kondiciji. Mislim, da je prav ta raznolikost bogatila tako ansambel kot ustvarjanje samega gledali\u0161\u010da.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\"\/
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t“Igra mu pomeni predvsem raziskovanje neznanega, ki ga v razli\u010dnih poetikah kot iz vesoljskih ekspedicij v svojih praviloma prese\u017enih igralskih stvaritvah prina\u0161a ob\u010dinstvu,” so zapisali v SNG-ju Drama Ljubljana. Foto: Marko Vavpoti\u010d\/Bobo<\/p>\n

\u017de nekaj \u010dasa je v gledali\u0161\u010du “trend” zelo dolgih, ve\u010durnih predstav, kar od ob\u010dinstva zahteva precej\u0161njo \u010dasovno in mentalno anga\u017eiranost. V pogovorih z ljudmi pogosto sli\u0161im, da bi si tak\u0161ne predstave sicer \u017eeleli ogledati, vendar jim zaradi slu\u017ebe, dru\u017einskih obveznosti in vsakodnevnega tempa \u017eivljenja to te\u017eko uspe. Ali lahko tako dolge predstave (nehote) ustvarjajo vtis, da so dostopne predvsem ob\u010dinstvu z ve\u010d \u010dasa in s tem morda bolj elitne?<\/p>\n

Definitivno gre za dolo\u010den luksuz, saj si mora gledalec za tak\u0161no izku\u0161njo zavestno vzeti \u010das. Vpra\u0161anje je tudi, kako tak\u0161no predstavo umestiti v vsakdanji urnik. Nekatera gledali\u0161\u010da to re\u0161ujejo tako, da zelo dolge predstave \u2013 denimo deseturne \u2013 uvr\u0161\u010dajo na spored ob koncih tedna. Takrat ljudje pridejo v gledali\u0161\u010de \u017ee dopoldne, na primer ob enajstih, in tam pre\u017eivijo skoraj ves dan. Predstava tako postane celodnevni dogodek. Sam tak\u0161ne predstave gledam z velikim u\u017eitkom in opa\u017eam, da jih tudi drugi do\u017eivljajo kot poseben gledali\u0161ki dogodek \u2013 kot nekak\u0161en izlet. Spomnim se, da sem v M\u00fcnchnu gledal deseturno predstavo Dionysos Stadt Christopherja R\u00fcpinga, ki je nastala v isti sezoni kot pri nas v Mladinskem deseturna \u0160e ni naslova Tomija Jane\u017ei\u010da. Bila je abonmajska predstava in vedno razprodana, ob\u010dinstvo pa je bilo zelo raznoliko \u2013 od najmlaj\u0161ih do najstarej\u0161ih. Po dolo\u010denem \u010dasu je uprizoritev izginila s sporeda, nato pa so jo tehniki predlagali za ponovno uprizarjanje, ker je postala emblemati\u010dna tako za gledali\u0161\u010de kot za mesto. Ob\u010dinstvo si jo je namre\u010d zelo \u017eelelo znova videti. Pri tak\u0161nih predstavah je zanimivo tudi to, kako se ob\u010dinstvo nanje pripravi. Med odmori imajo gledalci mo\u017enost, da se okrep\u010dajo \u2013 bodisi v gledali\u0161\u010du bodisi v okoli\u0161kih lokalih \u2013 nekateri pa prinesejo hrano celo s seboj. Morda so to na videz nepomembni detajli, vendar po mojem mnenju lepo ka\u017eejo, da gledali\u0161\u010de v tak\u0161nem primeru postane prostor sre\u010danja in skupne izku\u0161nje.<\/p>\n

Zdaj se pogosto govori o t. i. “binge-watchingu” \u2013 ljudje brez te\u017eav v enem zamahu pogledajo ve\u010d ur televizijske serije. V tem smislu se mi zdi zanimivo vpra\u0161anje, kako ljudi znova spodbuditi, da si podobno koli\u010dino \u010dasa vzamejo za gledali\u0161\u010de.<\/p>\n

