\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
![\"Elsa](\"https:\/\/www.europesays.com\/si\/wp-content\/uploads\/2026\/05\/67043150.jpg\" "\\"Elsa")
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
\t\t\t\t\t\t\t\t\tElsa Kremser in Levin Peter sta ustanovila tudi svojo produkcijsko hi\u0161o, Raumzeitfilm. “Ideja se je rodila iz nuje. Produkcijskim partnerjem, ki so navajeni na “obi\u010dajen” proces dela, je te\u017eko dopovedati, kaj potrebujeva in zakaj delava tako \u2026 neu\u010dinkovito (Smeh.) Po finan\u010dni plati je precej\u0161en izziv, producirati filme, ki nastajajo tako dolgo in terjajo velik vlo\u017eek vnaprej \u2013 skoraj nemogo\u010de je najti partnerja za tako delo. Snemava projekte, ki so v vseh pogledih \u2013 dru\u017ebeno, tematsko \u2013 zelo oddaljeni od avstrijskega miljeja.” Foto: Kino Otok\/A. Smrekar<\/p>\n
Po mojstrskem te\u010daju, ki ga je vodila Varja Mo\u010dnik, sta ustvarjalca, ki sta par tako v ustvarjalnem kot tudi v zasebnem \u017eivljenju, o svojem delu spregovorila tudi za MMC.<\/p>\n
Na tokratnem ljubljanskem obisku smo se spomnili filma, s katerim sta pred leti \u017ee gostovala na Kino Otoku. Prvi skupni celove\u010derec ustvarjalnega dvojca je bil namre\u010d nenavadni, hibridni dokumentarec Vesoljski psi (Space Dogs, 2019), v katerem dokumentarne posnetke \u017eivljenja moskovskih potepu\u0161kih psov prepleteta z esejisti\u010dnimi razmisleki in arhivskimi posnetki “pasjih kozmonavtov” \u2013 psov, ki so jih Rusi v \u010dasu vesoljske tekme po\u0161iljali v orbito. Obe pripovedni niti skupaj nas soo\u010dita z antropocentri\u010dnimi tendencami, ki jih imamo ljudje pri dojemanju \u017eivali; njihova \u017eivljenja pogosto dojemamo kot v slu\u017ebi na\u0161ega lastnega napredka ali zabave.<\/p>\n
“Pse smo navajeni gledati z vi\u0161ine”
Ta tematski poudarek sta izlu\u0161\u010dila \u0161ele pozneje, priznavata. “Hotela sva se predvsem poigrati z dimenzijami: na pse smo navajeni gledati navzdol, z vi\u0161ine, \u010deprav so nekateri zelo veliki. Ne zavedamo pa se njihove perspektive, ne vemo, kak\u0161en je svet, \u010de ga gleda\u0161 z njihove vi\u0161ine. Za naju je bil pomemben ta premik perspektive: psi morajo biti v kadru ogromni, ljudje v kinodvorani pa v primerjavi z njimi miniaturni. Na zaslonu ra\u010dunalnika to seveda ne funkcionira, treba ga je videti v kinodvorani. Vesoljski psi so bili zato za naju bolj gesta aktivizma za kinodvorane.” <\/p>\n
Elsa Kremser je odra\u0161\u010dala v Vol\u0161perku na avstrijskem Koro\u0161kem, v dru\u017eini, ki se je ukvarjala z vzrejo psov. “Spomnim se najzgodnej\u0161ih let, ko sem lahko pse gledala na njihovi vi\u0161ini, iz o\u010di v o\u010di. V\u010dasih se mi je zdelo, da so moji prijatelji \u2013 celo bolj\u0161i prijatelji kot vrstniki. To je bil ob\u010dutek, ki sem ga zdaj hotela poustvariti. V filmih, pa ne samo v Disneyjevih, so \u017eivali vedno reducirane na \u010dlove\u0161ke lastnosti: ta je zlobna, druga zvita in tako naprej. Nisem pa poznala nobenega filma, kjer bi bile \u017eivali prikazane s spo\u0161tovanjem do ne\u010desa, \u010desar ne moremo razumeti. Ljudje jih vedno tla\u010dimo v predal\u010dke, tako kot to po\u010dnemo z naravnim svetom nasploh. Ne zavedamo pa se, da se \u017eivali v svetu gibljejo na nam nedoumljiv na\u010din in da tudi one opazujejo nas, ne samo mi njih.”<\/p>\n
