{"id":47723,"date":"2026-04-04T11:58:11","date_gmt":"2026-04-04T11:58:11","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/47723\/"},"modified":"2026-04-04T11:58:11","modified_gmt":"2026-04-04T11:58:11","slug":"lvov-lviv-lemberg-mesto-iz-katerega-izvirata-koncepta-genocida-in-hudodelstva-proti-clovecnosti","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/47723\/","title":{"rendered":"Lvov, Lviv, Lemberg \u2013 mesto, iz katerega izvirata koncepta genocida in hudodelstva proti \u010dlove\u010dnosti"},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Philippe
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tPhilippe Sands je prek raziskovanja dru\u017einske zgodovine odkril izvora koncepta genocida in hudodelstva proti \u010dlove\u010dnosti v rojstnem mestu njegovega deda, Lvovu. Foto: Kristina Bursa\u0107<\/p>\n

Leta 1998 so takrat mlademu londonskemu mednarodnemu odvetniku Philippu Sandsu ponudili, da bi na osnovi njegove predpostavljene diplomatske imunitete zagovarjal nekdanjega \u010dilskega diktatorja Augusta Pinocheta, obto\u017eenega izvajanja genocida in hudodelstev proti \u010dlove\u010dnosti. \u0160lo je za vpra\u0161anje, ali lahko Pinochetu za dejanja, storjena v \u010cilu, sodijo angle\u0161ka sodi\u0161\u010da. Odlo\u010dilna za Sandsovo odlo\u010ditev je bila \u017eenina gro\u017enja z lo\u010ditvijo, \u010de bo primer sprejel.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n

Angle\u0161ko pravo namre\u010d pozna tako imenovani ‘Cab-Rank Rule’. Ime se navezuje na pravilo, da novo stranko vedno prevzame taksist, ki stoji na za\u010detku kolone. In prav tako naj bi vsak odvetnik na vi\u0161jem sodi\u0161\u010du, na katerem obi\u010dajno dela, prevzel vsak primer, ki vsebinsko ustreza njegovemu podro\u010dju delovanja. Sandsu se je uspelo \u2018izmazati\u2019. Izgovoril se je, da bi bil profesionalno v zadregi, \u010de bi sprejel primer. Namesto tega se je pridru\u017eil delu nevladne organizacije Human Rights Watch, ki je spremljala enega najbolj razvpitih sodnih procesov po procesu v N\u00fcrnbergu proti visokim predstavnikom nacisti\u010dnega re\u017eima v letih 1945 in 1946. Britanska vlada je Pinocheta sicer leta 2000 izpustila in vrnil se je v \u010cile, kjer pa je leta 2006 \u0161e pred izrekom sodbe umrl.<\/p>\n

Pogovor z obi\u010dajnimi ljudmi v\u010dasih pove ve\u010d kot dokumenti
Ta anekdota veliko pove o osebnosti in osebni dr\u017ei Philippa Sandsa. Podobno velja za njegovo odlo\u010ditev, da se z \u017eeno in otroki udele\u017ei velikega protesta proti sodelovanju Zdru\u017eenega kraljestva v vojni proti Iraku leta 2003. Kot je povedal na zadnjem dogodku leto\u0161njega festivala Fabula, na katerem je v Cankarjevem domu z mednarodno pravnico dr. Vasilko Sancin govoril predvsem o svoji knjigi Vrnitev v Lemberg, mora\u0161, \u010de \u017eeli\u0161 kaj spremeniti, govoriti z obi\u010dajnimi ljudmi.<\/p>\n

Vpra\u0161anje legalnosti in zakulisja te vojne je Sands obravnaval tudi v knjigi Lawless World, v kateri je med drugim razkril, da je premier Tony Blair predsedniku ZDA Georgeu W. Bushu zagotovil britansko sodelovanje v vojni, \u0161e preden se je s pravniki posvetoval glede legalnosti oziroma pravnega statusa invazije.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Proces
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tProces v N\u00fcrnbergu, na katerem so sodili vodilnim nacistom, je po mnenju Philippa Sandsa predhodnik vseh poznej\u0161ih mednarodnih sodi\u0161\u010d. Foto: EPA<\/p>\n

Philippe Sands je sicer profesor na Univerzitetnem kolid\u017eu v Londonu, deluje pa tudi kot mednarodni odvetnik in je sodeloval \u017ee v ve\u010d primerih Meddr\u017eavnega sodi\u0161\u010da in Mednarodnega kazenskega sodi\u0161\u010da, pri ustanavljanju katerega je bil tudi kot soavtor preambule tudi udele\u017een. Tudi knjiga Vrnitev v Lemberg je knjiga o mednarodnem pravu, \u010deprav je bila prva spodbuda zanjo raziskovanje zgodovine lastne dru\u017eine; natan\u010dneje starega o\u010deta.<\/p>\n

Rekonstrukcija dru\u017einske zgodovine, ki je postala raziskava poglavij iz zgodovine mednarodnega humanitarnega prava
Slednjega je Sands obiskoval v pari\u0161kem stanovanju, kjer je bilo vedno ogromno ur, ki jih je njegov ded popravljal. A ded v resnici o sebi ni nikoli povedal ni\u010desar; niti o svoji dru\u017eini niti o svoji preteklosti. \u0160ele po njegovi smrti je Sands preko dedovih osebnih dokumentov in fotografij ugotovil, da je bil rojen v Lembergu, danes Lvovu in se podal na raziskovanje in poskus rekonstrukcije dru\u017einske zgodovine.<\/p>\n

