![\"Danes](\"\/media\/img\/29\/ac\/b6eba3ff0266bbd0bad7-helena-javornik.jpeg\" "\\"Helena")
<\/p>\nDanes je Helena Javornik \u0161e vedno je lastnica najbolj\u0161ega slovenskega izida na Ljubljanskem maratonu \u2013 2:32:33 iz leta 1998, je pa tudi absolutna rekorderka najve\u010dje teka\u0161ke prireditve pri nas na polmaratonski razdalji \u2013 1:11:45 iz leta 2002.<\/p>\n
Dr\u017eavne rekorde dr\u017ei v teku na eno miljo (kratka tekmovali\u0161\u010da) s \u010dasom 4:29,35 iz Lievina leta 2002, pa v teku na dva tiso\u010d metrov (kratka tekmovali\u0161\u010da) \u2013 5:44,93 (Chemnitz, 2002), najbolj\u0161i izid ima na deset tiso\u010d metrov \u2013 31:06,63 (Olimpijske igre v Atenah leta 2004), na 20 tiso\u010d metrov \u2013 1:10:30,4 (Maribor, 2006), na 25 tiso\u010d metrov \u2013 1:28:22,6 (Maribor, 2006) in v teku na eno uro \u2013 17,07 kilometra (Maribor, 2006). \u0160e vedno je tudi slovenska rekorderka v kraljevski atletski disciplini, maratonu. Leta 2004 je v Amsterdamu 42 kilometrov in 195 metrov pretekla v dveh urah, 27 minutah in 33 sekundah. Pri\u010dakuje, da bodo njene rekordne znamke padle kmalu, saj je, kot pravi, za to \u017ee \u010das. Klara Lukan je na dobri poti, \u010deprav maratona \u0161e ni odtekla, saj se razvija po klasi\u010dni poti za dolgoproga\u0161ico. Ne kot Helena, ki je \u0161portno kariero gradila v obratni smeri\u00a0\u2013 za\u010dela je\u00a0z maratoni in se \u0161ele kasneje usmerila tudi v kraj\u0161e razdalje.<\/p>\n
Veli\u010dastna\u00a0kariera najbolj\u0161e slovenske dolgoproga\u0161ice pa ima tudi \u010drno piko. Dvakrat je padla na dopin\u0161kih testih, prvi\u010d leta 2006 in nato \u0161e leta 2008. Obakrat je bila osumljena zlorabe Eritropoetina (EPO). V prvem primeru je bila opro\u0161\u010dena, v drugem je dobila dveletno prepoved tekmovanj, a vztraja, da se ji je zgodila krivica. Tudi o tej, bole\u010di in neprijetni temi, kot priznava, je spregovorila za Sportal.<\/p>\n
<\/p>\n
Danes u\u017eiva v 75-odstotni penziji.
\n Foto: Bojan Puhek <\/p>\n
V na\u0161i rubriki Druga kariera gostimo nekdanje slovenske \u0161portnice in \u0161portnike, zato kar k bistvu. Kaj slovenska legenda teka na dolge proge po\u010dne dandanes?<\/p>\n
Mogo\u010de bi \u017ee lahko rekla, da je to moja tretja kariera, saj sem \u017ee dobro leto delno v penziji, ker sem izpolnil vse pogoje. (smeh, op. p.) Sem sicer \u0161e samostojna\u00a0podjetnica\u00a0(s. p.), imam masa\u017eni salon in se malce ukvarjam \u0161e s tem. Zadnje leto sem si tako pustila \u0161e nekaj dela. Imam torej popoldanski s. p., 75-odstotno pa sem \u017ee v penziji.<\/p>\n
Tako skrbite, da vam ni preve\u010d dolg\u010das?<\/p>\n
Da, nekaj sem si \u0161e pustila, ker \u010dutim, da \u0161e lahko delam. Ampak glede na to, da sem izpolnjevala pogoje za upokojitev, sem se odlo\u010dila, da je tako \u0161e najbolje.<\/p>\n
Po tako aktivnem \u017eivljenju, kot ste ga imeli kot vrhunska teka\u010dica, je najbr\u017e te\u017eko kar nenadno izklopiti vse skupaj.<\/p>\n
Mogo\u010de res. Najbr\u017e bi bilo druga\u010de, \u010de bi imela neko klasi\u010dno redno zaposlitev, \u010de pa ima\u0161 s. p. pa si povsem odvisen sam od sebe. In pokojnina vendarle prina\u0161a neko varnost. Ni velika, je v resnici zelo skromna, toliko, da lahko pre\u017eivi\u0161. Ampak neka varnost pa je. Dokler \u0161e imam energijo, pa zraven lahko tudi malo delam. Tisto, kar je bilo zakonsko mogo\u010de, sem si pustila, tako da lahko delam.<\/p>\n
Mislim, da sem prva atletinja, ki je dosegla pogoje za upokojitev, ker sem morala delati \u017ee takoj po srednji \u0161oli. Dobro, \u0161e Alenka (Bikar, op. p.) je upokojena, ampak invalidsko, preostali so imeli po \u0161portu neke kariere in potem to traja malce dlje. Ampak meni ni slabo, zadnjih deset let sem pogre\u0161ala to varnost, ki jo zagotavlja pokojnina, pa naj bo \u0161e tako majhna. \u010ce si ho\u010dem \u0161e kaj privo\u0161\u010diti, oditi na kak\u0161no potovanje, za katero v\u010dasih ni bilo \u010dasa, pa moram \u0161e malo delati.<\/p>\n
\u0160e te\u010dete?<\/p>\n
\u010cisto tako za du\u0161o. Tri do \u0161tirikrat na teden grem te\u010d, enkrat do dvakrat na Pohorje. Kak\u0161en dan si pa tudi dopust vzamem (smeh, op. p.).<\/p>\n
![\"Dose\u017eek](\"\/media\/img\/74\/a3\/30f5b6ebbcc8c7d44bf2-helena-javornik.jpeg\" "\\"Helena")
<\/p>\n
Dose\u017eek Sebasriana Saweja v Londonu jo je navdu\u0161il.
