\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
![\"Metod](\"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-content\/uploads\/2026\/04\/67036442.jpg\" "\\"Metod")
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
\t\t\t\t\t\t\t\t\tMetod Pevec z ekipo in portretiranci na premieri filma v Cankarjevem domu. Foto: Matja\u017e Ru\u0161t<\/p>\n
Ve\u010dkrat nagrajeni re\u017eiser igranih in dokumentarnih filmov Metod Pevec se je leto in pol vsak \u010detrtek dru\u017eil s skupino zapornikov na Dobu. S kamero je spremljal proces psihodrame, ki ga je v zaporu izvajal psihiater Vladimir Milo\u0161evi\u0107, eden od vodilnih v regiji na podro\u010dju omenjene terapevtske metode. Iz posnetega je nastal film Ko pridem ven, ki je lani v Portoro\u017eu na Festivalu slovenskega filma prejel nagrado ob\u010dinstva. Dokumentarni film ponuja edinstven vpogled v notranja \u017eivljenja obsojencev in presega poenostavljene, pogosto pa senzacionalisti\u010dne zgodbe, ki jih o storilcih razli\u010dnih kriminalnih dejanj obi\u010dajno sli\u0161imo v medijih. <\/p>\n
\t\t\t\t\t\t\t\t \t\t\t\t\t\t\t\t\tMetoda Pevca, ki ga med drugim poznamo po filmih, kot so Aleksandrinke, Dom in Jaz sem Frenk, tudi tokrat ni zanimalo podajanje enostranskih odgovorov, ampak raziskovanje nerazumljivega polja. Foto: Simon Tan\u0161ek<\/p>\n Metod Pevec, za film Ko pridem ven ste se s kamero odpravili v zapor na Dobu. Kako ste pri\u0161li do te ideje in predvsem kako ste pri\u0161li do ideje, da bo film spremljal proces psihodrame? Zakaj ta specifi\u010den pristop? <\/p>\n \u017de neko\u010d prej sem bil gost na neki delavnici na Dobu in takrat sem dobil ob\u010dutek, da na Dobu domujejo zanimivi ljudje. Na delavnici se je pokazalo, da jih zanima ustvarjalnost, kar me je zelo presenetilo. Takrat sem bil tam samo be\u017een gost, a \u017eelel sem si tja vrniti in posku\u0161ati razumeti. Ampak kot je obi\u010dajno pri dokumentarnih filmih, pride\u0161 po nekaj, in \u010de si dovolj pozoren, poslu\u0161a\u0161 in spremlja\u0161, dobi\u0161 na koncu nekaj drugega. Tako se je zgodilo tudi v tem primeru. \u017deljo je prekinila epidemija covida, ko so bili zapori \u0161e bolj zaprti. Hkrati tudi nisem vedel, kako se lotiti filma. Ni se mi zdela dobra ideja, da vstopim in naredim intervjuje, kar bi bilo lahko preve\u010d reporta\u017eno. Skrbelo me je, da bi dobil malo potvorjene, performirane nastope obsojencev, da bi o sebi znali govoriti samo najlep\u0161e in najbolj\u0161e. Potem pa sem po radiu poslu\u0161al Val 202, oddajo Nedeljski gost z dr. Milo\u0161evi\u0107em, ki je govoril o psihodrami. Takoj ko je za\u010del razlagati, sem spoznal, da ima pristop, ki ga potrebujem. S psihodramo smo ljudi postavili v neke vloge, morali so se v\u017eiveti, nekako so izgubili svojo performativnost in postali so avtenti\u010dni, iskreni. Seveda je psihodrama tudi terapevtski proces, ki nas je vse spreminjal. Z Milo\u0161evi\u010dem sva bila navzo\u010da v zaporu ve\u010d kot leto in pol, jaz \u0161e dlje in ta proces sem ves \u010das spremljal s kamero.<\/p>\n \t\t\t\t\t\t\t\t\tMetod Pevec, re\u017eiser dokumentarca Ko pridem ven: “Za kriminalno identiteto ni kriva usoda, ampak pravzaprav dru\u017eba, v kateri \u017eivimo.”<\/p>\n Kako ste izbrali obsojence, ki jih boste spremljali v filmu? Kak\u0161en je bil proces nova\u010denja?