Navsezadnje, \u010de pogledamo zgodovino gledali\u0161\u010da, so bile v preteklosti predstave pogosto dolgotrajne in so potekale podnevi. Sicer pa se zdaj pogosto govori o t. i. “binge-watchingu” \u2013 ljudje brez te\u017eav v enem zamahu pogledajo ve\u010d ur televizijske serije. V tem smislu se mi zdi zanimivo vpra\u0161anje, kako ljudi znova spodbuditi, da si podobno koli\u010dino \u010dasa vzamejo za gledali\u0161\u010de. Kar zadeva vpra\u0161anje elite, pa sem sam prepri\u010dan, da bi tudi tisti, ki sicer redko hodijo v gledali\u0161\u010de, z zanimanjem spremljali dolge ali celo radikalnej\u0161e predstave, \u010de bi jim dali prilo\u017enost. Tak\u0161na izku\u0161nja je lahko zelo mo\u010dna \u2013 kot nekak\u0161en “\u0161ok za glavo in telo” \u2013 poka\u017ee namre\u010d, kaj vse gledali\u0161\u010de lahko je in kak\u0161ne intenzivne izku\u0161nje lahko ponudi.<\/p>\n

Ali kot igralec med dalj\u0161imi predstavami opazite, kako se skozi \u010das spreminja pozornost ob\u010dinstva?<\/p>\n

Mislim, da je klju\u010dno predvsem to, ali predstava gledalca res pritegne in ga zadr\u017ei v svojem toku. To je pomembno tako pri kratkih kot pri zelo dolgih predstavah. Obstajajo tudi zelo kratke, ki se gledalcu zdijo neskon\u010dno dolge, ker ne vzpostavijo pravega stika, takrat komaj \u010daka\u0161 na odmor ali konec. V tem smislu dol\u017eina sama po sebi ni odlo\u010dilna \u2013 bistveno je, ali predstava zna ohranjati gledal\u010devo pozornost. Zdi se mi, da je pri tem pomembno tudi zavedanje ustvarjalcev, da \u010detudi gledali\u0161ki dogodek poteka v nekak\u0161ni namerni lo\u010denosti \u2013 kot nekak\u0161en zaprt krog, kjer ob\u010dinstvo na videz nastopa le kot opazovalec \u2013 morajo ustvarjalci ves \u010das ohranjati senzibilnost za odziv ob\u010dinstva. Ne gre za to, da bi predstavo nenehno prilagajali odzivom ob\u010dinstva, temve\u010d za to, da predstava ostaja v komunikaciji z njim. To je pogosto posebej vidno pri uprizoritvah ali avtorskih projektih, kjer je v ospredju pripovedni\u0161tvo. Prav pri pripovedi je morda najla\u017eje opaziti, ali stik z gledalcem obstaja ali ne. \u010ce namre\u010d nekomu pripoveduje\u0161 zgodbo, jo mora\u0161 podati tako, da poslu\u0161alec ostane pozoren in vklju\u010den. Seveda ima lahko pripoved tudi pomirjujo\u010d u\u010dinek \u2013 kot pri branju pravljic otrokom, kjer je cilj pogosto prav to, da otrok ob zgodbi zaspi. Toda v gledali\u0161\u010du je kljub temu bistveno, da nagovor ob\u010dinstva ostaja \u017eiv. \u010ce ustvarjalec zazna, da pozornost popu\u0161\u010da, mora razmisliti o strategijah, kako jo znova vzpostaviti. Mi si seveda \u017eelimo biti sli\u0161ani in videni.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\"\/
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t“Meni se zdi pomembno to, da ohrani\u0161 neko vrsto naivnosti \u2013 pripravljenost, da izve\u0161 nove stvari, da spozna\u0161, izkusi\u0161, da poslu\u0161a\u0161 predloge sodelavcev. Tudi takrat, ko je to mogo\u010de kontra tvoji izdelani samopodobi ali napad na manire, udoma\u010den sistem igralskih orodij.” Foto: Marko Vavpoti\u010d\/Bobo<\/p>\n

Trenutno veljate za enega vidnej\u0161ih slovenskih igralcev in ste prejemnik \u0161tevilnih nagrad doma ter v tujini. Predstavljam si, da tak\u0161na prepoznavnost lahko vpliva tudi na \u010dlovekovo samopodobo. Kako ohranjate ravnote\u017eje in poskrbite, da uspeh ne preraste v pretiran ego?<\/p>\n

