{"id":45110,"date":"2026-04-02T05:14:07","date_gmt":"2026-04-02T05:14:07","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/45110\/"},"modified":"2026-04-02T05:14:07","modified_gmt":"2026-04-02T05:14:07","slug":"yulia-kristoforova-razlike-med-rusko-in-slovensko-kulturo-najbolj-obcutim-prav-na-podrocju-odnosa-do-umetnosti","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/45110\/","title":{"rendered":"Yulia Kristoforova: Razlike med rusko in slovensko kulturo najbolj ob\u010dutim prav na podro\u010dju odnosa do umetnosti"},"content":{"rendered":"

Otro\u0161tvo ste pre\u017eiveli v Moskvi v Rusiji. Kak\u0161ni so va\u0161i spomini na to obdobje in kako vas je ta \u010das zaznamoval? <\/p>\n

Moje otro\u0161tvo v Moskvi zaznamuje predvsem zgodnje in zelo intenzivno sre\u010devanje z umetnostjo, ki je za\u010daralo mojo otro\u0161ko du\u0161o. \u017de od tretjega leta me je mama, ki je bila velika ljubiteljica umetnosti, vodila po razstavah in gledali\u0161kih predstavah, pogosto tudi tak\u0161nih, namenjenih odraslemu ob\u010dinstvu. Ker sama ni uresni\u010dila \u017eelje po igralskem poklicu, me je intuitivno usmerjala v ta svet in mi predala globoko ljubezen do umetnosti. V tem obdobju sem vpijala raznolike umetni\u0161ke forme, od baleta in opere do lutkovnih predstav in cirkusa, ki ima v Rusiji posebno tradicijo. Ta bogata izku\u0161nja je bistveno oblikovala moj pogled na umetnost in kasneje postala temelj mojega ustvarjalnega raziskovanja v re\u017eiji.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

“\u010ceprav selitev ni bila enostavna, se je ta odlo\u010ditev kasneje izkazala za pravo, saj sva ube\u017eali kaoti\u010dnemu obdobju, ki je sledilo v Rusiji.”
\n Foto: Bojan Puhek <\/p>\n

Kdo je Yulia Kristoforova?<\/p>\n

Yulia Kristoforova\u00a0<\/p>\n

je rusko-slovenska gledali\u0161ka in operna re\u017eiserka, ki se je rodila v Moskvi in se pri osmih letih preselila v Slovenijo. Moskovsko otros\u030ctvo je moc\u030cno zaznamovalo njeno ustvarjalno pot. Obiskovanje baletne s\u030cole ter opernih, baletnih, lutkovnih in cirkus\u030ckih predstav je v njej vzbudilo ljubezen do gledalis\u030cc\u030ca. Leta 2005 se je vpisala na \u0161tudij na Akademiji za gledali\u0161\u010de, radio, film in televizijo\u00a0smer gledali\u0161ka in radijska re\u017eija. Danes se polje njenega ustvarjalnega zanimanja razprostira na vse zgoraj omenjene gledalis\u030cke zvrsti. Posvec\u030ca se rez\u030ciji gledalis\u030ckih predstav tako za odrasle kot za otroke. Trenutno kot re\u017eiserka sodeluje pri operi platno, ki smo si jo lahko ogledali 2. in 3. marca v Cankarjevem domu, 31. marca pa so z njo gostovali v Operi in balet SNG Maribor.<\/p>\n

Kaj je vplivalo na odlo\u010ditev, da ste se iz Moskve preselili v Slovenijo?<\/p>\n

