![\"Slavenka](\"\/media\/img\/c9\/b4\/bafb2d704f5efe216fab-slavenka-drakulic.jpeg\" "\\"Slavenka")
<\/p>\nV zadnjem \u010dasu je bila Slavenka Drakuli\u0107 prodorna s trilogijo romanov o izjemnih \u017eenskah, ki so \u017eivele v senci velikih mo\u0161kih \u2013 Dori Maar, Milevi Einstein in Fridi Kahlo, ki so navdu\u0161ile tudi slovenske bralce. Nedavno je v prevodu Aleksandre Rekar pri zalo\u017ebi Beletrina iz\u0161la njena zbirka kratkih zgodb O \u010dem ne govorimo, ki jo je tudi predstavljala na festivalu Fabula. V pogovoru za Siol.net je spregovorila o tabu temah sodobne dru\u017ebe, vojnih zlo\u010dinih in negativnih spremembah, ki jih je prinesel padec socializma \u2013 ter o tem, kako paziti, da ne bi izgubili \u0161e ve\u010d pravic.<\/p>\n
Lani je na Hrva\u0161kem iz\u0161el ponatis va\u0161e knjige Oni ne bi ni mrava zgazili (Niti mravlje ne bi pohodili, op. p.), zbirke esejev o procesih proti Slobodanu Milo\u0161evi\u0107u, Ratku Mladi\u0107u in drugim vojnim zlo\u010dincem z obmo\u010dja nekdanje Jugoslavije. Kaj menite, da je povod za ponovno zanimanje za to temo?<\/p>\n
Ta knjiga je izvirno iz\u0161la leta 2015, ampak samo v angle\u0161\u010dini, v Zdru\u017eenih dr\u017eavah Amerike, ker takrat na Hrva\u0161kem pravzaprav \u017ee dolgo nisem ve\u010d objavljala. V hrva\u0161\u010dini je bilo tako objavljenih zgolj nekaj odlomkov v reviji Feral Tribune, tako da je to prvi izid teh esejev kot samostojne knjige. K temu me je spodbudil zalo\u017enik \u2013 meni se sploh ni zdelo smiselno, saj moja prej\u0161nja knjiga v hrva\u0161\u010dino prevedenih esejev iz tujega tiska, Rat je uvijek isti (Vojna je vedno ista, op. p.), pred \u0161tirimi leti ni bila posebej dobro prodajana. Vendar mislim, da se je polo\u017eaj na Hrva\u0161kem spremenil. In da se je spremenil na slab\u0161e.<\/p>\n
Zakaj to menite?<\/p>\n
Spremenil se je v smislu, da imamo zdaj vlado, ki je vstopila v koalicijo s skrajno desno stranko Domovinski pokret. S tem se je spremenilo vzdu\u0161je in zdaj se ve\u010d govori o preteklosti kot o aktualnih problemih, ob tem pa se vztraja pri interpretaciji preteklosti, ki je napa\u010dna in nevarna, saj dopu\u0161\u010da slavljenje usta\u0161ev, usta\u0161kih pozdravov, usta\u0161kih pesmi in vse to je doseglo vrhunec z lanskim koncertom Thompsona v Zagrebu. Tako se ta interpretacija preteklosti na Hrva\u0161kem vse bolj normalizira.<\/p>\n
Na drugi strani pa imate ljudi, ki niso tako glasni\u00a0in ki po mojem mnenju predstavljajo ve\u010dino, normalne ljudi, ki tega ne odobravajo in na to ne pristajajo. In rekla bi, da se prav med temi ljudmi najde moje bralstvo. Knjiga je bila sprejeta zato, ker se je polo\u017eaj na Hrva\u0161kem spremenil na slab\u0161e, ker se je obrnil bolj v desno.<\/p>\n
Kako pa ti eseji izpred 20 let danes odmevajo na Hrva\u0161kem?<\/p>\n
