Pi\u0161e: Petro Beshta, ukrajinski veleposlanik v Republiki Sloveniji<\/p>\n
Vsako leto konec aprila se Evropa spominja \u010dernobilske nesre\u010de \u2013 tragedije, ki je postala simbol najve\u010dje tehnolo\u0161ke katastrofe 20. stoletja. Radioaktivni oblak se ni ustavil na mejah. Raz\u0161iril se je nad Ukrajino, Belorusijo, dr\u017eavami srednje in vzhodne Evrope ter dosegel Balkan. Njegove posledice so ob\u010dutili milijoni ljudi, tudi v Sloveniji.<\/p>\n
\u010cernobil je svetu dal \u0161tevilne lekcije. Predvsem to, da jedrska energija tudi v miroljubni rabi zahteva absolutno odgovornost, preglednost in mednarodni nadzor ter da katastrofe tak\u0161nega obsega nikoli niso lokalne.<\/p>\n
Minilo je skoraj \u0161tirideset let. Zdelo bi se, da so te lekcije postale del kolektivnega spomina Evrope. Vendar se danes moramo vpra\u0161ati: ali smo jih resni\u010dno usvojili?<\/p>\n
Okupirani \u010cernobil<\/p>\n
Leta 2022, z za\u010detkom obse\u017ene ruske invazije na Ukrajino, se je svet ponovno soo\u010dil z brezpreceden\u010dno gro\u017enjo. Ruske enote so zasedle zaprto obmo\u010dje \u010cernobila. Oboro\u017eeni vojaki so se nahajali na obmo\u010dju, kjer \u017ee kratkotrajno bivanje brez za\u0161\u010dite predstavlja tveganje za zdravje. Kopali so jarke v Rde\u010dem gozdu \u2013 na najbolj radioaktivno onesna\u017eenem obmo\u010dju.<\/p>\n
Pribli\u017eno pet tednov so bili objekti \u010cernobila pod ruskim voja\u0161kim nadzorom. V tem \u010dasu je osebje delalo brez menjav ve\u010d kot 600 ur, del infrastrukture in nadzornih sistemov je bil po\u0161kodovan, zaradi premikanja te\u017eke mehanizacije se je pove\u010dala raven sevanja in voja\u0161ke enote so vzpostavljale polo\u017eaje na obmo\u010djih s pove\u010dano radiacijo. \u010ceprav se je po umiku ruskih enot stanje stabiliziralo, je ta primer pokazal ranljivost tudi tistih objektov, ki so veljali za razmeroma varne. Ta dejanja niso bila napaka ali malomarnost. Predstavljala so zavestno kr\u0161itev vseh na\u010del, na katerih temelji globalni sistem jedrske varnosti.<\/p>\n
Okupirana jedrska elektrarna v Zaporo\u017eju<\/p>\n
Danes se je gro\u017enja \u0161e pove\u010dala. Zaporo\u0161ka jedrska elektrarna \u2013 najve\u010dja jedrska elektrarna v Evropi \u2013 je pod nadzorom Rusije. Njena okupacija traja \u017ee ve\u010d kot tri leta. V tem \u010dasu se je elektrarna iz energetskega objekta preoblikovala v voja\u0161ko bazo.<\/p>\n
Ruske sile tam name\u0161\u010dajo opremo in strelivo, minirajo obmo\u010dje in objekt uporabljajo kot kritje za obstreljevanje. Zabele\u017eeni so primeri mu\u010denja in nezakonitega pridr\u017eevanja osebja. Kr\u0161ene so osnovne zahteve jedrske in radiolo\u0161ke varnosti: elektrarna se soo\u010da z izpadi elektri\u010dne energije, degradacijo opreme, pomanjkanjem usposobljenega kadra ter omejenim dostopom do klju\u010dnih sistemov.<\/p>\n
Zaporo\u0161ka JE \u2013 orodje vojne<\/p>\n
Misija Mednarodne agencije za atomsko energijo (IAEA) je v elektrarni stalno prisotna od septembra 2022 in redno bele\u017ei kr\u0161itve osnovnih na\u010del jedrske varnosti, zlasti glede zunanjega napajanja, fizi\u010dne za\u0161\u010dite in delovnih pogojev osebja.<\/p>\n
Dodaten dejavnik tveganja je hladilni sistem. Po uni\u010denju Kahovskega akumulacijskega jezera leta 2023 je elektrarna izgubila glavni vir vode za hlajenje in pre\u0161la na alternativne rezervoarje. To je tehni\u010dno sprejemljivo, vendar dolgoro\u010dno zmanj\u0161uje varnostne rezerve. To je nova realnost, s katero se svet \u0161e ni soo\u010dil: jedrski objekt, uporabljen kot orodje vojne.<\/p>\n
Obstreljeni \u010dernobilski sarkofag<\/p>\n
Posebno skrb vzbuja tudi stanje za\u0161\u010ditne infrastrukture v \u010cernobilu. Novi varni sarkofag je bil zgrajen s skupnimi prizadevanji mednarodne skupnosti, da prekrije uni\u010deni reaktor in zmanj\u0161a tveganje izpustov sevanja. Gre za enega najve\u010djih in\u017eenirskih projektov na svetu in simbol globalne solidarnosti ob katastrofi. Toda tudi ta simbol ni nedotakljiv v \u010dasu vojne. Leta 2025 je bilo zaradi obstreljevanja po\u0161kodovano ohi\u0161je sarkofaga. Vsaka gro\u017enja temu objektu ni le ukrajinski problem \u2013 predstavlja potencialno tveganje za vso Evropo.<\/p>\n
Zato teh dogodkov ni mogo\u010de obravnavati kot oddaljen konflikt, ki zadeva le Ukrajino.<\/p>\n
Jedrska (ne)varnost <\/p>\n
