UKC Ljubljana<\/a>)\u00a0je postal prvi Slovenec na pomembni funkciji neodvisnega izvedenca Zdru\u017eenih narodov za pravice starej\u0161ih oseb. Na novem polo\u017eaju bo analiziral, ali so starej\u0161i izpostavljeni diskriminaciji, socialni izklju\u010denosti ali neenakopravni obravnavi ter na to opozarjal mednarodno skupnost.<\/p>\nOb prejemu \u010dastivrednega naziva smo se s Pirto\u0161kom pogovarjali tudi bolj osebno. Iz njegovih besed je bilo \u010dutiti ponos ob prejemu naziva, a \u0161e bolj resnost in sr\u010dnost \u010dloveka, ki nove funkcije ne razume kot priznanje samo po sebi, temve\u010d predvsem kot prilo\u017enost, da opozori na spregledane stiske starej\u0161ih in posku\u0161a stvari tudi premakniti.<\/p>\n
Bili ste imenovani za neodvisnega izvedenca OZN za pravice starej\u0161ih oseb. Katere tri probleme boste v prvem letu postavili v ospredje in po kak\u0161nih merilih boste izbirali prioritete?<\/p>\n
Prvo je temeljno vpra\u0161anje, ali znamo starej\u0161ega \u010dloveka v dru\u017ebi videti kot polnega nosilca pravic, dostojanstva in glasu, ne glede na njegovo starost, bolezen ali odvisnost od pomo\u010di. To se mi zdi izhodi\u0161\u010dno vpra\u0161anje vsega drugega. Dokler o starej\u0161ih govorimo predvsem kot o bremenu za sisteme ali kot o pasivnih prejemnikih pomo\u010di, smo \u017ee vnaprej naredili napako v pogledu.<\/p>\n
Drugo podro\u010dje je dostop do zdravstvene in dolgotrajne oskrbe brez diskriminacije po starosti, premo\u017eenju, kraju bivanja ali diagnozi. Prav tam se zelo konkretno poka\u017ee, koliko je dostojanstvo \u010dloveka v resnici za\u0161\u010diteno in koliko ostane le lepo na\u010delo.<\/p>\n
Tretje podro\u010dje pa je polo\u017eaj najbolj nevidnih skupin starej\u0161ih, posebej v krizah: ljudi z demenco, institucionaliziranih, zelo revnih, tistih, ki \u017eivijo na obmo\u010djih vojnih spopadov, razseljenih in tistih, ki \u017eivijo v osamljenosti. To so skupine, pri katerih se ranljivost, neenak dostop in dru\u017ebena nevidnost pogosto se\u0161tevajo.<\/p>\n
Prioritete bom izbiral po ve\u010d merilih.\u00a0Po te\u017ei in raz\u0161irjenosti problema, po stopnji ranljivosti prizadetih ljudi, po tem, kako pogosto dolo\u010dena vpra\u0161anja ostajajo spregledana, in tudi po tem, kje lahko mandat s poro\u010dili, obiski dr\u017eav, priporo\u010dili in javno besedo dejansko pomaga premakniti razpravo.<\/p>\n
Pri tem pa se mi zdi pomembno nekaj zelo preprostega\u00a0\u2013 da o starej\u0161ih ne govorimo le na ravni \u0161tevilk, ampak tudi na ravni \u010dlove\u0161ke izku\u0161nje. \u0160tevilke so seveda pomembne. Vemo, da bo do leta 2050 ena petina svetovnega prebivalstva starej\u0161a od 60 let in da se bo \u0161tevilo ljudi, starih 80 let ali ve\u010d, skoraj potrojilo. Toda za temi \u0161tevilkami so obrazi, biografije, strahovi, upanja in pravice. In prav to mora ostati v sredi\u0161\u010du.<\/p>\n
Mandat neodvisnega izvedenca nima izvr\u0161ilnih pooblastil. Kako nameravate dose\u010di, da va\u0161a opozorila ne bodo ostala le pri priporo\u010dilih?<\/p>\n