Ta knjiga ne naslavlja sedanjosti, temve\u010d preteklost. Govori o prej\u0161nji vojni in pravzaprav pri\u010da o tem, da na nek\u00a0na\u010din \u0161e vedno nismo obra\u010dunali s tako imenovano domovinsko vojno, kot se ji pravi na Hrva\u0161kem, oziroma da nismo niti pri\u0161li do resnice o drugi svetovni vojni. V tem kontekstu se mi zdi, da so ljudje morda hoteli prebrati nekaj, kar govori o tem, kak\u0161na je pravzaprav bila ta domovinska vojna, in da so bili nekateri na\u0161i heroji, kot jim na Hrva\u0161kem pravimo, tudi haa\u0161ki obto\u017eenci in haa\u0161ki obsojenci.<\/p>\n
<\/p>\n
Foto: Teotim Logar <\/p>\n
Ravno smo pri\u010da voja\u0161kim operacijam ZDA in Izraela na Bli\u017enjem vzhodu, ki bi jih \u0161e nedavno razglasili za vojne zlo\u010dine ali zlo\u010dine proti \u010dlove\u0161tvu. Ali menite, da bomo kdaj spremljali novo serijo haa\u0161kih procesov?<\/p>\n
To je vpra\u0161anje \u2013 ali bo Mednarodno kazensko sodi\u0161\u010de v Haagu zamenjalo Tribunal za nekdanjo Jugoslavijo. To je vpra\u0161anje mednarodne pravi\u010dnosti. Ampak\u00a0ali je mogo\u010de mednarodno pravi\u010dnost uresni\u010diti v dana\u0161njih okoli\u0161\u010dinah? Ali je mednarodna pravi\u010dnost torej sploh mogo\u010da? \u010ce tako zastavimo vpra\u0161anje in si ogledamo dana\u0161nji polo\u017eaj, mislim, da je to zelo te\u017eko uresni\u010dljivo. Mislim, da so obto\u017eili \u017ee Putina in Trumpa. Vendar pa morate za dejansko u\u010dinkovitost takega sodi\u0161\u010da imeti sodelovanje dr\u017eave, v kateri je obto\u017eenec. To je prvo.<\/p>\n
\u017divimo v kaoti\u010dnem \u010dasu, ko ni jasno, kaj se dogaja, ko ni ni\u010d jasno, kaj bi se lahko zgodilo jutri, tako da smo zelo dale\u010d od tega, da bi obstajala, recimo, mednarodna tiralica za obto\u017eenci za vojne zlo\u010dine. In bojim se, da se je v vsem tem kaosu izgubil pojem mednarodne pravi\u010dnosti. Zato mislim, da ni veliko upanja, da bi se kaj takega zgodilo, vsaj ne v bli\u017enji prihodnosti. To pa ne pomeni, da se nikoli ne bo, saj zlo\u010din nikoli ne zastara, sploh vojni zlo\u010dini ne, tako da bi nekega dne to morda lahko bilo mogo\u010de.<\/p>\n
Ravnokar je v slovenskem prevodu iz\u0161la va\u0161a zbirka kratkih zgodb O \u010dem ne govorimo. Gre za zgodbe o tabu temah, kot so smrt, neuspeh in druge stvari, ki se jim v dru\u017ebi izogibamo. Ali se vam kot pozorni opazovalki dru\u017ebe, ki je \u017eivela na ve\u010d koncih sveta, zdi, da se med razli\u010dnimi dr\u017eavami ali kraji razlikuje nabor teh tem, ki so tabu in o katerih se ne govori, ali pa so to neke univerzalne bole\u010dine, ki ste jih zbrali v svoji knjigi?<\/p>\n
Rekla bi, da je v na\u0161i zahodni civilizaciji povsod bolj ali manj enako. Morda so recimo protestanti v odnosu do tega malo druga\u010dni, bolj prakti\u010dni in imajo nekako bolj neposreden pristop k temu. Nisem delala raziskave in nimam posebnega vpogleda, razen tega, kar preberem, vendar se mi zdi, da gre za civilizacijsko stvar. Diskurz je osredoto\u010den na, kaj pa vem, proizvodnjo, napredek, mladost, hitrost, mo\u010d, in tako se ne govori veliko o vsem, kar to ni\u00a0in kar ne te\u017ei k temu. To ni pravi tabu, ampak vseeno.<\/p>\n
Kako to mislite?<\/p>\n