To pa je bila pot, na kateri je po naklju\u010dju, po tem, ko je imel leta 2010 predavanje v Lvovu, odkril, da sta pravnika, ki sta definirala zlo\u010din genocida in hudodelstvo zoper \u010dlove\u010dnost, Rafael Lemkin in Hersch Lauterpacht \u0161tudirala prav v Lvovu. To neko\u010d izrazito multikulturno mesto, tudi kulturna prestolnica vzhodnoevropskih Judov, je torej izhodi\u0161\u010de za kodifikacijo dveh temeljnih na\u010del, ki sta v 20. stoletju bistveno dopolnili mednarodno humanitarno pravo.<\/p>\n

Prizadevanje obeh pravnikov za vklju\u010ditev njunih konceptov v pravni red tvori dve pripovedni liniji knjige Vrnitev v Lemberg, ki pa sledi tudi odkrivanju osebne zgodovine Sandsovega deda Leona Buchholza in njegove dru\u017eine, ter osebi Hansa Franka, visokega nacista, generalnega guvernerja nacisti\u010dni Nem\u010diji priklju\u010denih poljskih ozemelj, katerih del je bil tudi Lvov, ter tudi Hitlerjevega osebnega odvetnika med letoma 1928 in 1933, ki je bil na procesu v N\u00fcrnbergu obsojen na smrt z obe\u0161enjem.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Philippe
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tPhilippe Sands je kot mednarodni odvetnik sodeloval \u017ee v ve\u010d procesih na Meddr\u017eavnem sodi\u0161\u010du in Mednarodnem kazenskem sodi\u0161\u010du. Foto: EPA<\/p>\n

S Philippom Sandsom smo se sre\u010dali pred njegovim nastopom v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, zaradi katerega je v Ljubljano pripotoval za manj kot 24 ur. Toliko mu je dopu\u0161\u010dal urnik.<\/p>\n

V knjigi Vrnitev v Lemberg je ve\u010d pripovednih linij. Je mogo\u010de koncizno povzeti njeno bistvo?
Lahko poskusim. Govori o mojem starem o\u010detu, ki se je rodil v Lembergu, Lvovu leta 1904. Govori tudi o dveh odvetnikih, Herschu Lauterpachtu, ki je izumil hudodelstvo zoper \u010dlove\u010dnost za proces v N\u00fcrnbergu, kar pomeni za\u0161\u010dito posameznikov, in Rafaelu Lemkinu, ki je izumil koncept genocida, torej za\u0161\u010dito skupin. \u010cetrti lik v zgodbi pa je Hans Frank, ki je bil Hitlerjev osebni odvetnik. Morda obstaja tudi peti lik, to je mesto Lvov.<\/p>\n

Lauterpachtova teorija je bila, da ima vsak \u010dlovek kot posameznik glede na mednarodno pravo dolo\u010dene pravice. Lemkin je rekel, da ne. Menil je, da bi za to, za\u0161\u010ditili posameznike, morali prepoznati, da niso napadeni zaradi tega, kar so naredili kot posamezniki, ampak zato ker so \u010dlani skupnosti, ki je v nekem \u010dasu osovra\u017eena. Da bi jih za\u0161\u010ditili, je torej treba za\u0161\u010dititi skupino. Lauterpacht pa je rekel, da ne, da bi to bila velika napaka. \u010ce za\u0161\u010diti\u0161 skupino, tiranijo dr\u017eave zamenja\u0161 s tiranijo skupine.<\/p>\n

Philippe Sands<\/p>\n

O\u010ditno je \u2013 na to namiguje tudi naslov slovenskega prevoda knjige \u2013 Lvov zelo pomemben za celotno pripoved. Bi rekli, da je tudi sama izku\u0161nja \u017eivljenja v Lvovu, tem tedaj izrazito multikulturnemu mestu z ob\u010dasnimi konflikti med poljsko, ukrajinsko in judovsko skupnostjo, bila odlo\u010dilna za to, da sta Hersch Lauterpacht in Rafael Lemkin razvila koncepta genocida in hudodelstva zoper \u010dlove\u010dnost?
Odgovor je zelo jasen, zakaj je bil Lvov pomemben. V 20 in 30 letih so v Lvovu \u017eivele skoraj enako velike skupnosti Poljakov, Ukrajincev in Judov in ob\u010dasno je med njimi prihajalo do konfliktov. Mislim, da sta Lauterpacht in Lemkin sku\u0161ala najti na\u010din, da bi zmanj\u0161ala te konflikte in to je vsak naredil na svoj na\u010din.<\/p>\n

Lauterpachtova teorija je bila, da ima vsak \u010dlovek kot posameznik glede na mednarodno pravo dolo\u010dene pravice. Lemkin je rekel, da ne. Menil je, da bi za to, za\u0161\u010ditili posameznike, morali prepoznati, da niso napadeni zaradi tega, kar so naredili kot posamezniki, ampak zato ker so \u010dlani skupnosti, ki je v nekem \u010dasu osovra\u017eena. Da bi jih za\u0161\u010ditili, je torej treba za\u0161\u010dititi skupino. Lauterpacht pa je rekel, da ne, da bi to bila velika napaka. \u010ce za\u0161\u010diti\u0161 skupino, tiranijo dr\u017eave zamenja\u0161 s tiranijo skupine.<\/p>\n

