{"id":48424,"date":"2026-04-05T07:21:10","date_gmt":"2026-04-05T07:21:10","guid":{"rendered":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/48424\/"},"modified":"2026-04-05T07:21:10","modified_gmt":"2026-04-05T07:21:10","slug":"danes-ne-potrebujemo-vec-glasnosti-ampak-vec-odgovornosti-v-besedi","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/48424\/","title":{"rendered":"Danes ne potrebujemo ve\u010d glasnosti, ampak ve\u010d odgovornosti v besedi"},"content":{"rendered":"

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"\"\/
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t“Pape\u017e Fran\u010di\u0161ek mi je bil vedno blizu prav v tem, da je \u0161el k \u010dloveku na robu. Pa ni \u0161lo samo za neko idejo ali pa lepo besedo, ampak zelo konkretno: iti tja, kjer je \u010dlovek ranjen, spregledan ali odrinjen. V razli\u010dnih vlogah, kot duhovnik ali \u0161kof, je rad od\u0161el v zapor. V tem se prepoznam tudi sam,” je za MMC med drugim povedal Robert Fri\u0161kovec. Foto: Tatjana Splichal (Dru\u017eina), osebni arhiv Roberta Fri\u0161kovca<\/p>\n

Fri\u0161kovec je zagotovo eden izmed tistih duhovnikov, ki vero na doumljiv in pozitiven na\u010din pribli\u017euje ljudem, tudi tistim v zaporu. Jasne lo\u010dnice med zaporom z re\u0161etkami in zunanjim svetom sicer ne vzpostavlja, v pogovoru je poudaril, da je sodobni zapor te dru\u017ebe brezbri\u017enost, biti \u010dlovek pa je danes umetnost. Tisti v zaporu in zunaj njega so njegovi bratje in sestre, je dodal.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n

Ni pa srebrnoma\u0161nik Fri\u0161kovec le duhovnik. Je prvi zaporni\u0161ki vikar, zaposlen je tudi na uradu za mednarodno sodelovanje in mednarodno pravno pomo\u010d na ministrstvu za pravosodje. Je predavatelj nenasilne komunikacije in doktorski \u0161tudent pa ljubitelj rock glasbe \u2013 ma\u0161eval je, denimo, na festivalu Rock Oto\u010dec. \u010ce se odmakne od vseh vlog, ki jih ima, je le nekdo, ki se u\u010di biti \u010dlovek, se je opisal Fri\u0161kovec.<\/p>\n

V pogovorih, v katerih je nastopal, je v ospredje vedno postavil odgovornost pri komuniciranju, poslu\u0161anje, ljudi na robu, \u017eivost Cerkve, globoko vero in preprostost \u017eivljenja. Tudi v tokratnem pogovoru za MMC ni bilo ni\u010d druga\u010de. <\/p>\n

Danes je velika no\u010d, kristjani se spominjajo Jezusovega vstajenja. Jutri, na velikono\u010dni ponedeljek, pa se spominjajo prikazovanja vstalega Jezusa svojima u\u010dencema. Tadva ga sprva na svoji poti v mesto Emavs blizu Jeruzalema nista prepoznala, njune o\u010di so bile zastrte, je zapisano v Svetem pismu. Kaj sodobnemu \u010dloveku zastira pogled?
Najprej je tu hrup. \u017divimo v \u010dasu nenehnih informacij, obvestil, podob, mnenj. \u010clovek skoraj nima ve\u010d prostora za ti\u0161ino. U\u010denca na poti v Emavs nista prepoznala Jezusa, ker sta bila polna svojih misli, razo\u010daranja, pri\u010dakovanj. Tudi mi smo pogosto tako “polni”, da ne moremo ve\u010d videti.<\/p>\n