\u010ce denimo v ZDA gledate knjige o starosti, so to ve\u010dinoma priro\u010dniki, ki naj bi starim ljudem pomagali, da bodo \u010dim mlaj\u0161i. Nekako v stilu: zdaj lahko naredite to, \u010desar vse \u017eivljenje niste. Na primer, povzpnete se na Himalajo, sko\u010dite s padalom iz letala, nau\u010dite se smu\u010dati in tako naprej. Torej ste \u0161e naprej usmerjeni v to, da morate biti aktivni. Poleg tega je pri \u017eenskah prisoten tudi diskurz o tem, da so lahko videti mlaj\u0161e, kot so v resnici. Samo uporabljati morajo ta ali oni izdelek, telovaditi, piti vitamine \u2026 in takoj bodo videti mlaj\u0161e. Seveda ni pomembno, koliko so v resnici stare, ampak kako so videti, ker je v na\u0161i kulturi podoba absolutno najpomembnej\u0161a. Tako iz tega razberete, da se starosti na nek\u00a0na\u010din ne priznava.<\/p>\n
Torej starost kot potro\u0161ni\u0161tvo?<\/p>\n
Ja, ampak potem je tukaj \u0161e druga stran. Tukaj so tudi dru\u017ebene teme o tem, kako se v okviru sistema obravnava stare ljudi, ali je dovolj domov za ostarele, kak\u0161na je zdravstvena oskrba za stare ljudi, kdo skrbi zanje in tako dalje. In tukaj ne mislim samo na ZDA, ampak tudi na evropske dr\u017eave. V bolj tradicionalnih dru\u017ebah \u0161e vedno dru\u017eina skrbi za svoje star\u0161e. V dru\u017ebah, ki niso tako tradicionalne, na primer na \u0160vedskem, stari ljudje ve\u010dinoma \u017eivijo sami ali v domu. Ne \u017eivijo s svojo dru\u017eino. Tega prakti\u010dno ni. Na Hrva\u0161kem je druga\u010de: domov za ostarele ni dovolj in tako mora za starej\u0161e skrbeti dru\u017eina, saj se na mesto v domu \u010daka po deset let in pokojnine so stra\u0161no nizke. Tako da se pri\u010dakuje podpora dru\u017eine in v tak\u0161nih dru\u017ebah starej\u0161i, ki ne morejo ve\u010d biti potro\u0161niki, postanejo breme.<\/p>\n
Zbirka zgodb Nevidna \u017eenska se je prav tako ukvarjala s tistim, kar je skrito \u2013 z odnosom \u017eensk do staranja in njihovim polo\u017eajem v dru\u017ebi. Nasploh se zdi, da nas sodobna dru\u017eba z obsesijo s kultom mladosti in vitalnosti sili v ignoriranje staranja. Kako bi morali spremeniti narativ glede teh tem?<\/p>\n
Pravzaprav vam na to vpra\u0161anje ne morem odgovoriti. Za to bi potrebovali sociologa ali sociologinjo, psihologa ali psihologinjo, kak\u0161nega strokovnjaka. Meni se zdi, da delam to, kar lahko, in sicer to, da kot pisateljica in novinarka pi\u0161em o teh temah. Mislim, da je to eden od na\u010dinov, kako spodbuditi ljudi, da o tem vsaj razmi\u0161ljajo, \u010de \u017ee ne govorijo. To se mi zdi pomembno. Spet vse gledamo v kontekstu proizvodnje, lepotne industrije, mladosti in aktivnosti. In vsi ljudje, ki ne sodijo v to \u2013 zanje lahko re\u010dete, da so nevidni, kar \u0161e posebej velja za \u017eenske, ker \u017eenske v nekem trenutku zares postanejo nevidne.<\/p>\n
