\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
![\"Klopotec](\"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-content\/uploads\/2026\/04\/67031561.jpg\" "\\"Klopotec")
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
\t\t\t\t\t\t\t\t\tKlopotec je romaneskni prvenec, ki pod drobnogled jemlje (skoraj) obi\u010dajno slovensko dru\u017eino, znotraj te pa predvsem odnos med mamo Vero in h\u010derko Nino. Prostor med njima je od nekdaj poln zatajevanih zamer, sramu in hrepenenja, ki pozneje dolo\u010dajo tudi dva druga za Nino pomembna odnosa; tistega, ki ga ima do sebe in do klopotca, ki v njej neusmiljeno brbota \u017ee od malih nog, ter tistega, ki ga vzpostavi s partnerjem Bojanom. Foto: Beletrina<\/p>\n
Zdi se, da je Maja B. Kranjc do\u017eivela nenaden ustvarjalni razcvet, a pravzaprav gre za vse\u017eivljenjsko gojenje ve\u0161\u010dine, saj v pesni\u0161ki zbirki Mre\u017ea na dlani lahko preberemo, da se s poezijo ukvarja \u017ee od otro\u0161tva. Avtorico je pot vodila od dramaturgije do psihologije, zato nas ne presene\u010da, da se roman Klopotec ne razpira v \u0161iroko zastavljeno zgodbo, temve\u010d gre v globino in se odvija na ravni \u010dustev, notranjih do\u017eivljanj in odnosov. Vse zunanje prakti\u010dno odpade, v kratkih poglavjih se izmenjujeta glasova Vere in njene h\u010derke Nine, zadaj sli\u0161imo zvok klopotca, ki je v\u010dasih ti\u0161ji in po\u010dasnej\u0161i, spet drugi\u010d pa glasno tol\u010de v neusmiljenem ritmu. Klopotec iz naslova je osrednja metafora romana, je tisto, kar si mati in h\u010di delita, \u010deprav tega dolgo ne vesta. Obe ga \u010dutita v trebuhu in v prsih, ta klopotec, ki je pravzaprav ime za tesnobo in osamljenost. Vsaka zase se v samoti borita s temi ob\u010dutki. Kar ju zdru\u017euje, ju hkrati tudi lo\u010duje, zaradi tesnobe se ogradita tako druga od druge kot tudi od sveta nasploh.<\/p>\n
V ospredju romana je zapleten odnos med materjo in h\u010derjo. Vera je mamo izgubila, ko je bila \u0161e otrok. Njeno otro\u0161tvo se je takrat kon\u010dalo, saj je morala stopiti v prevelike mamine \u010devlje in prevzeti skrb za starej\u0161ega, a manj zrelega brata. Strogi o\u010de je pri\u010dakoval, da bo prevzela gospodinjsko in skrbstveno delo ter da bo odgovorna, vestna in resna. Merila, ki so veljala zanjo, so bila za njenega brata druga\u010dna, bolj ohlapna. Morda si zato pozneje ne \u017eeli otrok, morda je skrbela \u017ee dovolj. Verina \u017eelja je bila, da bi \u017eivela sama, da bi u\u010dila in pisala, zato se sprva ne \u017eeli vezati s Tinetom, ki jo sicer o\u010dara, a \u010duti, da je med njima preve\u010d razlik. Njeno \u017eivljenje se zasu\u010de v drugo smer, ko zanosi. Otrok jo je prisilil k vrnitvi k Tinetu, razmi\u0161lja Vera, in ta otrok jo od njega za\u010dne oddaljevati. Tine je presre\u010den, ona pa je obupana v kr\u010du poporodne depresije. Ob\u010dutek osamljenosti se dodatno poglablja zaradi stigme. Komu bi sploh lahko povedala, da otrok v njeno \u017eivljenje ni prinesel veselja, ampak \u0161e ve\u010d skrbi in bole\u010dine? Uteho za\u010dne iskati v alkoholu.<\/p>\n
Medtem \u017ee zasli\u0161imo drugi pripovedni glas: Nina ponudi otro\u0161ki pogled na Vero, Tineta in njun odnos. Za\u010dutimo lahko njeno \u017eeljo po materini toplini, a Vera tega ne zmore. Po lo\u010ditvi se odnos med materjo in h\u010derjo le \u0161e ohladi, Vera je do Nine stroga, nepopustljiva in nadzorovalna. Nina mo\u017enost druga\u010dnega \u017eivljenja vidi z Bojanom in ko z njim nepri\u010dakovano zanosi, se veseli nove dru\u017eine, ki jo bosta skupaj ustvarila. A mladostna idealizacija kaj kmalu zbledi, saj je Bojan nasilen in oblastni\u0161ki, k \u010demur njegove te\u017eave z alkoholom ne pripomorejo.<\/p>\n
Tako Vero kot Nino spremljamo od dekli\u0161kih let naprej, roman pa spretno preskakuje v \u010dasu, saj prizore filmsko niza v kratkih poglavjih. Dogajanje je razpeto v \u0161irok \u010dasovni lok, a ni preoblo\u017eeno. Avtorica Maja B. Kranjc je precizno odbrala klju\u010dne trenutke za razvoj glavnih junakinj, ker pa je roman tako zelo osredinjen na notranjost Vere in Nine, se bralci te\u017eko orientiramo, kje in kdaj pravzaprav smo. Ko se Vera lo\u010di od Tineta, izvemo, da se je osamosvojila na isti dan kot dr\u017eava \u2013 \u0161ele na tem mestu je prvi\u010d jasno, kdaj se zgodba dogaja, in to je ena redkih orientacijskih to\u010dk v romanu. Roman se tako zelo osredinja na notranjost, na tisto, kar se dogaja v posameznici, in na tisto, kar se dogaja v dru\u017einski celici, da popolnoma odmisli \u0161ir\u0161o, dru\u017ebeno dimenzijo. Posebej za Ninino zgodbo se ob\u010dasno zdi, da bi se lahko dogajala tudi petdeset let prej, le v njenih pogovorih s samozavestno, odlo\u010dno in svobodomiselno prijateljico Sandro, ki jo spodbuja, naj Bojana zapusti, dobimo ob\u010dutek, da se zgodba dogaja v sedanjosti oziroma bli\u017enji preteklosti. La\u017eje bi razumeli tudi Verin ob\u010dutek osamljenosti, krivde in sramu ob poporodni depresiji, ki je sicer \u0161e danes tabu, a vseeno nekaj, o \u010demer smo bolj ozave\u0161\u010deni kot v poznih sedemdesetih oziroma zgodnjih osemdesetih letih prej\u0161njega stoletja, ko Vera najverjetneje sploh ni vedela, kaj se z njo dogaja.<\/p>\n