Res je, mandat nima izvr\u0161ilnih pooblastil. Ima pa nekaj drugega, to je\u00a0javno besedo, moralno te\u017eo, mednarodno vidnost, mo\u017enost obiskov dr\u017eav, poro\u010dil, tematskih analiz in povezovanja razli\u010dnih akterjev. Zame je hkrati dol\u017enost in privilegij, da bom o teh vpra\u0161anjih poro\u010dal Svetu OZN za \u010dlovekove pravice v \u017denevi in Generalni skup\u0161\u010dini OZN v New Yorku. V\u010dasih se spremembe ne za\u010dnejo z ukazom, ampak s tem, da dolo\u010dena vpra\u0161anja postanejo dovolj jasno izre\u010dena, dovolj primerljiva med dr\u017eavami in dovolj te\u017eko prezrta.<\/p>\n
Upam, da bo mandat lahko prispeval k temu, da se razprava o starej\u0161ih premakne od izrazoslovja bremena ali dobrodelnosti k jeziku pravic, odgovornosti in standardov. To ni malo. Nekatere spremembe se za\u010dnejo prav tako: najprej s poimenovanjem, nato s primerjavo, potem s standardom.<\/p>\n
Menite, da bodo dr\u017eave pripravljene re\u0161evati probleme, ki jih boste izpostavili?<\/p>\n
Nekatere bolj, druge manj. Toda to velja skoraj za vsa podro\u010dja \u010dlovekovih pravic. Ne pri\u010dakujem enake pripravljenosti povsod. Verjamem pa, da lahko mandat pomaga ustvarjati prostor, v katerem bo prezrtje teh vpra\u0161anj te\u017eje, dialog o njih pa bolj nujen.
Mislim tudi, da \u0161tevilne dr\u017eave vse bolj razumejo, da staranje ni nekaj, kar bo pri\u0161lo neko\u010d, ampak nekaj, kar je \u017ee tukaj. Demografske spremembe so tako velike, da ignoriranje teh vpra\u0161anj postaja vse dra\u017eje \u2013 \u010dlove\u0161ko, socialno in politi\u010dno.<\/p>\n
Kaj je tisto, kar dr\u017eave pri pravicah starej\u0161ih najpogosteje razumejo kot socialno vpra\u0161anje, vi pa menite, da je v resnici vpra\u0161anje \u010dlovekovih pravic?<\/p>\n
Najpogosteje je to vpra\u0161anje oskrbe. Prepogosto jo razumemo kot nekaj, kar sodi v polje dobrodelnosti, dru\u017einske morale ali organizacijske sposobnosti sistema. Sam pa mislim, da je dostop do primerne zdravstvene in dolgotrajne oskrbe v \u0161tevilnih okoli\u0161\u010dinah tudi vpra\u0161anje \u010dlovekovih pravic. Ko je \u010dlovek odvisen od pomo\u010di drugih, njegova potreba po spo\u0161tovanju, za\u0161\u010diti in glasu ni manj\u0161a, ampak ve\u010dja.<\/p>\n
Podobno velja za osamljenost, socialno izklju\u010denost in zanemarjanje. O tem pogosto govorimo kot o socialni stiski, kar seveda tudi je. Toda kadar osamljenost pomeni izgubo dostopa do pomo\u010di, ve\u010dje tveganje za zlorabo, neustrezno zdravljenje ali izklju\u010ditev iz odlo\u010danja o lastnem \u017eivljenju, smo \u017ee na podro\u010dju \u010dlovekovih pravic.\u00a0<\/p>\n
Katere pravice starej\u0161ih so po va\u0161em danes najbolj ogro\u017eene?<\/p>\n
Po mojem je med najbolj podcenjenimi pravicami pravica starej\u0161ega \u010dloveka do glasu in odlo\u010danja o lastnem \u017eivljenju. O starej\u0161ih pogosto govorimo kot o prejemnikih pomo\u010di, redkeje pa kot o nosilcih volje, pravic in presojanja. Ko \u010dlovek postane krhek, bolan, reven ali kognitivno oslabljen, obstaja velika nevarnost, da drugi za\u010dnejo odlo\u010dati namesto njega hitreje, kot bi bilo nujno in upravi\u010deno.<\/p>\n
Vpra\u0161anje pravic starej\u0161ih ni vpra\u0161anje neke obrobne skupine ljudi. Je vpra\u0161anje, kak\u0161na civilizacija \u017eelimo biti. Starost ni obrobje \u017eivljenja, ampak njegov sestavni del. Na enem koncu \u017eivljenjskega loka je krhkost otro\u0161tva, na drugem krhkost starosti. Dru\u017eba, ki zna z ob\u010dutljivostjo in spo\u0161tovanjem varovati otroka, gradi tudi temelje za dostojno staranje. In dru\u017eba, ki ohranja spo\u0161tovanje do starej\u0161ega \u010dloveka, pravzaprav ka\u017ee, da razume nekaj bistvenega o \u010dloveku, in to je,\u00a0da njegove vrednosti ne dolo\u010data mo\u010d in samostojnost, ampak dostojanstvo, ki mu pripada skozi vse \u017eivljenje.<\/p>\n