Slovenija ima, tako kot \u0161tevilne druge evropske dr\u017eave, lastne izku\u0161nje z uporabo jedrske energije. Jedrska elektrarna Kr\u0161ko je pomemben del energetskega sistema dr\u017eave in primer odgovorne ter varne rabe jedrske energije. Je tudi primer tega, da jedrska varnost nima meja. Nesre\u010da ali incident na katerem koli jedrskem objektu v Evropi \u2013 ne glede na njegovo lokacijo \u2013 bo imel posledice za vse.<\/p>\n
Ukrajina na prvi liniji<\/p>\n
Danes Ukrajina dejansko stoji na prvi liniji ne le voja\u0161kega spopada, temve\u010d tudi boja za ohranitev globalnih na\u010del jedrske varnosti. In ta boj ima \u017ee konkretne razse\u017enosti. Kljub vojni Ukrajina \u0161e naprej zagotavlja delovanje svojega jedrskega sektorja v skladu z najvi\u0161jimi mednarodnimi standardi. Ukrajinski operaterji ohranjajo varno stanje reaktorjev tudi ob stalnih napadih na energetsko infrastrukturo, ki je klju\u010dna za hlajenje in prepre\u010devanje nesre\u010d.<\/p>\n
Ukrajina je v stalni koordinaciji z IAEA in zagotavlja prisotnost mednarodnih strokovnjakov v vseh svojih jedrskih elektrarnah. To predstavlja brezpreceden\u010dno raven preglednosti tudi v mirnem \u010dasu. Misije agencije delujejo neprekinjeno, spremljajo razmere in pomagajo prepre\u010devati nesre\u010de. Ukrajinska stran prav tako spodbuja in podpira mednarodne za\u0161\u010ditne mehanizme \u2013 zlasti vzpostavitev varnostnega obmo\u010dja okoli Zaporo\u0161ke jedrske elektrarne ter uveljavitev na\u010del, ki izklju\u010dujejo uporabo jedrskih objektov v voja\u0161ke namene.<\/p>\n
Nujno odlo\u010dno ukrepanje<\/p>\n
Z drugimi besedami: Ukrajina danes ne brani le sebe. Dejansko zadr\u017euje tveganje, ki bi lahko imelo celinske posledice. Zato mora mednarodna skupnost ukrepati odlo\u010dno. Treba je:<\/p>\n
zagotoviti popolno demilitarizacijo Zaporo\u0161ke jedrske elektrarne;
\njo vrniti pod nadzor Ukrajine;
\nzagotoviti nemoteno in neodvisno delovanje IAEA;
\nokrepiti mednarodni pritisk za prenehanje uporabe jedrskih objektov kot orodja izsiljevanja
\nter ponovno razmisliti o sodelovanju Rusije v globalnem jedrskem energetskem sektorju.<\/p>\n
Nekaznovanost na tem podro\u010dju ustvarja precedens z nepredvidljivimi posledicami.<\/p>\n
\u010cernobil leta 1986 je bila tragedija, ki je svet ni mogel prepre\u010diti. Danes imamo prilo\u017enost prepre\u010diti novo. Spomin na \u010cernobil ni le stvar preteklosti \u2013 je odgovornost sedanjosti.<\/p>\n
Opomba: \u010dlanek je bil prvotno objavljen v tiskani izdaji Demokracije.<\/p>\n
\u00a0<\/p>\n
\u00a0<\/p>\n","protected":false},"excerpt":{"rendered":"Pi\u0161e: Petro Beshta, ukrajinski veleposlanik v Republiki Sloveniji Vsako leto konec aprila se Evropa spominja \u010dernobilske nesre\u010de \u2013…\n","protected":false},"author":2,"featured_media":85773,"comment_status":"","ping_status":"","sticky":false,"template":"","format":"standard","meta":{"footnotes":""},"categories":[3],"tags":[14706,65,66,37,38,25953,14373],"class_list":{"0":"post-85772","1":"post","2":"type-post","3":"status-publish","4":"format-standard","5":"has-post-thumbnail","7":"category-evropa","8":"tag-cernobil","9":"tag-europe","10":"tag-evropa","11":"tag-slovene","12":"tag-slovenscina","13":"tag-tribuna","14":"tag-zaporozje"},"share_on_mastodon":{"url":"https:\/\/pubeurope.com\/@si\/116549317001470089","error":""},"_links":{"self":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/85772","targetHints":{"allow":["GET"]}}],"collection":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts"}],"about":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/types\/post"}],"author":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/users\/2"}],"replies":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/comments?post=85772"}],"version-history":[{"count":0,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/posts\/85772\/revisions"}],"wp:featuredmedia":[{"embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media\/85773"}],"wp:attachment":[{"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/media?parent=85772"}],"wp:term":[{"taxonomy":"category","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/categories?post=85772"},{"taxonomy":"post_tag","embeddable":true,"href":"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-json\/wp\/v2\/tags?post=85772"}],"curies":[{"name":"wp","href":"https:\/\/api.w.org\/{rel}","templated":true}]}}