Ideja za Vesoljske pse se je rodila iz ene same podobe: “Najprej sli\u0161imo samo ren\u010danje ali pa laje\u017e tropa; \u0161ele potem se za\u010dnejo oblikovati sence posameznih psov. To se nama je zdela filmska podoba, iz katere bi lahko razvila cel film. Vedno za\u010dneva na tak na\u010din, z ne\u010dim resni\u010dno majhnim. Kako so lahko sence na filmskem platnu zanimive? Zakaj naju zanima interakcija svetlobe in teme, zakaj naju zanima ta ne\u010dlove\u0161ka vrsta, ki je ne razumemo zares?”<\/p>\n
\t\t\t\t\t\t\t\t \t\t\t\t\t\t\t\t\t“V\u010dasih pol dneva gleda\u0161 spe\u010d trop psov in se ni\u010d ne zgodi, potem pa kar naenkrat planejo v tek in se naslednje \u0161tiri ure ne ustavijo. Takrat ne smemo te\u010di za njimi ali jih ustavljati \u2013 treba jih je spremljati.” Za snemanje so tako uporabili kamero ARRI Alexa mini, ki “jo lahko dr\u017ei\u0161 v roki kot nakupovalno vre\u010dko” in na vi\u0161ini pasjih o\u010di. Foto: Kino Otok<\/p>\n Lajkin duh se vrne na zemljo Pse so Rusi namerno dresirali tako, da so bili krotki in ubogljivi \u2013 obenem pa so jih vzgajali tudi v popzvezde. Lajke, na primer, niso izbrali zaradi njenih sposobnosti, pa\u010d pa zato, ker je imela zelo specifi\u010den \u010drno-bel vzorec ko\u017euha, ki je v \u010drno-belem tisku lepo pri\u0161el do izraza. Tudi Jurij Gagarin, konec koncev, je bil izbran, ker je deloval kot obi\u010dajna, a karizmati\u010dna oseba \u2013 nekje sem prebral, da so ga opisovali kot starogr\u0161ki ideal.<\/p>\n Levin Peter<\/p>\n \u010ceprav sta se Kremser in Peter \u017ee na za\u010detku skupne ustvarjalne poti namerno odmaknila od konvencionalne karierne poti, pa sta se vseeno zavedala, kako tvegan in nepredvidljiv je projekt, ki sta si ga izbrala.<\/p>\n Proti gori neznank \u2013 Bova dobila dovoljenje za delo v Rusiji? Nama bodo dovolili dostop do zgodovinskih arhivov? Kaj, \u010de psi ne bodo po\u010deli ni\u010desar, kar bi bilo vredno snemati ali pa jih nekega dne ne bo nazaj? \u2013 sta se borila z natan\u010dnim, vnaprej razdelanim scenarijem. “Z nenormalno koli\u010dino predpriprave si sku\u0161ava razpeti varnostno mre\u017eo v zelo negotovi situaciji,” prizna Kremser. “Ves \u010das morava biti odprta za spremembe, ampak vseeno pa vnaprej napi\u0161eva, kar bi rada posnela. Na\u010drtovala sva na primer, da bo trop ‘naredil nekaj sme\u0161nega’. Jasno, da nisva mogla na\u010drtovati, da bodo zgrizli parkiran avtomobil, ampak ko se je to zgodilo, sva lahko na svojem seznamu \u017eelja odkljukala “duhovit prizor”.<\/p>\n \t\t\t\t\t\t\t\t \t\t\t\t\t\t\t\t\t“Potrebovala sva nekaj \u010dasa, da sva privzela ritem pasjega vsakdana, da se je direktor fotografije nau\u010dil predvideti njihove premike. Presenetljivo je, da so precej vezani na repetitivnost, na rutino. Pogosto spijo vedno na istem mestu in se gibljejo po to\u010dno zamejenem obmo\u010dju. Ko so psi razumeli, da bomo \u0161li za njimi, ko se bodo kam premaknili, jim je bilo to zanimivo: z dodatnim spremstvom so se po\u010dutili mo\u010dnej\u0161i. Ob\u010dutek so imeli, da jim pomagamo, \u010deprav se nismo na noben na\u010din vme\u0161avali. Pet pokon\u010dnih ljudi v njihovem tropu je pa\u010d zastra\u0161ujo\u010de za kateri koli drug trop, ki jim pride nasproti.” Foto: Kino Otok<\/p>\n Film kombinira dva zelo razli\u010dna pristopa k re\u017eiji, dodaja njen partner. “Prvi je ‘direktni film’: s kamero spremljava trop