<\/p>\n Imeli smo precej sre\u010de. \u010ce se ozrem na zasedbo, imamo dejansko v filmu preprodajalce mamil, morilce, oboro\u017eene roparje, prevoznike ilegalnih migrantov itd. Zgodilo pa se je po naklju\u010dju. \u010ce bi obstajal bog filma, bi rekel, da je za to zaslu\u017een on. Z Milo\u0161evi\u0107em sva v vsakem zaporni\u0161kem bloku posebej organizirala avdicijo. Razlo\u017eil mi je psihodramo, da gre za terapevtski proces in da je sam psihiater. Skrbelo me je, da jih bo to prestra\u0161ilo. Sam sem jim pa povedal, da bo spotoma nastal dokumentarni film in da njihovi obrazi ne smejo biti zakriti. To so bili precej zahtevni pogoji. Nekateri so sebe tako identificirali s kriminalnim dejanjem, da niso vpra\u0161ali, ali se lahko prijavijo, temve\u010d so vpra\u0161ali, kak\u0161na kazniva dejanja pridejo v po\u0161tev. Milo\u0161evi\u0107 jim je odgovoril, da so vsa kazniva dejanja dobrodo\u0161la. Po\u0161alil se je, a dejansko je bilo tako. Potem smo za\u010deli delo. Sprva se jih je prijavilo osemnajst, kar je bilo za na\u0161e potrebe malce preve\u010d, zato smo delali v dveh skupinah. Pozneje smo se morali od nekaterih posloviti. Bodisi so imeli prekratko kazen, za nas je bilo namre\u010d pomembno, da ostanemo skupaj leto in pol, bodisi so bili do nekaterih zadr\u017eani v zavodu za prestajanje kazni. Postopoma smo nato pri\u0161li na skupino osmih.<\/p>\n \t\t\t\t\t\t\t\t \t\t\t\t\t\t\t\t\tFilm, ki ga je za najbolj\u0161ega izbralo ob\u010dinstvo na lanskem Festivalu slovenskega filma. Foto: Metod Pevec<\/p>\n V procesu psihodrame, ki je, kot ste omenili, trajal leto in pol, ste verjetno odkrili nekatere stvari, do katerih bi se te\u017eko prebili, \u010de bi se pred obsojence samo postavili s kamero in jih spra\u0161evali vpra\u0161anja. Kaj vas je v tem procesu najbolj presenetilo? Kaj je bilo tisto, \u010desar z druga\u010dnim pristopom ne bi mogli odkriti?<\/p>\n \u010ce sem odkrit, sem se na za\u010detku navdu\u0161eval nad sijajno paleto likov, karakteriziranih, kot bi izstopili iz scenaristi\u010dnega u\u010dbenika v zelo poudarjeni obliki, ampak potem se je izkazalo, da to sploh ni bistveno. Najbolj me je presenetilo, da smo v psihodramskem procesu pri\u0161li do otro\u0161tva, do o\u010detov, ki so bili pri vseh obsojencih bodisi nasilni bodisi odsotni, po\u010dasi se je kazal vzorec zgodnjega oblikovanja kriminalne identitete. Najin pristop je imel dve raziskovalni smeri. Prvo je bilo vpra\u0161anje, kako se razvije kriminalna identiteta, in drugo, kak\u0161na je mo\u017enost rehabilitacije. Zato film nosi naslov Ko pridem ven. Kako se lahko normalno vklju\u010dim v dru\u017ebo, ko pridem ven? Ljudje imamo nenavadno potrebo po tem, da radi obsodimo, la\u017eje pa obsodimo, \u010de prej poenostavimo stvari. Na\u0161 namen je bil obraten, zgodbe smo \u017eeleli predstaviti v njihovi kompleksnosti, saj jih potem la\u017eje razumemo in ugotovimo, da za kriminalno identiteto ni kriva usoda, ampak pravzaprav dru\u017eba, v kateri \u017eivimo tudi mi. S tem smo \u017eeleli povedati, da so tudi obsojenci del na\u0161e dru\u017ebe in da so postali kriminalci zaradi dolo\u010denih razlogov. \u010ce razumemo genezo te\u017eave, je la\u017eje ukrepati in prepre\u010devati. Zato se ne \u010dudim, da ta tema zanima strokovnjake, psihiatre, pravnike itd. Dejansko gre za dru\u017ebeni problem, ki vsebuje eti\u010dno razse\u017enost. Ta pa je diskutabilna, vredna razmisleka in pogovorov.