Torej gre za veliko trenje med Lauterpachtom in Lemkinom ter med posameznikom in skupino in zato je po mojem imela ta knjiga velik odmev. Zdaj smo po mojem dobili prevod v \u017ee 32. jezik. <\/p>\n

Knjiga se dotika vsake skupnosti kjer koli na svetu. Vsak je posameznik in vsak je tudi \u010dlan kak\u0161ne skupine in vpra\u0161anje na\u0161e individualne identitete in identitete skupine je nekaj, o \u010demer vsak razmi\u0161lja.<\/p>\n

Ob branju knjige se Lemkin zazdi skoraj rahlo tragi\u010dna oseba. Gre za samsko osebo, ki se strastno bori za svojo idejo, za njeno uveljavitev je pripravljeno potovati med celinami in sku\u0161ati prodreti v mednarodnopravne gremije. Lauterpacht se zdi veliko bolj ‘priljuden’, predvsem pa manj zagrenjen.
Menim, da je bil Lemkin izredno kompleksna oseba. Mislim, da bi bilo z njim imenitno iti na ve\u010derjo, a ljudi je spravljal ob \u017eivce. Bil je popolnoma obseden s svojimi idejami, z genocidom.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Dokazov,
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tDokazov, da so nacisti izvajali genocid, je bilo dovolj, vseeno pa so bili zavezniki zadr\u017eani glede uporabe novega termina, ki bi ga lahko uporabili tudi proti njim. Zato sodbe iz N\u00fcrnberga genocida ne omenjajo. Foto: AP<\/p>\n

Njegova tragika je bila verjetno v tem, da so bile \u0161tevilne dr\u017eave, tudi velesile, skepti\u010dne glede kodifikacije zlo\u010dina genocida.
Nekatere dr\u017eave je skrbelo glede zlo\u010dina genocida. ZDA je na primer skrbelo, da bi koncept genocida, za\u0161\u010dite skupin, zaradi njihovega ravnanja s temnopoltimi prebivalci in ameri\u0161kimi Indijanci uporabili proti njim. Zato so torej v kontekstu n\u00fcrnber\u0161kega procesa nasprotovale terminu genocida. Britance in Francoze je skrbelo, ker bi to pomenilo za\u0161\u010dito \u017ertev kolonializma in jim dalo pravice, ki jih pod kolonialno vladavino niso imele.<\/p>\n

Pa tudi Sovjetom ideja genocida ni bila v\u0161e\u010d, ker jo je Lemkin uporabil v zvezi s stradanjem prebivalstva v Ukrajini, z golodomorjem v tridesetih letih.<\/p>\n

Veliko je bilo torej nasprotovanja in \u010de smo iskreni, mislim, da je \u010dude\u017e, da je Lemkinu na koncu uspelo prodreti s to svojo idejo (9. 12. 1948 je generalna skup\u0161\u010dina OZN-a kot svojo povsem prvo konvencijo o \u010dlovekovih pravicah sprejela Konvencijo o prepre\u010devanju in kaznovanju zlo\u010dina genocida, op. P. B.).<\/p>\n

Dejansko, kot ste rekli, to je bilo njegovo osebno vztrajanje. Nikoli se ni predal. Vse je spravljal ob \u017eivce. In na koncu so rekli, dovolj, damo ti ta tvoj genocid.<\/p>\n

Lemkin je dan izreka sodbe ozna\u010dil za najtemnej\u0161i dan svojega \u017eivljenja, huj\u0161i od dneva, ko je izvedel za poboj svojih star\u0161ev in dru\u017einskih \u010dlanov. Zato se je odlo\u010dil, da bo preostanek svojega \u017eivljenja posvetil vklju\u010devanju koncepta genocida v mednarodno pravo.<\/p>\n

Philippe Sands<\/p>\n

Proces v N\u00fcrnbergu, kjer je bilo dokazov, da je \u0161lo za genocid, ve\u010d kot dovolj, je v sodbah izraz genocid popolnoma izpustil.
Lemkina je zelo razburilo, da koncepta genocida avgusta 1945 niso vklju\u010dili \u017ee v statut sodi\u0161\u010da v N\u00fcrnbergu. Zato je z letalom odpotoval iz Washingtona v London in je vztrajal, da se genocid vklju\u010di v obto\u017enice za 24 obto\u017eenih nacisti\u010dnih zlo\u010dincev. In so ga vklju\u010dili.<\/p>\n

Tudi med zasli\u0161anji so Francozi in Sovjeti za opis zlo\u010dinov uporabljali besedo genocid, Britanci in Ameri\u010dani pa ne. In sodbe iz N\u00fcrnberga besede genocide ne omenjajo. Lemkin je dan izreka sodbe ozna\u010dil za najtemnej\u0161i dan svojega \u017eivljenja, huj\u0161i od dneva, ko je izvedel za poboj svojih star\u0161ev in dru\u017einskih \u010dlanov. Zato se je odlo\u010dil, da bo preostanek svojega \u017eivljenja posvetil vklju\u010devanju koncepta genocida v mednarodno pravo.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Rafael
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tRafael Lemkin si je zadal za \u017eivljenjsko nalogo, da pojem genocida uvrsti v mednarodnopravni red. Foto: Wikipedia<\/p>\n

