![\"Adisa](\"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-content\/uploads\/2026\/03\/FP-IMG_5691-600.webp.webp\")
<\/p>\nZa tiste, ki so potisnjeni na obrobje dru\u017ebe, dr\u017eava pogosto predstavlja hladen birokratski aparat, ki postavlja \u0161tevilne zahteve in potem nekako nejevoljno prisko\u010di na pomo\u010d. Tak je vsaj ob\u010dutek. Vendar pa se za zidovi institucij, ki jih javnost pogosto slab\u0161e razume in \u0161e hitreje obsoja, skrivajo posamezniki, ki vsakodnevno skrbijo za to, da na\u0161a dru\u017eba ohranja \u010dlove\u0161ki obraz in prisluhne ljudem, ki potrebujejo tak\u0161no ali druga\u010dno pomo\u010d. Adisa Muj\u010dinovi\u0107, pomo\u010dnica direktorja v Centru za socialno delo v Zagorju ob Savi, je ena teh nevidnih posameznic in posameznikov, stebrov, ki stvari dr\u017eijo pokonci. Njeno delo namre\u010d res ni zgolj administrativna funkcija, pa\u010d pa je globoko potovanje v najtemnej\u0161e (in najsvetlej\u0161e) koti\u010dke \u010dlove\u0161ke izku\u0161nje v na\u0161i dr\u017eavi.<\/p>\n
V slogu, ki raziskuje sti\u010di\u0161\u010de osebnega in sistemskega, se poglabljamo v vsakdan socialne delavke, ki se je odlo\u010dila, da ne bo zgolj uradnica, temve\u010d tudi zaveznica tistih, ki se znajdejo v osebni ali dru\u017einski stiski. V svojo pisarno sprejme tako najstarej\u0161e kot otroke, tako tiste, ki so v finan\u010dni stiski, kot one, ki potrebujejo za\u0161\u010dito.<\/p>\n
Z njo smo se sestali z namenom, da dobimo vpogled v delo socialnih delavcev v centrih, ki so, to moramo re\u010di, eden klju\u010dnih akterjev na\u0161e dru\u017ebe, ki skrbijo za to, da brezbri\u017enost in nasilje pri nas ne zmagujeta in da imajo tudi najbolj ranljivi mo\u017enost v tem \u017eivljenju.<\/p>\n
Klic, rojen iz solidarnosti<\/p>\n
Pot na\u0161e sogovornice se ni za\u010dela v pisarni, temve\u010d v bloku njenega otro\u0161tva. Kot mladostnica je z veseljem prisko\u010dila na pomo\u010d sosedom, jim prinesla stvari iz trgovine in se pogovarjala s starej\u0161imi. Ta zgodnja empatija, preprosta \u010dlove\u0161ka solidarnost, je, kot nam je zaupala, tlakovala pot njeni izbiri \u0161tudija. Leta 2004, v \u010dasu, ko je bilo na zavodu za zaposlovanje veliko socialnih delavcev in malo prilo\u017enosti, je z vztrajnostjo do\u010dakala svoje pripravni\u0161tvo. \u00bbImela sem sre\u010do, da sem sploh dobila to mo\u017enost,\u00ab se spominja obdobja, ko je pod okriljem krasne mentorice teorijo socialnega dela za\u010dela prelivati v prakso.<\/p>\n
Preseganje uradnih dol\u017enosti<\/p>\n
Eden najbolj oprijemljivih primerov, kako center lahko prese\u017ee zgolj golo izvajanje predpisanih nalog, se ka\u017ee v njihovem nedavnem boju proti energetski rev\u0161\u010dini. Ko se je v sodelovanju z dru\u0161tvom Focus pojavil projekt Renoverty, bi se socialni delavci lahko preprosto dr\u017eali svojih ozkih, zakonsko dolo\u010denih okvirjev. Namesto tega so prevzeli izrazito proaktivno vlogo: na podlagi odli\u010dnega poznavanja lokalnega okolja so sami identificirali in povabili tiste ob\u010dane \u2013 zlasti lastnike nepremi\u010dnin z majhnimi pokojninami \u2013 za katere so presodili, da bi ustrezali razpisnim kriterijem.<\/p>\n
Ljudem, ki sami morda nikoli ne bi zmogli krmariti skozi birokratske ovire, so pomagali uveljaviti subvencije za prepotrebno obnovo strehe ali zamenjavo oken in vrat. To je dokaz, da v Zagorju ne \u010dakajo kri\u017eem rok, da stiska potrka na njihova vrata, temve\u010d re\u0161itve prina\u0161ajo neposredno k najranljivej\u0161im.<\/p>\n
Danes v enoti, ki pokriva obmo\u010dje z okoli 20.000 prebivalci, Adisa Muj\u010dinovi\u0107 opa\u017ea paradoks na\u0161ega \u010dasa: medtem ko je bilo v\u010dasih pripravni\u0161tvo redkost, je danes veliko razpisanih prostih delovnih mest za socialne delavce, vendar je malo kandidatov. Morda mlade odvra\u010da kompleksnost poklica, ki se nenehno spreminja in zahteva soo\u010danje s te\u017ekimi \u017eivljenjskimi usodami.<\/p>\n
