![\"Maja](\"\/media\/img\/7f\/87\/e494851c319acd98fdca.jpeg\"\/)
<\/p>\nV intervjuju se s psihoterapevtko pogovarjamo o odpovedi in kako to vpliva na na\u0161e \u017eivljenje.<\/p>\n
Odpoved ni le izguba slu\u017ebe, ampak pogosto tudi izguba ob\u010dutka varnosti, pripadnosti in dela identitete. Ko ostanemo brez dela, se lahko znajdemo pred vpra\u0161anji, kdo smo, kaj si \u017eelimo in kako naprej.\u00a0<\/p>\n
O tem, zakaj nas odpoved pogosto prizadene globlje, kot si mislimo, kaj se v nas takrat dogaja in kako se s tem la\u017eje soo\u010diti, smo se pogovarjali s psihoterapevtko, Majo Peperko Mederal, ki izvaja terapije s posamezniki, pari in dru\u017einami po modelu relacijske dru\u017einske terapije.<\/p>\n
Slu\u017eba v bistvu ni samo vir dohodka, ampak tudi neko okolje, kjer se spletajo odnosi, kjer gradimo del svoje identitete. Ko se to zamaje, ima verjetno mo\u010den vpliv na nas?<\/p>\n
Slu\u017eba ni le prostor za opravljanje nalog, temve\u010d tudi pomembno socialno okolje. S sodelavci, ki jih sre\u010dujemo vsak dan, postopoma vzpostavljamo odnose in tkemo vezi. Identiteta se skozi delo pogosto izra\u017ea zelo neposredno. Ko se predstavljamo, se velikokrat opi\u0161emo prav skozi svoj poklic, na primer: “Sem novinarka.”\u00a0S tem poka\u017eemo, da se v veliki meri poistovetimo s tem, kar delamo. Tako poklic postane na\u0161 glavni na\u010din samopredstavitve in pomemben del na\u0161e identitete. Slu\u017eba nam daje tudi dolo\u010deno strukturo dneva. Nekateri ljudje zaradi svojih \u017eivljenjskih izku\u0161enj potrebujejo ve\u010d ob\u010dutka nadzora nad svojim \u017eivljenjem, zato ima delo pri tem pomembno vlogo. Ko pride do odpovedi, se ta ob\u010dutek poru\u0161i in zamaje ob\u010dutek varnosti.\u00a0<\/p>\n
\u010ce vzameva za primer nekoga, ki do\u017eivi odpoved \u2013 je ta notranji proces pri ljudeh podoben ali ga zelo razli\u010dno do\u017eivljamo?<\/p>\n
<\/p>\n
An\u017ee Petkov\u0161ek<\/p>\n
V osnovi gre za proces izgube, zato je do\u017eivljanje pri ljudeh precej podobno. \u010ce je odpoved nepri\u010dakovana, se najprej pojavi \u0161ok \u2013 \u010dlovek sploh ne dojame povsem, kaj se dogaja. Nato lahko sledijo ob\u010dutki jeze, krivice in strahu. Pojavijo se skrbi, kako poskrbeti za finan\u010dne obveznosti. Kasneje se pogosto pojavi tudi \u017ealost, povezana z izgubo socialnega okolja in ob\u010dutka pripadnosti. Medtem, ko drugi \u0161e naprej hodijo v slu\u017ebo, posameznik ostane doma, kar lahko odpre vpra\u0161anja o smislu, vlogi in naslednjih korakih.<\/p>\n
Bi rekli, da gre za faze, ki so normalne, in da je dobro, da si damo nekaj \u010dasa? Kdaj pa lahko re\u010demo, da to traja predolgo?<\/p>\n
Nekdo potrebuje ve\u010d \u010dasa, drugi manj. To je lahko tudi prilo\u017enost za razmislek o tem kdo sem, kaj si \u017eelim, ali sem v tej slu\u017ebi res u\u017eival, kaj bi si \u017eelel naprej.<\/p>\n
\u010ce pa posameznik za\u010dne dvomiti vase in si odpoved razlagati kot dokaz lastne nevrednosti: “\u010ce so me odpustili, potem nisem bil dovolj dober. Nikoli ne bom na\u0161el mesta, kjer bom za\u017eelen”, je tak na\u010din razmi\u0161ljanja lahko zelo obremenjujo\u010d. In hkrati tudi izto\u010dnica, ki nam poka\u017ee, da nas nekaj morda globlje bremeni.\u00a0<\/p>\n