\n Foto: Bojan Puhek <\/p>\n
Zagotovo pa spremljate dogajanje na maratonski sceni, kajne? Prej\u0161nja nedelja z rekordoma na Londonskem maratonu je bila spektakularna.<\/p>\n
To pa spremljam, seveda! Tudi Borut, moj mo\u017e (Podgornik, op. p.). \u017de leta je\u00a0mened\u017eer za povabljene tekmovalce na Ljubljanskem maratonu in mora tako ali tako podrobno spremljati dogajanje. Maratone in atletiko\u00a0na splo\u0161no\u00a0rada gledam tudi sama.<\/p>\n
In kaj re\u010di o tej meji dveh ur, ki je bila kon\u010dno prese\u017eena tudi na uradni tekmi?<\/p>\n
Nimam besed. To je res en tak orja\u0161ki mejnik. Pa tu ni \u0161lo za sekunde, tako kot v\u010dasih gre, ampak za minute. Res, \u010dlovek ostane brez besed.<\/p>\n
Stvari maratonu napredujejo. Znanost je vdrla v ta kraljevski \u0161port, tudi pri prehrani je pri\u0161lo do velikih premikov, danes maratonci po zgledu kolesarjev pazijo na vnos ogljikovih hidratov med tekmo. Kako vi gledate na ta napredek in kako ga primerjate s \u010dasom\u00a0va\u0161e kariere?<\/p>\n
V mojih \u010dasih je bilo seveda \u010disto druga\u010de. Ko sem za\u010denjala tam v devetdesetih letih, niti gelov \u0161e ni bilo na tr\u017ei\u0161\u010du. Sami smo si doma delali pripravke. Malo soli in malo glukoze smo kupili v lekarni ter si delali neke napitke. V zadnjih desetih letih je bil napredek samo pri prehrani orja\u0161ki, z vsemi temi dodatki, predvsem pa pri opremi. Ravno danes sem zasledila podatek glede Adidasovih copat, da so la\u017eji od sto gramov. Tam je bil nek\u00a0podatek, da to na maratonu pomeni 57 sekund! Samo zaradi copat! In to so take nore \u0161tevilke. V na\u0161ih \u010dasih so bili copati \u2026 Tanj\u0161i podplat so imeli, la\u017eji so bili. Ampak pri tak\u0161nih ni bilo nobenega bla\u017eenja, nobenih karbonov, ni\u010d. In mo\u017enost po\u0161kodbe je bila\u00a0zato veliko ve\u010dja\u00a0kot danes. \u010ceprav pravijo, da tudi dana\u0161nji karbonski copati niso nedol\u017eni, da povzro\u010dajo dolo\u010dene po\u0161kodbe. Ampak jaz mislim, da je ljudem,\u00a0\u010de se teka pravilno lotijo in opremo pravilno uporabljajo, dandanes veliko la\u017eje te\u010di, trenirati in tekmovati.<\/p>\n
Na\u010deloma naj bi bil \u0161e najbolj zdrav na\u010din teka z boso nogo, ampak si je za maraton to zelo te\u017eko predstavljati.<\/p>\n
Zdravo morda res je, ampak v tekmovalnem teku vsi gledajo samo rezultate in \u010de ti nima\u0161 copat z vsaj osnovno karbonsko plo\u0161\u010dico, ne gre najbolje. Sama vidim primerjavo, ko nosim navadne copate ali pa te, ki imajo karbonsko plo\u0161\u010do. In to sploh ni kak\u0161en bolj\u0161i model, pa je razlika \u017ee velika. Da ne govorim o svetovnih zvezdah, ki nosijo najbolj\u0161e, najmodernej\u0161e copate na trgu. \u00a0<\/p>\n
Prebrala sem, da je Adidas dal dolo\u010deno \u0161tevilo teh zmagovitih copat iz Londona na tr\u017ei\u0161\u010de in mislim, da stanejo 500 dolarjev, na \u010drnem trgu pa se jih preprodaja tudi po 3000 dolarjev, recimo. To je zdaj hit in ljudje so to pograbili. Danes je tako v atletiki in kolesarstvu in vsepovsod, kar zadeva opremo. To je bistveno.<\/p>\n
![\"Leta](\"\/media\/img\/2a\/f7\/f6c4353e592306ed7b20-helena-javornik-polmaraton-celovec-2007.jpeg\" "\\"Helena")
<\/p>\n
Leta 2007 je zmagala na polmaratonu v Celovcu. Njen osebni rekord na 21 kilometrov je 1;09:22 iz leta 2004.