potepu\u0161kih psov, ki ga ne moreva zares re\u017eirati ali usmerjati; na razvoj dogodkov nisva mogla kaj dosti vplivati. Preprosto \u010dakati mora\u0161, da se kaj zgodi, in tega se ne da na\u010drtovati. Na drugi strani pa so igrani prizori, na primer prizor z oble\u010deno opico, ki jo dreser pelje nastopat na otro\u0161ko zabavo. To je namerna aluzija na opice, ki so jih prav tako po\u0161iljali v vesolje. Hotela sva pokazati, da \u0161impanze danes \u2013 tako kot v \u010dasu vesoljske tekme \u2013 \u0161e vedno uporabljamo za lastno zabavo, da se ni v tem pogledu ni\u010d spremenilo. Pri tem prizoru ni bilo ni\u010d spontanega, bil je vnaprej napisan. Vesoljski psi torej operirajo na obeh straneh spektra dokumentarizma.”<\/p>\n S pravlji\u010dno ocvetli\u010denostjo v dnevnikih so se znanstveniki odmikali od realnosti dela v laboratoriju: iz dokumentarnih posnetkov in pogovorov z o\u010dividci sva izvedela, da ni bilo ravno tako, kot so znanstveniki zapisali. To je bilo neprijazno, grobo laboratorijsko okolje, kjer so psi pre\u017eivljali cele tedne sami, v temi.<\/p>\n Levin Peter<\/p>\n Zakaj je bilo treba vklju\u010diti brutalno smrt ma\u010dke? S tem ima v mislih najbr\u017e najbolj \u0161okanten prizor filma: v trenutku, ko za bli\u017enjim grmom dva od psov zagledata ni\u010d hudega slute\u010do ma\u010dko, jo popadeta, zadavita in njeno trupelce \u0161e nekaj \u010dasa premetavata po zraku, preden se vsega skupaj naveli\u010data. Prizor je te\u017eko gledati, a dokumentarista nista niti za hip razmi\u0161ljala o tem, da ga v film ne bi vklju\u010dila.<\/p>\n “O vsem drugem sva dvomila, za ta prizor pa nama je bilo jasno, da mora biti v filmu. To je trenutek, ko psi prevzamejo nadzor. \u010ce smo prej mislili, da razumemo, kak\u0161ni so in kako \u017eivijo, se to z lovom na ma\u010dko v hipu spremeni. Zdaj ve\u0161, da ne sme\u0161 imeti nobenih pri\u010dakovanj, da grejo psi za svojim lastnim instinktom in ne za instinktom re\u017eiserjev,” sta pojasnila.<\/p>\n Kremser ob tem prizna \u0161e: “Ko se je to zgodilo, sem za svojim monitorjem mo\u010dno jokala. Ko smo psu sledili \u0161e naprej, ko je ma\u010dko \u017ee pustil v travi, sem opazila, da sem zelo jezna nanj. Ampak kako sem lahko jezna na \u017eival, ki pa\u010d po\u010dne, kar ji narekuje instinkt? To je v samem jedru najinega idejnega izhodi\u0161\u010da, ampak so me moji lastni mo\u017egani vendarle pretentali. Pred tem dogodkom sem bila na strani tega psa, hotela sem mu pomagati in ga varovati \u2013 ko pa se za\u010dne obna\u0161ati kot divja \u017eival, pa to kar naenkrat ni v redu? Vsi v ekipi smo bili pretreseni, a nas je ta incident soo\u010dil s samim bistvom na\u0161ega projekta.”<\/p>\n \t\t\t\t\t\t\t\t \t\t\t\t\t\t\t\t\tNa festivalih morata pogosto odgovarjati na vpra\u0161anje, kako lovita ravnote\u017eje med partnerstvom v zasebnem in poklicnem \u017eivljenju. “Motor vsakega filmskega ustvarjanja je umetni\u0161ki ego. \u0160e vedno sva dve razli\u010dni osebi, vsaka s svojim egom \u2013 iz njiju ustvariti nov, skupen ustvarjalni ego, je bil morda najve\u010dji izziv. Dolgo sva potrebovala, da lahko zdaj o tem odkrito govoriva; pred leti bi nama bilo ob tem vpra\u0161anju neprijetno,” sta bila iskrena. Foto: Kino Otok\/A. Smrekar<\/p>\n “Pasji kozmonavti”: \u0161e nikoli videni posnetki V tem biomedicinskem arhivu so sicer hranili goro posnetkov, ki pa so bili v zelo slabem stanju. “Koluti filma so bili shranjeni v kleti, v popolnoma neprimernih pogojih, zato sva jih morala najprej poslati v laboratorij, kjer so jih namakali v posebni kopeli. V resnici je \u0161lo za restavratorski poseg, tako da so ti posnetki zdaj digitalizirani.”