Katera tema je po va\u0161em v mednarodnih razpravah o starej\u0161ih najbolj spregledana?<\/p>\n
Med najbolj spregledanimi temami\u00a0je po mojem polo\u017eaj starej\u0161ih v krizah, torej v vojnah, ob razselitvah, v begunskih tokovih, v humanitarnih nesre\u010dah, med pandemijami. Prav tam pogosto ostanejo najmanj vidni in najmanj za\u0161\u010diteni. Starej\u0161i \u010dlovek, ki je po\u010dasen, nepokreten, z demenco ali brez bli\u017enjih, v krizi zelo hitro zdrsne iz vidnega polja. Prav to pa je trenutek, ko bi moral biti \u0161e posebej viden.<\/p>\n
Pri katerih skupinah starej\u0161ih vidite najve\u010dje tveganje, da ostanejo nevidne tudi znotraj politik za starej\u0161e \u2013\u00a0pri ljudeh z demenco, revnih, migrantih, starej\u0161ih na pode\u017eelju, institucionaliziranih …?<\/p>\n
Pravzaprav pri vseh, ki ste jih na\u0161teli. \u010ce bi moral posebej izpostaviti, bi rekel, da so to ljudje z demenco, zelo revni starej\u0161i, institucionalizirani starej\u0161i, starej\u0161i v ruralnih okoljih, starej\u0161i migranti ali razseljene osebe, tisti, ki pre\u017eivljajo vojne vihre, \u0161tevilne starej\u0161e \u017eenske, posebej vdove, ki \u017eivijo same. Skupno jim je, da se na njih nalo\u017ei ve\u010d vrst ranljivosti hkrati \u2013 od\u00a0bolezni,\u00a0rev\u0161\u010dine, osamljenosti,\u00a0kulturne odmaknjenosti,\u00a0odvisnosti od drugih in institucionalne\u00a0nevidnosti.\u00a0<\/p>\n
Politike za starej\u0161e pogosto govorijo o “starej\u0161ih” kot o eni veliki skupini. Toda prav v starosti je raznolikost najve\u010dja. \u010ce ne vidimo razlik znotraj starosti, bomo prav najbolj nevidne \u0161e dodatno potisnili na rob.<\/p>\n
\u010ce bi morali svetovni javnosti povedati, kaj je danes najve\u010dja zmota o starosti in starej\u0161ih, kaj bi rekli?<\/p>\n
Najve\u010dja zmota je, da je starost enovita kategorija. Ko re\u010demo “starej\u0161i”, si mnogi \u0161e vedno predstavljajo nekoga, ki je predvsem \u0161ibek, odvisen in pasiven. V resnici pa je starost najbolj raznoliko od vseh \u017eivljenjskih obdobij. V isti skupini so lahko ljudje, ki ustvarjajo, delajo, skrbijo za druge, berejo, razmi\u0161ljajo in prispevajo ogromno izku\u0161enosti, ter na drugi strani spektra ljudje, ki so hudo bolni, odvisni in ranljivi.<\/p>\n
Druga velika zmota pa je, da je \u010dlovek v starosti manj vreden, ker ni ve\u010d tako hiter, produktiven ali samostojen. Vrednost \u010dloveka ne more biti odvisna od njegove gospodarske koristnosti. \u010clovekovo dostojanstvo ni nagrada za uspe\u0161nost, ampak nekaj, kar mu pripada \u017ee zato, ker je \u010dlovek.<\/p>\n
Ste nevrolog, ki se raziskovalno ukvarja predvsem z nevrodegenerativnimi boleznimi mo\u017eganov, zlasti alzheimerjevo demenco in parkinsonovo boleznijo. Zato me zanima va\u0161e mnenje o tem, kako naj dr\u017eave varujejo pravice ljudi z demenco, ne da bi diagnozo prehitro ena\u010dile z nezmo\u017enostjo odlo\u010danja o lastnem \u017eivljenju?<\/p>\n