Druga stvar, \u010de pove\u017eem z odlomkom dveh u\u010dencev na poti v Emavs, je razo\u010daranje, ki lahko danes \u010dloveku podobno zastira pogled. Ko se \u017eivljenje ne izide, kot smo si predstavljali, se pogled zapre. \u010clovek za\u010dne videti samo \u0161e to, kar je \u0161lo narobe.<\/p>\n

Mogo\u010de bi omenil \u0161e eno stvar in to je, naj ne bo \u010dudno, povr\u0161nost. Navajeni smo hitrih odgovorov, kratkih vsebin, takoj\u0161njih re\u0161itev. Nimamo ve\u010d \u010dasa, razmisleka … Morda pa je najve\u010dja slepota prepri\u010danje, da \u017ee vse vemo. Da ne potrebujemo ve\u010d iskanja, da imamo stvari pod nadzorom. Verjetno bi se \u0161e marsikaj na\u0161lo: obremenjenost, pomanjkanje pripravljenosti, da se vklju\u010dim in naredim, kar je mo\u017eno z moje strani.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Pri
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tPri katolikih bo osrednje velikono\u010dno dogajanje potekalo do ponedeljka, ko se bodo spominjali prikazovanja vstalega Jezusa svojima u\u010dencema na poti v Emavs. Tadva ga sprva nista prepoznala, ker sta \u201cbila polna svojih misli, razo\u010daranja, pri\u010dakovanj\u201d, je pojasnil Fri\u0161kovec. Foto: BoBo<\/p>\n

Pogosto pravite, da je biti \u010dlovek danes umetnost. Kdo smo namre\u010d, \u010de ne na\u0161tevamo svojih dose\u017ekov, nazivov in stvari, ki jih posedujemo. Kako bi se opisali kot \u010dlovek, \u010de se odmaknete od svojih vlog?
\u010ce se sam odmaknem od vseh vlog, nazivov in tega, kar po\u010dnem, potem bi rekel, da sem \u010dlovek na poti. Nekdo, ki se u\u010di biti resni\u010den \u2013 pred seboj, pred drugimi in pred Bogom. Nekdo, ki ima svoje rane, svoje padce, pa tudi potrebo, da rastem. \u010ce od\u0161tejem vse zunanje stvari, ostane odnos, kako znam sli\u0161ati drugega in kako znam biti blizu. Biti \u010dlovek danes je res umetnost, ker nas vse vle\u010de v to, da bi se opredelili skozi uspeh, vloge ali podobo. A v resnici se \u010dlovek najbolj poka\u017ee v preprostih stvareh \u2013 v zvestobi, iskrenosti, v tem, ali ostane\u0161 \u010dlovek tudi takrat, ko ni aplavza. Pravzaprav sem nekdo, ki se u\u010di biti \u010dlovek.<\/p>\n

Pape\u017e Fran\u010di\u0161ek je zelo jasno pokazal, da Cerkev ni najprej prostor popolnih, ampak prostor za tiste, ki i\u0161\u010dejo, ki padajo in vstajajo. \u010ce pomislim na pape\u017ea Leona, pa me me kljub njegovi razli\u010dnosti nagovarja njegov poudarek na redu, jasnosti, tudi na intelektualni globini vere.<\/p>\n

Robert Fri\u0161kovec<\/p>\n

Za pape\u017ea Fran\u010di\u0161ka ste neko\u010d omenili, da se izrazito posve\u010da ljudem na robu, tudi zapornikom, da se zanima za vsakdanje \u017eivljenje in vsakdanje ljudi. Tudi zase pravite, da se posve\u010date ljudem na robu, lahko bi rekli, da ste svojo duhovni\u0161ko posvetili zapornikom. V \u010dem vse ste si \u0161e podobni z nekdanjim pape\u017eem Fran\u010di\u0161kom in v \u010dem morda s pape\u017eem Leonom?
Pape\u017e Fran\u010di\u0161ek mi je bil vedno blizu prav v tem, da je \u0161el k \u010dloveku na robu. Pa ni \u0161lo samo za neko idejo ali pa lepo besedo, ampak zelo konkretno: iti tja, kjer je \u010dlovek ranjen, spregledan ali odrinjen. V razli\u010dnih vlogah, kot duhovnik ali \u0161kof, je rad od\u0161el v zapor. V tem se prepoznam tudi sam. Ne da bi si to izbral kot neko posebno pot, ampak ker sem v teh sre\u010danjih za\u010dutil, da je tam evangelij najbolj \u017eiv. Da tam odpadejo vloge in maske. Podobnost vidim tudi v poudarku na usmiljenju. Pape\u017e Fran\u010di\u0161ek je zelo jasno pokazal, da Cerkev ni najprej prostor popolnih, ampak prostor za tiste, ki i\u0161\u010dejo, ki padajo in vstajajo.<\/p>\n