Z vsakim “grebenom, ki ti zraste”, zagotovo pride nekaj, \u010demur se za\u010dudi\u0161. Predvsem takrat, ko si zaradi kak\u0161ne stvari postal \u017ee malo nadut, te \u017eivljenje zelo hitro strezni, strese. V osnovi pa je, po mojem mnenju, v na\u0161em poklicu absolutno smiselno ohranjati neko skromnost in odprtost. Ne pa, da si misli\u0161: “Aha, zdaj veliko vem, sem \u017ee uveljavljen, priznan in potrjen, zdaj mi pa nih\u010de ve\u010d ne bo “sral” po glavi, kako stvari so, kako se kaj dela.” Meni se zdi pomembno ravno to, da ohrani\u0161 neko vrsto naivnosti \u2013 pripravljenost, da izve\u0161 nove stvari, da spozna\u0161, izkusi\u0161, da poslu\u0161a\u0161 predloge sodelavcev. Tudi takrat, ko je to mogo\u010de kontra tvoji izdelani samopodobi ali napad na manire, udoma\u010den sistem igralskih orodij.<\/p>\n

… Torej ostajate odprti.<\/p>\n

Definitivno. In definitivno je to tudi delo, zahteva napor \u2013 je nekaj, o \u010demer se je treba pogovarjati in v tej smeri tudi drug drugega spodbujati. Ker se mi zdi, da je vedno \u0161e ogromno stvari, ki jih \u010dlovek lahko odkrije. Nikoli ni tiste to\u010dke, ko bi lahko rekel, da ve\u0161 in zna\u0161 vse. Tudi ko pripeljemo predstavo do premiere, je \u0161e vedno toliko prostorov, kamor se lahko stvar poglobi \u2013 bodisi vloga, na\u010din, kako nekaj izre\u010de\u0161, kako nekaj plasira\u0161, kako odreagira\u0161. V\u010dasih \u0161ele po ne vem kateri ponovitvi ugotovi\u0161, da sploh nisi videl, kaj ti nasproti stoje\u010da oseba naredi, re\u010de, kako te pogleda, ker si pa\u010d v nekem svojem kokonu. Zanimivo je, da imam recimo ta cikel predstav \u2013 Mandi\u0107Cirkus, Viva Mandi\u0107, Ekstrakt Mandi\u0107 itd., ves ta niz, ki se ves \u010das vrti okoli tega jaz, jaz, jaz, torej tega ega, o katerem govoriva. Ampak namen teh predstav Vie Negative je ravno v tem, da ta egotrip maksimalno izpostavijo \u2013 in hkrati poka\u017eejo: glejte, ljudje, to je v bistvu neumno. Mi smo del sistema, stvari so ve\u010dje od nas. Kaj sem jaz zdaj? Samo ena enota. \u010ce se nave\u017eem \u0161e malo na Sovra\u017enika ljudstva in zadnjo vlogo, Thomasa. V enem delu ga \u017eupan, torej brat Peter, vpra\u0161a: “Kaj bi ti rad?” Thomas odgovori: “Sploh ne gre za to, kaj bi jaz rad. Gre za to, kaj moramo. Kaj je treba narediti.” To se mi zdi klju\u010dno vpra\u0161anje \u2013 kaj pravzaprav moramo narediti? Kaj je na\u0161a stvar, na\u0161a odgovornost? Mislim, da se vse vrti okoli ve\u010dnega razmerja med jaz in mi.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\"\/
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t“Na faksu so mi na za\u010detku celo rekli, zakaj tako zardevam. In bolj ko so mi to govorili, huje je bilo. Ne vem to\u010dno, kdaj se je potem zgodilo, ampak v nekem trenutku sem te mehanizme nekako potla\u010dil. Kot da je podplat ko\u017ea \u010dez in \u010dez postala. Kar je po eni strani dobro, po drugi strani pa si v\u010dasih \u017eeli\u0161 tudi vrnitve v tisto ob\u010dutljivost. In moram re\u010di, da se mi zadnje \u010dase zdi, kot da se ta rde\u010dica spet kdaj pojavi.” Foto: Marko Vavpoti\u010d\/Bobo<\/p>\n