\n Foto: Guliverimage <\/p>\n
Napredki so tudi pri treningu in prehrani. Kako je bilo s tem v \u010dasu va\u0161ih za\u010detkov?<\/p>\n
Mi smo vedno delali pred maratonom. Najprej smo se praznili, potem pa se zadnje tri dni z glikogenom napolnili, da si imel ob\u010dutek, \u00a0da se ti je vse vezalo v nogah, da si bil mo\u010dan, da si imel gorivo za pokuriti. Zdaj s tem ni ve\u010d tak\u0161nih te\u017eav, \u017ee na rekreativnih maratonih sta vsaj ena ali dve postaji z geli, kjer vsem tem tiso\u010dim teka\u010dem nudijo gele in se lahko s tem napolnijo tudi rekreativci. V\u010dasih tega ni bilo.<\/p>\n
So pa z geli lahko tudi te\u017eave. Povzro\u010dajo lahko \u017eelod\u010dne te\u017eave, sploh, \u010de jih nisi navajen.<\/p>\n
\u010ce nisi navajen, res. Ampak vrhunski teka\u010di imajo vse preizku\u0161eno. Tudi jaz, ko sem tekla najbolj\u0161e \u010dase tam po letu 2000, sem \u017ee imela na voljo gele, ampak nikoli ne gre\u0161 na tekmo z nepreizku\u0161enimi zadevami, niti na okrep\u010devalnici nikoli ne vzame\u0161 ne\u010desa takega, \u010desar nisi navajen, ker ve\u0161, da ti lahko to povzro\u010di dodatne te\u017eave.<\/p>\n
No, ampak pomembnej\u0161e od vsega tega so\u00a0tehnika, nadarjenost in\u00a0motor, kot pravimo …<\/p>\n
Ja, vse mora biti. Najprej malo talenta. Talent sam pa, \u010de nima\u0161 volje in motivacije, ni dovolj. Veliko je mogo\u010de natrenirati, sploh pri vzdr\u017eljivostnih \u0161portih in teku na dolge proge. Pri nas se zanj ne odlo\u010dajo mladi, ampak gredo na dalj\u0161e tekme \u0161ele kasneje, stari tam okoli 35, 40, 45 let. Treningi so druga\u010dni, biti mora\u0161 pripravljen na to, da bo\u0161 tekel dolgo, to pa je lahko sila monotono. Ima\u0161 en korak in pri tem nima\u0161 kaj eksperimentirati. Korak je korak in se ti v nedogled ponavlja, zato se mora\u0161 znati zamotiti z drugimi stvarmi, da ti prej mine. To pa zahteva dolo\u010deno zrelost.<\/p>\n
\u0160printerji so druga\u010dni. Oni \u2013 seveda je vsaki \u0161port naporen in pri njih so tudi napori, ampak druga\u010dni \u2013\u00a0‘razpalijo’ tisto stotico, pa je ‘zid’ osem, deset minut in nato znova. Ti pa mora\u0161 uro, uro in pol, dve uri skupaj te\u010di. To je malo druga\u010de. Ampak vsak si izbere svoj \u0161port in stvar je na koncu vendarle zelo preprosta. Z veseljem mora\u0161 po\u010deti tisto, za kar si se odlo\u010dil, ker\u00a0\u010de dela\u0161 nekaj na silo, nisi uspe\u0161en.<\/p>\n
Dejali ste, da se v teku na dolge proge znajdejo zrelej\u0161i \u0161portniki. Kako pa ste se v maratonu zna\u0161li vi?<\/p>\n
Moj proces je bil povsem druga\u010den kot pri ostalih. Ker nisem imela mo\u017enosti trenirati kot otrok, \u010deprav sem bila v osnovni in srednji \u0161oli zelo dobra na vseh podro\u010djih, tako pri skoku v daljino kot pri \u0161printih, krosih in vsepovsod, tudi profesorji so mi govorili, naj grem trenirat\u00a0atletiko …\u00a0Ampak mo\u017enosti ni bilo. Doma niso imeli toliko denarja, da bi mi kupili copate, niti klubov ni bilo toliko kot danes. Morala bi se ne vem kam voziti. Enostavno ni bilo te mo\u017enosti. In \u0161ele potem, ko sem \u017ee bila v slu\u017ebi \u2013 takoj po srednji \u0161oli sem se morala zaposliti, ker sem imela \u0161tipendijo in nisem niti imela mo\u017enosti iti \u0161tudirat, \u010deprav sem si to \u017eelela \u2013, sem se resneje lotila teka na dolge proge. \u010ce \u017eivi\u0161 na pode\u017eelju, kjer so vsi enaki, ima\u0161 neko \u017eeljo, da malo izstopi\u0161 iz tega. Vedela sem, da \u010de ho\u010dem izstopiti, da ne bom taka, kot vsi v na\u0161i vasi tam, da se moram za\u010deti ukvarjat z nekimi tak\u0161nimi stvarmi. In \u0161e potem sem potrebovala kar nekaj \u010dasa, da sem se opogumila. V srednjo \u0161olo sem hodila v Celje in se udele\u017eevala \u0161olskih tekem, zato sem vedela, da je tam atletski klub in sem \u0161la tja prosit, \u010de bi lahko za\u010dela trenirati.<\/p>\n
Trenirati sem tako za\u010dela \u0161ele pri 23 letih. Ni bilo enostavno, ker te sploh ne jemljejo resno. Takrat je bil tam Mladen Pavljak, pa me gleda in pravi: Eh, vsak ne more bit atlet. Ti pojdi te\u010d\u00a0maraton, bo\u0161 tekla \u0161tiri ure in pol, pa bo\u0161 sre\u010dna, \u010de bo\u0161 v cilj pri\u0161la. Meni so se kar solze vlile, ampak sem bila tiho. Pa je gledal in rekel: No ja, ker si pa suha, pa pridi \u010dez dva dni in te bomo malo stestirali.<\/p>\n
![\"\"](\"\/media\/img\/f3\/5b\/d9337d3863af305eff29-helena-javornik.jpeg\" "\\"Helena")
<\/p>\n
“Trenirati sem za\u010dela \u0161ele pri 23 letih. Ni bilo enostavno, ker te sploh ne jemljejo resno.”