Vendar se mi po drugi strani zdi zanimivo, da raziskave in ankete ka\u017eejo, kako \u017eenske to svojo nevidnost v starosti prena\u0161ajo bolje od mo\u0161kih. Zakaj? Zato\u00a0ker je ena posledica patriarhalne dru\u017ebe, da mo\u0161ki ob upokojitvi, ko izgubi svojo vlogo v dru\u017ebi \u2013 torej slu\u017ebo, svoj polo\u017eaj, ki mu daje pomembnost, denar, ki ga zaslu\u017ei in mu daje veljavo \u2013 to veliko te\u017eje prenese kot \u017eenska, ki nikoli nima zgolj slu\u017ebe. Ima \u0161e otroke, vnuke, prijatelje in prijateljice. Ima \u0161ir\u0161i krog.<\/p>\n
In tudi kultura, tako na splo\u0161no gledano, temelji na \u017eenskah. \u017denske kupujejo knjige. \u017denske hodijo v kino, \u017eenske hodijo v gledali\u0161\u010de. \u017denske so tiste, ki podpirajo in vzdr\u017eujejo kulturo, veliko bolj kot mo\u0161ki. Tako da poleg tega, da dr\u017eijo skupaj hi\u0161o in dru\u017eino, imajo \u017eenske \u0161e lastno dru\u017eabno \u017eivljenje, kar jih dela manj nezadovoljne, mo\u0161ki pa z izgubo svojega polo\u017eaja v dru\u017ebi tako reko\u010d izgubijo vse. Izgubijo smisel\u00a0in to jih veliko bolj prizadene.<\/p>\n
![\"Slavenka](\"\/media\/img\/83\/13\/2c4690e7d994ac8e0f5c-slavenka-drakulic.jpeg\" "\\"Slavenka")
<\/p>\n
Foto: Teotim Logar <\/p>\n
Pred kratkim sem ravno ponovno prebral va\u0161o odmevno zbirko esejev Kako smo pre\u017eiveli komunizem in se celo smejali. Spomnim se, kako uspe\u0161na in dru\u017ebeno relevantna je bila, kako so jo ob izidu v 90. letih vsi brali, zdaj pa se mi je bilo \u0161e toliko bolj zanimivo vrniti k njej, ker je \u0161okantno prebrati, kako so se nekatere stvari spremenile, druge pa ostale enake. Recimo, za ve\u010dino mladih in dru\u017ein je stanovanje \u0161e vedno nedosegljivo. Medtem pa so \u017eenske pravice zdaj pod udarom z druge strani. Vas je tak razvoj presenetil?<\/p>\n
Res me je. Nekateri problemi so ostali, pravzaprav jih je ostalo veliko in eden od teh je seveda povezan s stanovanji. Samo da zdaj ne morete ve\u010d manevrirati tako kot takrat, ko smo eno stanovanje zamenjali za dve in vsaj nekako napredovali. Takrat so ljudje dobili stanovanja od podjetij, od dr\u017eave, la\u017eje je bilo priti do kredita in ga popla\u010dati in podobno. Zdaj pa je vse odvisno od denarja. Kar pa zadeva \u017eenske, moram re\u010di, da je bil socializem sistem, ki je v sr\u010diki nosil idejo enakopravnosti \u017eensk. To pa ne pomeni, da se \u017eenskam za to ni bilo treba boriti. V drugi svetovni vojni se je v Jugoslaviji okoli sto tiso\u010d \u017eensk z oro\u017ejem borilo proti okupatorju. In potem smo imeli Protifa\u0161isti\u010dno fronto \u017eensk, AF\u017d, in tako dalje. Ampak zakonsko so bile dejansko enakopravne in to je fantasti\u010dno.<\/p>\n
Ampak seveda takrat ni bilo vse krasno.<\/p>\n
Nikakor, problem je bil \u2013 in prav okoli te teme se je v 80. letih oblikovala na\u0161a mala feministi\u010dna skupina na Hrva\u0161kem \u2013, da so bile te \u017eenske kljub zakonski emancipiranosti\u00a0v zasebnem \u017eivljenju \u0161e vedno podrejene. Na\u0161a dru\u017eba je bila \u0161e zmeraj kme\u010dka. Pred vojno je bilo 80 odstotkov ljudi kmetov, potem so jih preselili v mesta, zaposlili v industriji, urbanizirali itd. Vseeno je njihova mentaliteta, miselni sklop, njihov moralni okvir ostal precej enak kot prej in v tem sistemu so bile \u017eenske podrejene.<\/p>\n