<\/p>\n Poleg tega sta ob\u010dasno tr\u010dila tudi ob birokratske ovire. “Vzporedno s spremembami v geopoliti\u010dni situaciji so se tudi vrata arhiva za naju odpirala in zapirala: v\u010dasih so nama dovolili dostop, v\u010dasih ne. \u0160lo je za ve\u010d let birokratskih pogajanj, ampak vedela sva, da posnetki, ki jih potrebujeva, obstajajo.”<\/p>\n \t\t\t\t\t\t\t\t \t\t\t\t\t\t\t\t\tV \u010dasu priprav na snemanje sta na\u0161la ogromno podatkov o uporabi \u017eivali pri raziskovanju vesolja \u2013 na primer ptic, opic in \u017eelv. Foto: Kino Otok<\/p>\n Testni zaj\u010dki, ki morajo biti tudi fotogeni\u010dne popzvezde \t\t\t\t\t\t\t\t \t\t\t\t\t\t\t\t\tLeta 1957 je Sovjetska zveza Lajko v vesolje poslalana krovu vesoljskega plovila Sputnik 2. \u010ceprav so znanstveniki javnost mirili, da ji ne bo hudega, je bila vedno mi\u0161ljena kot \u017ertev v imenu napredka \u2013 znanost je takrat \u0161e ni znala varno vrniti na Zemljo. Foto: Kino Otok<\/p>\n Dokopati sta uspela tudi do dnevnikov znanstvenikov, ki so neposredno delali s “pasjimi kozmonavti”. “To niso bili zasebni dnevniki, ampak bolj dokumentacija za bodo\u010de generacije. Zanimivo se nama je zdelo, kako so popisovali svoje delo: s presenetljivo koli\u010dino dramati\u010dnih poudarkov in v pravlji\u010dnem tonu. Vse je bilo malo pretirano, prenabuhlo. V film sva zato vklju\u010dila tretjeosebno naracijo, ki nas na to\u010dno tak literaren na\u010din vodi skozi zgodbo, ki je v osnovi zgodba o krotenju \u017eivali. S pravlji\u010dno ocvetli\u010denostjo so se odmikali od realnosti dela v laboratoriju: iz dokumentarnih posnetkov in pogovorov z o\u010dividci sva izvedela, da ni bilo ravno tako, kot so znanstveniki zapisali. To je bilo neprijazno, grobo laboratorijsko okolje, kjer so psi denimo pre\u017eivljali cele tedne sami, v temi.”<\/p>\n Odmik od opevanja “\u010dudes naravnega sveta” \t\t\t\t\t\t\t\t \t\t\t\t\t\t\t\t\t“Ustvarjati ho\u010deva unikatne prizore, podobe, ki jih sama prej \u0161e nisva videla na filmu; raziskovati ho\u010deva film kot umetni\u0161ko formo. Rada sem presene\u010dena, rada ob filmu izkusim stvari, ki jih v resni\u010dnem \u017eivljenju morda ne morem.” Foto: Kino Otok\/A. Smrekar<\/p>\n Ko je bilo odlo\u010deno, da bo film bolje funkcioniral v ru\u0161\u010dini, sta za naracijo rekrutirala Alekseja Serebrjakova, ki ga danes poznamo predvsem po vlogah v uspe\u0161nicah Anora in Leviatan. “Takrat \u0161e nisva vedela, da je re\u0161il ve\u010d moskovskih potepu\u0161kih psov, ki zdaj \u017eivijo z njim v Kanadi. Tako da je bil v resnici idealen za najin projekt.”<\/p>\n Ideja za drugi film: “Videla sva ogromnega psa in \u0161la za njim” \u010ce ju je pri Vesoljskih psih zanimala prvinska neukro\u010denost \u017eivalske vrste, ki smo si jo ljudje tako zelo trudili podrediti, pa Sanjajo\u010di psi na\u010dnejo temo soodvisnosti \u010dloveka in psa. Tudi tokrat spremljata “krdelo klate\u017eev” \u2013 sedem psov in eno \u017eensko, Nadjo \u2013 ki si delijo zaplato zemlje na parceli opu\u0161\u010dene moskovske tovarne.