\n Foto: Bojan Puhek <\/p>\n
Tako se je za\u010dela moja pot in v bistvu sem potem morala ves \u010das sama v sebe vlagati, hodila sem v slu\u017ebo, si sama kupovala opremo, nikjer nisem dobila ni\u010d podarjenega. In ko tako vlaga\u0161 v sebe, vztraja\u0161. Danes je to povsem druga\u010de. V\u010dasih so star\u0161i celo bolj motivirani kot otroci. Ti dobijo vse, kar si izmislijo, in nimajo tistega ob\u010dutka, da morajo nekje vztrajati ali pa da bi nekomu nekaj povrnili, \u010de so nekaj dobili. Tega danes ni, mene pa je prav to gnalo naprej.<\/p>\n
Sicer sem potem v Celju hitro kon\u010dala. Mislim, da sem bila tam eno sezono, ko sem \u0161la na prve tekme, pa sem videla, da je atletski klub tudi v Slovenski Bistrici. Ker mi je bil ta veliko bli\u017eje, sem se potem prepisala in za\u010dela trenirati tam. Imela sem drugega trenerja, ki pa je imel neke ambicije in me je prepri\u010dal, da za\u010dnem s hitro hojo. To je bilo \u0161e v \u010dasu Jugoslavije, tam leta 1989, 1990 in to je bila najla\u017eja pot do reprezentance.<\/p>\n
Ko ti nekdo nekaj tak\u0161nega predlaga, poskusi\u0161. Za\u010dela sem torej trenirati hitro hojo in v njej tekmovala le enkrat, le na eni tekmi v sklopu nekih priprav. Ve\u010d niti ni bilo mogo\u010de, saj se je kmalu za\u010dela vojna. Hitro sem tudi spoznala, da sodelovanje s tem trenerjem ne bo mogo\u010de in sva \u0161la narazen. In potem je pri\u0161el Borut, ki je bil tam trener mlaj\u0161ih selekcij, in sem za\u010dela trenirati pri njem.<\/p>\n
Ker je bila vojna in takrat poleti leta 1991 ni bilo tekem, sem \u0161ele jeseni tistega leta tekmovala in odtekla svojo prvo desetko na stezi. Bila sem \u010detrta, mislim, da sem odtekla v 40 minutah. 40:10, nekaj takega. Tri tedne zatem pa se mi je ponudila prilo\u017enost te\u010di na 21 kilometrov in sem kar \u0161la in tekla 1:21. Vsi so samo gledali. To je bilo ‘vau’, moja prva tekma na tako dolgi razdalji. Kmalu zatem so \u0161li Borutovi varovanci \u0161e na en maraton, pa so mi rekli, naj grem zraven. In sem \u0161la. Nikoli prej nisem tekla dlje od 25 kilometrov in zdaj sem kar na maratonu! In prvega sem tekla 2:49:30.<\/p>\n
\u0160e sama ne vem, od kod, ampak to je malo psiholo\u0161ko. Dobro leto prej mi je umrla mama in ko gleda\u0161, kako \u010dlovek umira, pa tudi pred tabo ne poka\u017ee tega trpljenja \u2026 Ko se ti to potem v glavi odvija na tekmi, te samo nese. Potem sem videla, da je to to, da imam vzdr\u017eljivost. Te sicer nisem trenirala nikjer, sem pa vseskozi hodila. V \u0161olo pet kilometrov v eno smer, denimo. Tudi druga\u010de smo veliko hodili, saj nismo imeli avta. Ogromno smo se gibali, vzdr\u017eljivost torej zame ni bila te\u017eava.<\/p>\n
![\"Leta](\"\/media\/img\/fc\/8d\/b382bff351513fcd1d3d-helena-javornik-sp-1993-stuttgart.jpeg\" "\\"Helena")
<\/p>\n
Leta 1993 je na maratonu nastopila na svetovnem atletskem prvenstvu v Stuttgartu, s \u010dasom 2:51:06 je bila 20.
\n Foto: Guliverimage <\/p>\n
Kdaj ste torej odtekli svoj prvi maraton?<\/p>\n
Leta 1991. Leta 1989 sem za\u010dela trenirati v klubu Kladivarja.<\/p>\n
In koliko maratonov se je nato nabralo v va\u0161i karieri?<\/p>\n
Danes, ko gledam, kako ljudje te\u010dejo, jih niti ni bilo tako veliko. Mislim, da jih imam 54. 54 maratonov. Ampak od teh 54 mogo\u010de \u0161tirje niso bili pod tremi urami, ostali so pa bili kar na visoki ravni. Eni re\u010dejo:\u00a0jaz pa imam sto maratonov. Ampak mislim, da to, kar ti na treningu te\u010de\u0161 \u2013 ker nekateri tudi to \u0161tejejo tudi kot maraton \u2013,\u00a0ne velja zares. Jaz sem vedno tekmovala na kar se da visokem nivoju. Pa odstopila sem, mislim, da samo dvakrat na maratonu. To je med maratonci zelo malo.<\/p>\n
To je statistika, na katero je \u010dlovek lahko ponosen. \u0160e vedno ste tudi slovenska rekorderka. Tudi va\u0161 vrstnik Roman Kej\u017ear je, oba sta letnik 1966. Kako to, da vaju \u0161e nih\u010de ni vrgel s prestola?<\/p>\n
Ja, pravijo, da so bila to o\u010ditno dobra leta za dolgoproga\u0161e. Tudi Silva Vivod, ki je bila pred mano rekorderka na deset kilometrov, je letnik 1966, pa \u0161e nekaj je tak\u0161nih. V tistem obdobju se je rodilo veliko dobrih atletov, da. Kar zadeva napredek, pa pri\u010dakujem, da bo za nove mejnike skrbela Klara Lukan, ko bo za\u010dela te\u010di maratone. Rekla bi, da je zdaj ena redkih, ki res izstopa s svojimi rezultati. In to je \u010disto normalno, saj so ti moji rekordi zdaj stari \u017ee 20 let. \u010clovek mora rad po\u010deti, kar po\u010dne, in tako je lahko uspe\u0161en. In Klara je tak\u0161na.<\/p>\n
Klara Lukan\u00a0se je letos spustila pod pol ure na cestnem desetkilometrskem teku. To je \u2026<\/p>\n
Ja, to je odli\u010dno! Tudi razmi\u0161lja dobro, ko jo poslu\u0161a\u0161. Nima\u0161 kaj, enostavno si mora\u0161 upati, kajne? Ko sem jaz trenirala in gledala te fante v klubu, pa smo \u0161li na tekmo … Se nikoli nisem z nikomer primerjala ali taktizirala. \u0160la sem svoj maksimum. Velikokrat seveda v tem pregori\u0161, ampak potem ti enkrat uspe in dobi\u0161 to samozavest, ki te povzdigne. Ogromno pa je bilo tak\u0161nih atletov, ki so se nenehno primerjali, ko smo bili na pripravah ali pa \u0161li na kak\u0161no tekmo. Govorili so: On je bolj\u0161i od mene, ta je bolj\u0161i od njega in tako naprej. Ampak tega ne sme biti! Ti mora\u0161 biti prepri\u010dan, da si dober, da dobro dela\u0161. In \u010de dobro dela\u0161, bo\u0161 dobro tekmoval. In to je to. In Klara ima tak\u0161no miselnost, ne primerja se in se ne obremenjuje z drugimi.<\/p>\n
Na Ljubljanskem maratonu pa za zdaj \u0161e ostajate absolutna rekorderka na polmaratonski razdalji in \u0161e vedno najbolj\u0161a Slovenka na maratonski.<\/p>\n
Kaj naj re\u010dem. Slovenke \u0161e niso \u0161le hitreje od mene. Res pa je tudi, da na polmaraton ne prihajajo odli\u010dne tujke, te so vabljene le na glavno tekmo, torej maraton.<\/p>\n
Vas je kdaj zamikalo, da bi \u0161li morda tudi na kak\u0161no dalj\u0161o, ultra maratonsko razdaljo?<\/p>\n
Ah ne. Ne, ne. Maraton je vendarle olimpijska disciplina, najte\u017eja olimpijska disciplina. Maratoni se obi\u010dajno te\u010dejo spomladi, jeseni, olimpijske igre pa so vedno poleti, ko so pogoji za maratonce neprijazni. Zato je po mojem mnenju najte\u017eja olimpijska disciplina. Se pa prav zato zdaj pripravlja, da se maratoni ne bodo ve\u010d tekli v sklopu svetovnega prvenstva, temve\u010d bodo imeli svoje prvenstvo. Na olimpijskih igrah pa ostaja, kot je.<\/p>\n
![\"\"](\"\/media\/img\/f7\/2c\/fb1b65f50ef8699618ce-helena-javornik.jpeg\" "\\"Helena")
<\/p>\n
“Po vseh teh kilometrih, ki sem jih pretekla v karieri, nabralo se jih je preko 170 tiso\u010d, \u010dutim posledice.”