To je sli\u0161ati kot nekaj, kar bi rekel pozitiven lik. Zadnje \u010dase jih imate kar precej, tudi v Kralju Learu igrate nekak\u0161nega mirovnika.<\/p>\n

Res je, so me kar “pojahali” ti dobri liki. Moram re\u010di, da mi je to kar v\u0161e\u010d. Mogo\u010de tudi zato, ker je to neka vrnitev. Tako in tako pa gre vse v valovih \u2013 ima\u0161 take vloge, potem gre\u0161 v \u010disto nasprotje, manipulatorje, ljudi, ki druge maltretirajo \u2013 potem pa v nekem trenutku spet pride vrnitev v nekaj bolj nedol\u017enega. In to se mi zdi super. Ko smo delali Sovra\u017enika ljudstva, pa tudi pri Kralju Learu, sem se spomnil ene svoje lastnosti. Od malega sem namre\u010d bil tak, da sem takoj zardel. Takoj ko je bilo kaj, sem bil rde\u010d. V Zapiranju ljubezni je celo en trenutek, ki obravnava to tematiko: “Pa kdo \u0161e danes zardeva? Danes nih\u010de ve\u010d ne zardeva.” Potem pa re\u010dem: “Ja, ti recimo. Ti. Ti zardeva\u0161. In to je dobro.” To je v bistvu dobro. Ampak jaz tega nisem nikoli mislil kot nekaj dobrega. Na faksu so mi na za\u010detku celo rekli, zakaj tako zardevam. In bolj ko so mi to govorili, huje je bilo. Ne vem to\u010dno, kdaj se je potem zgodilo, ampak v nekem trenutku sem te mehanizme nekako potla\u010dil. Kot da je podplat ko\u017ea \u010dez in \u010dez postala. Kar je po eni strani dobro, po drugi strani pa si v\u010dasih \u017eeli\u0161 tudi vrnitve v tisto ob\u010dutljivost. In moram re\u010di, da se mi zadnje \u010dase zdi, kot da se ta rde\u010dica spet kdaj pojavi.<\/p>\n

Kot kontrapunkt tega: na Televizijo Slovenija je pri\u0161la serija Po\u0161ast za \u017eelezno zaveso, kjer igrate popolno nasprotje tega, o \u010demer sva govorila zdaj. V njej namre\u010d nastopate kot nasilne\u017e in zlobne\u017e. Ali do tak\u0161nih likov pristopate tako, da poskusite najti tudi njihove pozitivne to\u010dke, ali pri sebi poi\u0161\u010dete tiste najslab\u0161e?<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tSorodna novica
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tOb seriji o Trobcu: “S tem, da se pretvarjamo, da nasilje ne obstaja, ne bomo ni\u010desar re\u0161ili”<\/a><\/p>\n