Po lo\u010ditvi star\u0161ev, pri mojih \u0161estih letih, sva z mamo \u0161e nekaj let \u017eiveli v Moskvi lo\u010deno od o\u010deta. Nato je mama spoznala novega partnerja, ki je bil po narodnosti Hrvat, se z njim poro\u010dila in tako smo se preselili v Slovenijo, takratno Jugoslavijo. To je bilo ravno v \u010dasu osamosvojitvene vojne v Sloveniji in tik pred razpadom Sovjetske zveze. \u010ceprav selitev ni bila preprosta, se je ta odlo\u010ditev kasneje izkazala za pravo, saj sva ube\u017eali kaoti\u010dnemu obdobju, ki je sledilo v Rusiji. Devetdeseta so bila namre\u010d precej negotovo obdobje, pre\u017eeto s kriminalom, zato tudi za o\u010deta, ki je tam ostal, ni bilo lahko. Sku\u0161ala sva ohranjati stik, vendar na daljavo in precej omejeno. V za\u010detku sva si pisala pisma, nato sporo\u010dilca po mobilnem telefonu, kasneje pa ga je mobilni telefon precej obremenjeval, bil je starej\u0161e generacije in mislim, da ga je tehnolo\u0161ki svet prehitel. Leta 2017 je v 79. letu starosti umrl in takrat je bilo zadnji\u010d, ko sem obiskala svojo domovino.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

“Sprva sem kolebala med igralstvom in re\u017eijo, tudi zaradi strahu pred izpostavljanjem, re\u017eija se mi je takrat zdela varnej\u0161a izbira.”
\n Foto: Bojan Puhek <\/p>\n

Kak\u0161ni pa so bili va\u0161i izzivi v novem okolju, se je bilo te\u017eko nau\u010diti slovenskega jezika?<\/p>\n

Slovenskega jezika sem se nau\u010dila precej hitro, saj sem v Slovenijo pri\u0161la ob koncu prvega razreda in zadnja dva meseca pre\u017eivela s svojimi novimi so\u0161olci. Spomnim se, da jezika nisem razumela, sem pa nato med poletnimi po\u010ditnicami\u00a0s pomo\u010djo maminih narekov in \u017eelje po igri z novimi prijatelji\u00a0jezik usvojila, tako da mi to ni predstavljalo ve\u010djega izziva.<\/p>\n

Veliko ve\u010dji izziv je bila selitev, iztrganost iz doma\u010dega okolja, izguba stika s prijatelji in o\u010detom ter premik iz velikega mesta na vas. Kot tujko so me\u00a0v \u0161oli tudi zbadali, tako sem, da bi se za\u0161\u010ditila, nekatere dele sebe za nekaj \u010dasa zaprla. S temi izku\u0161njami in neizra\u017eenimi \u010dustvi sem se zares soo\u010dila \u0161ele kasneje, tudi skozi \u0161tudij in svoje ustvarjalno delo, ko sem jih za\u010dela osvetljevati in vse bolj razumeti, kako mo\u010dno me je ta selitev zaznamovala.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

“Slovenskega jezika sem se nau\u010dila precej hitro, saj sem v Slovenijo pri\u0161la ob koncu prvega razreda in zadnja dva meseca pre\u017eivela s svojimi novimi so\u0161olci. Spomnim se, da jezika nisem razumela, sem pa nato med poletnimi po\u010ditnicami s pomo\u010djo maminih narekov in \u017eelje po igri z novimi prijatelji jezik usvojila, tako da mi to ni predstavljalo ve\u010djega izziva.”
\n Foto: Bojan Puhek <\/p>\n

Ste \u017ee zgodaj vedeli, kam vas bo zanesla karierna pot?<\/p>\n

Ne, pravzaprav je bila ta odlo\u010ditev nepri\u010dakovana in iracionalna, spomnim se, da je priletela kot nenadna jasnost, notranje vedenje, da je to moja pot. Po selitvi v Slovenijo sem stik z umetnostjo za nekaj \u010dasa izgubila, saj sem na Primorskem odra\u0161\u010dala brez neposrednega stika z gledali\u0161\u010dem. Ponovno sem ga vzpostavila \u0161ele v gimnaziji, ko sem v Gledali\u0161\u010du Koper za\u010dela delati najprej kot hostesa, nato pa kot in\u0161picientka in \u0161epetalka ter tako vedno bolj radovedno od blizu spoznavati dogajanje v zaodrju. Prav tam se je postopoma prebudilo moje zanimanje in naenkrat me je gledali\u0161\u010de za\u010daralo in postalo je jasno, da je to smer, ki ji \u017eelim slediti.<\/p>\n