To se mi zdi eno klju\u010dnih vpra\u0161anj. Diagnoza demence sama po sebi ne sme avtomati\u010dno pomeniti odvzema glasu. Sposobnost odlo\u010danja ni nekaj, kar \u010dlovek enkrat ima in potem v celoti izgubi. Pogosto je delna, spreminjajo\u010da se, odvisna od okoli\u0161\u010din, podpore, na\u010dina komunikacije in kompleksnosti odlo\u010ditve. Dr\u017eave bi morale zato graditi sisteme podprtega odlo\u010danja, ne pa prehitrega nadomestnega odlo\u010danja. To pomeni, da \u010dloveku pomagamo razumeti, izraziti voljo, sodelovati pri odlo\u010ditvah in ohraniti njegovo samostojnost \u010dim dlje. Iz svojih klini\u010dnih izku\u0161enj vem, kako hitro se lahko ob \u010dloveku z demenco za\u010dne govoriti “namesto njega”. To je pogosto mi\u0161ljeno za\u0161\u010ditni\u0161ko, v\u010dasih tudi dobronamerno, a prav zato je potrebna dodatna ob\u010dutljivost. Varovati moramo \u010dloveka, ne da bi ga pri tem prehitro uti\u0161ali.<\/p>\n
Katere pravice starej\u0161ih z nevrodegenerativnimi boleznimi so po va\u0161em najbolj ogro\u017eene, pa se o njih premalo govori?<\/p>\n
Najbolj ogro\u017eene so pravica do odlo\u010danja, pravica do primerne oskrbe, pravica do zasebnosti in pravica do za\u0161\u010dite pred zanemarjanjem ali zlorabo. O tem se premalo govori prav zato, ker so ti ljudje pogosto manj sposobni sami opozoriti na kr\u0161itve.
Posebej ob\u010dutljivo je vpra\u0161anje, kdaj nekdo preneha biti obravnavan kot oseba z voljo in postane predvsem “primer”, “diagnoza” ali “breme”. Takrat so ogro\u017eene skoraj vse pravice,\u00a0od vsakdanjih odlo\u010ditev do zdravstvene obravnave, bivanja, zasebnosti, pa do stikov z bli\u017enjimi. V ozadju pa je vedno isto vpra\u0161anje: ali \u0161e vidimo \u010dloveka ali vidimo samo bolezen.<\/p>\n
Se vam zdi, da medicina v\u010dasih pri starej\u0161ih prehitro normalizira trpljenje, osamljenost ali kognitivni upad kot “pa\u010d del starosti”? \u010ce ja, kak\u0161ne spremembe bi predlagali na tem podro\u010dju, kaj bi lahko storili druga\u010de?<\/p>\n
Da, mislim, da se to \u0161e vedno dogaja. V\u010dasih se trpljenje, osamljenost, depresija, bole\u010dina ali kognitivni upad prehitro odlo\u017eijo v predal “starosti”, kot da je vse to samoumevno. A starost sama po sebi ni diagnoza. Star \u010dlovek ima lahko bolezen, ki jo je treba zdraviti, stisko, ki jo je treba sli\u0161ati, ali osamljenost, ki jo je treba jemati resno.<\/p>\n
Spremeniti bi morali predvsem tri stvari: ve\u010d izobra\u017eevanja o geriatri\u010dni in nevrodegenerativni problematiki, bolj\u0161o povezanost med zdravstvom in socialo ter ve\u010d \u010dasa za \u010dloveka. Prehitri sistem zelo rad spregleda tisto, kar ne kri\u010di. Starej\u0161i pa pogosto trpijo tiho. Moramo znati lo\u010diti med tem, kar je spremljevalec staranja, in tem, kar je zanemarjena bolezen ali prezrta \u010dlove\u0161ka stiska.<\/p>\n
Ali bi morali pravico do dostopne dolgotrajne oskrbe razumeti enako kot pravico do zdravstvenega varstva? Kdaj je po va\u0161em pomanjkanje dolgotrajne oskrbe \u017ee kr\u0161itev \u010dlovekovih pravic in ne ve\u010d zgolj organizacijski problem dr\u017eave?<\/p>\n
Menim, da bi morali dolgotrajno oskrbo razumeti mnogo bli\u017ee jedru \u010dlovekovih pravic, kot jo pogosto razumemo danes. Ko \u010dlovek zaradi bolezni, invalidnosti ali visoke starosti ne more ve\u010d sam opravljati osnovnih \u017eivljenjskih dejavnosti, oskrba ni luksuzna storitev, ampak pogoj za dostojno \u017eivljenje.<\/p>\n
