{"id":36496,"date":"2026-03-25T11:49:12","date_gmt":"2026-03-25T11:49:12","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/36496\/"},"modified":"2026-03-25T11:49:12","modified_gmt":"2026-03-25T11:49:12","slug":"francois-ozon-o-svoji-politicno-angazirani-priredbi-tujca-camus-bi-bil-zadovoljen-z-mano","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/36496\/","title":{"rendered":"Fran\u00e7ois Ozon o svoji politi\u010dno anga\u017eirani priredbi Tujca: “Camus bi bil zadovoljen z mano”"},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Prepletanje
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tPrepletanje humorja, rahlo\u010dutnosti in psiholo\u0161kega vpogleda je Fran\u00e7oisu Ozonu (1967) prinesla mednarodno slavo in ga uveljavila kot enega najdrznej\u0161ih in najbolj prepoznavnih francoskih re\u017eiserjev, ki ustvarjajo danes. Redno na\u010denja ob\u010dutljive tematike, obenem pa se zna poigravati z \u017eanri, od psiholo\u0161ke drame prek kriminalke vse do komedije. Foto: EPA<\/p>\n

Pod \u010drto je to \u0161e vedno film Fran\u00e7oisa Ozona, in vem, da si ljudje, ko gledate Ozonove filme, predstavljate same perverzne re\u010di!<\/p>\n

Oglas<\/p>\n

Fran\u00e7ois Ozon<\/p>\n

Odgovor bo namre\u010d pritrdilen: “Gre za kulten lik francoske knji\u017eevnosti, zato Francozom veliko pomeni. Jasno, da sem imel tremo, ker sem vedel, da je vsakdo, ki bo gledal film, knjigo \u017ee prebral, vsaj v Franciji. Vsak ima zato tudi svoje predstave o tem, kako bi bilo knjigo treba ekranizirati: ko bere\u0161, si v glavi postavi\u0161 svojo lastno mizansceno. Ampak \u0161e bolj \u017eiv\u010den kot takrat sem zdaj, ko je film kon\u010dan,” je bil re\u017eiser in (so)scenarist Fran\u00e7ois Ozon iskren, ko smo se novinarji z vseh koti\u010dkov Evrope z njim sestali v Parizu. Kako se je z ekranizacijo spopadel, lahko preverite v kinematografih Art kino mre\u017ee, denimo v Kinodvoru, kjer Tujca v teh dneh \u017ee predvajajo.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\"\/
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t“Izbiram lahko samo med vlogami, ki mi jih ponudijo,” je o svojih “na\u010drtih za kariero” za MMC povedal Benjamin Voisin. “Z veseljem bi nastopil v Eni bitki za drugo, pa me ni nih\u010de poklical. Ne vem, zakaj so raje vzeli DiCapria!” se je \u0161e po\u0161alil. Foto: Unifrance<\/p>\n

Ozon se zaradi slovesa romana, da se ga “ne da prirediti”, Tujca najprej sploh ni nameraval lotiti. “Hotel sem posneti sodobno, izvirno zgodbo o mladem \u010dloveku, ki si vzame \u017eivljenje, ker je soo\u010den z absurdom sveta. Nikakor nisem mogel zbrati dovolj finan\u010dnih sredstev za realizacijo projekta, tako da je padel v vodo. Ampak z idejo tega lika sem bil obseden \u0161e naprej, zato sem sklenil znova prebrati Tujca, da bi morda tam na\u0161el idejo, kako nadaljevati. Ugotovil sem, da je knjiga \u0161e vedno mo\u010dna, inteligentna in skrivnostna.” <\/p>\n

Preden se je lahko lotil dela, je moral prepri\u010dati \u0161e varuhinjo Camuseve zapu\u0161\u010dine, filozofovo h\u010derko Catherine Camus, da mu je sploh odstopila avtorske pravice za roman. “No, ni jih kar tako odstopila, moral sem jo moledovati in prepri\u010devati, ” je re\u017eiser priznal v smehu, ko smo se januarja pogovarjali z njim. “Pred mano je zavrnila \u017ee mnoge, tokrat pa se je strinjala.”<\/p>\n

Nehvale\u017eni sin, morilec \u2013 in antijunak na\u0161ega \u010dasa
Novi Tujec (2025) je na prvi pogled literarni predlogi povsem zvesta ekranizacija v \u010dudovito kontrastnih, jasnih odtenkih \u010drno-bele fotografije. (Tak\u0161na barvna lestvica nas “prisili, da na stvari pogledamo z distance in z druga\u010dnega zornega kota,” argumentira re\u017eiser.)<\/p>\n