\u010ce pomislim na pape\u017ea Leona, pa me kljub njegovi razli\u010dnosti nagovarja njegov poudarek na redu, jasnosti, tudi na intelektualni globini vere. Potrebujemo tudi to: da stvari poimenujemo, da damo veri strukturo, da jo znamo razlo\u017eiti in \u017eiveti tudi na ravni razuma. Kdor koli je v Cerkvi izbran za voditelja, je z namenom, da s svojimi darovi nagovarja razli\u010dne potrebe, ki se zaznavajo v ob\u010destvu. Na koncu pa mislim, da ne gre toliko za primerjanje, ampak za isto poslanstvo: kako v konkretnem \u010dasu in prostoru \u017eiveti evangelij tako, da \u010dlovek za\u010duti, da je viden, sli\u0161an in sprejet.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tSorodna novica
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\tKristjani praznujejo veliko no\u010d, najve\u010dji kr\u0161\u010danski praznik<\/a><\/p>\n

Ljudi ne lo\u010dujete na tiste v zaporu in tiste zunaj njega. Pravite, da so vsi va\u0161i bratje in sestre. Kaj je sodobni zapor na\u0161e dru\u017ebe? Znamo \u0161e biti \u010dlovek so\u010dloveku?
Res je, pogosto re\u010dem, da razlika med “znotraj” in “zunaj” ni tako velika, kot si mislimo. Zapor ni samo prostor z zidovi in re\u0161etkami. Obstajajo tudi bolj skriti zapori. Sodobni zapor na\u0161e dru\u017ebe je lahko notranji: zaprtost vase, strah pred bli\u017eino, nezaupanje, potreba po nadzoru, odvisnost od potrditve drugih. Veliko ljudi \u017eivi na zunaj svobodno, znotraj pa zelo ujeto v preteklosti, v ranah, v pri\u010dakovanjih, v tem, kaj si bodo drugi mislili. Eden ve\u010djih zaporov sodobnega \u010dloveka je tudi brezbri\u017enost. Ko se \u010dlovek zapre pred drugim, ko ga ne zanima ve\u010d njegova zgodba, ko postane drugi samo “eden izmed mnogih”. Vpra\u0161anje, ali znamo \u0161e biti \u010dlovek so\u010dloveku, se mi zdi na mesti. Mislim, da znamo, ampak vedno manj spontano.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"O
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tO veri in Cerkvi Fri\u0161kovec govori odprto in razumljivo, tudi hudomu\u0161no. Zapornice in zaporniki smo lahko tudi zunaj prostorov z re\u0161etkami, brezbri\u017enost je novodobni zapor, je poudaril. Foto: Osebni arhiv Roberta Fri\u0161kovca<\/p>\n