To je bila na\u0161a tema: da so \u017eenske v javnosti in pred zakonom enakopravne, doma pa niso. Takrat se o tem ni veliko pisalo, a ena od na\u0161ih velikih tem je bilo nasilje nad \u017eenskami, ki ga vidimo tudi danes. In to je \u0161e v porastu. Na Hrva\u0161kem je bilo lani ubitih 19 \u017eensk. Po drugi strani pa imamo tisto, kar se je pojavilo v vseh vzhodnoevropskih dr\u017eavah po padcu socializma in po spremembi re\u017eima, in to je vpra\u0161anje pravice do splava. V vseh nekdanjih socialisti\u010dnih dr\u017eavah je to postalo problemati\u010dno vpra\u0161anje.<\/p>\n
Zakaj? <\/p>\n
Zelo preprosto. Prvi\u010d zato, ker so vse postale do neke mere nacionalisti\u010dne. V vseh teh dr\u017eavah je nacionalizem kot ideologija postal veliko pomembnej\u0161i, ker je bil prej potla\u010den. Drugi element, ki je zelo zanimiv in ima svojo vlogo v zgodovini, pa je vpliv cerkve. In to ne glede na to, ali gre za katoli\u0161ko ali pravoslavno ali katerokoli drugo. Vse te cerkve so dobile neizmeren vpliv. Nenadoma so za\u010dele voditi politiko, od vzgoje otrok v \u0161olah do javne morale. \u0160e posebej, bi rekla, na Hrva\u0161kem, zelo verjetno pa tudi pravoslavna cerkev v Srbiji, enako pravoslavna cerkev v Bolgariji in tako dalje. In seveda je cerkvena dogma proti splavu\u00a0in zdi se mi, da \u017eenske niso dovolj ozave\u0161\u010dene o tem. V nekaterih dr\u017eavah si oblasti ne upajo ukiniti splava. Na Hrva\u0161kem pa imate primer, da imajo zdravniki mo\u017enost ugovora vesti\u00a0in ve\u010dina zdravnikov ga tudi ima, kar je potem zelo te\u017eko re\u0161iti, ker mora \u017eenska, \u010de njen ginekolog zaradi ugovora vesti no\u010de opraviti splava, iti od bolni\u0161nice do bolni\u0161nice. Po zakonu bi ji bolni\u0161nica morala zagotoviti drugega zdravnika, ampak tega ne naredi.<\/p>\n
Zdi se mi, da se \u017eenske morda niti ne zavedajo dovolj, kako nevarno je to, dokler same ne pridejo v tak polo\u017eaj. Takrat pa je \u017ee prepozno. Tako da zelo pozdravljam nedavno odlo\u010ditev Evropske komisije, da se lahko s podporo evropskih skladov vendarle omogo\u010di splav tistim \u017eenskam, ki tega ne morejo storiti, torej predvsem \u017eenskam s Poljske in iz Malte, pa tudi iz dr\u017eav, kot je Hrva\u0161ka, kjer je v praksi splav zelo te\u017eko izvesti. Menim, da bi to morali izvesti \u0161e bolj radikalno, tako kot je bilo v zahtevi, naj se ustanovi poseben sklad. Bolje nekaj kot ni\u010d, vendar je vsaj na evropski ravni postalo jasno, kako te\u017eko je to dose\u010di. \u017denske pravice so ogro\u017eene in mislim, da bi morale biti \u017eenske vedno na pre\u017ei in stalno spremljati, kaj je mogo\u010de narediti in kaj se dogaja. Ker jim vsaka desna vlada, vsaka nacionalisti\u010dna vlada, vsaka cerkev ho\u010dejo odvzeti pravico do splava. To svobodo odlo\u010danja o lastnem telesu.<\/p>\n