Sprva sem sicer kolebala med igralstvom in re\u017eijo, tudi zaradi strahu pred izpostavljanjem, re\u017eija se mi je takrat zdela varnej\u0161a\u00a0izbira. A sem hitro ugotovila, da zahteva pravzaprav \u0161e ve\u010d poguma, iskrenosti, ranljivosti in odgovornosti \u2013 od tega, da pred vsako novo ustvarjalno ekipo predstavi\u0161 svojo intimno idejo, do tega, da ob premieri stoji\u0161 za celotno idejo in izvedbo uprizoritve. Prav ta proces me je kot ustvarjalko in kot \u010dloveka bistveno preoblikoval. Nau\u010dil me je ve\u010dje samozavesti, jasnosti, natan\u010dnega zaznavanja in izra\u017eanja svojih notranjih idej in ob\u010dutij ter \u0161e mnogo tega.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

“Pri postavitvi opere je moja vloga predvsem v tem, da se poglobim v vsebino in oblikujem svojo avtorsko interpretacijo dela, to pomeni, da izberem poudarke, perspektivo in sporo\u010dilo, ki ga \u017eelim skozi uprizoritev razviti.”
\n Foto: Bojan Puhek <\/p>\n

Kdaj ste se spoznali z opero in re\u017eijo v operi?<\/p>\n

Z opero in operno re\u017eijo sem se sre\u010dala prek spontanega povabila Katje Konvalinka leta 2010, ko sem za\u010dela sodelovati s Slovenskim komornim glasbenim gledali\u0161\u010dem, ki zelo rad odpira prostor tudi mlaj\u0161im ustvarjalcem. Povabilo je pri\u0161lo v pravem trenutku, takoj po kon\u010danem \u0161tudiju na akademiji za re\u017eijo, saj sem ravno iskala svojo smer. Izku\u0161nja z re\u017eijo diplomske predstave je v meni namre\u010d ustvarila dvome glede svojega dela in re\u017eije dramskega gledali\u0161\u010da nasploh, opera pa se je ponudila kot nova ustvarjalna mo\u017enost, ki me je hitro o\u010darala.<\/p>\n

V naslednjih letih sem re\u017eirala ve\u010d opernih del, ki so me kalila kot re\u017eiserko, vse do trenutka, ko sem se \u010dutila pripravljena, da se znova preizkusim v dramskem gledali\u0161\u010du. Moja prva profesionalna re\u017eija predstave za odrasle je bila Gospa Bovary avtorja Neboj\u0161e Popa Tasi\u0107a v Slovenskem narodnem gledali\u0161\u010du Nova Gorica, za katero sem tisto leto prejela tudi Bor\u0161tnikovo nagrado za najbolj\u0161o re\u017eijo kot najmlaj\u0161a re\u017eiserka, ki je prejela to presti\u017eno nagrado.<\/p>\n

Kot re\u017eiserka moram vsako vlogo v zgodbi za\u010dutiti in razumeti njen notranji svet.<\/p>\n

Kak\u0161na pa je va\u0161a vloga pri postavitvi opere?<\/p>\n

Pri postavitvi opere je moja vloga predvsem v tem, da se poglobim v vsebino in oblikujem svojo avtorsko interpretacijo dela, to pomeni, da izberem poudarke, perspektivo in sporo\u010dilo, ki ga \u017eelim skozi uprizoritev razviti. Pri tem ne gre zgolj za ponovitev znanega dela, temve\u010d za njegovo novo branje, ki nastaja iz dialoga z izvirnikom in v vsakem primeru nosi lasten ustvarjalni podpis.<\/p>\n

Pri operi partitura natan\u010dno dolo\u010da \u010das, dinamiko, \u010dustveni lok in notranjo arhitekturo uprizoritve, zato re\u017eijski idejni koncept nastaja v tesnem dialogu z glasbeno strukturo, iz katere organsko izhajata tako vizualna kot igralska plast. Na tej podlagi pripravim idejno in uprizoritveno zasnovo, ki nastaja skupaj z avtorsko ekipo \u2013 dramaturgom, scenografom, kostumografom in koreografom.<\/p>\n