\u010ceprav film izpusti kultna uvodna stavka romana \u2013 “Danes mi je umrla mama. Ali pa v\u010deraj, ne vem.” \u2013 bomo zgodbo prepoznali vsi: pi\u0161e se leto 1938. Meursault (Benjamin Voisin), tih in vase zaprt uradnik v zgodnjih tridesetih, se znajde v zaporu v Al\u017eiru. Ubil je Arabca, zdi se, da brez kakr\u0161nega koli pravega povoda. Vse se je v resnici za\u010delo nekaj tednov prej, ko je prejel telegram, da mu je umrla mama. Organizacije njenega pogreba se loti vestno in dosledno \u2013 a pri tem v nobenem trenutku ne poka\u017ee niti sledi kakega \u010dustva. \u017de dan po pogrebu se spusti v zvezo z Marie (Rebecca Marder), ki jo je spoznal na mestni pla\u017ei.<\/p>\n

Umoru, ki se zgodi nekje na sredini filma, sledi sojenje: zdi se, da protagonist na zato\u017eni klopi ne sedi zaradi smrti Arabca (kolonialna oblast belca zaradi \u010desa takega nikoli ne bi obsodila), ampak zaradi svojega neuklanjanja pri\u010dakovanjem okolice in dru\u017ebenim konvencijam. Zakaj ni jokal, ko je mama umrla? Ozon prek Mersaultevega pogovora s spovednikom naka\u017ee, da je v nihilisti\u010dni zvestobi sebi in svojim na\u010delom nekaj juna\u0161kega. (Morda ni naklju\u010dje, da Mersault v zaporu pridela divjo brado, zaradi katere spominja na svetopisemskega mu\u010denika.)<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Po
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tPo Viscontijevem Tujcu iz leta 1967 in tur\u0161ki ekranizaciji iz leta 2001 je Ozonov film v resnici \u0161ele tretji film po literarni predlogi slovitega Camusevega romana. Foto: Fivia<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tSorodna novica
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tFilmska recenzija: Tujec<\/a><\/p>\n

“O\u010ditki, da je Camus napisal kolonialisti\u010dni roman, so zgre\u0161eni”
Re\u017eiserjev revizionisti\u010dni pristop k romanu se razkrije \u0161ele postopoma. Vpra\u0161anje domnevnega izbrisa al\u017eirske identitete v Camusevem romanu za literarno stroko ni novo: konec koncev je \u010dlovek, ki ga protagonist romana umori, v knjigi poimenovan zgolj kot ‘Arabec’. Ozon, podobno kot \u017ee pred njim al\u017eirski pisatelj Kamel Daoud v romanu Primer Mersault (2013), ta zgodovinski izbris “popravi”: Arabcu nakloni ne samo ime, ampak tudi dru\u017eino in okolje, iz katerega je bil grobo iztrgan.<\/p>\n

Puristi se s to posodobitvijo morda ne bodo strinjali, saj je bil Camus vse prej kot glasen borec za al\u017eirsko neodvisnost. A kljub temu je Ozonu treba priznati, da je na\u0161el na\u010din, kako posodobiti Tujca za ob\u010dinstvo, ki zavra\u010da neko\u010d samoumevne predpostavke kolonializma. Film implicira, da je Mersaulteva odtujenost posledica kolonialisti\u010dne nadvlade, katere del je, pa naj o tem razmi\u0161lja ali ne. Slutnja krvave vojne za neodvisnost je nekje v ozadju ves \u010das prisotna.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\"\/
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t“V romanu je Camus Arabca namenoma naredil nevidnega, ni mu dal imena. Njegovi sodobniki so verjetno razumeli to dvojnost, za dana\u0161nje ob\u010dinstvo, ki je zgodovino \u017ee pozabilo, pa jo je treba kontekstualizirati.” Foto: Unifrance<\/p>\n

