{"id":31017,"date":"2026-03-20T06:58:12","date_gmt":"2026-03-20T06:58:12","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/31017\/"},"modified":"2026-03-20T06:58:12","modified_gmt":"2026-03-20T06:58:12","slug":"nikoli-ne-gre-na-vlakce-smrti-ne-dela-nicesar-nevarnega-nekoc-je-a-tega-ni-hotela","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/31017\/","title":{"rendered":"Nikoli ne gre na vlakce smrti, ne dela ni\u010desar nevarnega. Neko\u010d je, a tega ni hotela."},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Delo
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tDelo Zakaj nisem postala plesalka, v katerem se prek plesa osvobaja vsega, kar jo je pestilo v Margatu, ocenjujejo kot najbolj feminist\u010dno delo Tracey Emin. Video je na nek na\u010din tudi izhodi\u0161\u010de razstave. Foto: Tate (Yili Liu)<\/p>\n

Nekje na sredini razstave je soba s posnetim pogovorom s Tracey Emin. Emin v parku hrani veverico, Emin hodi po Londonu, Emin stoji pred bolni\u0161nico, v kateri je imela splav \u2026 Intervju je \u0161e iz obdobja pred njenim drugim \u017eivljenjem, kot imenuje \u010das po prebolevanju raka, izku\u0161nji, ki je po njenem mnenju spremenila vse in dala tudi naslov aktualni razstavi A Second Life, drugo \u017eivljenje.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n

Vendar ne le rak, tudi splav, o katerem govori v omenjenem intervjuju, je spremenil vse. To je bil splav, pri katerem je \u0161lo vse narobe, saj so ji namre\u010d odstranili le enega od zarodkov. Zdravniki niso ugotovili, da je nose\u010da z dvoj\u010dkoma, \u010deprav je po posegu vztrajala, da je nekaj ostalo v njej. Poslali so jo domov. Skoraj je umrla.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Tracey
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tTracey Emin bo letos dopolnila 63 let, a v zavesti \u0161tevilnih \u0161e vedno vztraja podoba neugnane, brezkompromisne in tudi nesramne Tracey iz devetdesetih let. Foto: EPA<\/p>\n

Umetni\u0161ka dela kot ‘spremljevalni program’ pretresljive izpovedi
V filmu Tracey, ki je divja Tracey \u0161e pred izku\u0161njo raka (torej Mad Tracey, kot so jo tudi imenovali), brezkompromisno govori o splavu kot ne\u010dem najbolj\u0161em, kar je naredila, obenem pa tudi, da se vsako leto maja spominja obletnice tega dogodka, zgodaj jeseni pa razmi\u0161lja, da bi njena otroka praznovala rojstni dan. Ta film ni umetni\u0161ko delo, pa vendar se po njegovem ogledu razstavljena dela, vsa avtobiografska po vsebini in ustvarjena okoli tem posilstva, najstni\u0161ke spolnosti, nezvestobe, zlomljenih src, zasmehovanja, predvsem pa (tako se vsaj zdi) za Emin nelo\u010dljive povezave seksa in nasilja, zdijo kot ‘spremljevalni program’.<\/p>\n

Tudi kadar sem nesre\u010dna, nisem tako nesre\u010dna, kot sem bila. Delam, kar \u017eelim. \u010ce se mi zahoti slikanja, slikam. \u010ce mi ni do slikanja, pou\u010dujem. \u010ce mi ni do sprehoda po obali, bo\u017eam moji muci. Pomembno je, da sem ugotovila, da ta trenutek \u0161e ne \u017eelim umreti.<\/p>\n

Tracey Emin<\/p>\n

Tak\u0161na izjava je v resnici skoraj predrzna in poni\u017eevalna do del, ki tvorijo enega najvplivnej\u0161ih opusov sodobne umetnosti, vendar ni tako mi\u0161ljeno. Gre le za to, da intervju, v katerem Tracey Emin ne v besedah, pa\u010d pa v izrazu na obrazu ob pripovedovanju scenosleda njenega splava poka\u017ee vso svojo krhkost in tako brez besed pravzaprav utemelji, zakaj je njeno delo tak\u0161no, kot pa\u010d je. Brutalno; tak\u0161no, ki ne dopu\u0161\u010da in ne omogo\u010da estetskega u\u017eitka; a veliko bolj premi\u0161ljeno, kot pa se zdi v navidezni spontanosti.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Tracey
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tTracey Emin nikoli ni imela pomislekov pred razgaljanjem svojega \u017eivljenja pred ob\u010dinstvom. Leta 1996 se je za tri tedne zaprla v galerijo v Stockholmu in rekla, da je bil to poskus sprave z ob\u010dutji krivde in strahu ki jih je imela glede slikarstva. V sobi, v katero so lahko obiskovalci kukali skozi kukala, je \u017eivela in slikala. Pogosto gola. V projektu je natopila tako kot umetnica kot tudi kot model. Foto: Tracey Emin<\/p>\n