Ali ste ob pisanju teh esejev verjeli, da bo Jugoslavija ostala ena dr\u017eava, ali vam je bilo jasno, da s propadom komunizma in socializma propada tudi dr\u017eava?<\/p>\n
Mislim, da moji generaciji ni bilo ni\u010d jasno in da nih\u010de ni verjel, da bo pri\u0161lo do vojne. Skoraj stoodstotno sem prepri\u010dana, da nih\u010de ni verjel, da bo pri\u0161lo do nje. To knjigo sem pisala po padcu socializma, ki se je za\u010del odvijati v letih 1988 in 1989, potem sem leta 1990 potovala po vzhodnoevropskih dr\u017eavah in leta 1992 je iz\u0161la prva izdaja. Takrat je bila vojna v Sloveniji \u017ee kon\u010dana, na Hrva\u0161kem pa se je za\u010dela. Ampak \u0161e med pisanjem, nekaj mesecev pred tem, se tega sploh nisem zavedala, in mislim, da je bil to za vso mojo generacijo ogromen \u0161ok.<\/p>\n
Moram pa vam nekaj povedati o tej knjigi. To je podatek, ki ga nikjer ne morete najti, o katerem sem ravno zdaj govorila s svojim zalo\u017enikom. Ta knjiga se \u0161e vedno prodaja in prevedena je bila v veliko jezikov. V ZDA se zelo pogosto uporablja na fakultetah pri raznih predmetih, kot na primer uvod v \u0161tudije Vzhodne Evrope, socializma, zgodovine in podobno. To seveda spremljam, ampak v zadnjih nekaj letih sem za\u010dela dobivati ogromno sporo\u010dil iz Irana, v katerih so mi ljudje pisali, kako se identificirajo s to knjigo, kako se vse, kar pi\u0161e v tej knjigi, dogaja tudi pri njih.<\/p>\n
Ampak polo\u017eaj v Iranu je precej dale\u010d od tistega v SFRJ \u2026<\/p>\n
Tudi sama sem potrebovala nekaj \u010dasa, da sem pri\u0161la zadevi do dna. Seveda njihov avtoritarni re\u017eim ni enak tistemu, ki smo ga imeli pri nas, gre za teokracijo, ki pa je prav tako avtoritarna. Sprva mi je bilo zelo nenavadno, da so se bralci tako identificirali. In knjige niso brali samo intelektualci v angle\u0161\u010dini, temve\u010d so jo prevedli v farsi in je v zadnjih nekaj letih postala prava uspe\u0161nica. Tega sploh nisem vedela, ker niso prosili za pravice, saj ne priznavajo na\u0161ih avtorskih pravic. Zdaj pa pravzaprav ves \u010das razmi\u0161ljam samo o teh ljudeh, ki so sredi vojne. Ko sem se pogovarjala z njimi, tudi prek zooma, ko sem gostovala pri njih v knjigarnah, dokler se je to \u0161e dalo, dokler jim niso ukinili interneta, so me ves \u010das spra\u0161evali: kako naj pridemo do neke demokracije, kaj naj naredimo? In to je pravzaprav zelo ganljivo, da vas ljudje spra\u0161ujejo, kaj naj naredijo, pravzaprav pa je odgovor samo en: ni\u010d ne moremo storiti od zunaj. Mi vam ne moremo pomagati. Vse to morate narediti sami. Saj so poskusili. \u0160li so na ulice, pa so jih pobili. Zelo mi je hudo, ker so ti ljudje zdaj v vojni, tako kot smo bili mi.<\/p>\n
Va\u0161i trije romani Dora in Minotaver, Mileva Einstein. Teorija \u017ealosti in Frida ali o bole\u010dini so biografski romani o mo\u010dnih \u017eenskah in njihovih odnosih z mo\u0161kimi, ki so bili kot umetniki in znanstveniki ve\u010dji od \u017eivljenja, medtem ko one v svojem \u010dasu niso bile v ospredju. Zanima me, katera od njih vam je bila najbli\u017eja, katera vas je najbolj fascinirala. Pa tudi, ali ste med raziskovanjem naleteli na kak\u0161ne podobne \u017eenske, o katerih bi morda \u0161e lahko pisali.<\/p>\n