Sam pravi, da je bilo zanj pri ekranizaciji klju\u010dna kontekstualizacija romana: “Knjigo je Camus napisal v poznih tridesetih letih pred zelo specifi\u010dno zgodovinsko kuliso. Al\u017eirija je imela takrat status francoskega departmaja, in nujno se mi je zdelo, sodobnemu gledalcu pojasniti, kaj je v dru\u017ebi tistega \u010dasa to pomenilo za Francoze in kaj za Al\u017eirce. Hotel sem posneti film za leto 2025, ne za trideseta leta 20. stoletja. Poglobil sem se v raziskavo zgodovinskega ozadja in posku\u0161al razumeti, zakaj je Camus zgodbo napisal na ta na\u010din: zakaj Mersault ubije Arabca, in ne na primer \u0160panca ne francoskega kolonialista? To ni naklju\u010dje. Ti dve skupnosti, francoska in al\u017eirska, sta \u017eiveli vzporedno, ampak popolnoma lo\u010deno \u2013 to je bila nekak\u0161na oblika apartheida. Zame je bilo iz politi\u010dnih razlogov klju\u010dno, da poka\u017eem ta obraz francoskega kolonializma. Pomembno se mi je zdelo vklju\u010diti vsa politi\u010dna vpra\u0161anja, ki jih Camusu ni bilo treba pojasnjevati \u2013 v njegovem \u010dasu je obstajalo neko splo\u0161no poznavanje polo\u017eaja, iz katerega je izhajal.”<\/p>\n

Albert Camus je bil rojen v Al\u017eiriji, a ni govoril arabsko in ni imel arabskih prijateljev \u2013 taka je bila realnost njegovega \u010dasa, izpostavi Ozon. “V romanu je Arabca namenoma naredil nevidnega, ni mu dal imena. Njegovi sodobniki so verjetno razumeli to dvojnost, za dana\u0161nje ob\u010dinstvo, ki je zgodovino \u017ee pozabilo, pa jo je treba kontekstualizirati. Mislim, da bi bil Camus zadovoljen z mojo vizijo. Ponujam novo branje romana, ampak mislim, da gre v isto smer kot sam Camus. Zavedam se, da so mnogi Camusa napadali, \u010de\u0161 da je napisal kolonialisti\u010den roman \u2013 mislim, da je to popolnoma napa\u010dno razumevanje. Dandanes prepogosto apliciramo sodobni kontekst na preteklost in jo potem presojamo skozi to prizmo. “<\/p>\n

Hotel sem posneti film za leto 2025, ne za trideseta leta 20. stoletja. Zakaj Mersault ubije Arabca, in ne na primer \u0160panca ne francoskega kolonialista? To ni naklju\u010dje. Ti dve skupnosti, francoska in al\u017eirska, sta \u017eiveli vzporedno, ampak popolnoma lo\u010deno \u2013 to je bila nekak\u0161na oblika apartheida. Zame je bilo iz politi\u010dnih razlogov klju\u010dno, da poka\u017eem ta obraz francoskega kolonializma.<\/p>\n

Fran\u00e7ois Ozon<\/p>\n

Kako popraviti napako, da Alain Delon nikoli ni bil Mersault?
Pri izbiri filmskega Mersaulta je imel Ozon tako reko\u010d proste roke (Camus v svoj portret posameznikove odtujenosti ni vklju\u010dil nobenih telesnih specifik protagonista) in njegova izbira Benjamina Voisina se na neki na\u010din zdi samoumevna: z igralcem sta sodelovala \u017ee pri filmu Poletje 85 (\u00c9t\u00e9 85, 2020) in mladega Francoza je imel \u017ee v mislih za glavno vlogo zgoraj omenjenega propadlega filma, iz katerega je vzklila ideja za Tujca. A obenem v svetlolasem mladeni\u010du vidi tudi odmev predlani umrle ikone francoskega filma: “Mislim, da je name vplivala tudi Viscontijeva priredba Tujca. Luchino Visconti je svoj film posnel v \u0161estdesetih in njegova prva izbira za Mersaulta je bil Alain Delon, kar je bila po mojem sijajna ideja. No, na koncu je film na zahtevo studia posnel z Marcellom Mastroiannijem, ki pa absolutno ni prava izbira za to vlogo \u2013 preve\u010d je italijanski, preve\u010d o\u010darljiv in simpati\u010den. Pa \u0161e prestar je bil takrat za Mersaulta. No, sam izbiro Benjamina Voisina vidim kot nekak\u0161no nasledstvo nesojenega Alaina Delona v tej vlogi. “<\/p>\n

Obenem je vedel, da bo vloga za Voisina, ki je \u0161e leto pred tem dobival nagrade za najbolj\u0161ega novinca, precej\u0161en zalogaj \u2013 tudi zato, ker je, kot opa\u017ea Ozon, “po naravi \u010disto nasprotje Mersaulta: iz njega kar sijeta zapeljivost in veselje do \u017eivljenja. Moral je torej ustvariti nekaj, kar je bilo zanj zelo tuje.”<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Film
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFilm je svetovno premiero do\u017eivel na lanskem bene\u0161kem festivalu, kjer ga je ob\u010dinstvo nagradilo s sedemminutnimi stoje\u010dimi ovacijami. Foto: EPA<\/p>\n