\n Foto: Bojan Puhek <\/p>\n
Torej, ne, nikoli me ni zamikalo, da bi \u0161la te\u010d\u00a0na kaj ve\u010d. Maraton je disciplina, v kateri mora\u0161 biti psihi\u010dno in fizi\u010dno odli\u010dno pripravljen, medtem ko se ultra maratone te\u010de zelo po\u010dasi in je predvsem glava tisti odlo\u010dilni dejavnik. Saj mora\u0161 biti dobro fizi\u010dno pripravljen, ampak tam so druga\u010dne hitrosti, tam je vse druga\u010de. Nikoli nisem imela niti \u017eelje, sicer pa po vseh teh kilometrih, ki sem jih pretekla v karieri, nabralo se jih je preko 170 tiso\u010d, \u010dutim\u00a0posledice.<\/p>\n
Ne pravim, da imam zaradi tega neke resne zdravstvene te\u017eave, ampak so mi rekli ortopedi, da imam samo \u0161e pol hrustanca v kolenih in naj se malo pazim, da bom lahko kolikor toliko kakovostno \u017eivela v starosti. Zato se zdaj ne izpostavljam ve\u010d takim dolgotrajnim naporom, ki so sicer dandanes zelo priljubljeni, recimo tem trail tekom. Ne grem, ker je ves \u010das gor in dol. Hodim na Pohorje, ker imam to sre\u010do, da imamo tam gondolo. Gor te\u010dem, dol se zapeljem z gondolo.<\/p>\n
Pri teh ponavljajo\u010dih se gibih pride do obrabe.<\/p>\n
Pride do preobremenitvenih sindromov, kar je povsem normalno. Nekdo, ki se ukvarja z vrhunskim \u0161portom, se mora zavedati, da nosi\u0161 s tem neke posledice. Vsi vemo, da vrhunski \u0161port ni zdrav. Ampak se da, \u010de si dovolj pripravljen in\u00a0\u017ee med kariero skrbi\u0161 za vrhunsko preventivo, potem to vzdr\u017eevati. Do preobremenitvenih sindromov pa vsekakor pride. Ko si mlad, ni\u010desar ne \u010duti\u0161, ko si pa malo starej\u0161i, pa to pride za teboj. V\u010dasih mi kdo na masa\u017ei re\u010de: Pa kako? Z vrhunskim \u0161portom si se ukvarjala, kako te lahko zdaj kolena bolijo? Ampak pri nas je to vseeno bolj nevarno kot pri nekom, ki ni ni\u010desar po\u010del. To so malo druga\u010dni napori.<\/p>\n
Prej ste omenili, da je treba pri dolgih tekih zaposliti misli in v tej monotonosti vzdr\u017eevati motivacijo. Kako ste se tega psiholo\u0161kega vidika teka lotevali vi? O \u010dem ste razmi\u0161ljali med tekom?<\/p>\n
Kak\u0161nih pet let sem delala s psihologi, tudi z Matejem Tu\u0161kom, ki mi je dal veliko. \u0160e vedno pa mislim, da imajo psihologi neke \u0161ablone in metode, ki ne ustrezajo vsakomur. Od njih mora\u0161 vzeti tisto, kar ti ustreza, tisto, kar te moti in te ne dvigne vi\u0161je, pa mora\u0161 dati stran, ker je lahko tudi nevarno. Tako da \u2026 Kot sem rekla, na prvem maratonu, na katerem mi je bilo tako te\u017eko, sem samo razmi\u0161ljala o tem, da karkoli po\u010dnem, mi ne more biti tako hudo kot takrat, ko sem mamo gledala umirati. Ob tak\u0161nih mislih bole\u010dina izgine. Ampak tak\u0161no stvar lahko uporabi\u0161 le enkrat. To bole\u010dino enkrat podo\u017eivi\u0161 in se potem ne more\u0161 ve\u010d opirati nanjo na vsaki tekmi. To ne more postati tvoj model. Zato mora\u0161 vedno najti nekaj drugega in mene so obi\u010dajno pod\u017egale stvari, ko so me ljudje malo u\u017ealili ali pa kaj podobnega. To me je tako motiviralo, da mi je dalo nek notranji ogenj, neko \u017eeljo, da se moram dokazati. Da moram ljudem, ki mi nekaj slabega \u017eelijo, pokazati, da nimajo prav.<\/p>\n
Tak\u0161ne stvari so me zelo motivirale. Spomnim se denimo evropskega prvenstva v krosu, na katerem sem zmagala. Tam je blazno pihala burja, na\u0161a reprezentanca pa je bila velika, ker je bilo prvenstvo blizu. Dan pred tekmo smo \u0161li na kavo. Sonja Roman je \u0161la zraven in ko smo se vrnili v hotel, jo je njen trener v avli poklical k sebi in ji v pri\u010do vseh rekel: Jaz ti pripovedujem, da se s Heleno dru\u017ei\u0161, zato, ker ti moralo zbija. Pa se na kavi v Medulinu sploh nismo pogovarjali o tekmi, pogovarjali smo se o vsem drugem in se predvsem hecali. No, mene je ta izjava trenerja tako \u017erla, da sem bila odlo\u010dena pokazati, kdo komu zbija moralo. In ko je pri\u0161la tekma, je v meni gorel ogenj. Kako jim bom pokazala!<\/p>\n
In potem tako pusti\u0161 stvari, da se odvijajo. V\u010dasih si lahko psiholo\u0161ko v glavi to\u010dno naredi\u0161 scenarij, kako bo vse potekalo, pa kaj pride malo druga\u010de in te vr\u017ee s tira. Mora\u0161 biti mo\u010dan, pripravljen, zaupati sebi, da si res dober, da si dobro treniral, da si dobro pripravljen. Ne sme\u0161 si re\u010di: Nisem v formi. Seveda si! Saj si dobro treniral, mora\u0161 si zaupati. Dobro, tudi meni se je zgodilo, da sem kdaj pregorela, ampak to je pa\u010d izku\u0161nja, lekcija, po kateri se spet dvigne\u0161 in okrepi\u0161 samozavest.<\/p>\n
![\"Na](\"\/media\/img\/10\/66\/cf918275c5eb8fd3643d-helena-javornik-oi-atene-2004.jpeg\" "\\"Helena")
<\/p>\n
Na olimpijskih igrah v Atenah leta 2004 je postavila slovenski dr\u017eavni rekord v teku na deset tiso\u010d metrov (31:06,63), ki ostaja neprese\u017een.