<\/p>\n “Po treh letih najinih obiskov nama je Nadja \u017ee zaupala in je bila pripravljena sodelovati. Nikoli ji nisva rekla, da ho\u010deva dokumentirati njeno \u017eivljenje \u2013 hotela sva, da skupaj ustvarimo nekaj novega, ker to ne bo socialni portret \u017eivljenja na ulici, ampak nekaj veliko bolj metafizi\u010dnega. Ta magi\u010dni realizem ji je bil v\u0161e\u010d, tudi zato, ker je lahko odlo\u010dala, katerih delov svojega \u017eivljenja no\u010de pokazati \u2013 recimo tega, kako brska po smeteh. Ni \u0161lo za prikaz resni\u010dnega \u017eivljenja, \u0161lo je za to, da skupaj nekaj ustvarimo. Nisva hotela \u010dakati, da bi pozabila na kamero \u2013 nasprotno. Vedno smo se vnaprej pogovorili, kaj bomo tisti dan snemali, nikoli ni bilo navodilo samo ‘obna\u0161aj se, kot da nas ni tukaj’.”<\/p>\n Opazila sva ogromnega, impresivnega psa in preprosto \u0161la za njim. Sledila sva mu skozi luknjo v betonskem zidu in tam naletela na nekak\u0161no tabori\u0161\u010de. Ljudem, ki so v njem \u017eiveli, sva takoj povedala, da naju v resnici zanimajo psi, ne oni. V\u0161e\u010d jim je bila najina iskrenost, pa tudi to, da naju ne zanima zgodba o brezdomstvu.<\/p>\n Elsa Kremser<\/p>\n Simbioza, v kateri “je ve\u010d besed kot v marsikaterem \u010dlove\u0161kem odnosu” Odnos med Nadjo in Dingom je sicer vse prej kot tiho so\u017eitje: “V tem odnosu je ve\u010d pogovora kot v mnogih \u010dlove\u0161kih odnosih: Nadja brez predaha govori s psom, ki ji nikoli ne odgovarja. Predstavljajte si to z njegove perspektive! Nekdo neprestano govori vate, ti pa nima\u0161 mo\u017enosti, da bi rekel, naj utihne. Seveda to Dingo kdaj na svoj na\u010din tudi pove, ko na primer izgine za ve\u010d dni skupaj. Na njunem odnosu je nekaj tragi\u010dnega, ampak tudi zelo avtenti\u010dnega.”<\/p>\n \t\t\t\t\t\t\t\t \t\t\t\t\t\t\t\t\t“Nadja brez predaha govori s psom, ki ji nikoli ne odgovarja. Predstavljajte si to z njegove perspektive! Nekdo neprestano govori vate, ti pa nima\u0161 mo\u017enosti, da bi rekel, naj utihne.” Foto: Raumzeitfilm<\/p>\n “\u010ce jih za\u010dne\u0161 hraniti, to spremeni odnos” V Belorusiji sem bila prvi\u010d pred enajstimi leti. Takrat regije sploh nisem poznala, ampak vsi so o Belorusiji govorili kot o “poslednji diktaturi v Evropi”. Od takrat se je spremenilo ogromno \u2013 pa ne samo v Belorusiji, ampak tudi v Avstriji in drugih dr\u017eavah, kjer se skrajna desnica hitro vzpenja. Mnoge med temi strankami bi bile navdu\u0161ene, \u010de bi njihove dr\u017eave sledile beloruskemu scenariju. Izkazalo se je, da Belorusija morda le ni poslednja diktatura, ampak prej zgled za prihodnost Evrope.<\/p>\n Elsa Kremser<\/p>\n Ko jo je dve leti po zadnjem snemalnem dnevu pot pripeljala nazaj v Moskvo, tokrat kot gosta manj\u0161ega festivala, sta \u0161la z letali\u0161\u010da naravnost na kraj, kjer sva po navadi \u010dakala pse. “In res so bili tam, obna\u0161ali so se, kot da so naju nazadnje videli dan prej. Niti malo ni bilo podobno tistim posnetkom psov na YouTubu, ki po dveh letih spet vidijo svojega lastnika in se jim zme\u0161a. Bilo je \u010disto obi\u010dajno, kot da ho\u010dejo vpra\u0161ati: Bomo spet snemali? To se nama je zdelo kul.”<\/p>\n Z moskovskih ulic v belorusko mrtva\u0161nico V Belorusiji sta namre\u010d na\u0161la navdih za svoj prvi igrani celove\u010derec, Beli pol\u017e (2025), ki je premiero do\u017eivel na lanskem festivalu v Locarnu (in nekaj dni pozneje gostoval na sarajevskem festivalu). Beli pol\u017e je ne\u017ena, intimna zgodba, ki skozi zgodbo prijateljstva med manekenko in fantom, ki dela v mrtva\u0161nici, na\u010denja vpra\u0161anja telesnosti, lepote, smrti in ljubezni.