Proces slikanja, ki je \u010dakanje na razkritje ne\u010desa, \u010desar se \u0161e ne zaveda\u0161
Veliko dela in natan\u010dnosti je vlo\u017eenih v njeno slikanje. Harry Weller, direktor njenega studia, ki je pogosto ob Tracey, ko slika, tako na avdiovodi\u010du po razstavi pripoveduje o tem, da Emin nikoli ne dela pripravljalnih skic. Skicira direktno na platno. \u010ce se ji zdi, da narisano, ne ‘funkcionira’, platno prepleska. V\u010dasih platno nato obrne. Nadaljuje, ko za\u010duti, da jo platno samo nagovori. Ko gradi sliko, pusti, da ‘ponesre\u010deni’ poskusi prosevajo skozi kasnej\u0161e plasti in tako nastanejo dela, ki so na prvi pogled neurejena in nejasna, vodilna in kon\u010dna poteza pa je vendar zelo natan\u010dna in jasna.<\/p>\n

Na nekem drugem mestu je Weller pripovedoval, da je Emin izku\u0161njo slikanja primerjala z obiskom vede\u017eevalca. K vede\u017eevalcu ne gre\u0161, da bi izvedel, kar \u017ee ve\u0161. Tako jo morajo tudi slike nekaj nau\u010diti, povedati nekaj, kar je morda v nezavednem \u017ee bilo prisotno, a se tega le nismo zavedali. Zato so slike nekaj, kar mora biti, kar je popolnoma iskreno.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Skulptura,
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tSkulptura, navdih za katero je bil vlakec smrti v Margatu, je eno od del, ki govori o tem, da je ve\u010dina travm Tracey Emin povezana z zgodnjimi izku\u0161njami s spolnostjo, zaradi \u010desar je slednjo pogosto povezovala z nasiljem. Foto: Tate (Sonal Bakrania)<\/p>\n

Umetnost za generacije dru\u017ebenih omre\u017eij?
Tracey Emin sicer ne pove\u017eemo najprej s slikarstvom. Ve\u010dina verjetno najprej pomisli na znamenito instalacijo, pravzaprav skulpturo Moja postelja iz leta 1998. Postelja je eno ikoni\u010dnih del poznega 20. stoletja. Predstavitev intimnega okolja, prazna steklenica vodke, prazne \u0161katle cigaret, kondomov, uporabljeni rob\u010dki, test nose\u010dnosti, celo menstrualna kri na posteljnini . Vse to je bilo tedaj \u0161okantno, relevantno pa je vpra\u0161anje, ali to delo, to izrazito avtofikcijo, generacije dru\u017ebenih omre\u017eij razumejo druga\u010de. Alvin Li, ki je bil del kuratorske ekipe, pove: “Verjamem, da delo Tracey Emin mo\u010dno nagovarja generacije, potopljene v dru\u017ebena omre\u017eja, ki mo\u010dno poudarjajo pripovedovanje osebnih zgodb in deljenje osebnih travm z drugimi.”<\/p>\n

Verjamem, da delo Tracey Emin mo\u010dno nagovarja generacije, potopljene v dru\u017ebena omre\u017eja, ki mo\u010dno poudarjajo pripovedovanje osebnih zgodb in deljenje osebnih travm z drugimi.<\/p>\n

Alvin Li<\/p>\n

Moja postelja je v resnici avtoportret
Komentar avdiovodi\u010da je nekoliko bolj iz\u010drpen in poudarja, da tudi umetniki \u017eanr avtofikcije danes razumejo druga\u010de. V \u010dasu dru\u017ebenih omre\u017eij je delo, kot je Moja postelja, la\u017eje brati, bolj je razumljivo. Postelja je neke vrste avtoportret, pri katerem ne gre za to, da bi izgledal lep ali popoln. Gre za izpostavljanje resni\u010dnosti, za prikazovanje zmede, nereda, ki definira tvoje \u017eivljenje, ki ga zato zaznamujejo tudi ranljivost, bole\u010dina in boj.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Moja
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tMoja postelja je ena od ikon sodobne umetnosti poznega 20. stoletja. Gre pravzaprav za avtoportret, v katerem je Tracey Emin prek razmetanih predmetov predstavila svoj vsakdan. Foto: EPA<\/p>\n