Pomanjkanje dolgotrajne oskrbe po mojem prese\u017ee raven organizacijskega problema takrat, ko \u010dlovek zaradi tega ostaja brez osnovne pomo\u010di, brez za\u0161\u010dite pred zanemarjanjem, brez mo\u017enosti higiene, prehrane, varnosti ali stika z drugimi. Takrat ne govorimo ve\u010d le o neu\u010dinkovitosti sistema, ampak o posegu v dostojanstvo in temeljne pravice. To so tudi okoli\u0161\u010dine, v katerih postane posebej pomembno, da \u010dlovek ne izgubi svoje volje, svojega glasu in svoje pravice. Da je, kolikor je le mogo\u010de, vklju\u010den v odlo\u010ditve o tem, kako \u017eeli \u017eiveti, kako se \u017eeli zdraviti, kak\u0161no oskrbo \u017eeli prejemati v svoji krhkosti, v poteku bolezni, ob iztekanju \u017eivljenja \u2026<\/p>\n
Kak\u0161ne so va\u0161e splo\u0161ne ugotovitve glede starostnikov v Sloveniji?<\/p>\n
Slovenija ima na nekaterih podro\u010djih pomembne dose\u017eke, med drugim na podro\u010dju demence in nekaterih oblik zdravstvene obravnave. Hkrati pa v vsakdanji praksi zelo jasno vidim, da nas \u010daka \u0161e ogromno dela. Posebej tam, kjer se stikajo zdravstvo, dolgotrajna oskrba, socialna varnost in vsakdanje \u017eivljenje starej\u0161ega \u010dloveka. Slovenija je dovolj majhna in dovolj povezana, da bi lahko bila na tem podro\u010dju zelo dobra, model\u00a0za druge. Toda to zahteva ve\u010d politi\u010dne vztrajnosti, ve\u010d sistemske povezanosti in manj razdrobljenosti med resorji.<\/p>\n
Ali imate ob\u010dutek, da starej\u0161e v Sloveniji \u0161e vedno prepogosto obravnavamo kot breme sistema, namesto kot nosilce pravic?<\/p>\n
Da, mislim, da se to \u0161e vedno dogaja. V\u010dasih odkrito, v\u010dasih zelo prikrito. Ko \u010dlovek postane star, bolan, po\u010dasnej\u0161i ali odvisen od pomo\u010di, se prehitro zgodi, da ga sistem za\u010dne dojemati predvsem kot stro\u0161ek ali problem. To je nevarno. Starej\u0161i niso breme sistema, ampak nosilci pravic, \u017eivljenjske zgodovine in \u010dlove\u0161kega dostojanstva. \u010ce jih opisujemo predvsem kot breme za zdravstvo, pokojnine ali oskrbo, smo jih \u017ee potisnili v okvir problema. \u010ce pa o njih govorimo kot o ljudeh z enakim dostojanstvom, s pravicami, z glasom in z mestom v skupnosti, se spremeni tudi pogled na to, kaj jim dru\u017eba dolguje.<\/p>\n
Kje so po va\u0161em v Sloveniji pravice starej\u0161ih danes najbolj na preizku\u0161nji: v zdravstvu, dolgotrajni oskrbi, institucionalnem varstvu, rev\u0161\u010dini, stanovanjski politiki ali drugje? Na katerem podro\u010dju Slovenija starej\u0161im obljublja ve\u010d, kot jim v praksi zagotavlja?<\/p>\n
Najbolj na preizku\u0161nji so tam, kjer se vse to se\u0161teje: v dostopu do pravo\u010dasne zdravstvene obravnave, v dolgotrajni oskrbi, v institucionalnem varstvu, v rev\u0161\u010dini in v osamljenosti. \u010ce bi moral posebej izpostaviti, bi rekel, da je najve\u010dji razkorak med obljubami in resni\u010dnostjo prav pri prehodu med zdravljenjem, oskrbo in vsakdanjim \u017eivljenjem doma ali v instituciji. Starej\u0161i \u010dlovek ne \u017eivi v enem resorju. \u017divi v konkretnem stanovanju, z dolo\u010denim dohodkom, z dolo\u010deno boleznijo, v dolo\u010deni ob\u010dini in s konkretnimi dru\u017einskimi odnosi. \u010ce sistem tega ne zna povezati, so pravice na papirju pogosto ve\u010dje od tistih v praksi.<\/p>\n