<\/p>\n \t\t\t\t\t\t\t\t \t\t\t\t\t\t\t\t\tFilm je neke vrste dokument leto in pol trajajo\u010dega procesa v osrednjem slovenskem zaporu na Dobu, kjer so obsojenci za te\u017eka kazniva dejanja skozi psihodramo prehodili pot od otro\u0161tva do negotove prihodnosti po prestani kazni. Foto: Metod Pevec<\/p>\n Na filmski ravni vam je psihodrama omogo\u010dila, da ste globlje spoznali notranje svetove teh obsojencev. Zanje pa je ta proces pravzaprav pot k rehabilitaciji. Dr\u017ei? <\/p>\n O tem smo seveda zelo veliko govorili in na to temo smo delali psihodramske vaje. Torej, kaj te \u010daka zunaj, ko pride\u0161 ven? V filmu se pogosto ponovi replika: ko bo\u0161 \u0161el ven, bo\u0161 \u0161el nazaj. To\u010dno tja, kjer si bil in kjer te \u010dakajo vse te\u017eave. Proti koncu psihodramske delavnice smo uprizorili nekatere njihove zgodbe. Sam sem jih le dramatiziral in jih postavil v dialo\u0161ko obliko. \u0160lo je torej za njihove zgodbe, s katerimi smo \u017eeleli izzvati pri obsojencih ob\u010dutek, da so lahko ob\u010de sprejemljive in razumljive. Torej da niso v tem osamljeni in da ne ostajajo samo v introspekciji znotraj njih samih. To se je izkazalo kot zelo dobro. Odziv ob\u010dinstva na Festivalu slovenskega filma v Portoro\u017eu je sodelujo\u010de obsojence prijetno presenetil. Ljudje so hodili do njih, \u010destitali, spra\u0161evali, tudi kak\u0161na solza je stekla … Presene\u010deni in veseli so bili, da je v njihovi izku\u0161nji nekaj vrednega tudi za druge, za “normalne ljudi”, \u010de se tako izrazim. Zato je bil ta proces tako dragocen za vse nas, ki smo pri tem sodelovali. Zaradi dolgotrajnosti procesa tudi sam nisem imel neprijetnega ob\u010dutka, saj nisem ravnal, kot pogosto ravnajo mediji, da pridejo, poberejo zgodbo, odidejo in nato z zgodbo naredijo, kar ho\u010dejo. Nisem \u017eelel, da bi film deloval kot neki dobi\u010dka \u017eeljni tat dragocenih \u017eivljenj in zgodb. Zapornikom smo posku\u0161ali nekaj tudi vrniti in to je bila lepa izku\u0161nja tudi za nas, ne samo zanje.<\/p>\n Kar sama ob\u010dudujem pri va\u0161em filmu, je prav to, da imajo nastopajo\u010di mo\u017enost, da svojo zgodbo povedo sami, pod svojimi pogoji. Njihovih zgodb ne pripovedujejo drugi na neki senzacionalisti\u010den na\u010din.<\/p>\n Navsezadnje smo z njimi podpisali tudi pogodbe in bili so pla\u010dani za svoje delo, \u010deprav ne bogato, pa vendarle, \u0161lo je za profesionalno osnovo. Po drugi strani pa sem se zavezal, da bodo ne glede na to, kaj bomo posneli, imeli po kon\u010dani monta\u017ei filma pravico avtorizacije. Torej, da si bodo lahko film ogledali, \u0161e preden bo \u0161el v javnost, in podali pripombe, in tako smo tudi naredili. Za nekatere je bilo mogo\u010de malce neprijetno, ampak ve\u010dinoma so film dobro sprejeli, saj so vnaprej vedeli, s kak\u0161nim namenom gredo v ta proces. Zavedali so se terapevtske dimenzije procesa in tega, da bodo govorili o sebi. Zgodilo se je celo, da so tisti, ki so se bolj odprli, o\u010ditali drugim, ki so ostali malo zastrti, da niso iskreni. Skratka, vabili so jih, naj vstopijo v proces, ker koristi. Zaradi tega je nastal celo kak konflikt. Zanimivo je, da je pobuda za odkritost pri\u0161la z njihove strani, ne na\u0161e. <\/p>\n \t\t\t\t\t\t\t\t \t\t\t\t\t\t\t\t\t“Pri\u0161li so \u0161tevilni, ostali pa samo tisti, ki bi jih po tem snemanju lahko \u0161tel za svoje prijatelje,” je o zapornikih, ki so sodelovali v projektu, povedal re\u017eiser. Foto: Matja\u017e Ru\u0161t<\/p>\n Kaj nam \u0161e lahko poveste o dinamiki, ki se je vzpostavila znotraj skupine? Zdi se, da so v filmu zaporniki na za\u010detku nekoliko bolj zadr\u017eani, mogo\u010de bolj obsojajo\u010di drug do drugega, pozneje pa se zdi, da se med seboj podpirajo.