Te faze niso povsem fiksne. Nekdo potrebuje ve\u010d \u010dasa, nekdo manj. Pomembno je, da si vzamemo nekaj \u010dasa tudi za razmislek: kdo sem, kaj si \u017eelim, ali sem v tej slu\u017ebi res u\u017eival, kaj bi si \u017eelel naprej.<\/p>\n
Veliko ljudi ob\u010duti sram, \u010deprav je odpoved lahko popolnoma objektivna \u2013 na primer zaradi reorganizacije ali ste\u010daja podjetja. Ampak mi jo vseeno do\u017eivimo zelo osebno, skoraj eksistencialno. Kot da se dotika na\u0161e vrednosti. Takrat je mogo\u010de dobro poiskati pomo\u010d in lo\u010diti, kaj vse se je ob tej zavrnitvi prebudilo v nas.<\/p>\n
Ko govorite o objektivnih razlogih, mislite na primer ste\u010daj podjetja, ki nima nobene zveze z nami?<\/p>\n
Ja, to\u010dno to. Velikokrat se zgodi, da podjetja \u017eelijo zmanj\u0161ati stro\u0161ke\u00a0in najla\u017eje je zmanj\u0161ati \u0161tevilo zaposlenih.<\/p>\n
![\"Maja](\"\/media\/img\/e0\/4b\/18aa081d9ce9ada6322d.jpeg\"\/)
<\/p>\n
An\u017ee Petkov\u0161ek<\/p>\n
Omenili ste \u017ee, da se lahko vpra\u0161amo: ali sem bil v tej slu\u017ebi sre\u010den, kak\u0161na slu\u017eba bi me bolj zadovoljila, kaj mi je bilo v redu in kaj ne. Imate \u0161e kak\u0161no izto\u010dnico, kako lahko odpoved vzamemo kot prilo\u017enost?<\/p>\n
To je res proces. \u010ce smo dolgo \u010dasa v rutini in nimamo veliko stika sami s sabo, je te\u017eko hitro priti do odgovora, kaj si v resnici \u017eelimo.<\/p>\n
Velikokrat vpra\u0161am ljudi: “Kaj bi si pa \u017eeleli?”\u00a0In do odgovora ne pridemo v enem tednu ali enem mesecu. To je proces.<\/p>\n
Zato ni nekega hitrega recepta. Pomembno pa je, da se vra\u010damo k sebi, k temu, kar \u010dutimo tukaj in zdaj. Mogo\u010de pomaga \u0161port ali kak\u0161na druga fizi\u010dna aktivnost, da stres spravimo iz telesa. Da nismo samo doma in ujeti v negativne misli.<\/p>\n
Bi rekli, da razli\u010dne generacije odpoved do\u017eivljajo razli\u010dno?<\/p>\n
Ja. Mlaj\u0161i morda slu\u017ebe ne do\u017eivljajo toliko kot “to sem jaz”. Pri starej\u0161ih, ki so veliko let delali eno slu\u017ebo, pa je lahko odpoved veliko bolj povezana z ob\u010dutkom lastne vrednosti. Takrat se lahko pojavijo vpra\u0161anja: “Kdo sem jaz zdaj? Kdo me bo pri mojih letih sploh \u0161e \u017eelel zaposliti?”<\/p>\n
Pri srednji generaciji pa so pogosto prisotne velike obveznosti \u2013 otroci, krediti, stro\u0161ki \u2013 in je zato pritisk lahko \u0161e ve\u010dji.<\/p>\n
Imate \u0161e kak\u0161en konkreten, uporaben nasvet za nekoga, ki je pravkar do\u017eivel odpoved?<\/p>\n
![\"Maja](\"\/media\/img\/23\/fd\/38884f0d0492f39d4950.jpeg\"\/)
<\/p>\n
An\u017ee Petkov\u0161ek<\/p>\n
V tistem trenutku je pomembno predvsem to, da umirimo telo. Ve\u010dkrat globoko vdihnemo. Ko dobimo tako novico, imamo pogosto ob\u010dutek, kot da se nam svet ustavi. Pomaga, \u010de se usedemo, za\u010dutimo stik telesa s stolom, stopala na tleh, roke. Da ima telo ob\u010dutek opore. Potem si lahko re\u010demo: “Potrebujem trenutek zase.”\u00a0Ni se treba takoj odzvati. Lahko se umaknemo, pokli\u010demo nekoga, ki nam veliko pomeni in ob katerem vemo, da bomo lahko sli\u0161ali: “Ni konec sveta. Zmogel bo\u0161.”<\/p>\n