Katera odlo\u010ditev slovenske politike v zadnjih letih je po va\u0161em starej\u0161im najbolj \u0161kodovala?<\/p>\n
Ne bi izpostavil ene same odlo\u010ditve. Ve\u010d \u0161kode kot posamezna odlo\u010ditev je po mojem naredilo dolgotrajno odla\u0161anje, razdrobljenost med sistemi in prepo\u010dasno razvijanje dolgotrajne oskrbe. V\u010dasih starej\u0161im najbolj \u0161koduje prav to, da vsi razumejo problem, pa se stvari \u0161e vedno premikajo prepo\u010dasi.<\/p>\n
\u010ce bi danes slovenski vladi napisali tri nujna priporo\u010dila za izbolj\u0161anje polo\u017eaja starej\u0161ih, katera bi bila?<\/p>\n
Prvo je treba\u00a0zagotoviti hitrej\u0161i in pravi\u010dnej\u0161i dostop do zdravstvene obravnave za starej\u0161e, posebej pri hudih in progresivnih boleznih. Drugo je treba bistveno okrepiti dostopno, kakovostno in finan\u010dno vzdr\u017eno dolgotrajno oskrbo. Tretje pa sistemati\u010dno zmanj\u0161evati starizem v zdravstvu, sociali in javnem prostoru ter krepiti glas starej\u0161ih pri odlo\u010danju o zadevah, ki jih zadevajo.<\/p>\n
Po \u010dem boste ob koncu mandata presojali, ali ste bili uspe\u0161ni? Kaj bi bil za vas konkreten rezultat?<\/p>\n
Uspeh ne bo samo v \u0161tevilu poro\u010dil ali obiskov dr\u017eav. Zame bo pomembno predvsem to, ali bo mandat pomagal premakniti na\u010din, kako svet govori o starej\u0161ih: od jezika bremena in dobrodelnosti k jeziku pravic, dostojanstva in obveznosti dr\u017eav. Konkreten rezultat bi bil, \u010de bi vpra\u0161anja pravic starej\u0161ih postala vidnej\u0161a, \u010de bi dr\u017eave sprejele jasnej\u0161e standarde ali ukrepe, \u010de bi bile najbolj nevidne skupine starej\u0161ih bolj sli\u0161ane, in \u010de bi mandat prispeval tudi k \u0161ir\u0161emu razvoju mednarodnega normativnega okvira. Eden od pomembnih znakov tak\u0161nega napredka bi bil tudi resen premik pri pripravi mednarodne konvencije o pravicah starej\u0161ih oseb.<\/p>\n
nika.vajnhandl@styria-media.si<\/a><\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Slovenija ima nov razlog za ponos. Ugledni nevrolog Zvezdan Pirto\u0161ek je postal prvi Slovenec na pomembni funkciji neodvisnega…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":77904,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[6],"tags":[24137,5352,4007,59,61,62,37,58,60,38,1041,7847,2180,16220,3047,15904],"class_list":{"0":"post-77903","1":"post","2":"type-post","3":"status-publish","4":"format-standard","5":"has-post-thumbnail","7":"category-slovenija","8":"tag-nevrolog","9":"tag-ozn","10":"tag-pravice","11":"tag-republic-of-slovenia","12":"tag-republika-slovenija","13":"tag-si","14":"tag-slovene","15":"tag-slovenia","16":"tag-slovenija","17":"tag-slovenscina","18":"tag-starejsi","19":"tag-starostniki","20":"tag-zdravje","21":"tag-zdravnik","22":"tag-zdravstvo","23":"tag-zvezdan-pirtosek"},"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116509224631807750","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/77903","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=77903"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/77903\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/77904"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=77903"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=77903"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=77903"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}