\n Foto: Ale\u0161 Fev\u017eer <\/p>\n
Nastopili ste na treh olimpijskih igrah:\u00a0v Atlanti, Sydneyju in v Atenah, v rojstnem kraju maratona \u2026<\/p>\n
Da, ampak v Atenah nisem tekla maratona, nastopila sem na deset tiso\u010d metrov na stezi. Sem ena redkih, ki ima domala cel teka\u0161ki program na olimpijskih igrah. Za\u010dela sem z maratonom v Atlanti, ker sem leta 1996 imela normo za olimpijske igre. Bila sem malo razo\u010darana, ker sem vseeno pri\u010dakovala ve\u010d, ampak tiste razmere v Atlanti so bile grozne. Tisto je bil eden najte\u017ejih maratonov do zdaj, ker je bil teren\u00a0zelo razgiban, ob tem pa je bila \u0161e visoka vlaga. \u0160e na dan tekme, zjutraj ob 7. uri je bil \u0161tart, je de\u017eevalo, potem pa je posijalo sonce in s tistega asfalta je kar buhtelo. Tam so mi v cilju morali dati infuzijo, pri\u0161la sem povsem dehidrirana. Totalno! In ker sem se takrat kar dva meseca na to tekmo pripravljala v Ameriki, sem bila \u0161e toliko bolj razo\u010darana. Zanimivo pa je, da sem kak\u0161ne tri tedne prej na delu maratonske proge v Atlanti ob njihovem dnevu neodvisnosti tekla na deset\u00a0kilometrov in ko sem pri\u0161la v cilj, se mi je malo vrtelo in sem se morala malo prijeti za ograjo. Pa je do mene pri\u0161el en zdravnik in mi rekel: Pa ja ne misli\u0161 te\u010di maratona. Seveda ga mislim, prav nanj se pripravljam, sem mu odgovorila, on pa meni: Jaz ti tega ne priporo\u010dam. \u010ce \u017ee na desetki ni tako dobro, bo maraton katastrofa.<\/p>\n
In potem, ko so me po maratonu peljali na infuzijo, se je to\u010dno ta zdravnik zna\u0161el tam in mi rekel: Kaj sem ti rekel? (smeh, op. p.). Potem mi je prinesel en kos tartana. S tistega atletskega stadiona so namre\u010d po igrah odstranili teka\u0161ko stezo, zdaj se tam igra ameri\u0161ki nogomet, in jaz imam zdaj ta ko\u0161\u010dek tartana kot spomin na moje prve olimpijske igre.<\/p>\n
Ker sem bila razo\u010darana, smo potem rekli, da bi se za kak\u0161no leto posvetili kraj\u0161im tekom. Ker nisem \u0161la po obi\u010dajni poti proti maratonu, z njim za\u010dela, sem naletela na nekak\u0161en strop, nisem ve\u010d napredovala. Odlo\u010dili smo se, da bom hitrost razvijala na kraj\u0161ih tekih, nato sem tekla in zelo napredovala na deset in pet kilometrov, tudi na 1.500 metrov sem postavila osebni rekord 4:06. Enkrat sem na dr\u017eavnem prvenstvu na 800 metrov tekla 2:05, bila sem tretja za Jolando \u010ceplak in Brigito Langerholc.<\/p>\n
Videla, da imam ogromne rezerve pri hitrosti in na naslednjih olimpijskih igrah v Sydneyju sem imela normo za 1.500 metrov in pet tiso\u010d metrov in sem \u0161tartala obe disciplini. Na drugih olimpijskih igrah sem tako \u0161tartala na povsem druga\u010dnih tekih kot na prvih, smo se pa v Avstraliji malo zakalkulirali, bili smo na pripravah na vi\u0161ini in potem, ko smo menjali in vi\u0161ino in \u010dasovne pasove, mi je forma za\u010dela strmo padati. Ko pa ti telo ne dovoli, pa trenda nikakor ne more\u0161 ve\u010d obrniti navzgor.<\/p>\n
\u010cez \u0161tiri leta sem rekla, da na maraton ne grem, ker bo zopet vro\u010de, v vro\u010dini pa nikoli nisem dobro funkcionirala. Sem pa takrat imela normo na deset kilometrov. Tekla sem na stezi in tam sem tudi postavila dr\u017eavni rekord, ki velja \u0161e danes in za katerega mislim, da ga bo letos Klara popravila. Ampak za to mora biti \u017ee prava tekma. Na stezi je malo druga\u010de kot na cesti, ker so krogi in mora\u0161 biti v glavi zelo mo\u010dan ter imeti res pravo tekmo. To je bilo pred 22 leti in sem tekla 3:06 na kilometer. To je \u0161e danes dober \u010das. \u00a0<\/p>\n
![\"\"](\"\/media\/img\/d3\/c7\/e80eba17cd35bddf5e1d-helena-javornik-maraton-hamburg-2003.jpeg\" "\\"Helena")
<\/p>\n
“Mene so obi\u010dajno pod\u017egale stvari, ko so me ljudje malo u\u017ealili ali pa kaj podobnega. To me je tako motiviralo, da mi je dalo nek notranji ogenj, neko \u017eeljo, da se moram dokazati.”