“V resnici ne gre samo za to, da se prisili\u0161 biti tiho, to lahko naredi vsak. Priti mora\u0161 do to\u010dke, ko nima\u0161 ve\u010d potrebe po pogovoru. Spremeniti sem moral mehanizme, ki jih imam v svojem obi\u010dajnem \u017eivljenju. Po \u0161tirih mesecih sem postal popolnoma neodziven; \u010de me je na snemanju kdo od kolegov nagovoril, preprosto nisem \u010dutil \u017eelje, da bi mu odgovoril. Ljudje me niso ve\u010d zanimali. Vse skupaj je za\u0161lo v zelo \u010dudne, stra\u0161ljive vode. Na trenutke sem se malce izgubil v vlogi.<\/p>\n

Benjamin Voisin<\/p>\n

Ko so se za\u010dele priprave na delo, se je Voisin posvetil temu, kar praviloma imenujemo “metodolo\u0161ka igra”: s svojo hladno distanciranostjo in redkobesednostjo je postavil zid med seboj in preostankom igralske zasedbe. “Prito\u017eevali so se mi, da je odljuden, da zjutraj ne pozdravi \u2013 kar je bilo sijajno za vlogo, ampak mislim, da je sam pri sebi trpel, da mu ni bilo lahko,” danes priznava re\u017eiser. “Naro\u010dil sem mu namre\u010d, da ne sme ‘igrati’, da mora samo biti, opazovati svet okrog sebe skozi Mersaultove o\u010di.”<\/p>\n

O izku\u0161nji snemanja smo lahko malo pozneje, v lo\u010denem pogovoru, povpra\u0161ali tudi Benjamina Voisina osebno. 29-letnik v \u017eivo dejansko prekipeva od joie de vivre, dinami\u010dnosti, ki se zdi nezdru\u017eljiva z Mersaultem.<\/p>\n

“Ni \u0161lo toliko za predhodne priprave, ampak za to, da sem se nau\u010dil biti v trenutku,” se spominja Voisin. “Fran\u00e7ois mi je dovolil, da sem bil na snemanju zatopljen v svoje misli in ponotranjen. Uboga Rebecca (Rebecca Marder v vlogi Marie, op. n.) je morala igrati tako reko\u010d z duhom, ker sem bil popolnoma nezmo\u017een poslu\u0161ati, kaj mi govori. Zanjo je bilo to zelo te\u017eko, ampak sem izjemno ganjen nad tem, da je sku\u0161ala izra\u017eati \u010dustva in da se je trudila od mene dobiti pozornost, ki ji je nisem mogel dati.”<\/p>\n

V Camusevem romanu so protagonistove replike tako skope in obstranskega pomena, da se je Ozon sprva poigraval celo z idejo, da bi svoj projekt zastavil kot nemi film. (“Premislil sem si zaradi druge polovice romana,” priznava. “Prvo polovico zgodbe bi brez te\u017eav posnel brez besed. Ko pridemo do sojenja in filozofskih monologov, pa bi bil tak pristop neizvedljiv.”)<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Na
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tNa sodni obravnavi javni to\u017eilec Mersaulta zlahka prika\u017ee kot naravno pokvarjenega, kajti obto\u017eenec iskreno poka\u017ee ravnodu\u0161je do lastnega in tujega \u017eivljenja in nikoli ne postre\u017ee z razumljivimi pojasnili za svoje dejanje. Namesto da bi se branil in bi se boril za lastno \u017eivljenje, izkazuje odtujenost in odgovarja le z “dru\u017ebeno nesprejemljivo” resnico. Foto: Fivia<\/p>\n

“Vloga me je na trenutke odnesla v stra\u0161ljive vode”
A zaradi Mersaulteve redkobesednosti se je moral tudi Voisin prisiliti, da je dolge mesece priprav na snemanje ostajal bolj ali manj \u2013 tiho. “V resnici ne gre samo za to, da se prisili\u0161 biti tiho, to lahko naredi vsak. Priti mora\u0161 do to\u010dke, ko nima\u0161 ve\u010d potrebe po pogovoru. Spremeniti sem moral mehanizme, ki jih imam v svojem obi\u010dajnem \u017eivljenju. Za to sem potreboval \u0161tiri mesece \u2013 in po teh \u0161tirih mesecih sem postal popolnoma neodziven; \u010de me je na snemanju kdo od kolegov nagovoril, preprosto nisem \u010dutil nobene potrebe, da bi mu odgovoril. Ljudje me niso ve\u010d zanimali. Vse skupaj je za\u0161lo v zelo \u010dudne, stra\u0161ljive vode. Na trenutke sem se malce izgubil v vlogi. Zelo dobrodejno je bilo na koncu izstopiti iz nje in biti spet jaz.”<\/p>\n