Ko pi\u0161ete tak\u0161ne stvari, ne odkrijete samo ene \u017eenske, ker je takih tragi\u010dnih usod bistveno ve\u010d. Ena od mo\u017enosti je bila recimo Clara Schumann, ki ni bila samo pianistka in zvezda ter Schumannova \u017eena, temve\u010d je bila tudi sama skladateljica. Ampak v tistem \u010dasu v svojem dnevniku pi\u0161e: \u017eelela bi skladati, vendar to \u017eenskam ni bilo dovoljeno. \u0160e danes \u017eensk ne jemljejo v obzir kot skladateljic. To se mi je zdelo tako stra\u0161no. Pozneje, ko je on umrl, je vendarle napisala nekaj skladb. Vendar pa je veliko odvisno tudi od tega, koliko je bilo o tej osebi napisano in kako je bilo o njej pisano.<\/p>\n
Pri Fridi je jasno, da je ona vendarle zmagala \u2013 danes, ko re\u010demo Frida Kahlo, vsi vedo, kdo je. Za \u010dasa \u017eivljenja tega ni dosegla, vendar je vztrajala. In ta njena vztrajnost se mi ob njeni bolezni zdi zelo, zelo, zelo pomembna; da je to znano in da se pi\u0161e o tem, da je nekdo, ki je bil tako bolan in mu je bilo v \u017eivljenju tako te\u017eko, vendarle uspel skozi svojo umetnost. Po mojem pojmovanju ona ni bila \u017ertev. Na koncu si je vendarle izborila svoje mesto. Kar pa zadeva Doro Maar, pa je bila bolj tragi\u010dna osebnost, ker je za\u010dela kot umetnica, kot fotografinja, ko to \u0161e ni bila priznana umetnost. In bila je izvrstna. Fotografije, ki jih je posnela \u0161e kot otrok, ko ji je o\u010de podaril fotografski aparat \u2013 ladje, morje in tako dalje \u2013 to so umetni\u0161ke fotografije, predvsem odnos svetlobe in sence je na njenih fotografijah fantasti\u010den in njene fotografije \u0161e danes stojijo.<\/p>\n
Vendar pa je naredila napako, ki jo naredi veliko \u017eensk \u2013 ko mislimo, da se bo mo\u0161ki zaradi nas spremenil, a ne? Da se bo spremenil Picasso, ki je bil notori\u010den \u017eenskar, pa ne samo to, bil je tudi notori\u010den kanibal v smislu, da je kanibaliziral vse ljudi okoli sebe in jih uporabljal v svoji umetnosti. Njemu je bila pomembna samo in izklju\u010dno umetnost, njegovo ustvarjanje. In ona je mislila, da bo velika ljubezen to spremenila. Velika ljubezen ga seveda ni spremenila. Spremenila je njo, tako da je nehala fotografirati in se izgubila v slikarstvu. On ji je rekel: Ne, ne, pusti fotografijo, to ni umetni\u0161ki \u017eanr. Ti se dr\u017ei slikarstva. In potem je za\u010dela slikati. To slikarstvo seveda ni bilo niti pribli\u017eno podobno temu, kar je bila njena fotografija. Tako da je v tem smislu pravzaprav izpadla kot pora\u017eenka, potem je do\u017eivela \u017eiv\u010dni zlom, trpela do konca \u017eivljenja, doma je imela nekak\u0161en mali Picassov muzej, ker ga je obo\u017eevala do konca \u017eivljenja.<\/p>\n
Kak\u0161na pa je bila zgodba Mileve Einstein? Nekako se zdi najmanj znana izmed trojice.<\/p>\n