Idejni re\u017eijski koncept nato na prvi vaji predstavimo preostali ustvarjalni ekipi, od tam pa se predstava skozi vaje postopoma oblikuje in nadgrajuje. Dramaturg pri tem skrbi, da se osrednje misli in pomeni ne izgubijo, re\u017eiser pa v sodelovanju z nastopajo\u010dimi, s skladateljem, dirigentom, koreografom, scenografom, kostumografom in oblikovalcem lu\u010di, povezuje vse elemente v celoto in vodi proces do kon\u010dne uprizoritve.<\/p>\n

\"Po<\/p>\n

Po \u0161tudiju je Yulia Kristoforova poleg opernega gledali\u0161\u010da raziskovala tudi druge uprizoritvene forme.
\n Foto: Bojan Puhek <\/p>\n

Poleg oper, s \u010dim vse ste se \u0161e na tem podro\u010dju umetnosti ukvarjali?<\/p>\n

Po \u0161tudiju sem poleg opernega gledali\u0161\u010da raziskovala tudi druge uprizoritvene forme. Ustvarila sem ve\u010d avtorskih projektov, ki so prepletali elemente dramskega, plesnega, performativnega in predmetnega gledali\u0161\u010da. V kasnej\u0161em obdobju sem se srame\u017eljivo dotaknila tudi lutkovne umetnosti, ki se ravno v tem trenutku znova vra\u010da v moj ustvarjalni fokus, saj za eno od prihajajo\u010dih predstav raziskujem sen\u010dno gledali\u0161\u010de, natan\u010dneje tradicionalne ritualne sen\u010dne lutke wayang kulit iz Indonezije, ki me izjemno navdihujejo. Na moji ustvarjalni poti me \u017ee od \u0161tudija zvesto spremlja tudi cirku\u0161ka umetnost z veliko mero (samo)ironije in \u017elahtnega humorja, \u010deprav se zdi, da me zadnja leta vse pogosteje kli\u010dejo bolj poglobljene, resnej\u0161e vsebine.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

“Opero platno berem kot zgodbo o hrepenenju \u2013 o tem, kaj si \u017eenske \u017eelimo, kaj si dovolimo sanjati in ali si to sploh dovolimo in kako si znamo ustvariti prostor, kjer lahko (pre)\u017eivimo.”
\n Foto: Bojan Puhek <\/p>\n

Leta 2010 ste kot prva re\u017eiserka re\u017eirali operno predstavo v okviru Slovenskega komornega glasbenega gledali\u0161\u010da, zdaj pa ponovno sodelujete. Kak\u0161no je to sodelovanje?<\/p>\n

Tokrat gre za re\u017eijo sodobne opere skladateljice Nine \u0160enk z naslovom platno, ki je svoje izhodi\u0161\u010de na\u0161la v dramskem besedilu Simone Semeni\u010d. Opero platno berem kot zgodbo o hrepenenju \u2013 o tem, kaj si \u017eenske \u017eelimo, kaj si dovolimo sanjati in ali si to sploh dovolimo in kako si znamo ustvariti prostor, kjer lahko (pre)\u017eivimo. V sredi\u0161\u010du so \u0161tiri \u017eenske, vsaka s svojo preteklostjo, starostjo, izku\u0161njo ljubezni, in Don Juan, ki je v na\u0161i interpretaciji pravzaprav odsoten. Ni konkreten mo\u0161ki, temve\u010d odsotna prisotnost \u2013 projekcija, fantazma, mo\u017enost, obljuba. Vsaka izmed protagonistk si ga ustvarja, ri\u0161e na platno po svoje, kot odsev lastnih hrepenenj, notranjih potreb, pri\u010dakovanj in priu\u010denih predstav o mo\u0161kih in ljubezni. Vendar \u017eenske, ki jih spremljamo, kljub te\u017ekim, brezizhodnim polo\u017eajem, v katerih se znajdejo, niso \u017ertve, ampak bitja z voljo, humorjem, cinizmom, domi\u0161ljijo, samoironijo in vzdr\u017eljivostjo.<\/p>\n