Kot namignjeno, je na razstavi nekoliko nepri\u010dakovano veliko slikarstva, za katerega je med drugim omenjeno, da ga Emin razume na podoben na\u010din kot samozadovoljevanje. To je nekaj, kar po\u010dne\u0161, ko si sam. To trditev sicer na la\u017e postavlja omenjeno pri\u010devanje kreativnega direktorja Wellerja, da je prisoten v studiu, ko Emin slika, pa vendar \u2026<\/p>\n

Najprej je bila slikarka
Li nam o Emin kot slikarki pove: “Tracey je bila najprej in v prvi vrsti slikarka. V 80-ih je bil to njen prvi medij, vendar je njeno razmerje s slikarstvom zaradi niza nesre\u010dnih \u017eivljenjskih izku\u0161enj trpelo. V njenih poznej\u0161ih slikah v zadnjih sobah razstave pa vidimo, da je postala izredno samozavestna in ve\u0161\u010da tega medija. Slikarstvo je zdaj to, kar \u017eivi in diha, nelo\u010dljivi del njenega drugega \u017eivljenja.”<\/p>\n

Ko omenjamo slikarstvo je seveda potrebno omeniti, da je Tracey Emin v resnici izredno izobra\u017eena in dobro ‘trenirana’ umetnica. Mit okoli nje kot neukrotljive predstavnice gibanja Young British Artists, pomembnega dela fenomena devetdesetih let Cool Britannia, kamor denimo pri\u0161tevajo tudi skupine ‘britpopa’, neugnane manekenke, kot je bila tedaj Kate Moss, pogojno pa tudi tedaj mladega premiera Tonyja Blaira, je krepila tudi naracija o Emin kot nekom, ki je \u0161olo pustil pri 13-ih letih. To sicer dr\u017ei, vendar pa je po selitvi v London pri 15-ih \u0161tudirala modno oblikovanje, zaklju\u010dila \u0161tudij grafike in celo magistrirala na kraljevi akademiji umetnosti.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Tracey
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tTracey Emin je bila vedno v prvi vrsti slikarka, \u010deprav je bilo v njeni karieri ve\u010dletno obdobje, ko je imela s tem medijem resne te\u017eave. Foto: Tracey Emin, Tate<\/p>\n

Samo da bi zapustila Margate
V London je od\u0161la, da bi za seboj pustila Margate, obmorsko mesto, ki je znano predvsem po tem, da je bil z njim povezan slikar J. M. W. Turner. V za\u010detnem delu razstave vidimo, kaj je Tracey Emin povzro\u010dalo travme v Margatu, zaradi \u010desar Emin pravi, da se je celo \u017eivljenje borila proti temu, od koder je pri\u0161la.<\/p>\n

Tracey je bila najprej in v prvi vrsti slikarka. V 80-ih je bil to njen prvi medij, vendar je njeno razmerje s slikarstvom zaradi niza nesre\u010dnih \u017eivljenjskih izku\u0161enj trpelo. V njenih poznej\u0161ih slikah v zadnjih sobah razstave pa vidimo, da je postala izredno samozavestna in ve\u0161\u010da tega medija. Slikarstvo je zdaj to, kar \u017eivi in diha, nelo\u010dljivi del njenega drugega \u017eivljenja.<\/p>\n

Alvin Li<\/p>\n

Na razstavo vstopimo ob kola\u017eu Hotel International, ki se navezuje na hotel z istim imenovan, ki ga je odprl njen o\u010de, Cipr\u010dan tur\u0161kega rodu. Ko je imela Emin 6 let, je hotel propadel, njen o\u010de pa se je vrnil na Ciper. Mati je od tedaj le te\u017eko pre\u017eivljala dru\u017eino in bila veliko odsotna. To je bil \u017ee prvi vir otro\u0161kih travm Tracey Emin.<\/p>\n