Leta 1948 je generalna skup\u0161\u010dina OZN-a dejansko sprejela njegovo konvencijo o prepre\u010devanju in kaznovanju zlo\u010dina genocida. In obravnava zlo\u010dina genocida je od tedaj postala izredno pomembna, denimo v nekdanji Jugoslaviji, Ruandi, aktualni so tudi namigi na genocid v Ukrajini in v to\u017ebi Ju\u017enoafri\u0161ke republike proti Izraelu. Genocid je kontroverzno in kompleksno vpra\u0161anje.<\/p>\n

\u010ce omenim naslov knjige. Glede na temo se zdi logi\u010den, vendar pa je naslov izvirnika druga\u010den East West Street.
Vzhodno-zahodna cesta je zelo posebna cesta. To je cesta v majhnem mestu \u017dolkiev, ki je od Lvova odmaknjeno okoli 25 kilometrov. Izvirno se je imenovala Lemberger Strasse in med pisanjem knjige sem ugotovil, da je bila na tej cesti rojena moja prababica in tam je tudi \u017eivela. Na tej cesti pa je bil rojen in na njej je \u017eivel Hersch Lauterpacht, izumitelj zlo\u010dina proti \u010dlove\u010dnosti. In po nekem naklju\u010dju je bil moj prvi profesor mednarodnega prava sin Herscha Lauterpachta. Nekega dne sem mu torej rekel. Po 35 letih, odkar se poznava, vam lahko povem, da sta bila va\u0161 o\u010de in moja prababica rojena na isti cesti in na isti cesti sta \u017eivela. Od tod torej naslov East West Street.<\/p>\n

Kar pa sem pri starem o\u010detu ob\u010dudoval in imel rad, je bilo, da je bil zelo dostojanstven \u010dlovek. Materialno je bil reven, ampak zelo ponosen v smislu \u010dasti in pravi\u010dnosti in mislim, da sem to od njega podedoval. Lov na pravico.<\/p>\n

Philippe Sands<\/p>\n

Vendar izhodi\u0161\u010de va\u0161ega raziskovanja, ki je vodilo do knjige, ni bila prababica, ampak va\u0161 stari o\u010de. Ta ni nikoli govoril o svojem \u017eivljenju.
Starega o\u010deta sem ljubil in zelo dobro sem ga poznal. Vedel sem, da je bil rojen v kraju z imenom Lemberg, nisem pa vedel, kje je to. Ko sem leta 2010 dobil vabilo, da bi predaval v mestu Lvov, nisem vedel, da je bil to neko\u010d Lemberg, da gre za isto mesto. Ko sem poguglal, sem ugotovil, da gre za mesto, kjer je bil rojen moj stari o\u010de.<\/p>\n

Odlo\u010dil sem se, da poi\u0161\u010dem hi\u0161o, v kateri je bil rojen. Vpra\u0161ali ste me pomembno vpra\u0161anje o starem o\u010detu. Nikoli ni govoril o Lembergu, o tem, kaj je do\u017eivel med vojno, nikoli ni govoril o materi ali o katerem koli \u010dlanu dru\u017eine, ki je umrl med vojno.<\/p>\n

Kar pa sem pri starem o\u010detu ob\u010dudoval in imel rad, je bilo to, da je bil zelo dostojanstven \u010dlovek. Materialno je bil reven, ampak zelo ponosen v smislu \u010dasti in pravi\u010dnosti in mislim, da sem to od njega podedoval. Lov na pravico.<\/p>\n

Ob branju dobimo vtis, da tudi o \u017eivljenju v Parizu ni govoril in nekako ne dobimo zares iz\u010drpne informacije o tem, od \u010desa sta va\u0161a stara star\u0161a sploh \u017eivela.
Moja stara star\u0161a sta v Pariz pri\u0161la \u2026 To je zapletena zgodba. Moj stari o\u010de in moja mati sta z Dunaja pri\u0161la leta 1939, moja stara mati pa je na Dunaju ostala do leta 1941, ker je imela, kot se je izkazalo, skrivnega ljubimca.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Sands
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tSands je zavrnil sodelovanje v ekipi zagovornikov nekdanjega \u010dilskega diktatorja Augusta Pinocheta. Rekel je, da bi se v tej vlogi po\u010dutil profesionalno osramo\u010den. Foto: RTV Slovenija<\/p>\n

Ponovno sta se sre\u010dala leta 1941. Jaz sem se rodil leta 1960 in spominjam se ceste, na kateri sta \u017eivela zraven Gare du Nord. Rad sem imel to cesto, stanovanje, vonj v njem, kuhanje moje stare matere. V njuni majceni kuhinji je kuhala zelo preproste jedi, stari o\u010de pa je popravljal ure. Z bratom sva rada hodila v kopalnico, kjer je imel mizo in na njej je bilo na stotine ur, ki jih je odpiral in razstavljal. Ni imel veliko denarja, s staro materjo nista bila bogata \u010dloveka. Bila sta revna \u010dloveka z veliko ob\u010dutka za zgodovino in \u017eivljenje in kot otrok sem rad pre\u017eivljal \u010das z njima.<\/p>\n