Proces ustvarjanja te opere je zahteval izjemno natan\u010dnost in hkrati izostreno intuicijo. Uprizoritveni jezik smo odkrivale in gradile plast za plastjo, da bi glasba in beseda zadihali v sozvo\u010dju z dogajanjem, gibanjem in prostorom. To je zahtevalo re\u017eijsko-koreografski pristop, ki se mo\u010dno osredoto\u010da na atmosfero in prostorsko dinamiko. Proces je bil \u0161e posebej dragocen zato, ker smo se med snovanjem predstave ustvarjalke, ve\u010dinoma \u017eenskega spola, poglobile v teme, ki jih opera naslavlja. Raziskovale smo vpra\u0161anja hrepenenja, ljubezni, zlorabe, nasilja, mo\u010di, svobode in \u017eenskosti ter subtilno integrirale lastne izku\u0161nje v uprizoritev.<\/p>\n

\"Yulia<\/p>\n

Foto: Bojan Puhek <\/p>\n

Kako pa va\u0161e osebne izku\u0161nje vplivajo na va\u0161e delo?<\/p>\n

Kot re\u017eiserka moram vsako vlogo v zgodbi za\u010dutiti in razumeti njen notranji svet. Zato v predpripravi prehajam skozi razli\u010dna \u010dustvena stanja likov in njihov zemljevid odnosov, saj lahko le skozi lastno v\u017eivljanje in do\u017eivljanje zgodbe\u00a0vodim igralce in zgradim avtenti\u010dni odrski svet. Pri tem se moje delo nujno prepleta z mojimi lastnimi izku\u0161njami, ne ostaja lo\u010deno od mene, temve\u010d me sooblikuje in spreminja. Zgodbe pa pogosto pridejo do mene na na\u010din, ki ga te\u017eko racionalno razlo\u017eim; ne do\u017eivljam jih kot lastno izbiro v dobesednem smislu. In prav ta proces odkrivanja, zakaj me dolo\u010dena vsebina poi\u0161\u010de in nagovori, kateri deli mene se v njej zrcalijo, razumem kot enega najbolj intimnih in hkrati najbolj magi\u010dnih razse\u017enosti svojega dela.<\/p>\n

Zgodbe pogosto pridejo do mene na na\u010din, ki ga te\u017eko racionalno razlo\u017eim; ne do\u017eivljam jih kot lastno izbiro v dobesednem smislu.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

“Zgodbe pogosto pridejo do mene na na\u010din, ki ga te\u017eko racionalno razlo\u017eim; ne do\u017eivljam jih kot lastno izbiro v dobesednem smislu.”
\n Foto: Bojan Puhek <\/p>\n

\u010ce odmisliva politiko, kako iz svojega zornega kota gledate na situacijo, v katero se je z vojno v Ukrajini vpletla va\u0161a mati\u010dna dr\u017eava?<\/p>\n

Na to vpra\u0161anje lahko odgovorim le skozi osebno izku\u0161njo in skozi odnose, ki jih imam s svojimi rojaki. \u017de od za\u010detkov bivanja v Sloveniji gojimo in ohranjamo stike tako z ruskimi kot z ukrajinskimi prijatelji, ki so, prav tako kot midve z mamo, na\u0161li svoj dom v Sloveniji. Lahko potrdim, da se te vezi niso pretrgale in da v teh \u017ealostnih okoli\u0161\u010dinah ostajamo povezani in navezujemo stike tudi s tistimi, ki so zaradi vojne bili primorani pribe\u017eati iz Ukrajine ter potrebujejo na\u0161o podporo, pa tudi s sorodniki in znanci v Rusiji, ki so neposredno ali posredno soo\u010deni z vojno.<\/p>\n