Nadaljevalo se je s posilstvom pri 13-ih letih, kateremu je sledilo nekak\u0161no obdobje spolne manije, ko je najstnica Tracey veri\u017eno spala z mnogo fanti iz mesta. Ko se je nekega ve\u010dera udele\u017eila plesnega tekmovanja v lokalnem klubu, so se ji najbolj posmehovali ravno fantje, s katerimi je imela spolne odnose. Na to se navezuje video Why I Never became a Dancer (Zakaj nisem postala plesalka), ki ga ocenjujejo tudi kot njeno najbolj odkrito feministi\u010dno delo, saj v njem na nek na\u010din ekstati\u010dno (in res dobro) ple\u0161e, kot osvobojena opazk, s katerimi so jo zasipali med plesnim tekmovanjem.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Obstaja
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tObstaja mnenje, da je danes v \u010dasu dru\u017ebenih omre\u017eij, kjer ljudje prostovoljno razkazujejo svoje intimno \u017eivljenje, umetnost Tracey Emin bolj razumljiva in la\u017eje dostopna, kot je bila v 90-ih letih. Foto: Tate (Sonal Bakrania)<\/p>\n

To delo je v odgovoru na vpra\u0161anje, kako je kuratorska ekipa zasnovala dramaturgijo razstave, Alvin Li izpostavil kot izhodi\u0161\u010de razstave: “To delo strni temeljne teme razstave \u2013 surovo iskrenost Emin, odra\u0161\u010danje v Margatu, izku\u0161njo mizoginije, njeno sposobnost preobrazbe travm v globoko katarzi\u010dno umetni\u0161ko prakso, ki krepi tako njo kot gledalca.”<\/p>\n

Ne gre na vlakce smrti
Opomnik na travme, povezane s spolnostjo, je tudi velika skulptura, navdih za katero je bil vlakec smrti v Margatu. Emin je ve\u010dkrat pripovedovala o sanjah, v katerih se zatakne na vrhu vlakca in mora splezati na tla, pri tem pa mora iti mimo ogromnega penisa. Naslov dela je Not the way I want to die (Na ta na\u010din ne \u017eelim umreti) in Emin pravi, da nikoli ne gre na stra\u0161ljive vo\u017enje v lunaparkih, da ne ne dela ni\u010desar, kar bi lahko bilo nevarno ali ogro\u017ealo njeno \u017eivljenje. Sedaj. Neko\u010d pa je. vendar da tega ni hotela. <\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Manj
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tManj znano je, da je Tracey Emin tudi izredno ve\u0161\u010da kiparka. Med njenimi bronastimi skulpturami na razstavi je pretresljiv Vnebohod, kjer vidimo telo brez vseh udov, mu\u010deno telo po operaciji. Emin je ustvarila telo, ki ga nekaj vle\u010de navzgor k osvoboditvi od bole\u010dine. Foto: Tracey Emin<\/p>\n

O snovanju razstave, ki je niso mogli poimenovani retrospektiva, saj je ta izraz Tracey Emin uporabila \u017ee za naslov svoje prve samostojne razstave v galeriji White Cube My Major Retrospective 1982-9, je Li \u0161e povedal: “Odlo\u010dili smo se za tematski in ne kronolo\u0161ki pristop k razstavi, saj so eden za\u0161\u010ditnih znakov njene umetnosti teme, ki se vedno znova vra\u010dajo. Ta umetnost je cikli\u010dna, kar vidimo tudi na razstavi. Res smo \u017eeleli izpostaviti materialno prakso Traceyjine umetnosti \u2013 njeno slikarstvo, dela iz odej, risbe, grafike ter njeno vztrajanje in predanost tem razli\u010dnim oblikam izraza. Kljub travmati\u010dnim \u017eivljenjskim izku\u0161njam vse to razvija od 80-ih let. Osvetliti pa smo \u017eeleli tudi nekatere spregledane vidike Traceyjine umetnosti in \u017eivljenja, kot je njena tur\u0161ko-ciprska dedi\u0161\u010dina in njeno ukvarjanje s slednjo v njeni umetnosti.”<\/p>\n

Po izku\u0161nji bolezni in operacije Emin \u017eivi svoje drugo \u017eivljenje in je v najbolj\u0161em polo\u017eaju, kar je bila kadar koli.<\/p>\n