Morda najpomembnej\u0161e sporo\u010dilo knjige \u2013 tudi glede na aktualno geopolitiko in mednarodnopoliti\u010dno dogajanje, je uveljavljanje termina genocid. Danes \u0161e obstajajo dr\u017eave, ki so do tega koncepta zadr\u017eane?
Nobena dr\u017eava ne ka\u017ee dvomov glede uporabe besede genocid v zvezi z zadevami, ki se dogajajo danes. Vsaj v teoriji. Trenutno poteka velika bitka v zvezi z dogajanjem v Ukrajini. Je to genocid ali ne. Pa tudi, ali se genocid dogaja v Gazi oziroma ali se je zgodil. Ali je bilo to, kar se je zgodilo 7. oktobra 2023, genocid ali ne.<\/p>\n

O tem bodo morala odlo\u010diti sodi\u0161\u010da. Ampak enako pomembno vpra\u0161anje je glede zadev, ki so se dogajale v preteklosti. Tur\u010dija nasprotuje poimenovanju pobojev Armencev leta 1915 kot genocid, ker pravi, da beseda genocid tedaj ni obstajala, zato naj tega retroaktivno ne bi mogli poimenovati genocid.<\/p>\n

Dokazan mora biti namen uni\u010denja neke skupine bodisi v celoti bodisi deloma. \u010ce denimo storilec zapusti kos papirja, na katerega je zapisal, da bo pobil neke ljudi, ker pripadajo neki skupini, bo to veljalo. Ampak po nacisti\u010dni Nem\u010diji so se vsi nau\u010dili, da se to ne dela. Torej morate genocid izpeljati iz vzorca delovanja, da se iz delovanja razbere namen uni\u010denja skupine. To pa je zelo te\u017eko.<\/p>\n

Philippe Sands<\/p>\n

Vendar pa sta nedavno Nem\u010dija in Namibija dosegli sporazum, po katerem je bilo pobijanje ljudstva Herero leta 1909 s strani nem\u0161kih kolonialistov genocid. Torej so vrata za to, da se tudi nekaj, kar se je zgodilo pred letom 1945, poimenuje genocid, zdaj odprta.
Lemkin sam je rekel, da se je v preteklosti dogodilo \u017ee na stotine genocidov. Zdaj torej poteka velika bitka glede tega, ali lahko koncept genocida uporabljamo retroaktivno, torej za nekaj, kar se je dogajalo pred stoletji, denimo zasu\u017enjevanje, kolonializem \u2026<\/p>\n

Pa se je samo razumevanje, interpretacija zlo\u010dina genocida od konvencije leta 1948 do danes razvijalo ali spremenilo?
Ko je Lemkin izumil svoj koncept genocida, je postavil zelo nizek prag za poimenovanje nekega delovanja kot genocid. \u010ce se kak\u0161na skupina zaroti proti drugi, bi bil po Lemkinu to \u017ee genocid. Dr\u017eave, ki so se pogajale o konvenciji, so se bale, da je prag prenizek in da bo genocid uporabljen proti njim. Zato so s konvencijo zahtevale, da se doka\u017ee poseben namen. Dokazan mora biti namen uni\u010denja neke skupine bodisi v celoti bodisi deloma.<\/p>\n

\u010ce denimo storilec zapusti kos papirja, na katerega je zapisal, da bo pobil neke ljudi, ker pripadajo neki skupini, bo to veljalo. Ampak po nacisti\u010dni Nem\u010diji so se vsi nau\u010dili, da se to ne dela. Torej morate genocid izpeljati iz vzorca delovanja, da se iz delovanja razbere namen uni\u010denja skupine. To pa je zelo te\u017eko.<\/p>\n

Obstaja torej prepad med tem, kaj obi\u010dajni ljudje mislijo, da je genocid, in pravno definicijo, ki jo uporabljajo mednarodna sodi\u0161\u010da.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Vse,
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tVse, kar je zapisano v knjigi Vrnitev v Lemberg, je osnovano na preverjenih dejstvih. Ko si je Sands \u017eelel zamisliti dialog med pravnikoma Lemkinom in Lauterpachtom, je njegov zalo\u017enik to prepovedal. Foto: Kristina Bursa\u0107<\/p>\n

Sami ste seveda eden najbolj priznanih specialistov za mednarodno humanitarno pravo. Pa ste z raziskovanjem za knjigo izvedeli kaj novega, je raziskava dopolnila va\u0161e vedenje na podro\u010dju mednarodnega humanitarnega prava?
No, odkril sem, da je moja stara mati imela ljubimca. Povem vam, da je bilo to presene\u010denje. In nauk te zgodbe je, da \u010de varate, ne predpostavljajte, da je nemogo\u010de, da bo to odkril va\u0161 vnuk in da bo 57 let pozneje odkril identiteto va\u0161ega ljubimca. Meni je to uspelo 57 let pozneje.<\/p>\n

Vendar \u010de sem malo bolj resen. Prej nisem vedel za Lauterpachta in Lemkina in sem se nau\u010dil, kako sta iskala te nove koncepte. Vse to je bilo novo zame. Ampak enako pomemben in nov zame je bil naslednji lik knjige, Hans Frank.<\/p>\n