V javnosti pa, lahko ugotovimo, prevladuje stereotip o socialnem delavcu kot tistem, ki zgolj izpolnjuje obrazce in deli socialno pomo\u010d. \u010ceprav je res, da se je administrativno breme z leti pove\u010dalo, je sr\u010dika njenega poklica stik z ljudmi. \u00bbTo je smisel vsega tega,\u00ab poudarja, zavra\u010dajo\u010d idejo, da je njeno delo omejeno na pisalno mizo.<\/p>\n
In mnogi v tem poklicu, ki poslanstvo za\u010dutijo v sebi, preprosto ne morejo ostati v pisarni ter gledati skozi okno, kaj se dogaja.<\/p>\n
Tak\u0161no \u017eivljenje, ki skorajda ne lo\u010di ve\u010d med slu\u017ebo in prostim \u010dasom, pomeni veliko terenskega dela \u2013 preverjanje razmer na domovih, da bi razumeli okoli\u0161\u010dine, v katerih ljudje dejansko \u017eivijo.<\/p>\n
<\/p>\n
Za svojo mizo v pisarni, vendar je velik del dela v resnici na terenu. \/ Foto: osebni arhiv<\/p>\n
V ob\u010dini Zagorje, ki obsega tudi hribovita obmo\u010dja, so storili korak naprej. Da bi pravice pribli\u017eali starej\u0161im, za katere je pot do centra izziv, so se zaposleni skupaj z Rde\u010dim kri\u017eem in Dru\u0161tvom upokojencev odpravili neposredno v krajevne skupnosti. Tam so predstavili mo\u017enosti pomo\u010di in, kar je \u0161e pomembneje, po uradnem delu ostali na voljo za individualne, zaupne pogovore, saj se ljudje o svojih globokih stiskah v skupini te\u017eko pogovarjajo.<\/p>\n
Ta proaktivnost je del njene vizije, ki jo je udejanjila ob prevzemu vodenja leta 2019 \u2013 center mora biti odprta ustanova, vpeta v lokalno okolje. Zato sodelujejo s \u0161iroko mre\u017eo akterjev, od policije in zdravstvenega doma do Karitasa, Zveze Anite Ogulin in Mladinskega centra. Zanje \u010dlovek ni \u0161tevilka v spisu, temve\u010d posameznik, ki mu posku\u0161ajo pomagati celovito, saj ljudje v stiski pogosto ne vedo, na koga naj se sploh obrnejo.<\/p>\n
Te\u017ea napa\u010dnih predstav<\/p>\n
Ena najte\u017ejih plati socialnega dela je soo\u010danje z nerealno in pogosto nepravi\u010dno podobo v javnosti. Ko pride do tragedij, se socialni delavci v medijih hitro znajdejo na tnalu. Zaradi strogih pravil varovanja osebnih podatkov in poklicne etike se ne morejo braniti ali razkriti ozadja neke dru\u017einske zgodbe, v kateri je otrok \u017ertev. Tako je javnosti te\u017eko pojasniti odlo\u010ditve. \u00bbV\u010dasih se ustvarjajo negativne podobe o delu socialnega delavca in to me res mo\u010dno zaboli,\u00ab priznava Adisa Muj\u010dinovi\u0107.<\/p>\n
\u0160e posebej ob\u010dutljiva je tema, ki smo jo pravkar nakazali \u2013 odvzem otrok. V javnosti se pogosto ustvari vtis, da so socialni delavci arbitrarne avtoritete, ki uni\u010dujejo dru\u017eine. Resnica, ki jo pojasnjuje sogovornica, pa je, da je odvzem \u0161ele res skrajni ukrep, ki se izvede le takrat, ko so ogro\u017eeni otrokovo \u017eivljenje, zdravje in varnost. Pred tem obstaja dolga pot zgodnje obravnave, pomo\u010di na domu in sodelovanja z vrtci ter \u0161olami.<\/p>\n
\u00bbNa\u0161e delo je usmerjeno v pomo\u010d dru\u017eini,\u00ab je poudarila sogovornica. In ko so te storitve sprejete, je tudi ukrepov za za\u0161\u010dito otrok manj. Tudi ko mora center sodi\u0161\u010du predlagati odvzem, si hkrati prizadevajo sodelovati s star\u0161i, da bi odpravili razloge za ta ukrep, kar je izjemno zahtevna dinamika.<\/p>\n
Vsakodnevna realnost socialnega delavca je zaznamovana tudi z nenehno, v\u010dasih bole\u010do napetostjo med osebno intuicijo in neizprosno \u010drko zakona. Kot priznava Adisa Muj\u010dinovi\u0107, morajo pri svojem delu neizogibno slediti predpisom, tudi kadar bi jih \u010dlove\u0161ka intuicija morda vodila drugam. Toda pri tem niso zgolj pasivni izvr\u0161evalci dr\u017eavne volje. Ker so v vsakodnevnem stiku z ljudmi, velikokrat prevzemajo vlogo njihovega glasu v sistemu.<\/p>\n
Preko Skupnosti centrov za socialno delo aktivno naslavljajo te\u017eave s terena, predlagajo nujne spremembe zakonodaje in celo bedijo nad tem, kako se njihove pobude realizirajo.<\/p>\n