Alvin Li<\/p>\n

Do sedaj smo govorili zgolj o delu, ki pravzaprav sploh ni povezano z naslovom razstave A Second Life. \u010ce bi dobesedno sledili \u010drki naslova, ta do sedaj omenjena dela pravzaprav sploh ne bi smela biti razstavljena. O izbiri naslova Alvin Li pove: “Naslov Drugo \u017eivljenje je izbrala Tracey Emin, kar je tudi dolo\u010dilo narativno strukturo razstave, ki kot klju\u010dno preokretnico njenega \u017eivljenja izpostavlja diagnozo raka, zdravljenje in okrevanje. Po izku\u0161nji bolezni in operacije Emin \u017eivi svoje drugo \u017eivljenje in je v najbolj\u0161em polo\u017eaju, kar je bila kadar koli. Razstava v veliki meri ka\u017ee Emin iz njene sedanje perspektive; ponovno obi\u0161\u010de celotno razvojno pot umetnice s pozicije, na kateri stoji danes, in po izku\u0161nji niza travmati\u010dnih izku\u0161enj.”<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Danes
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tDanes Tracey Emin \u017eivi v rodnem Margatu, s katerim je bil povezan tudi slikar J. M. W. Turner, ki je med drugim dejal, da je nebo nad polotokom Thanet najlep\u0161e nebo v Evropi. Emin ima danes ve\u010d stanovanj v stolpnici Arlington, ki velja za spomenik brutalisti\u010dne arhitekture in je najvi\u0161ja stavba v mestu. Foto: Polona Balanti\u010d<\/p>\n

Zgodovine telesa ne moremo izbrisati
Kako zelo je bolezen spremenila Tracey Emin, ki so ji zaradi raka na mehurju slednjega odstranili, kot tudi velik del vagine, maternice in del \u010drevesja, najbolj nazorno prika\u017ee pretresljiv diptih intimnih fotografskih avtoportretov. Na eni strani kratkega hodnika je niz fotografij iz \u010dasa, ko je imela nekaj manj kot 40 let in ko ji je bilo njeno telo \u2013 tako Emin \u2013 v\u0161e\u010d in ko je bila po svojih besedah precej plehka. Zanimale so jo povr\u0161inske stvari. Na drugi strani pa so bli\u017enje fotografije njenega trebuha, povezane z rakom, s stomo, ki jo mora sedaj nositi. Razstavo je tako pospremila z mislijo, da moramo razmisliti, zakaj se nam tak\u0161ne fotografije zdijo provokativne. Gre pa\u010d za fotografije telesa. Njegove zgodovine ne moremo izbrisati.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Na
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tNa razstavo v galeriji Tate Modern opozarjajo \u0161tevilni plakati po Londonu. Foto: Tate and Jack Arts<\/p>\n

Li pravi, da nas njena dela vabijo, da v odzivu nanje \u010dutimo na\u0161a lastna \u010dustva in seveda da tudi razmislimo o njihovi vsebini. Tracey Emin \u017eeli \u010dutiti in to \u010dutiti intenzivno. V avdiovodi\u010du sli\u0161imo tudi o mnenju Tracey Emin, da se ljudje bole\u010dini umikajo, vendar \u010de stvari ne \u010duti\u0161, \u017eivi\u0161 odrevenelo \u017eivljenje, zanjo pa bi bilo najslab\u0161e, \u010de bi bila odrevenela in otopela glede sveta.<\/p>\n

Obstajajo stvari, zaradi katerih se po\u010dutim dobro; ki me vedno spravijo v dobro voljo. Ljubiti moja muca Teacup (\u010cajna skodelica) in Pancake (Pala\u010dinka) je ena od teh stvari.<\/p>\n

Tracey Emin<\/p>\n

Posebno mesto na razstavi zavzema slika The End of Love (Konec ljubezni), delo iz leta 2024, ki ga je galerija Tate Modern nedavno tudi odkupila. Prikazuje figuro na postelji \u2013 postelje so pogost motiv v njenem delu -, ki morda po\u010diva, morda okreva, morda ima zlomljeno srce \u2026 Vidimo tudi vzorec pod vplivom tur\u0161kih vzorcev. Te je vklju\u010devala \u017ee v svoja zgodnja dela, le da jih nih\u010de ni opazil. Menda te vzorce slika, kadar je utrujena. In vidimo tudi njeno muco z imenom Pala\u010dinka. Svoja muca pogosto fotografira. Ob fotografijo njiju na instagramu ob za\u010detku leto\u0161njega leta je zapisala: “Obstajajo stvari, zaradi katerih se po\u010dutim dobro; ki me vedno spravijo v dobro voljo. Ljubiti moja muca Teacup (\u010cajna skodelica) in Pancake (Pala\u010dinka) je ena od teh stvari.”<\/p>\n