To, da je posameznik obsojen, ker ni jokal na materinem pogrebu, ne pa zato, ker je ubil \u010dloveka, nam pove veliko o tem, po kak\u0161nem sistemu vrednot merimo ljudi. Na koncu prevlada prav tistega, ki najglasneje pretaka krokodilje solze – in o tem, kdo to je, odlo\u010dajo tepci, ki vodijo svet.<\/p>\n

Benjamin Voisin<\/p>\n

Voisin, ki v zadnjih letih utrjuje svoj status legitimne filmske zvezde, se je sicer \u017ee nau\u010dil, da je “biti jaz” kategorija, ki jo je najbolje varovati pred javnostjo.<\/p>\n

\u010ceprav ga tudi velike modne revije ob\u010dasno uporabijo kot model, na spletu ne boste na\u0161li intervjujev, v katerih bi razpravljal o svojih zvezah ali najljub\u0161i hrani. (“Testenine,” mi odgovori v smehu.) “Ni treba, da je ob\u010dinstvu mar zame kot osebo \u2013 raje vidim, da jim je mar za to, kar po\u010dnem. Krasno \u017eivljenje imam, \u010de sem iskren, ampak ga no\u010dem vsem razgla\u0161ati. Mislim, da si tudi re\u017eiserjem zanimivej\u0161i, \u010de je okrog tebe vsaj drobec skrivnosti \u2013 konec koncev si ne izbiram sam, kaj bom delal. Re\u017eiserji so tisti, ki mi ponudijo vloge ali pa ne. Zanje moram ustvariti neko “polje \u017eelje”: najpametneje je, da jim poka\u017ee\u0161 samo, kar dela\u0161, in ne tudi, kar si. \u017delijo si delati s tabo, ker bi radi ugotovili, kdo v resnici si.” <\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\"\/
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t“\u010crno-bela fotografija se mi je zdela samoumevna izbira, \u010deprav to morda zveni protislovno \u2013 knjiga namre\u010d kar prekipeva od barv. Z direktorjem fotografije (Manuel Dacosse, op. n.) sva bila odlo\u010dena, da ho\u010deva pod\u010drtati idejo \u017earkega sonca, ki \u010dloveka zaslepi, temo svetlobe in sence. Pri \u010drno-beli fotografiji lahko z ve\u010djim kontrastom ta nasprotja \u0161e bolj poudari\u0161. Dr\u017ei pa tudi, da taka barvna lestvica pripomore k potujitvenemu u\u010dinku, k temu, da se gledalec zaveda, da gre za Mersaultev pogled na svet. Prisili nas, da na stvari pogledamo z distance in z druga\u010dnega zornega kota.” Foto: EPA<\/p>\n

Z Benjaminom sva se znova in znova vra\u010dala k prizoru umora: nisva razumela, zakaj se Mersault vrne na pla\u017eo, zakaj naredi korak proti Arabcu. En mo\u0161ki le\u017ei na pesku, drugi v dominantnem polo\u017eaju stoji nad njim, zazreta se eden v drugega \u2013 pri tem sem imel v mislih vesterne Sergia Leoneja oz. klasi\u010dne prizore dvobojev v njih. Bli\u017enji posnetek srepe\u010dih o\u010di, pot, ki kaplja po \u010delu \u2026 Pravzaprav je to res zelo gej!<\/p>\n

Fran\u00e7ois Ozon<\/p>\n

Soo\u010denje z Arabcem kot vestern Sergia Leoneja
Prek Voisinove distancirane, hladne elegance Ozon v svojo interpretacijo Tujca vnese tudi kvirovski podton, ki je za njegove filme zna\u010dilen. (Svojega slovesa se zaveda tudi sam: “Pod \u010drto je to \u0161e vedno film Fran\u00e7oisa Ozona, in vem, da si ljudje, ko gledate Ozonove filme, predstavljate same perverzne re\u010di!”). Morda pa ravno zaradi bremena tovrstnih pri\u010dakovanj malo pozneje pripomni, da “sanja o tem, da bi neko\u010d posnel film, a se pod njega ne bi podpisal z lastnim imenom”. <\/p>\n