Vedno, ko ste v cerkvi, vernike na za\u010detku pridige vpra\u0161ate, kako so. Kaj vam odgovorijo? Je Cerkev na tak na\u010din \u0161e \u017eiva, si upajo iskreno povedati, kako se po\u010dutijo v tistem trenutku?
Najprej mogo\u010de podnapisi: \u010de v katerem koli jeziku postavite vpra\u0161anje, kako si, spra\u0161uje\u0161 eno in isto stvar \u2013 kaj je v tebi \u0161e \u017eivega? Ko sam postavim to vpra\u0161anje, me zanima, kaj je v ljudeh, ki so pred menoj in s katerimi se sre\u010dam, \u0161e \u017eivega. Odgovori so zelo razli\u010dni: od tihega nasmeha in kimanja z glavo, do glasnega “dobro”, v\u010dasih kdo re\u010de “utrujeno”, kdaj pa tudi nastane malo zadrege. \u017delim si, da bi bilo v Cerkvi ve\u010d \u017eivljenja oziroma da bi vsaj med nami \u017eivljenje spet raslo, se prebujalo. \u017de s tem, \u010de smo resni\u010dni, smo na nek na\u010din \u017eivi.<\/p>\n

Katera sveta ma\u0161a se vam je do zdaj najbolj vtisnila v spomin? Ma\u0161evali ste med drugim tudi na glasbenem festivalu Rock Oto\u010dec.
Te\u017eko bi izbral samo eno, ker vsaka ma\u0161a nosi svojo zgodbo in ljudi. Ma\u0161e na Rock Oto\u010dcu so bile zagotovo ene tak\u0161nih. Spomnim se, kako so ljudje pri\u0161li, nekateri radovedni, drugi iskreno odprti, tretji malo z razdalje. Na nek na\u010din se poka\u017ee, da Bog ni vezan na prostor. Da lahko nagovori \u010dloveka tudi tam, kjer ga morda najmanj pri\u010dakuje. Zelo so mi blizu tudi ma\u0161e v zaporu. Velikokrat tamkaj\u0161njim obiskovalcem re\u010dem, da jih ne zamenjam za nobeno drugo ob\u010destvo. Res so dobri s sodelovanjem, odgovarjanjem, petjem … Mogo\u010de je odgovor na vpra\u0161anje, da se me najbolj dotaknejo tiste ma\u0161e, h katerim ljudje pridejo tak\u0161ni, kot so, brez veliko olep\u0161evanja.<\/p>\n

Ko smo ravno pri vpra\u0161anjih, ki jih radi postavljate. Velikokrat omenite, da bi se morali med seboj spra\u0161evati tudi po povratnih informacijah. Pravite, da se s tem ljudje med seboj opolnomo\u010dimo, da sami prevzamemo odgovornost za svoj na\u010din komunikacije. Bi morali ve\u010d spra\u0161evati drug drugega ali se bolje poslu\u0161ati?
V prvi vrsti je smiselno imeti zanimanje za so\u010dloveka. Pri va\u0161em vpra\u0161anju mislim, da ne gre za ali-ali, ampak oboje. \u010cloveka se u\u010dim sli\u0161ati in obenem tudi \u0161irim svoj informacijski prostor s postavljanjem vpra\u0161anj. Jaz velikokrat re\u010dem: “Mi lahko kaj ve\u010d poveste?”, “Bi mi lahko dali \u0161e kak\u0161en stavek?” ali pa “Potrebujem va\u0161e podnapise”. Postavljati vpra\u0161anja, na katera ne more\u0161 odgovoriti z da ali ne, ki niso zaprta. Dejstvo pa je, da \u010de ne znam sli\u0161ati, tudi vpra\u0161anja ne pomagajo veliko. Zdi se mi, da se danes veliko pogovarjamo, \u010de pod to razumemo tudi razna dopisovanja, a manj sli\u0161imo.<\/p>\n

Nevarnost je, da pri poslu\u0161anju \u010dloveka \u017ee vnaprej pripravljamo odgovor. Takoj za\u010dnemo razmi\u0161ljati, kaj bom rekel, kako bom svetoval, kako bom popravil, v\u010dasih celo, kako bom “zmagal” v pogovoru. In v tem trenutku sogovornik izgine.<\/p>\n