No, odkril sem, da je moja stara mati imela ljubimca. Povem vam, da je bilo to presene\u010denje. In morala te zgodbe je, da \u010de varate, ne predpostavljajte, da je nemogo\u010de, da bo to odkril va\u0161 vnuk in da bo 57 let kasneje odkril identiteto va\u0161ega ljubimca.<\/p>\n

Philippe Sands<\/p>\n

Ljudje bi ga opisali kot po\u0161ast, ampak grozna resnica je, da ni bil po\u0161ast. Delal je grozne re\u010di, ampak bil je izredno inteligenten, izobra\u017een \u010dlovek, \u010dlovek kulture. Bil je koncertni pianist svetovnega razreda, bil je vrhunski igralec \u0161aha, znal je recitirati Shakespeara in Goetheja, in to dolge ure. Klju\u010dno vpra\u0161anje je, kako se je tak \u010dlovek lahko zna\u0161el v N\u00fcrnbergu obto\u017een za umor 4 milijonov ljudi. Kako lahko inteligentnega, civiliziranega \u010dloveka obsodijo za mno\u017ei\u010dne poboje. Te razse\u017enosti, vse to bilo zame novo in me je napeljevalo k razmi\u0161ljanju o tem, zakaj storilci storijo to, kar storijo. To je eno najve\u010djih vpra\u0161anj v tej knjigi.<\/p>\n

Frank je zanimiv tudi zaradi obna\u0161anja med procesom v N\u00fcrnbergu. Pravzaprav spremeni svojo pozicijo.
Hans Frank je bil zelo kompleksna osebnost. Prav na za\u010detku procesa je prestopil v katoli\u0161ko vero in marca 1946 torej na polovici procesa je kot edini od 22 obto\u017eencev sprejel odgovornost za svoja dejanja. Vendar je sprejel odgovornost le kot \u010dlan skupine, torej kolektivno odgovornost. Ni rekel, jaz kot posameznik sem odgovoren. Linija njegove argumentacije je torej bila: Sem \u010dlan skupine, ki je zagre\u0161ila te zlo\u010dine, torej sem kriv.
Drugi obto\u017eenci so bili zelo razburjeni in so govorili, da noben Nemec ne re\u010de, da bodo Nemci krivi 1000 let, kar je rekel Frank (“Minilo bo tiso\u010d let, Nem\u010dija pa \u0161e vedno ne bo mogla izbrisati te krivde\u201d). Toda nekaj mesecev pozneje je spremenil svojo pozicijo in rekel, da je naredil napako, da ne obstaja noben odgovornost Nemcev ali njega. Po moji oceni je bil precej \u0161ibka oseba.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Hans
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tHans Frank, generalni guverner okupiranih poljskih ozemelj in nekaj let osebni Hitlerjev odvetnik, je ena od glavnih oseb Sandsove knjige. \u010clovek, ki je bil odgovoren za smrt 4 milijonov ljudi, je bil med drugim izjemen pianist, \u0161ahist in zbiratelj umetnosti. Foto: Televizija Slovenija, zajem zaslona<\/p>\n

Nekaj let je bil Frank Hitlerjev osebni odvetnik. V kak\u0161nih primerih pa ga je zastopal?
Hitlerjev osebni odvetnik je bil med letoma 1928 in 1933. To je bil \u010das, ko je imela nacisti\u010dna stranka te\u017eave z zakonom in bilo je ve\u010d sodnih postopkov proti nacistom in tudi proti Hitlerju osebno (Frank je kot zagovornik nacistov nastopil v ve\u010d kot 2400 primerih, op. P. B.).
Obstaja znamenita fotografija Franka in Hitlerja pred sodi\u0161\u010dem leta 1928. Ravnokar sta izgubila primer, vendar uporabita poraz v svojo korist. Re\u010deta: poglejte, sodni sistem nas zatira. In tako sta poraz uporabila za generiranje podpore javnosti in simpatije.<\/p>\n

Knjiga je osnovana na temeljiti raziskavi, ki vam je \u2013 tako se vsaj zdi \u2013 vzela veliko \u010dasa pa tudi denarja. Anga\u017eirali ste sodelavce, raziskovalce v ve\u010d dr\u017eava in tudi sami ste ve\u010dkrat potovali. Koliko \u010dasa vam je vzelo raziskovanje?
Prvi\u010d sem \u0161el v Lvov leta 2010, knjiga pa je iz\u0161la leta 2016, trajalo je torej okoli 5 let in pol. Od zalo\u017ebe sem dobil predujem in sem ga porabil za sodelavce. Moje znanje tujih jezikov je skromno, ne znam poljsko, ukrajinsko ali jidi\u0161a in moja nem\u0161\u010dina je grozna, torej sem potreboval podporo pri raziskovanju. Imel sem imenitno raziskovalno ekipo in uspelo nam je najti vse, kar smo potrebovali.<\/p>\n

Ni\u010desar si nisem izmislil. Vsaka beseda v knjigi je resni\u010dna. \u017delel sem vklju\u010diti nekaj izmi\u0161ljenih dialogov, vendar mi je zalo\u017enik to prepovedal.<\/p>\n