\n Foto: Guliverimage <\/p>\n
Se kdaj vpra\u0161ate, kak\u0161na bi bila va\u0161a atletska kariera, \u010de bi se razvijali po obi\u010dajnem sistemu v atletskih klubih?<\/p>\n
Ne vem, kaj bi bilo takrat. Te\u017eko je re\u010di. Vsi, ki so me poznali, so vedeli, da sem lahko na tekmi dala ogromno. Ker sem si to vedno \u017eelela in se vedno dokazovala. Bila sem druga\u010de vzgojena, kot je dana\u0161nja mladina. Zato, ker se je nekdo trudil zame in mi pomagal, sem \u010dutila odgovornost na vsaki tekmi, da moram nekaj pokazati, da se oddol\u017eim.<\/p>\n
Je pa tudi res, da sem imela to sre\u010do, da sem, ko sem hodila v slu\u017ebo (dobrih sedem let in pol sem hodila v to slu\u017ebo), pri\u0161la na vi\u0161jo raven in se nato morala odlo\u010diti, kaj bom. Pri tem mi je \u0161el moj delodajalec v Zre\u010dah na roko. Stali so mi ob strani in me od mojega prvega maratona naprej, ko sem malo izstopila iz povpre\u010dja, sponzorirali in me v bistvu celo kariero podpirali. Pri njih sem imela slu\u017ebo na \u010dakanju, da bi se lahko, \u010de bi se po\u0161kodovala, kadarkoli vrnila. Ampak se nisem nikoli vrnila.<\/p>\n
Dobri dve leti in pol sem si sama pla\u010devala prispevke, bila zavarovana kot vrhunska\u00a0\u0161portnica, potem pa sem leta 1995 \u017ee dobila slu\u017ebo v vojski, \u0161e preden je bil sklenjen ta sporazum, da se \u0161portniki zaposlujejo preko olimpijskega komiteja. Enostavno sem imela sre\u010do, da sem pri\u0161la notri, takrat ni bilo prav veliko \u0161portnikov. Biatlonci so \u0161e bili in pa Rajmond Debevec. To je bil \u010disti za\u010detek \u0161portne enote Slovenske vojske. In zato sem tudi tako zgodaj izpolnila pogoje za upokojitev, od leta 1995 do 2000 smo imeli v vojski tudi \u0161portniki benificirano delovno dobo. In \u010de temu pri\u0161tejemo \u0161e tisto delo takoj po srednji \u0161oli, sem imela pri 58 letih in desetih mesecih polne pogoje za pokojnino. Dr\u017eava mi je pomagala, v \u010dasu, ko sem bila zaposlena v vojski, sem se lahko res ukvarjala samo s tekom, kar je, \u010de ima\u0161 slu\u017ebo, te\u017eko.<\/p>\n
Imela sem tudi malo sre\u010de, priznam. Tudi sponzorje je bilo mogo\u010de dobiti, imela sem jih nekaj. Ampak to niso bili veliki zneski. Dobil si sponzorja in nosil napise, danes pa najbr\u017e, \u010de nima\u0161 toliko in toliko sledilcev na dru\u017ebenih omre\u017ejih, le ste\u017eka zraven pride\u0161. Zdi se, da do sredstev celo la\u017eje pridejo tak\u0161ni, ki sploh niso neki vrhunski \u0161portniki, kot tisti, ki bi denar nujno potrebovali za razvoj. \u010casi so se povsem spremenili.<\/p>\n
\u010ce se vrneva v Atene. Morda kaj ob\u017ealujete, da na takratnih olimpijskih niste tekli maratona? Ta je namre\u010d potekal po izvorni progi, od Maratonskega polja do Aten. Zdi se kot zamujena \u017eivljenjska prilo\u017enost.<\/p>\n
Saj ta klasi\u010dni atenski maraton sem tekla! A kasneje, kot rekreativka. Seveda sem si rekla, da ne morem kon\u010dati svoje teka\u0161ke kariere, ne da bi se udele\u017eila tega anti\u010dnega maratona. In leta 2018 sem ga tekla. Celo Borut mi je uredil brezpla\u010dno \u0161tartno \u0161tevilko in sem \u0161la z na\u0161o ekipo maratoncev. In sem tekla od Maratonskega polja v Atene. Torej imam tudi ta anti\u010dni maraton odkljukan. To je res nekaj posebnega. Je te\u017eak maraton, ampak tam se je vse za\u010delo. Tega torej imam.<\/p>\n
Imate kak\u0161na ob\u017ealovanja, ko potegnete \u010drto pod svojo kariero?<\/p>\n
Zdaj, ko se to vse po\u010dasi useda v zavest, mi ni \u017eal, da sem se odlo\u010dila za to. Mislim, da sem ogromno dosegla. Stvari so tekle, kakor so tekle. Za tiste \u010dase se mi zdi, da sem dosegla to, kar sem lahko.<\/p>\n
\u017dal pa vseeno pa ne moremo mimo \u010drne pike v va\u0161i karieri \u2013 dopin\u0161kega prekr\u0161ka in posledi\u010dno dveletne prepovedi tekmovanj.<\/p>\n
Tu sem imela malo smole ravno zaradi tega, ker sem bila mogo\u010de preve\u010d dobra in k sebi pustila ljudi, ki jih nisem dovolj dobro poznala. To je bila ta avstrijska naveza in dejansko sem bila opro\u0161\u010dena na Slovenski antidopin\u0161ki komisiji. So me oprostili, ker smo dokazali, da v dolo\u010denih pogojih tako reagiram in da to ni bila zloraba nedovoljenih po\u017eivil, \u010deprav se je potem Svetovna atletika prito\u017eila.<\/p>\n
Ampak mi smo se prito\u017eili na CAS (Mednarodno \u0161portno razsodi\u0161\u010de, op. p.), Svetovna atletika je pripeljala direktorje laboratorijev iz Avstrije, Rima, Pariza, Lozane. Tam so bili vsi zastopniki, vsi so razpravljali, dokazovali, tudi mi smo imeli eksperte, dokazovali svoje in na koncu smo bili prepri\u010dani, da bomo primer dobili, da smo dokazali dovolj, da je \u0161lo za pomoto. Razprava je trajala od devetih zjutraj do \u0161estih zve\u010der, pa \u0161e nismo kon\u010dali. Tudi v laboratoriju ni bilo vse \u010disto. Moj test je bil najprej negativen in potem je direktor laboratorija, v katerem so bili opravljeni trije testi, moj test pre\u010drtal in ga naredil pozitivnega, enega drugega pa negativnega.<\/p>\n
![\"\"](\"\/media\/img\/25\/7a\/3e89a20f6164f0747a76-helena-javornik.jpeg\" "\\"Helena")
<\/p>\n
“Doping? Ja, ostane ta \u010drna pika. Tega nikoli ne pozabi\u0161, normalno, da ne. To niso prijetne stvari, ker si vr\u017een v isti ko\u0161 z vsemi goljufi. Ni lahko in ni prijetno.”