To dr\u017ei, a je morda med njimi najzanimivej\u0161a v tem smislu, da je za\u010dela enako kot Albert. Za\u010dela sta skupaj, ona je bila \u0161tiri leta starej\u0161a od njega, a sta za\u010dela hkrati \u0161tudirati na fakulteti za politehniko in bila v tem smislu enakovredna. Ampak seveda je imela te\u017eavo, ker je bila \u017eenska. V tistem \u010dasu je bila ena od skupno sedmih \u0161tudentk fizike v vsej Evropi. Bila mu je v vsem enakovredna in vse izpite je opravljala tako kot Albert, a ko je pri\u0161la do diplome, se je ustavilo in ni mogla diplomirati. Potem je rodila dva otroka in se je seveda ukvarjala samo z njima, sploh\u00a0ker je bil eden od otrok zelo bolan.<\/p>\n
Danes pravzaprav ne moremo vedeti, kako je bilo v resnici, ampak med nem\u0161kimi feministkami obstaja \u0161ola mi\u0161ljenja, da je avtorstvo teorije relativnosti mogo\u010de pripisati Milevi in ne Albertu. Za to sicer ni nobenih dokazov in ne vemo, koliko je prispevala, ampak dejstvo je, da sta na za\u010detku \u0161tudijske kariere vse delala skupaj in skupaj razmi\u0161ljala, ona mu je pomagala pri matemati\u010dnih vajah in tako dalje. Precej grozljivo je, da tak\u0161na oseba s takim talentom za seboj ni pustila sledi, niti enega dela, ki bi ga podpisala. Predvsem zato, ker ni mogla dobiti diplome. V znanstvenih krogih tistega \u010dasa, v \u0160vici in nasploh mednarodno, se ona ne glede na vso genialnost ni mogla podpisati pod svoje delo. Uradno ni mogla delati in ni se mogla zaposliti v svojem poklicu. Tako se mi zdi, da je pravzaprav ona najbolj tragi\u010dna osebnost, ker je ostala neuresni\u010dena. Kajti Frida se je uresni\u010dila, \u010de govorimo o umetnosti, Dora delno, Mileva pa se sploh ni. In kolik\u0161en je bil njen vpliv, kako je bilo vse to \u2013 o tem se ve zelo, zelo, zelo malo.<\/p>\n
Preberite \u0161e:<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"V zadnjem \u010dasu je bila Slavenka Drakuli\u0107 prodorna s trilogijo romanov o izjemnih \u017eenskah, ki so \u017eivele v…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":46269,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[8],"tags":[595,3985,5027,16250,37,38,64,63],"class_list":{"0":"post-46268","1":"post","2":"type-post","3":"status-publish","4":"format-standard","5":"has-post-thumbnail","7":"category-svet","8":"tag-intervju","9":"tag-knjige","10":"tag-mesec-zensk","11":"tag-slavenka-drakulic","12":"tag-slovene","13":"tag-slovenscina","14":"tag-svet","15":"tag-world"},"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116338926733854498","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/46268","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=46268"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/46268\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/46269"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=46268"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=46268"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=46268"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}