Po eni strani vloge vplivajo nate \u2013 glede na to, s \u010dim se v nekem obdobju ukvarja\u0161. Ne pomeni pa to, da zdaj ti postane\u0161 ta oseba in za\u010dne\u0161 vse te stvari tudi prakticirati. Osnovno pravilo je namre\u010d, da je to kontrolirana norost. Kot pravi Heiner M\u00fcller, gledali\u0161\u010de je kontrolirana norost \u2013 \u010de bi \u0161el preve\u010d noter, bi se ti zme\u0161alo. Zato se mi zdi nujno ohranjati distanco do vseh teh stvari. Hkrati pa je paradoks ravno v tem, da se mora\u0161 vanje tudi potopiti \u2013 distancirano, ampak tako, da je videti, kot da si popolnoma noter in da ne bo\u0161 nikoli ve\u010d pri\u0161el ven. Meni se zdi to najve\u010dji u\u017eitek gledali\u0161\u010da. Tudi to, da je v\u010dasih ljudem \u2013 gledalcem ali celo sodelavcem \u2013 za trenutek videti: “\u010cakaj, tukaj je pa \u0161lo malo ‘kuku’.” To je pravzaprav sposobnost, ki jo imajo otroci \u2013 oni se igrajo, kot da so v nekem drugem svetu, hkrati pa ves \u010das vodijo, usmerjajo, organizirajo vse skupaj. In ko gre za negativne like, se mi zdi pomembno najti neko povezavo. Kje je ta \u010dlovek zate prepoznaven? Mogo\u010de zaradi neke bole\u010dine, ki je spro\u017eila to manifestacijo in jo potem ponesla v \u010dudne, ekstremne razse\u017enosti. Po drugi strani pa obstaja \u0161e en princip, ki je bil dolgo nekako izrivan iz gledali\u0161\u010da, pa tudi iz filmov. Danes namre\u010d pogosto sli\u0161imo, da je treba humanizirati vse like, kar je seveda tudi v redu. Ampak v\u010dasih je treba zlo pokazati v njegovi polnosti \u2013 nemilosrdno, do konca, brez opravi\u010devanja, ker \u0161ele ko kot gledalec vidi\u0161 zlo v njegovi najbrutalnej\u0161i obliki, se lahko do njega zares opredeli\u0161 in re\u010de\u0161: “Ne, tega pa ne.”<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\"\/
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t“Nisem tak, da bi rekel, da me kritike ne zanimajo. Zanima me odziv kot tak. Kritiki in gledali\u0161ki teoretiki stvaritve ume\u0161\u010dajo v sistem. Zelo mi je v\u0161e\u010d, \u010de so kritike dobro napisane \u2013 \u010de imajo stil, \u010de so iz\u010drpne, \u010de jih pi\u0161ejo strokovnjaki, ki jih zanima ve\u010d kot samo analiza teksta. Da iz samega zapisa nekako vidi\u0161 segmente predstave, da si lahko skoraj predstavlja\u0161, kaj se dogaja na odru. To navdu\u0161i. Posku\u0161am jih vzeti kot neki smerokaz za naprej.” Foto: Marko Vavpoti\u010d\/Bobo<\/p>\n

Kak\u0161en imate odnos do kritik? <\/p>\n

Kritika na neki na\u010din izginja \u2013 tudi zato, ker ni denarja za to oziroma ker se temu ne namenja ve\u010d prostora. Kljub temu pa \u0161e vedno obstajajo ljudje, ki pi\u0161ejo kritike, in mislim, da je kritiko absolutno treba spodbujati in dati kritikom prostor, da pi\u0161ejo, in uredni\u0161tvom nalo\u017eiti nalogo, da to spremljajo. Recimo, meni se zdi kar katastrofalno, da neki osrednji nacionalni medij ne pokrije vseh premier osrednjega nacionalnega gledali\u0161\u010da. Seveda je prav in nujno, da se pokriva tudi preostalo, ampak to bi morala biti neka minimalna osnova, pa \u0161e tega nimamo ve\u010d. Ko pa dobimo kritike, jih seveda preberem. Nisem tak, da bi rekel, da me kritike ne zanimajo. Zanima me odziv kot tak. Kritiki in gledali\u0161ki teoretiki stvaritve ume\u0161\u010dajo v sistem. Zelo mi je v\u0161e\u010d, \u010de so kritike dobro napisane \u2013 \u010de imajo stil, \u010de so iz\u010drpne, \u010de jih pi\u0161ejo strokovnjaki, ki jih zanima ve\u010d kot samo analiza teksta. Da iz samega zapisa nekako vidi\u0161 segmente predstave, da si lahko skoraj predstavlja\u0161, kaj se dogaja na odru. To navdu\u0161i. Posku\u0161am jih vzeti kot neki smerokaz za naprej. Seveda \u2013 z nekaterimi stvarmi se strinjam, z nekaterimi se ne. Ampak ravno v tem je smisel \u2013 da te prisilijo k razmisleku.<\/p>\n

Meni se zdi kar katastrofalno, da neki osrednji nacionalni medij ne pokrije vseh predstav osrednjega nacionalnega gledali\u0161\u010da. Seveda je prav in nujno, da se pokriva tudi preostalo, ampak to bi morala biti neka minimalna osnova, pa \u0161e tega nimamo ve\u010d.<\/p>\n