Kljub temu pa zanika, da bi v prizor umora Arabca zavestno vnesel neizgovorjeni element eroti\u010dne ambivalentnosti. Bi se dalo interpretirati, da Mersault z umorom posku\u0161a ubiti (tudi) svojo lastno \u017eeljo, ki bi ga razkrinkala kot \u0161e ve\u010djega avtsajderja? “Prav, sprejmem to razlago. Ampak v resnici sem hotel v celem filmu izpostaviti \u010dutnost \u2013 najbolj o\u010ditna je v odnosu med Marie in Mersaultem, ampak tudi v odnosu do pokrajine, narave. Narava tukaj ni odraz za Mersaulteva \u010dustva, zato sem hotel vse narediti \u010dim bolj \u010dutno. Ker protagonist ne govori veliko in ne pove ni\u010desar o svojih \u010dustvih, sem hotel dati prilo\u017enost, da se \u010dutno potopi v izku\u0161njo filma.”<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Voisin
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tVoisin o svojem drugem sodelovanju z velikim re\u017eiserjem: “Zanimivo je, da je tako v Poletju \u201985 kot v Tujcu ljubezenska zgodba \u2026 in v obeh filmih umrem. Morda mi pa Francois privo\u0161\u010di smrt! Bodite pozorni, \u010de bova kdaj posnela \u0161e tretji film skupaj!” Foto: EPA<\/p>\n

Camusev prizor umora sam po sebi je “neverjetno skrivnosten”, pravi. “Z Benjaminom sva se znova in znova vra\u010dala k njemu: nisva razumela, zakaj se Mersault vrne na pla\u017eo, zakaj naredi korak proti Arabcu. En mo\u0161ki le\u017ei na pesku, drugi v dominantnem polo\u017eaju stoji nad njim, zazreta se drug v drugega \u2013 pri tem sem imel v mislih vesterne Sergia Leoneja oz. klasi\u010dne prizore dvobojev v njih. Bli\u017enji posnetek srepe\u010dih o\u010di, pot, ki kaplja po \u010delu \u2026 Pravzaprav je to res zelo gej! (Smeh.)<\/p>\n

“Mislim sicer, da Sergio Leone ni bil gej, ampak ko gleda\u0161 te prizore, si misli\u0161, da bi se lahko nagnili v eno ali drugo stran: lahko se pobijeta ali pa se za\u010dneta ljubiti. Jasno, da lahko tudi rezilo no\u017ea in revolver interpretiramo kot fali\u010dni simbol.”<\/p>\n

Ni\u010d manj re\u017eiserja ne zabava moja interpretacija, da film \u2013 za razliko od Camusevega romana \u2013 pu\u0161\u010da priprta vrata za gledal\u010devo empatijo s protagonistom. “Prvi ste, ki ste mi to rekli, tako da sem vesel. Morda gre za to, da je Benjamin o\u010darljiv.”<\/p>\n

Pomembno se mu zdi tudi to, da je iz filma \u010drtal Mersaultevo prvoosebno naracijo: “Hotel sem samo spremljati protagonista in razumeti, zakaj po\u010dne stvari, ki jih po\u010dne. Z Benjaminom naju je zelo zanimalo, kaj si bodo gledalci mislili o liku. Zame je bilo klju\u010dno to, da ne stremim k identifikaciji, kar je sicer v filmu pogost pristop \u2013 re\u017eiserji ho\u010dejo, da se poistoveti\u0161 z glavnim likom in njegovo stisko. Leitmotiv je bil fascinacija, poskus razumevanja. Mersaulta sem opazoval, kot znanstvenik opazuje \u017eu\u017eelko.”<\/p>\n

“Fran\u00e7ois mi je polo\u017eil na srce, da obstaja toliko Mersaultev, kolikor je bralcev,” se spominja Voisin. “Morda bi lahko to zame pomenilo \u0161e ve\u010dji pritisk, ampak jaz sem si interpretiral ravno nasprotno: ‘Prav, torej bomo interpretirali mojega Mersaulta.’ Upajmo, da bo to dovolj, \u010de bom iskren v vlogi.’ Iskrenost je za to zgodbo klju\u010dna kategorija.”<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Mersault
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tMersault \u010das pre\u017eivlja tudi s svojim sosedom, v umazane posle zapletenim Raymondom (Pierre Lotin), ki je med drugim nasilen do svojega al\u017eirskega dekleta (Hajar Bouzaouit). To pripelje do soo\u010denja s skupinico Al\u017eircev na pla\u017ei in na koncu do Mersaultevega usodnega strela. Foto: Fivia<\/p>\n