Kaj pa nekdo, ki je odpoved dobil pred nekaj tedni in se zdaj spra\u0161uje, kako naprej?<\/p>\n
Tudi \u010de trenutno nimamo odgovora na vpra\u0161anje \u201ckako naprej\u201d, si lahko postavimo majhne, obvladljive korake: ohraniti ritem dneva, poskrbeti za osnovno rutino, morda dolo\u010diti \u010das za iskanje prilo\u017enosti in \u010das za po\u010ditek. Struktura pomaga zmanj\u0161ati ob\u010dutek razpada. Pomembno je, da slu\u017ebe ne ena\u010dimo s svojo vrednostjo. Morda pa slu\u017ebo nujno potrebujemo in sprejmemo tudi delo, s katerim nismo najbolj zadovoljni. Lahko si re\u010demo: “To nisem v celoti jaz, mi pa ta slu\u017eba trenutno omogo\u010da varnost, ki jo potrebujem.” In da se zavedamo, da gre morda za kompromis v dolo\u010denem obdobju \u017eivljenja.<\/p>\n
Takrat lahko pomaga, da se vpra\u0161amo: “Kako bi se po\u010dutil, \u010de bi jutri \u0161el v tak\u0161no slu\u017ebo?”\u00a0\u017de ob tem lahko za\u010dutimo, ali je v nas odpor ali navdu\u0161enje.<\/p>\n
V\u010dasih pa so \u017eivljenjske okoli\u0161\u010dine preprosto tak\u0161ne, da moramo sprejeti slu\u017ebo zaradi varnosti, ker imamo kredite, otroke in obveznosti. In s tem ni ni\u010d narobe. Pomembno je le, da slu\u017ebe ne ena\u010dimo popolnoma s svojo vrednostjo. Lahko si re\u010demo: “To nisem v celoti jaz, mi pa ta slu\u017eba trenutno omogo\u010da varnost, ki jo potrebujem.” In da se zavedamo, da gre morda za kompromis v dolo\u010denem obdobju \u017eivljenja.<\/p>\n
Se vam zdi, da smo Slovenci specifi\u010dni glede odnosa do dela in odpovedi?<\/p>\n
Ob tem vpra\u0161anju pomislim na zadnje zimske olimpijske igre in na Lindsey Vonn. Kljub \u0161tevilnim preteklim po\u0161kodbam se je ponovno podala na tekmovanje, a je po nekaj sekundah vo\u017enje padla in se huje po\u0161kodovala. Ko sem brala odzive na spletu, me je posebej nagovoril zapis, da ni \u0161ampionka zato, ker je zmagovala, ampak zato, ker nikoli ni odnehala. Vedno znova je tvegala, \u0161la \u010dez sebe in tudi \u010dez bole\u010dino.\u00a0<\/p>\n
![\"Maja](\"\/media\/img\/b9\/01\/bce51f362a4356d824e9.jpeg\"\/)
<\/p>\n
An\u017ee Petkov\u0161ek<\/p>\n
\nTo po\u017ertvovalnost Slovenci zelo cenimo. Kar lahko prenesemo tudi v na\u0161 odnos do dela. Pogosto razmi\u0161ljamo v smislu: koliko moram potrpeti, koliko moram zdr\u017eati, da bo potem kon\u010dno vse v redu. Tak pogled lahko vodi v to, da spregledamo lastne meje in potrebe ter vztrajamo dlje, kot je za nas zdravo ali smiselno.<\/p>\n
To imamo v na\u0161i kulturi zelo mo\u010dno vgrajeno: \u010de si vztrajen, \u010de gre\u0161 \u010dez vse ovire, ne glede na to, kako hudo je, potem je to vrednota.<\/p>\n
V na\u0161em prostoru ima beseda “priden”\u00a0zelo mo\u010dno te\u017eo. Otroci jo pogosto sli\u0161ijo kot pohvalo, vendar je v ozadju sporo\u010dilo, da so sprejeti takrat, ko so mirni, prilagojeni in ne izstopajo. Tako se \u017ee zgodaj nau\u010dimo, da je vredno predvsem to, da ustrezamo. Ob izgubi slu\u017ebe ima to lahko veliko te\u017eo.\u00a0<\/p>\n
Morda vas zanima tudi:<\/p>\n