Kako pa ste do\u017eivljali predstavo This is my truth, tell me yours Jasne Zmak, ki se vas je prav osebno lotila na kriti\u010den na\u010din? Ste jo pogledali?<\/p>\n

Sem. Ja, to je neke vrste kritika, ki ti res da misliti. Zdi se mi, da je ona to fenomenalno izpeljala \u2013 vse svoje teze, ki jih postavi, in kot performerka to res super pelje. Lahkotno prehaja med najrazli\u010dnej\u0161imi strategijami, ki jih uporablja, hkrati pa je predstava pretresljiva, duhovita, pametna. Meni kot gledalcu, \u0161e posebej ker sem v predstavi omenjan in kot akter Mandi\u0107Stroja, katerega uprizoritvene poteze so ene izmed tar\u010d, vzet kot del problematike, je dala veliko misliti. Tako da, \u010de ne drugega, bi se, \u010de bomo Mandi\u0107Stroj \u0161e kdaj igrali, na za\u010detku zagotovo dogovoril druga\u010de glede privolitve sodelovanja \u2013 ne samo z gledalko, ki prevzame vlogo Sofje in me na koncu kot Platonova ustreli, ali s tistim, ki me kritizira z besedilom iz Oblike stvari, ampak z vsemi, ki bi jih kakor koli vklju\u010dil ali nagovarjal.<\/p>\n

Zdaj se va\u0161a sinova tudi podajata po gledali\u0161kih poteh, eden od njiju \u017ee \u0161tudira gledali\u0161ko re\u017eijo, drugi pa bo letos opravljal sprejemne izpite za igro. Sta ju s partnerico Pio Zemlji\u010d spodbujala k temu?<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tSorodna novica
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tPia Zemlji\u010d in Marko Mandi\u0107: Na odru se poljubiva druga\u010de kot doma<\/a><\/p>\n

Na za\u010detku nista kazala posebnih nagnjenj. \u017de kot otroka sta se sicer rada kazala in nastopala pred drugimi, ampak da bi se s tem poklicno ukvarjala? Nikakor ne. Potem pa se je za\u010delo zanimanje prebujati. V osnovni \u0161oli so imeli razne kro\u017eke, ki so jih pritegnili, glavni preboj pa se je zgodil na Gimnaziji Poljane, kjer sta Benjamin Krneti\u0107 in Daniel Day \u0160kufca reanimirala Poljanski oder. Res sta ga zastavila tako, da so mladi za\u010deli gledati gledali\u0161\u010de kot nekaj absolutno odprtega, kot snovalno umetnost v naj\u0161ir\u0161em smislu. Med mentorji so bili tudi Nata\u0161a Keser, Timon \u0160turbej, Ma\u0161a Pelko, Jan Krmelj, Voranc Boh, Nina Ram\u0161ak Markovi\u0107, Filip Samobor … \u010clovek lahko re\u010de: ‘Vau, s kom vse so imeli stik in kako so jih spodbujali.’ U\u010dili so jih ustvarjati zunaj okvirov, zunaj klasi\u010dnega pristopa, in delati tako na podlagi besedil kot tudi svojih lastnih kreacij. Tako so ju pravzaprav tam oku\u017eili z gledali\u0161\u010dem. Na tej osnovi se je potem oblikovala dru\u0161\u010dina, s katero \u0161e danes sodelujeta. Kar nekaj od teh mladih se je na koncu zna\u0161lo tudi na akademiji.<\/p>\n

Se vam zdi, da je imeti tako uspe\u0161na star\u0161a, kot sta vidva s Pio, in potem vstopiti v ta svet, privilegij ali prekletstvo?<\/p>\n