Young British Artists, ko je bila vizualna umetnost pomemben del popkulture
Ob\u010dutek ali pa neob\u010dutek za \u010das je nekaj nenavadnega in vodi do skoraj sme\u0161no zmotnih predstav. Skupina umetnikov s ‘krovno oznako’ Young British Artists se je pojavila \u017ee konec osemdesetih. \u0160tevilne je podpiral, predstavljal in zbiral Charles Saatchi, v \u010digar galeriji na dana\u0161nji lokaciji v predelu Chelsea je ravno ta \u010das na ogled razstava The Long Now: Saatchi Gallery at 40. \u0160lo je za umetnike, ki so zasloveli tudi onkraj ‘tipi\u010dne’ umetni\u0161ke publike, saj so bili znani po svojem \u0161okantnem obna\u0161anju, divjem \u017eivljenju in dru\u017eenju s pop in rock zvezdniki. To je bilo pred ve\u010d kot 30 leti, pa vendar se \u0161e vedno zdi, kot da se je zgodilo v\u010deraj; kot da po njihoem pojavu na britanski umetni\u0161ki sceni ni bilo ve\u010d tako intenzivnega’ dogodka.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Na
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tNa razstavo vstopamo ob delu Hotel International, ki se navezuje na hotel z istim imenom, ki ga je o\u010de Tracey Emin imel v Margatu. V Margatu se je po letu 1925, ko je Ciper postal britanska kolonija, vzpostavila ciprska skupnostr. Foto: Tate (Sonal Bakrania)<\/p>\n

Young British Artists so bili na nek na\u010din kontroverzni tudi zato, ker so nastopali hkrati kot alternativa in kontrakultura, v svojem bistvu pa so sledili logiki galerijskega sistema (niso \u017eeleli dleovati izven nje) in podjetni\u0161ki miselnosti. Slu\u017eenje denarja je bil samoumeven na\u010drt.<\/p>\n

Koliko to dobesedno velja za Tracey Emin, je te\u017eko re\u010di. Revna prav gotovo ni. Na spletu objavljeni podatki o njenem premo\u017eenju izrazito variirajo, od okoli 100.000 pa do ve\u010d kot 10 milijonov funtov. Ve se le, da je v Margatu, kamor se je vrnila, kupila ve\u010d nepremi\u010dnin in vzpostavila fundacijo Tracey Emin. Z njo umetnica, ki je za svoj prispevek k britanski umetnosti prejela tudi vite\u0161ki naziv Dame Commander of the Order of the British Empire (dama poveljnica reda britanskega imperija), med drugim podpira tudi mlade umetike, ki jim nudi dostop do studiev in terazli\u010dne reziden\u010dne in izobra\u017eevalne programe.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Tracey
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tTracey Emin je za \u010dasopis Guardian povedala, da se kljub prestanemu raku danes po\u010duti bolje kot prej: “Tudi kadar sem nesre\u010dna, nisem tako nesre\u010dna, kot sem bila. Delam, kar \u017eelim. \u010ce se mi zahoti slikanja, slikam. \u010ce mi ni do slikanja, pou\u010dujem. \u010ce mi ni do sprehoda po obali, bo\u017eam moji muci. Pomembno je, da sem ugotovila, da ta trenutek \u0161e ne \u017eelim umreti. Morda mislite, da je to samoumevno, vendar ni. velik del mojega \u017eivljenja sem bila \u017ealostna, nihilisti\u010dna in sem se mentalno kaznovala; in pila in kadila sem. Potem sem ugotovila: spet lahko nazaj dobim svoj \u010das. Foto: Tate (Yili Liu)<\/p>\n

V resnici vpra\u0161anje premo\u017eenja Tracey Emin niti ni najpomembnej\u0161e. Verjetno je veliko pomembnej\u0161a izku\u0161nja sodelovanja z Emin, s katero Alvin Li sklene intervju: “Med sodelovanjem je name naredila vtis in me ganila energija, ki jo Tracey kljub svojemu fizi\u010dnemu stanju po operaciji posve\u010da svoji umetnosti.”<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Delo Zakaj nisem postala plesalka, v katerem se prek plesa osvobaja vsega, kar jo je pestilo v Margatu,…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":31018,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[18],"tags":[114,62,37,58,60,38,12213,12212,12214,115],"class_list":{"0":"post-31017","1":"post","2":"type-post","3":"status-publish","4":"format-standard","5":"has-post-thumbnail","7":"category-zabava","8":"tag-entertainment","9":"tag-si","10":"tag-slovene","11":"tag-slovenia","12":"tag-slovenija","13":"tag-slovenscina","14":"tag-tate-modern","15":"tag-tracey-emin","16":"tag-young-british-artists","17":"tag-zabava"},"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116260208956683921","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/31017","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=31017"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/31017\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/31018"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=31017"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=31017"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=31017"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}