Philippe Sands<\/p>\n

Knjiga torej temelji na dokumentih in drugem arhivskem gradivu, vendar pa domnevam, da ste si prizore iz vsakdana oseb morali izmisliti. Kako ste dosegli, da se zdijo verodostojni?
Ni\u010desar si nisem izmislil. Vsaka beseda v knjigi je resni\u010dna. \u017delel sem vklju\u010diti nekaj izmi\u0161ljenih dialogov, vendar mi je zalo\u017enik to prepovedal. Hotel sem si na primer zamisliti pogovor med Lauterpachtom in Lemkinom, ki se sicer nista nikoli sre\u010dala. Radoveden sem bil, kak\u0161en bi bil njun pogovor, \u010de bi se sre\u010dala.<\/p>\n

Zasnoval sem pogovor, vendar je zalo\u017enik rekel, ne. Ker takoj ko bo\u0161 vklju\u010dil nekaj, kar ne temelji na virih, ljudje ne bodo ve\u010d vedeli, \u010demu naj verjamejo in \u010demu ne. Zato je vse v knjigi resni\u010dno. Tudi denimo prizor, ko Lauterpacht hodi po trati pred univerzo v Cambridgeu in je pri tem pazil, da vlaga ne bi po\u0161kodovala njegovih \u010devljev. Na\u0161el sem pri\u010devanja o tem, da je tako hodil \u010dez travo.<\/p>\n

Zdaj pa pi\u0161em knjigo o verjetno moji najljub\u0161i osebi v knjigi, Miss Tilney, misijonarki, ki je re\u0161ila \u017eivljenje moji materi in je bila pozneje zaprta v nem\u0161kem internacijskem tabori\u0161\u010du Vittel v Franciji. To bo roman in tokrat si torej zami\u0161ljam njeno \u017eivljenje v Vittelu.<\/p>\n

Niso pa vsi dokumenti, na katerih ste utemeljili pisanje, pisni. Podatke ste pridobivali tudi prek pogovorov.
Uporabil sem vse dokumente, do katerih sem lahko pri\u0161el. Ko sem za\u010del pisati knjigo leta 2010, so bili nekateri ljudje iz tistega obdobja \u0161e \u017eivi. Pomemben vir je bil Niklas Frank, sin Hansa Franka, ki mi je povedal veliko zgodb. Govoril sem tudi z asistentom francoskega sodnika v N\u00fcrnbergu. Najprej ni hotel iti v N\u00fcrnberg, pa so mu rekli, da bodo tam Ameri\u010dani, ki imajo \u010dokolado in pomaran\u010de in zato je \u0161el. Bil je v sodni dvorani, ko je Frank govoril.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Lvov
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tLvov je bilo kulturno sredi\u0161\u010de vzhodnoevropskih Judov in obenem izredno multikulturno mesto, kjer so do druge svetovne vojne sobivale skoraj enako velike poljska, ukrajinska in judovska skupnost. Foto: Wikipedia<\/p>\n

In vpra\u0161al sem ga, kako je bilo, kako je Frank izgledal, kako je govoril, ali je bil nervozen \u2026 Torej vse, kar je v knjigi, temelji na viru ali na dokumentih iz procesa. Pomembna so bila \u010dasopisna poro\u010dila, predvsem tista, ki so jih napisale tri novinarke. Torej \u017eenske. Nau\u010dil sem se, da so bile \u017eenske novinarke veliko bolj\u0161e pri opisovanju dogajanja v sodni dvorani. Videle so stvari, ki jih mo\u0161ki niso opazili, zato sem se \u0161e posebej opiral na njihove zapise.<\/p>\n

N\u00fcrnber\u0161ko sodi\u0161\u010de je predhodnik vseh mednarodnih sodi\u0161\u010d. Vse poti vodijo v N\u00fcrnberg.<\/p>\n

Philippe Sands<\/p>\n

In kako so se torej obna\u0161ali obto\u017eenci?
Zelo razli\u010dno. Nekateri, na primer Hess, so imeli \u017eiv\u010dni zlom, nekateri, predvsem vojaki, so bili zelo pokon\u010dni \u2026 Veliko vemo, ker je ameri\u0161ka vojska zanje anga\u017eirala psihiatra. Gustav Gilbert je med procesom vsak dan v celici obiskal vsakega od obto\u017eencev in pisal dnevnik, ki ga je izdal. Torej imamo podrobno popisano, kako so obto\u017eenci reagirali v trenutkih po izreku sodbe, ali pa ko so jim predvajali film o koncentracijskih tabori\u0161\u010dih. Poznamo reakcije vsakega od njih, ker je dr. Gilbert vse to popisal.<\/p>\n

Hans Frank je ob izreku sodbe rekel: to sem pri\u010dakoval, to zaslu\u017eim. Nekateri pa so neutola\u017eljivo jokali. To je izjemno gradivo.<\/p>\n

Ne verjamem, da je genocid zlo\u010din vseh zlo\u010dinov. Obstajajo trije glavni zlo\u010dini poleg zlo\u010dina agresije. To so vojni zlo\u010dini, zlo\u010dini proti \u010dlove\u010dnosti in genocid. In vsi le\u017eijo na isti ravni.<\/p>\n