Moj privilegij je bil, da nisem imel teh zavez, Pia tudi ne. Midva prihajava iz druga\u010dnih dru\u017ein. Upam, da to ne bo prekletstvo zanju. Kar se mi zdi zanimivo, je, da so recimo v okviru Cikla mo\u0161kosti naredili pet razli\u010dnih predstav, kjer se je Voranc, kot iniciator projekta, zelo poglobil v tematike, kot so star\u0161-otrok, sin-o\u010de, sinova-mati, tekma med bratoma. Zdi se mi super, da obstaja ta zavest, kako se spopasti s svojimi predniki. Ne gre za enostaven pristop, ampak za raziskovanje tega, kako izzvati, preizkusiti in na neki na\u010din \u201cuni\u010diti\u201d star\u0161e \u2013 metafori\u010dno, seveda. Ko sem sam sodeloval v dveh teh predstavah, sem moral vedno igrati njegovega sina. Nikoli ne ve\u0161, koliko te tvoj pedigre potem \u201cpojaha\u201d skozi \u017eivljenje. \u017delim si, da bo, \u010de se bosta s tem ukvarjala, to \u010dim manj obremenjujo\u010de. Mislim, da se da \u2013 \u010deprav vedno pridejo trenutki, ko je kar konkretno naporno \u2013 z dobrim pristopom skombinirati tako, da ima\u0161 vajeti v svojih rokah.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\"\/
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t“In kar sme\u0161no je, ko v vsej zmedi in nezaupanju pride celo do tako nebuloznih predlogov, kot so, naj se prizidek podre in ohrani samo stari del, kar bi zanemarilo ves razvoj, ki ga je hi\u0161a do\u017eivela od 60. let prej\u0161njega stoletja \u2013 prostore za garderobe, gledali\u0161ko podporo in vse, kar je omogo\u010dilo normalno delo. Take ideje so korakanje nazaj, sestopanje v ultra \u0161ik bur\u017eoazno razli\u010dico, kjer je vse \u201cbuti\u010dno\u201d in varno, a brez vsebine,” poudarja prvak ljubljanske Drame. Foto: Marko Vavpoti\u010d\/Bobo<\/p>\n

Kako spremljate zaplete okoli prenove ljubljanske Drame?<\/p>\n

Definitivno je to stvar dr\u017eave in ne trenutne politike, ki se nenehno menja kot muhe enodnevnice. Spreminjanje na\u010drtov povzro\u010da zmedo \u2013 izbrani projekt je bil izbran na nate\u010daju na podlagi predlogov in usmeritev, ki jih je pripravila delovna skupina. Tradicija teh razpisov in nate\u010dajev pa je stara \u017ee ve\u010d kot trideset let. Ko sem sam pri\u0161el v Dramo leta 1998, smo imeli \u017ee makete prenovljene Drame, ki bi se raz\u0161irila na lokacijo \u0160umija. A to so zdaj zgodbe za nazaj \u2013 tisto obmo\u010dje je zasedel zasebni kapital, gradbena jama je obstajala, zdaj tam stoji nekaj drugega. Sanjati o novih lokacijah, kjer bi dr\u017eava dala ogromno parcelo in \u0161e veliko denarja, da bi gradili, je iluzorno. Kje je ta \u010darodej, ki bi pospe\u0161il \u010das. Na\u010drt, ki je bil izbran leta 2017, zdaj \u010daka \u017ee skoraj deset let. Pred pribli\u017eno dvema letoma smo se morali izseliti iz hi\u0161e, ki propada, namesto da bi se gradbena dela \u017ee za\u010dela. Nesmiselno je tudi, da je dejansko ravnatelj ali ravnateljica Drame vodja gradbi\u0161\u010da. Voditi tak projekt je ogromen zalogaj, oseba je odgovorna za vse podpise, hkrati pa ne obstaja delovno mesto, ki bi omogo\u010dilo nekoga, ki bi se ukvarjal samo z gradnjo in imel svojo ekipo. Poleg tega pridobitev gradbenega dovoljenja zavira pomanjkanje soglasja stanovalcev Nem\u0161ke hi\u0161e, solastnikov uli\u010dice, ki meji na Dramo. Drama je \u017ee umaknila zid za 70 cm, ponudili so marsikaj, a vedno se pojavi nova birokratska ovira \u2013 ocena tveganja in podobno \u2013 ki znova zaustavlja projekt.<\/p>\n