O vojni pa te\u017eko govorim. Zavedam se njene kompleksnosti, vzrokov in predvsem posledic, kar v meni vzbuja \u017ealost. Ob tak\u0161nih preizku\u0161njah se namre\u010d razkriva krhkost skupnega prostora, ki si ga delimo. Zdi se, da so skozi zgodovino vedno znova obstajali poskusi, da bi se slovanski prostor razdvojil in oslabil njegov skupni duh. Kljub temu verjamem, da je na\u0161 kolektivni slovanski duh\u00a0 neuni\u010dljiv in da \u010dez \u010das znova najde mo\u010d, da obstane in prepozna resnico onkraj vidnega, da smo v svojem bistvu povezani in prav v tej povezanosti tudi najmo\u010dnej\u0161i.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

“O vojni te\u017eko govorim. Zavedam se njene kompleksnosti, vzrokov in predvsem posledic, kar v meni vzbuja \u017ealost. Ob tak\u0161nih preizku\u0161njah se razkriva krhkost skupnega prostora, ki si ga delimo.”
\n Foto: Bojan Puhek <\/p>\n

Kaj pa vas v Sloveniji najbolj navdihuje? Morda okolje, narava?<\/p>\n

Navdihuje me, da se vse ve\u010d posameznikov povezuje z naravo na pristen na\u010din in da obstaja vse ve\u010d ob\u010dutljivosti do prostora, v katerem \u017eivimo. Obdana sem z ljudmi, ki cenijo preprostost, naravo, \u010dist\u00a0zrak, izvirsko vodo in mo\u017enost pridelave lastne hrane. To se mi zdi precej dragoceno in v dana\u0161njem \u010dasu tudi velik privilegij. Prav ta bli\u017eina naravi in spo\u0161tljiv odnos do nje ustvarjata vi\u0161jo kakovost \u017eivljenja, saj prostor, v katerem \u017eivimo, vse bolj do\u017eivljamo kot nekaj \u017eivega in smo z njim povezani na tih, neposreden na\u010din. V tem stiku se lahko po\u010dasi vzpostavi tudi na\u0161e notranje ravnovesje, kot da se notranji ritem znova uskladi z ne\u010dim ve\u010djim.<\/p>\n

Kak\u0161ne so po va\u0161em mnenju najve\u010dje razlike med rusko in slovensko kulturo? So vas katere v Sloveniji \u0161e posebej presenetile?<\/p>\n

Razlike med rusko in slovensko kulturo najbolj ob\u010dutim prav na podro\u010dju odnosa do umetnosti. \u010ce pomislim, po \u010dem moja “ruska du\u0161a” zahrepeni, so to predvsem izku\u0161nje polnih gledali\u0161kih in koncertnih dvoran ter posebna posve\u010denost ob\u010dinstva. V Rusiji je prisotno mo\u010dno spo\u0161tovanje do umetnosti in ustvarjalcev, ki se ka\u017ee tudi v drobnih, a pomenljivih gestah obiskovalcev, kot je na primer prina\u0161anje in polaganje cvetja na oder kot na oltar po predstavi ali kar med koncertom.<\/p>\n

V Sloveniji pogosto zaznavam bolj zadr\u017ean in v\u010dasih tudi negotov odnos do umetnosti. O njenem pomenu se veliko razpravlja \u2013 njeni nujnosti, ume\u0161\u010denosti v dru\u017ebo, njeni vrednosti. To se ka\u017ee tudi v tem, da je umetni\u0161ki poklic pogosto razumljen kot nekaj, kar potrebuje dodatno utemeljitev ali celo drugo oporo za pre\u017eivetje.<\/p>\n

Hkrati pa ima ruski prostor, vsaj v svoji tradiciji, izrazitej\u0161e zavedanje o pomenu kulture in ve\u010dje sistemsko vlaganje vanjo, kar umetnikom omogo\u010da ve\u010djo dru\u017ebeno vidnost in tudi materialno stabilnost. Seveda pa ima tak sistem svoje omejitve, predvsem v vpra\u0161anju svobode izra\u017eanja in \u0161irine umetni\u0161kega glasu. Prav v tem ob\u010dutljivem ravnovesju med spo\u0161tovanjem umetnosti in svobodo ustvarjanja prepoznavam eno klju\u010dnih razlik med obema kulturnima prostoroma.<\/p>\n