Robert Fri\u0161kovec<\/p>\n

Katera je tista glavna napaka, ki jo delamo, ko poslu\u0161amo in se na sli\u0161ano odzivamo? Zagovarjate, da se ne smemo nepremi\u0161ljeno odzivati in svetovati sogovorniku. Neko\u010d ste dejali, da so nam druga\u010de misle\u010di ljudje lahko predvsem motivacija za rast, za bogatenje, iskanje poti naprej, niso pa prilo\u017enost za boj.
Velikokrat v pogovoru preprosto naredimo ena\u010daj med tem, kar nam nekdo sporo\u010da, in samim sabo. Na neki na\u010din za\u010dnemo \u017eiveti vsebino drugega. Oseba nas potegne v svoj prostor. Nato re\u0161ujemo probleme drugih in jim jemljemo odgovornost za njihovo vsebino. Nevarnost je, da pri poslu\u0161anju \u010dloveka \u017ee vnaprej pripravljamo odgovor. Takoj za\u010dnemo razmi\u0161ljati, kaj bom rekel, kako bom svetoval, kako bom popravil, v\u010dasih celo, kako bom “zmagal” v pogovoru. In v tem trenutku sogovornik izgine. Zato tudi tako hitro svetujemo. Ne da bi bilo to vedno potrebno, ampak ker nam je neprijetno ostati v poslu\u0161anju, v ti\u0161ini, v nepopolnosti odgovora.<\/p>\n

Bolj kot kaj ljudje povedo, nam je pomembno, kako povedo. Ampak ta komunikacija je pogosto nasilna. V nedavnem podkastu ste omenili, da tisti, ki sporo\u010da, govori o sebi, sporo\u010da svoje potrebe in svoja \u010dustva, zelo malo pa pove o sogovornikih. Je to ljudem te\u017eko razumeti, se tega zavedajo, tudi na spletu?
Prvo pravilo vsake komunikacije je, da tisti, ki sporo\u010da, sporo\u010da o sebi. Dam zelo preprost primer. Otrok re\u010de svoji mami: “Ti si najslab\u0161a mama na svetu!” Ta otrok sporo\u010da o sebi in ne o mami. Te\u017eava nastane, \u010de ona naredi ena\u010daj med to izjavo in samo seboj. V komunikaciji je sicer smiselno, da sporo\u010dam iz prve osebe ednine in ne v stilu, ki je raz\u0161irjen z drugo osebo ednine.<\/p>\n

Ko govorim o nasilju, ga danes v komunikaciji ni tako malo. Razni podtoni, cinizem, izsiljevanje, tudi ignorantska ti\u0161ina. Nasilje je lahko zajeto v ton govora, hitrost. Splet je svoja zgodba, kjer se nasilje lahko skrije za anonimnostjo, prostor, kjer je navzo\u010da kultura “bruhanja” drug po drugem, nezadovoljstva, nestrinjanja, diskreditiranja, la\u017ei …<\/p>\n

Nekajkrat ste \u017ee omenili ti\u0161ino. Je ta dandanes razko\u0161je?
Osebno bi lahko rekel, da je danes ti\u0161ina res skoraj postala razko\u0161je. Ne zato, ker je ne bi mogli imeti, ampak ker si je pogosto ne znamo ve\u010d vzeti. Obkro\u017eeni smo z zvoki, informacijami, zasloni, stalno povezanostjo. Tako hitro zapolnimo vsak prazen trenutek, da se ti\u0161ina zdi skoraj neprijetna. In prav zato je dragocena, ker je redka. Ti\u0161ina zame ni samo odsotnost hrupa, je neke vrste prostor, kjer \u010dlovek za\u010dne sli\u0161ati.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Fri\u0161kovec
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tFri\u0161kovec v svojem doktorskem delu ukvarja z vzpostavljanjem dialoga med ljudmi, ki jih je kaznivo dejanje zaznamovalo. Foto: Srdjan \u017divulovi\u0107\/BoBo<\/p>\n