Philippe Sands<\/p>\n

Sami ste sodelovali in \u0161e sodelujete z Meddr\u017eavnim sodi\u0161\u010dem in Mednarodnim kazenskim sodi\u0161\u010dem (ICC). Lahko sodi\u0161\u010de v N\u00fcrnbergu razumemo kot predhodnika teh sodi\u0161\u010d?
N\u00fcrnber\u0161ko sodi\u0161\u010de je predhodnik vseh mednarodnih sodi\u0161\u010d. Vse poti vodijo v N\u00fcrnberg. \u010ce ne bi bilo N\u00fcrnberga, ne bi bilo sodi\u0161\u010da za Jugoslavijo, ne bi bilo sodb v zvezi s Srebrenico in Karad\u017ei\u0107em in Mladi\u0107em. V 50 letih po N\u00fcrnbergu se ni zgodilo ni\u010d, nato pa sta se zgodili Ruanda in Jugoslavija in dr\u017eave \u010dlanice OZN-a so rekle, da je treba nekaj storiti. Poiskali so n\u00fcrnber\u0161ki statut, ga v bistvu skopirali in tako izumili novo sodi\u0161\u010de za Jugoslavijo in Ruando in razli\u010dna druga sodi\u0161\u010da in ICC, o katerega statutu sem se tudi jaz pogajal. \u010ce ne bi bilo N\u00fcrnberga, tudi ne bi bilo ICC-ja.<\/p>\n

Ve\u010dkrat so bile izre\u010dene ocene, da je genocid zlo\u010din vseh zlo\u010dinov. Bi se strinjali s to tezo?
Ne, ne verjamem, da je genocid zlo\u010din vseh zlo\u010dinov. Obstajajo trije glavni zlo\u010dini poleg zlo\u010dina agresije. To so vojni zlo\u010dini, zlo\u010dini proti \u010dlove\u010dnosti in genocid. In vsi le\u017eijo na isti ravni. Lahko vam dam preprost primer. V Srebrenici so ubili 8000 muslimanskih Bo\u0161njakov. Sodi\u0161\u010de je reklo, da je to genocid. V Demokrati\u010dni republiki Kongo je bilo v istem obdobju ubitih 3 milijone ljudi in sodi\u0161\u010de je to razglasilo za vojne zlo\u010dine in zlo\u010dine proti \u010dlove\u010dnosti.
Ali je poboj 3 milijonov ljudi v Demokrati\u010dni republiki Kongo manj grozljiv kot poboj 8000 mo\u0161kih v Srebrenici? Ne. Oboje je enako grozljivo. In zame genocid ni zlo\u010din vseh zlo\u010dinov. Je grozljiv zlo\u010din, ampak ni huj\u0161i kot zlo\u010din proti \u010dlove\u010dnosti.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Knjiga
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tKnjiga Vrnitev v Lemberg z izvirnim naslovom East West Street: On the Origins of Genocide and Crimes Against Humanity je prevedena v ve\u010d kot 30 jezikov. Foto: Kristina Bursa\u0107<\/p>\n

Kon\u010dajva z va\u0161o dru\u017eino. Bi zdaj po letih raziskovanj rekli, da je va\u0161e vedenje o tej liniji va\u0161e dru\u017eine popolno?
Mislim, da je moje znanje o dedu in babici nikoli ne more biti popolno, je pa veliko obse\u017enej\u0161e, kot je bilo, ko sem bil otrok. Danes si predstavljam skupnost, v kateri sta \u017eivela. Imam fotografije, naslove, imena, na\u0161el hi\u0161o, kjer je bil moj ded rojen, vendar pa \u2026
Ve\u010dkrat me vpra\u0161ajo, kaj najbolj ob\u017ealujem. Imam preprost odgovor. Ob\u017ealujem, da nisem nikoli pogledal dedu v obraz in ga vpra\u0161al, kak\u0161na je bila njegova mama. Kot otrok sem se nau\u010dil, da ga tega ne spra\u0161ujem, ker je izginila. Mislim, da je ljubil svojo mamo in da je bilo to zanj preve\u010d bole\u010de vpra\u0161anje.<\/p>\n

Ne, nimam popolnega vedenja o starem o\u010detu. Lahko si denimo predstavljam, kak\u0161en je bil njegov odnos z njegovo mamo. Lahko si predstavljam, vendar ne vem in to je nekaj popolnoma drugega.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Philippe Sands je prek raziskovanja dru\u017einske zgodovine odkril izvora koncepta genocida in hudodelstva proti \u010dlove\u010dnosti v rojstnem mestu…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":47724,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[8],"tags":[4584,10034,16647,16648,16646,37,38,64,16649,63],"class_list":{"0":"post-47723","1":"post","2":"type-post","3":"status-publish","4":"format-standard","5":"has-post-thumbnail","7":"category-svet","8":"tag-festival-fabula","9":"tag-genocid","10":"tag-hans-frank","11":"tag-hudodedlstvo-proti-clovecnosti","12":"tag-philippe-sands","13":"tag-slovene","14":"tag-slovenscina","15":"tag-svet","16":"tag-vrnitev-v-lemberg","17":"tag-world"},"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116346323358417344","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/47723","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=47723"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/47723\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/47724"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=47723"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=47723"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=47723"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}