\"\"<\/p>\n

“Po o\u010detovi smrti so se vpra\u0161anja o priimku za\u010dela vra\u010dati bolj intenzivno. S priimkom Roschina se pravzaprav nikoli nisem zares poistovetila. Za\u010dela sem raziskovati in ugotovila, da ga je o\u010de prevzel iz literature, iz romana Pot na Kalvarijo Alekseja Tolstoja, po liku generala Roschina.”
\n Foto: Bojan Puhek <\/p>\n

Nam lahko za konec poveste \u0161e zgodbo o spremembi svojega priimka in zakaj se je to zgodilo? Preden ste se odlo\u010dili za\u00a0priimek\u00a0Kristoforova,\u00a0ste se namre\u010d podpisovali Yulia Roschina?<\/p>\n

Gre za zelo zanimivo zgodbo. Kot otrok sem vedela le, da je moj o\u010de svoj priimek neko\u010d spremenil, vendar temu nisem namenjala pozornosti. Vedela sem tudi, da je bil njegov o\u010de, moj dedek, gr\u0161kega rodu,\u00a0da je med drugo svetovno vojno izginil in da ga je o\u010de izgubil zelo zgodaj v otro\u0161tvu.<\/p>\n

Po o\u010detovi smrti pa so se vpra\u0161anja o priimku za\u010dela vra\u010dati bolj intenzivno. S priimkom Roschina se pravzaprav nikoli nisem zares poistovetila. Za\u010dela sem raziskovati in ugotovila, da ga je o\u010de prevzel iz literature, iz romana Pot na Kalvarijo Alekseja Tolstoja, po liku generala Roschina.<\/p>\n

Prelomni trenutek je bilo moje prvo potovanje v Gr\u010dijo leta 2019, kjer sem se za\u010dela spra\u0161evati o svojih prednikih in priimku, ki ga nosim. Ta proces vra\u010danja k svojim koreninam je bil pre\u017eet z intenzivnimi \u010dustvi, uvidi in globokim ob\u010dutkom osvobajanja. Odlo\u010dila sem se, da prevzamem priimek svojih gr\u0161kih prednikov in se ponovno pove\u017eem z dru\u017einskim izvorom. Ta sprememba je mo\u010dno spremenila moje ob\u010dutenje sebe in moje \u017eivljenje razprla v povsem nove dimenzije.<\/p>\n

\"Yulia<\/p>\n

Yulia Kristoforova se je odlo\u010dila, da prevzame priimek svojih gr\u0161kih prednikov in se ponovno pove\u017ee z dru\u017einskim izvorom.
\n Foto: Bojan Puhek <\/p>\n

Preberite \u0161e:<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Otro\u0161tvo ste pre\u017eiveli v Moskvi v Rusiji. Kak\u0161ni so va\u0161i spomini na to obdobje in kako vas je…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":45111,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[18],"tags":[114,2307,6079,15958,5027,8407,9719,15959,8030,421,62,37,58,60,38,1253,15957,115,6498,5298],"class_list":{"0":"post-45110","1":"post","2":"type-post","3":"status-publish","4":"format-standard","5":"has-post-thumbnail","7":"category-zabava","8":"tag-entertainment","9":"tag-gledalisce","10":"tag-grcija","11":"tag-igra","12":"tag-mesec-zensk","13":"tag-opera","14":"tag-otrostvo","15":"tag-priimek","16":"tag-reziserka","17":"tag-rusija","18":"tag-si","19":"tag-slovene","20":"tag-slovenia","21":"tag-slovenija","22":"tag-slovenscina","23":"tag-umetnost","24":"tag-yulia-kristoforova","25":"tag-zabava","26":"tag-zivljenje-v-tujini","27":"tag-zivljenjska-zgodba"},"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116333409960900135","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/45110","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=45110"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/45110\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/45111"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=45110"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=45110"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=45110"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}