Trenutno pi\u0161ete doktorsko disertacijo o obnavljalni pravi\u010dnosti. Pojem je pri nas slabo poznan. Gre za to, da v dialogu (a ne v mediaciji) pove\u017eemo osebe, ki so bile vklju\u010dene v kaznivo dejanje, in razi\u0161\u010demo, kar je tisto sveto, kar \u010dloveku odpira mo\u017enosti za naprej, in kaj ga zavira. Kaj je tisto, kar najpogosteje \u017eelijo sli\u0161ati \u017ertve? Kaj storilci kaznivih dejanj?
Obnavljalna pravi\u010dnost posku\u0161a ustvariti prostor, kjer se lahko zgodi nekaj, \u010desar klasi\u010dni kazenskopravni sistem pogosto ne omogo\u010da \u2013 sre\u010danje med ljudmi, ki jih je kaznivo dejanje zaznamovalo. In v teh sre\u010danjih se zelo jasno poka\u017ee, kaj ljudje v resnici nosijo v sebi. \u017drtve najpogosteje najprej ne i\u0161\u010dejo kazni, ampak odgovore. Zelo osnovna so vpra\u0161anja: zakaj ravno jaz, zakaj se je to zgodilo, ali sploh razume\u0161, kaj si mi naredil … Pogosto \u017eelijo sli\u0161ati priznanje, resnico in tudi ob\u017ealovanje. Ne le formalnega “\u017eal mi je”, ampak nekaj, kar pride iz notranjosti. In zelo pogosto \u017eelijo ponovno dobiti ob\u010dutek dostojanstva in varnosti, ki jim je bil odvzet.<\/p>\n

Po drugi strani pa storilci oziroma odgovorne osebe pogosto nosijo svoj del zgodbe. \u017delijo biti sli\u0161ani kot ljudje, ne samo kot “storilci”. In presenetljivo pogosto si \u017eelijo prilo\u017enosti, da prevzamejo odgovornost \u2013 ne samo pravno, ampak osebno. Na obeh straneh pa je zelo mo\u010dna potreba po tem, da bi se nekaj zaklju\u010dilo ali vsaj premaknilo naprej. Da stvar ne ostane zamrznjena v preteklosti.<\/p>\n

Robert Fri\u0161kovec<\/p>\n

Po drugi strani pa storilci oziroma odgovorne osebe pogosto nosijo svoj del zgodbe. \u017delijo biti sli\u0161ani kot ljudje, ne samo kot “storilci”. In presenetljivo pogosto si \u017eelijo prilo\u017enosti, da prevzamejo odgovornost \u2013 ne samo pravno, ampak osebno. Na obeh straneh pa je zelo mo\u010dna potreba po tem, da bi se nekaj zaklju\u010dilo ali vsaj premaknilo naprej. Da stvar ne ostane zamrznjena v preteklosti. Tukaj je \u0161e tretji element tovrstnih postopkov in to je skupnost oziroma podporne osebe ene ali druge strani, ki jih je kaznivo dejanje prav tako zaznamovalo.<\/p>\n

\u0160e malo ostajamo pri nenasilni komunikaciji. Kaj bi svetovali doma\u010dim in tujim voditeljem \u2013 kako naj komunicirajo? Nedavna predvolilna kampanja je bila izrazito razdiralna, polarizacije med ljudmi je vse ve\u010d.
Mislim, da danes ne potrebujemo ve\u010d glasnosti, ampak ve\u010d odgovornosti v besedi. Voditelji imajo mo\u010d, da s svojim na\u010dinom govora gradijo ali ru\u0161ijo. Prva stvar je zagotovo, da beseda ne sme postati oro\u017eje. Ko komunikacija postane na\u010din, kako diskreditirati, poni\u017eati ali razdeliti, kratkoro\u010dno morda prinese neke to\u010dke, dolgoro\u010dno pa pu\u0161\u010da razpoke v dru\u017ebi. In te razpoke potem \u017eivijo naprej med ljudmi. Zato mislim, da je v Sloveniji situacija tak\u0161na, kot je. Druga stvar je sposobnost poslu\u0161anja, sli\u0161anja. Voditelj, ki ne zna poslu\u0161ati, hitro za\u010dne govoriti samo \u0161e za svojo publiko, ne pa za skupno dobro. Zdi se mi, da bi voditelji morali ve\u010dkrat pomisliti, da njihove besede ne ostanejo na odru ali v studiu, ampak gredo naprej v dru\u017eine, v delovno okolje, na splet. Tam se potem konflikt najve\u010dkrat nadaljuje, pa bi bilo fino, da bi se za\u010del ustvarjati prostor za dialog.<\/p>\n