Posameznik, ki je izstopil iz “dru\u017eabne igre”
Ob tem se je ves \u010das zavedal dejstva, da povpre\u010dnega Francoza Tujec spremlja \u017ee od \u0161olskih klopi naprej in da knjiga najstnike “izjemno privla\u010di, \u010deprav je na neki na\u010din dolgo\u010dasna in te\u017eko doumljiva. Ampak kljub temu je lahko dojeti njeno lepoto.”<\/p>\n

Eksistencialne teme, ki jih roman na\u010denja, po igral\u010devem mnenju niso vezane zgolj na filozofijo 20. stoletja: “Dandanes vse ve\u010d mladih ljudi trpi zaradi osamljenosti. To ni samo moje mnenje, to potrjujejo tudi \u0161tevilke. V Tujcu pa imamo primer posameznika, ki je zase zavestno izbral samoto. Morda nam ne nastavlja ravno zrcala, ampak v grobih osnovah je njegova izku\u0161nja enaka na\u0161i: vsi se rodimo, izkusimo \u017eivljenje in na koncu umremo: “kazen” je enaka za vse. Mene je pri Mersaultu zanimalo predvsem eno: zakaj ne igra “dru\u017eabne igre”? Kako to, da ne sodeluje pri izmenjavi vljudnosti, nasme\u0161kov, celo malih la\u017ei \u2013 vsega pa\u010d, kar sestavlja dru\u017ebo? Jaz v vseh teh obrazcih vidim vrednost, o \u010demer pri\u010da \u017ee to, da sem poklicni igralec: govorjenje je tako reko\u010d moj poklic. Vse te dru\u017ebene konvencije temeljijo na tem, da posku\u0161amo ustre\u010di \u017eelji bli\u017enjega, kar pa Mersault kategori\u010dno zavra\u010da. Zakaj? Je morda njegova brezkompromisna iskrenost vredna ve\u010d kot druge vrednote? No, \u010de bi imel odgovor na to, bi vam ga seveda zaupal. Schopenhauer je zapisal, da ne obstajajo trenutki sre\u010de, ampak samo trenutki, ko nismo nesre\u010dni. In leto pozneje si je vzel \u017eivljenje.”<\/p>\n

Mene je pri Mersaultu zanimalo predvsem eno: zakaj ne igra “dru\u017eabne igre”? Kako to, da ne sodeluje pri izmenjavi vljudnosti, nasme\u0161kov, celo malih la\u017ei \u2013 vsega pa\u010d, kar sestavlja dru\u017ebo?<\/p>\n

Benjamin Voisin<\/p>\n

“Tujec je povsod, to sva vi in jaz”
Tudi Ozon verjame, da je Camuseva filozofija relevantna za razmislek o sodobnem svetu: “Tujec je povsod, to sva vi in jaz. To je koncept, ki je danes \u0161e posebej aktualen, \u0161e posebej, \u010de se ozremo k vsem ameri\u0161kim vojnam ali pomislimo na vojno v Ukrajini. Morda nam lahko pomaga, \u010de se vrnemo h Camusu \u2013 ne zato, da bi nam dal kake odgovore, saj nima klju\u010da, ki bi ponudil re\u0161itev za svet, ampak, da bi nam pomagal racionalizirati absurdnost vsega, kar vidimo okrog sebe. To je seveda \u0161e vedno naloga filozofije.” <\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\"\/
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t“Ni treba, da je ob\u010dinstvu mar zame kot \u010dloveka \u2013 raje vidim, da jim je mar za to, kar po\u010dnem. Krasno \u017eivljenje imam, \u010de sem iskren, ampak ga no\u010dem vsem razgla\u0161ati.” Foto: EPA<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Ozon
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tOzon bi se s svojim filmom rad odkupil tudi za “napako” Luchina Viscontija, ki je leta 1967 vlogo Mersaulta zaupal Marcellu Mastroianniju. “\u010cisto preve\u010d italijanski je bil.” Foto: IMDb<\/p>\n

Spomni tudi, da so Alberta Camusa njegovi sodobniki ostro napadali, vsaj v primerjavi s Jean-Paulom Sartrom, ki je takrat veljal za veliko bolj radikalnega misleca. “Camus je bil v primerjavi s Sartrom, ki je podprl komuniste, bolj zadr\u017ean do vseh ideologij in zato preziran. Danes vemo, da je imel Camus glede marsi\u010desa prav, Sartre pa se je motil. Vidimo ga v zelo druga\u010dni lu\u010di, kot so ga njegovi sodobniki.”<\/p>\n