\n Foto: Bojan Puhek <\/p>\n
Mogo\u010de smo naredili napako in se tedaj nismo osredoto\u010dili na procesno napako. Ampak to je bil pomemben primer, tri mesece je trajalo, da so sprejeli odlo\u010ditev in jaz nisem imela nobenih drugih posledic, razen da dve leti nisem smela nastopati. Niso mi dali nobenih finan\u010dnih kazni. Kdo pa je pla\u010dal vse tiste direktorje? V vsakem dopisu, ki smo ga dobili, je pisalo, da stranka, ki izgubi postopek, pla\u010da njihove stro\u0161ke in svoje stro\u0161ke in stro\u0161ke sodi\u0161\u010da. Niti enega \u0160vicarskega franka kazni mi niso nalo\u017eili, torej so nekaj delali samo zato, da so nekaj naredili. Ker \u010de bi oni mene takrat po strokovni plati oprostili, bi to spro\u017eilo plaz, njihov sistem bi se sesul in zato so morali narediti nek kompromis.<\/p>\n
Ampak ja, ostane ta \u010drna pika. Jaz vem, zakaj se je \u0161lo. Novinarji pa takrat i\u0161\u010dejo samo \u2026 Kar pritiskali so, ker so se tako dolgo odlo\u010dali. Kasneje smo dobili informacije, da so na\u0161i novinarji klicali na CAS. In je bila taka odlo\u010ditev. Eno leto je tako ali tako trajalo, preden je vse skupaj pri\u0161lo do konca, pa potem \u0161e eno leto prepovedi. Ni fino, ni, ampak to ni bil \u010disto klasi\u010den primer, da bi rekli pozitiven si in konec debate. Mi smo dokazovali, ogromno stvari je bilo in oni so potem napisali v odlo\u010dbo, ker se je \u0161lo za tako pomemben primer, da finan\u010dno ne nosimo nobenih bremen. To pomeni, da so nekako kompenzirali, ampak nekdo pa\u010d mora biti \u017ertev.<\/p>\n
Jaz verjamem, da so danes po dvajsetih letih metode odkrivanja EPO druga\u010dne, kot so bile takrat. Takrat je to trajalo tri dni v laboratoriju in ko ima\u0161 ne vem, 400 korakov, se lahko zagotovo nekje vmes zmoti\u0161. Danes so \u010disto druga\u010dne metode, ker je tudi na tem podro\u010dju vse napredovalo. Ne samo v opremi, pri vsem, in tako je tudi prav. Ampak ti si v tem boju tako majhen, bori\u0161 pa se z velikimi in\u0161titucijami. Ti sam, tudi \u010de ima\u0161 ob sebi neke strokovnjake, proti njim ne more\u0161 ni\u010d. Nekdo mora biti \u017ertev in \u2026 Ker mi smo tudi dokazali, da v dolo\u010denih primerih, recimo, ko smo trening izvajali v vro\u010dini, jaz druga\u010de reagiram. Smo imeli tudi dokaze, jemali smo urin in so tam v enem laboratoriju v Belgiji naredili teste na EPO, pa se je videlo, kako se dvigujejo tiste vrednosti. Jaz sem prepri\u010dana, da imajo danes \u010disto druga\u010dne metode, kot so jih imeli takrat. Tega nikoli ne pozabi\u0161, normalno, da ne. To niso prijetne stvari, ker si vr\u017een v isti ko\u0161 z vsemi goljufi. Ni lahko in ni prijetno.<\/p>\n
Preberite \u0161e:<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Danes je Helena Javornik \u0161e vedno je lastnica najbolj\u0161ega slovenskega izida na Ljubljanskem maratonu \u2013 2:32:33 iz leta…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":77998,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[16],"tags":[247,578,20710,3541,62,37,58,60,38,94,93],"class_list":{"0":"post-77997","1":"post","2":"type-post","3":"status-publish","4":"format-standard","5":"has-post-thumbnail","7":"category-sport","8":"tag-atletika","9":"tag-druga-kariera","10":"tag-helena-javornik","11":"tag-maraton","12":"tag-si","13":"tag-slovene","14":"tag-slovenia","15":"tag-slovenija","16":"tag-slovenscina","17":"tag-sport","18":"tag-sports"},"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116509700497806289","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/77997","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=77997"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/77997\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/77998"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=77997"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=77997"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=77997"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}