Mene osebno velika no\u010d spominja na to, da Bog deluje tudi tam, kjer se zdi, da ni ve\u010d poti. In morda je danes najpomembneje prav to, da ne obupamo nad \u017eivljenjem \u2013 ne v svetu in ne v sebi.<\/p>\n

Robert Fri\u0161kovec<\/p>\n

\u010cesa naj ljudje v teh te\u017ekih \u010dasih, tudi z geopoliti\u010dnega vidika, in v duhu velikono\u010dnih praznikov ne pozabijo?
V \u010dasih, v katerih \u017eivimo, je najla\u017eje zapasti v strah, nezaupanje in ob\u010dutek, da nimamo vpliva. Svet je velik, dogodki so kompleksni in pogosto se zdi, da vse poteka mimo nas. A prav v tem je tudi sporo\u010dilo velike no\u010di: da zadnja beseda ne pripada temi, ampak \u017eivljenju. Mislim, da je pomembno, da ne pozabimo na tri stvari. Najprej, da ne izgubimo upanja. Ne naivnega optimizma, ampak globokega zaupanja, da tudi v zmedenih in te\u017ekih \u010dasih \u017eivljenje najde pot naprej. Drugo, da ne izgubimo \u010dlove\u010dnosti. Ko svet in ljudje drug do drugega postanemo grobi, je najve\u010dji upor prav to, da ostane\u0161 \u010dlovek: da ne zapade\u0161 v sovra\u0161tvo, da ne zapira\u0161 srca, da vidi\u0161 \u010dloveka tudi v tistem, ki misli druga\u010de. In tretje, da ne pozabimo na majhne korake. Ne moremo re\u0161iti sveta, lahko pa vplivamo na prostor okoli sebe: v odnosih, v besedah in v na\u010dinu, kako \u017eivimo. Mene osebno velika no\u010d spominja na to, da Bog deluje tudi tam, kjer se zdi, da ni ve\u010d poti. In morda je danes najpomembneje prav to, da ne obupamo nad \u017eivljenjem \u2013 ne v svetu in ne v sebi.<\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t\"Udele\u017eence
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n

\t\t\t\t\t\t\t\t\tUdele\u017eence svetih ma\u0161 v zaporu je pohvalil, da dobro sodelujejo, odgovarjajo na njegova vpra\u0161anja in pojejo. Njegovo najljub\u0161e ob\u010destvo je tisto, ki je nenarejeno. Foto: Osebni arhiv Roberta Fri\u0161kovca<\/p>\n

Se Rimskokatoli\u0161ka cerkev lahko spreminja, morda prilagaja sodobni dru\u017ebi, ali mora ostati tradicionalna?
Cerkev se v svojem bistvu ne more in ne sme spreminjati, \u010de govorimo o tem, kar je njeno jedro: evangelij, odnos do Boga in odnos do \u010dloveka. To ni nekaj, kar bi bilo odvisno od \u010dasa ali dru\u017ebenih trendov. Osebno si pa \u017eelim, da se Cerkev vedno znova u\u010di, kako sporo\u010dilo \u017eiveti in povedati v konkretnem \u010dasu. Prepri\u010dan sem, da se vedno tudi poka\u017ee, da je prostor za razvoj, za prilagajanje, za iskanje novih poti. Ne v smislu, da bi spreminjali vsebino vere, ampak da bi jo znali pribli\u017eati \u010dloveku danes. Ne gre za izbiro med tradicionalnim in sodobnim, ampak za vpra\u0161anje, kako lahko vsebina vere danes sre\u010da konkretnega \u010dloveka.<\/p>\n