Rehabilitacija narobe razumljene pesmi
Za zadnje presene\u010denje film poskrbi s svojo odjavno \u0161pico: po pretresljivem zaklju\u010dku v u\u0161esa butnejo The Cure s komadom Killing an Arab<\/a>, singlom z njihovega prelomnega albuma Boys Don’t Cry (1980). “Nekaterim gre to neverjetno na \u017eivce,” v smehu prizna Ozon. “Zavedam se, da je za marsikoga \u0161ok, da ga v odjavni \u0161pici preseneti pesem, ki ima popolnoma druga\u010den ton kot sam film. Ampak to je bil na\u010din, da poka\u017eem, da sta Albert Camus in Tujec del popkulture, da torej spadata tudi v trenutni prostor in \u010das.”<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Benjamin
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tBenjamin Voisin o svoji soigralki (Rebecca Marder, na sredini): “Uboga Rebecca je morala igrati tako reko\u010d z duhom, ker sem bil popolnoma nezmo\u017een poslu\u0161ati, kaj mi govori. Zanjo je bilo to zelo te\u017eko, ampak sem izjemno ganjen nad tem, da je sku\u0161ala izra\u017eati \u010dustva.” Foto: EPA<\/p>\n

Kot velik obo\u017eevalec britanske skupine se je tudi osebno povezal s pevcem Robertom Smithom in ga prosil za dovoljenje za uporabo pesmi v filmu. “Izmenjala sva si e-pismi. V\u0161e\u010d mu je bilo, da bom pesem postavil nazaj v kontekst knjige, ki jo je navdahnila. Komad je bil namre\u010d pogosto narobe razumljen, ljudje, ki niso brali Camusa, ga \u017eal razumejo preve\u010d dobesedno. V preteklosti je \u017ee izjavil, da je bil naslov ‘Killing an Arab’ slaba odlo\u010ditev, ker se ga da grdo izrabiti. Mislim, da so v ZDA skrajni desni\u010darji dejansko uporabljali za podpihovanje protiarabskega sovra\u0161tva. Zato pesmi praviloma ne igrajo v \u017eivo, \u010de pa \u017ee, pa ta verz spremenijo v ‘Kissing an Arab’.”<\/p>\n

Igralec, za katerega bomo \u0161e sli\u0161ali
\u010ce ima Tujec \u0161e klasi\u010dno kinematografsko distribucijo, pa bomo Benjamina Voisina \u017ee kmalu lahko videli ob Vincentu Casselu v Netflixovi visokoprora\u010dunski produkciji Quasimodo. “Jasno, da raje vidim, da je film predvajan v kinematografih. Ampak no\u010dem pa si tudi zatiskati o\u010di \u2013 \u010de si bo dolo\u010deno vsebino ve\u010d ljudi ogledalo na malih zaslonih, bom pa\u010d sku\u0161al pripomo\u010di k temu, da na televiziji ne bodo same neumnosti,” je pragmati\u010den. “Preve\u010d reakcionarno bi bilo trditi, da ‘se bom dr\u017eal kinematografov’, ne da bi se pri tem vpra\u0161al, zakaj ljudje filmov ne gledajo ve\u010d v kinu, ali da bi se upiral temu, da u\u017eivajo v vsebinah tudi v drugih formatih. Pomembno je, da sku\u0161a\u0161 ustvarjati vsebine, ki so zabavne, in upajmo, inteligentne v isti sapi.”<\/p>\n

Za svojo kariero, ki se ji ve\u010d kot o\u010ditno odpirajo vrata v tujino, ima igralec v resnici eno samo \u017eeljo: “Da se ne bi dolgo\u010dasil in da ne bi bil dolgo\u010dasen za gledalce. Ni\u010d ni bolj nadle\u017eno kot tip, ki se sicer zabava, a dolgo\u010dasi vse okrog sebe.”<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\tThe Stranger Trailer #1 (2026)<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Prepletanje humorja, rahlo\u010dutnosti in psiholo\u0161kega vpogleda je Fran\u00e7oisu Ozonu (1967) prinesla mednarodno slavo in ga uveljavila kot enega…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":36497,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[18],"tags":[13645,13646,114,12694,62,37,58,60,38,12693,115],"class_list":{"0":"post-36496","1":"post","2":"type-post","3":"status-publish","4":"format-standard","5":"has-post-thumbnail","7":"category-zabava","8":"tag-albert-camus","9":"tag-benjamin-voisin","10":"tag-entertainment","11":"tag-francois-ozon","12":"tag-si","13":"tag-slovene","14":"tag-slovenia","15":"tag-slovenija","16":"tag-slovenscina","17":"tag-tujec","18":"tag-zabava"},"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116289664741080017","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/36496","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=36496"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/36496\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/36497"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=36496"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=36496"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=36496"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}