Gledali\u0161\u010dniki smo, \u010de pogledamo v zgodovino, pa\u010d neke vrste nomadska sorta. Kamor koli bi nas kot razsuti tovor odvrgli, bi posku\u0161ali nekaj ustvariti oz. tam poiskati svoj domicil in poslanstvo. A obenem je neumno, da osrednja lokacija, ki bi morala biti sti\u010di\u0161\u010de, propada in se zara\u0161\u010da, kar povzro\u010da nepopravljivo \u0161kodo.<\/p>\n

Kako pa do\u017eivljate za\u010dasno lokacijo?<\/p>\n

Ta objekt nam trenutno omogo\u010da, da smo skupaj in uresni\u010dujemo poslanstvo gledali\u0161\u010da \u2013 ustvarjati, igrati, predstaviti zgodbe ljudem. Gledali\u0161\u010dniki smo, \u010de pogledamo v zgodovino, pa\u010d neke vrste nomadska sorta. Kamor koli bi nas kot razsuti tovor odvrgli, bi posku\u0161ali nekaj ustvariti oz. tam poiskati svoj domicil in poslanstvo. A obenem je neumno, da osrednja lokacija, ki bi morala biti sti\u010di\u0161\u010de, propada in se zara\u0161\u010da, kar povzro\u010da nepopravljivo \u0161kodo. Na\u0161a hi\u0161a je simbolna nosilka zgodovine in se\u0161tevka premnogih gledali\u0161kih energij. To je nekaj, kar je ve\u010dje od nas. O tem pri\u010da tudi almanah 1867\u20132017, ki ga je Drama izdala ob 150. obletnici ljubljanskega Dramati\u010dnega dru\u0161tva, uredila pa ga je Mojca Kranjc. Je nekak\u0161en katalog vsega, kar se je dogajalo z vsemi predhodnicami Drame in gledali\u0161\u010dem v Sloveniji ter v svetu \u2013 spremlja razvoj uprizoritev, gledali\u0161kih poetik, razvoj Drame, zgradbe, zgodovino, pomembne dogodke drugod, \u0161ir\u0161i zgodovinski kontekst. Ko postavi\u0161 vse skupaj, vidi\u0161, kako so rezultati vedno posledica \u0161tevilnih dejavnikov \u2013 danes se to dogaja z nami, dosegli smo to pa to, a ni samo na\u0161e delo, na\u0161a zasluga. In kar sme\u0161no je, ko v vsej zmedi in nezaupanju pride celo do tako nebuloznih predlogov, kot so, naj se prizidek podre in ohrani samo stari del, kar bi zanemarilo ves razvoj, ki ga je hi\u0161a do\u017eivela od 60. let prej\u0161njega stoletja \u2013 prostore za garderobe, gledali\u0161ko podporo in vse, kar je omogo\u010dilo normalno delo. Take ideje so korakanje nazaj, sestopanje v ultra \u0161ik bur\u017eoazno razli\u010dico, kjer je vse \u201cbuti\u010dno\u201d in varno, a brez vsebine. Modra knjiga, ki sem jo omenil, se kon\u010da z letom 2017 in navedkom o izbranem projektu za prenovo Drame, na katerega zdaj \u010dakamo \u017ee deset let. Upam, da se bomo vrnili v mati\u010dno hi\u0161o \u0161e pred mojo upokojitvijo.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Marko Mandi\u0107 (1974) je za svoje igralske dose\u017eke prejel \u0161tevilna priznanja in nagrade, med njimi nagrado Pre\u0161ernovega sklada,…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":28809,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[18],"tags":[114,2307,2609,3554,1390,62,37,58,60,38,115],"class_list":{"0":"post-28808","1":"post","2":"type-post","3":"status-publish","4":"format-standard","5":"has-post-thumbnail","7":"category-zabava","8":"tag-entertainment","9":"tag-gledalisce","10":"tag-igralec","11":"tag-marko-mandic","12":"tag-predstava","13":"tag-si","14":"tag-slovene","15":"tag-slovenia","16":"tag-slovenija","17":"tag-slovenscina","18":"tag-zabava"},"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116249190953737571","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/28808","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=28808"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/28808\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/28809"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=28808"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=28808"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=28808"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}