Je razlika med vero in duhovnostjo na eni strani ter Cerkvijo kot institucijo na drugi? So ljudje lahko resni\u010dno verni in ne cerkveni in obratno \u2013 razmi\u0161ljate kdaj o tem?
Velikokrat mi ljudje pravijo, da se imajo za verne, kar pa jih “bremza”, odvra\u010da, s \u010dimer imajo te\u017eavo, se ne strinjajo, je institucija. Cerkev kot institucija je konkretna skupnost, z zgodovino, strukturo, tudi z omejitvami. Velikokrat jo primerjam z dru\u017eino. Zame smo v njej bratje in sestre. Kot si ne izbiramo svojih bratov in sester v dru\u017eini, tako je tudi v Cerkvi. Sre\u010dal sem mnogo ljudi, ki so bili razo\u010darani nad institucijo, nad ljudmi, nad na\u010dinom delovanja.<\/p>\n

Zame osebno vera brez skupnosti hitro postane zelo individualna, v\u010dasih tudi povr\u0161na ali predvsem po meri \u010dloveka. Cerkev brez \u017eive vere pa lahko postane samo struktura brez srca. Idealno je, da se to dvoje sre\u010duje: osebna vera, ki ima svoj prostor v skupnosti, in skupnost, ki pomaga veri rasti in jo varuje pred tem, da bi postala samo nekaj mojega. Na koncu pa vedno pridemo do istega vpra\u0161anja: ali to, kar \u017eivim, postaja odnos ali pa ostaja samo oblika. In to je izziv za vsakega, ne glede na to, kje je.<\/p>\n

Od kod \u010drpate mo\u010d in navdih za tako pozitiven pogled na \u017eivljenje?
Najprej iz zelo konkretnih sre\u010danj z ljudmi. Hvale\u017een sem, da imam okoli sebe (ne veliko) ljudi, kjer sem lahko to, kar sem. Veliko mi pomeni tudi vera. To je pravzaprav vsebina, ki me hrani. Ne kot nekaj oddaljenega, ampak kot odnos. Molitev, evharistija, ti\u0161ina, Bo\u017eja beseda \u2013 to so prostori, kjer se \u010dlovek znova “naravna na pravo valovno dol\u017eino”, kjer se spomnim tudi na to, kar je res pomembno. Navdih pa pogosto pride tudi iz zelo preprostih stvari \u2013 iz pogovora, narave, trenutkov, ko si lahko samo to, kar si. V\u010dasih se zdi, da i\u0161\u010demo nekaj velikega, pa nas ravno majhne stvari dr\u017eijo pokonci.<\/p>\n

Oglas<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"“Pape\u017e Fran\u010di\u0161ek mi je bil vedno blizu prav v tem, da je \u0161el k \u010dloveku na robu. Pa…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":48425,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[6],"tags":[907,595,59,61,16836,62,37,58,60,38,5505],"class_list":{"0":"post-48424","1":"post","2":"type-post","3":"status-publish","4":"format-standard","5":"has-post-thumbnail","7":"category-slovenija","8":"tag-duhovnost","9":"tag-intervju","10":"tag-republic-of-slovenia","11":"tag-republika-slovenija","12":"tag-robert-friskovec","13":"tag-si","14":"tag-slovene","15":"tag-slovenia","16":"tag-slovenija","17":"tag-slovenscina","18":"tag-velika-noc"},"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116350896342172975","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/48424","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=48424"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/48424\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/48425"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=48424"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=48424"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=48424"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}