<\/p>\n \u010crne kronike so zaradi medijskih smernic marsikdaj senzacionalisti\u010dne in se izogibajo kompleksni informaciji, ker je obremenjujo\u010da, neatraktivna za povr\u0161no branje. Z bremenom te delne resnice na straneh kronike so \u017eiveli leta poprej.<\/p>\n …<\/p>\n To je posledica \u010dasa. Z Milo\u0161evi\u0107em sva vedela, da potrebujemo \u010das, ki prinese zaupanje. \u010cas je prinesel tudi ob\u010dutek tega, da se nekaj igramo, nekaj, kar nima \u0161e kon\u010dnega rezultata, ki bi kogar koli obremenjeval. Vedno smo se vsi veselili \u010detrtkov, ko smo imeli psihoterapevtsko sre\u010danje. Nikoli se ni nih\u010de izogibal, in \u010de je kdo kdaj manjkal, je imel zato opravi\u010dljiv razlog. Tu se torej ka\u017ee pomen \u010dasa in zaupanja. Ta proces je trajal in med njimi so se vzpostavili neki odnosi. V psihodramskem procesu so bili vendar obravnavani kot osebe z vso integriteto. Pred tem so bili leta in leta obravnavani samo kot kriminalci, obsojenci, zgolj s profilom svojega kaznivega dejanja. \u0160tevilni so \u017eiveli s tem bremenom. Po drugi strani tudi to, kar o njihovih dejanjih in njih samih pi\u0161ejo \u010drne kronike, ni v celoti resni\u010dno. \u010crne kronike so zaradi medijskih smernic marsikdaj senzacionalisti\u010dne in se izogibajo kompleksni informaciji, ker je obremenjujo\u010da, neatraktivna za povr\u0161no branje. Z bremenom te delne resnice na straneh kronike so \u017eiveli leta poprej. In tu je \u0161e tretma v zaporu, ki ni nepo\u0161ten, ni pa oseben, \u010deprav imajo izjemno veliko terapevtskih dejavnosti. V psihodramskem procesu so do\u017eiveli, da so bili obravnavani kot ljudje s svojo zgodovino, s svojimi \u010dustvi, bole\u010dinami, svojimi otro\u0161tvi, travmami in svojimi grehi.<\/p>\n \t\t\t\t\t\t\t\t \t\t\t\t\t\t\t\t\tKo pridem ven torej ni obi\u010dajen dokumentarec o \u017eivljenju v zaporu, ampak film o \u010dloveku v skrajnih okoli\u0161\u010dinah – je pripoved o krivdi, dedi\u0161\u010dini nasilja, odgovornosti in o trenutkih, ko se pod plastmi vsega tega pojavi nepri\u010dakovana potreba po ustvarjalnosti, bli\u017eini in smislu. Foto: Metod Pevec<\/p>\n Vi ste k njim prihajali od zunaj s kamero. Kaj je bilo za vas najte\u017eje v tem procesu? Ste si, preden ste vstopili v ta prostor, zadali nekak\u0161na eti\u010dna vodila, ki ste jim sledili? <\/p>\n Preden sem vstopil, sem tudi sam, \u010de sem iskren, na spletu prebral o njihovi zgodovini. Priznam, da me je nekaj \u010dasa to pravzaprav obremenjevalo. Ljudje so me spra\u0161evali, ali sem se bal. Moram re\u010di, da vsekakor ne. \u010ceprav smo imeli delavnice brez paznikov in kakr\u0161nega koli varstva, ni bil navzo\u010d nikakr\u0161en ob\u010dutek nevarnosti. Snemanje imam pravzaprav v zelo lepem spominu. Manj je \u0161lo za samo snemanje, prej za nekak\u0161en psihosocialni eksperiment. Prvi\u010d sem bil v situaciji, da snemanje samo sploh ni bilo na prvem mestu, v\u010dasih se mi je celo zdelo, da je to, kar se dogaja, pomembnej\u0161e od filma. Bilo je zelo druga\u010de in ne spomnim se, da bi bilo kakor koli te\u017eko. Morda je bilo malo te\u017eje, ko smo s fanti za\u010deli delati ske\u010de, ki so adaptacija njihovih zgodb. Te\u017eje je bilo dose\u010di igralsko spro\u0161\u010denost, do katere je potem presenetljivo pri ve\u010dini pri\u0161lo. Ampak to je normalno, saj niso igralci. <\/p>\n
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n