<\/p>\n \t\t\t\t\t\t\t\t \t\t\t\t\t\t\t\t\tV Locarnu sta za Vesoljske pse prejela dve posebni omembi \u017eirije. Foto: EPA<\/p>\n “Ho\u010de\u0161 spoznati zanimivega tipa?” Hitro sta se sicer odlo\u010dila, da tokrat dokumentarni film ne bo najbolj\u0161i pristop. “Mi\u0161a je bil skrajno srame\u017eljiv, zadr\u017ean in tih. \u010ce bi ga takrat spremljala z dokumentarno ekipo, ne bi dobila ni\u010desar \u2013 skoraj nikoli ni govoril, ker ni imel s kom govoriti. Tako ali tako pa v Belorusiji ne more\u0161 dobiti dovoljenja za snemanje dokumentarca. Lahko posname\u0161 igran film, \u010de utemelji\u0161, zakaj je dr\u017eava lepa in zanimiva kulisa. Prizore v mrtva\u0161nici pa smo morali posneti v Latviji.”<\/p>\n \t\t\t\t\t\t\t\t \t\t\t\t\t\t\t\t\t“Naslov Beli pol\u017e sva izbrala, ker sva hotela, da asociira na nekaj krhkega. Bel pol\u017e je viden pono\u010di, ob\u010dutljivo bitje je \u2013 to nekako nastavi razpolo\u017eenje. In seveda je to \u017eival, ki jo je te\u017eko “prebrati”, tako kot bi ve\u010dina ljudi zelo te\u017eko “prebrala” glavna junaka najinega filma. Foto: Raumzeitfilm<\/p>\n Mrtva\u0161nica naju je fascinirala, ker se nama je zdelo, da sva naletela na nekaj, \u010desar v filmih ne vidimo pogosto. Vedno gre bodisi za prikaz \u017ealovanja in izgube, ali pa za namerno \u0161okantnost telesne grozljivke. Ne pogovarjamo pa se o tem, da je to neka vmesna faza, skozi katero bomo \u0161li neko\u010d vsi. V\u010dasih je bila smrt veliko bolj integralen del dru\u017ebe, zdaj pa jo odrivamo in se pred njo ograjujemo.<\/p>\n Levin Peter<\/p>\n Nekaj v zvezi z ljubeznijo Rodil se je scenarij o Ma\u0161i, manekenki s sanjami o karieri na Kitajskem, ki ima za seboj neuspe\u0161en poskus samomora. Verjetno zato, ker je smrt ves \u010das vsaj na robu njene zavesti, se zbli\u017ea z Mi\u0161o, delavcem v mrtva\u0161nici, ki ji pusti opazovati obdukcije in urejanje mrli\u010dev. Nekje spotoma ti dve osamljeni du\u0161i ena v drugi najdeta oporo.<\/p>\n Pomembno je bilo uporabiti prava telesa mrli\u010dev
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
Naslednji korak je bilo iskanje najrazli\u010dnej\u0161ih informacij o psih; kaj kmalu sta naletela na zgodbo o tem, da je Lajka, prvi pes v vesolju, pri\u0161la z moskovskih ulic. “To je bila prva pomembna povezava \u2013 med Lajko in njenimi ‘potomci’ na ulicah Moskve.” Tako je padla odlo\u010ditev za pot v Rusijo. “V najinem filmu se Lajka na ulice vrne kot duh, \u010de poenostavim.”<\/p>\n
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
Med drugim sta vedela, da film potrebuje prizor, ki bo ponazoril, kako prvinsko, nepredvidljivo in brutalno je \u017eivljenje psov. “Predstavljala sva si, da se bo najin trop na neki to\u010dki stepel s kakim drugim, ali pa, da bova ujela parjenje, kar je lahko tudi zelo nasilen dogodek,” pove re\u017eiserka. “No, potem pa se je zgodilo to z ma\u010dko in vedela sva, da sva dobila, kar potrebujeva.”<\/p>\n
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
Druga plat dela je bilo kopanje po ruskih zgodovinskih arhivih: okrog 90 odstotkov prizorov poskusov na \u017eivalih, ki jih vidimo v filmu, drugje ne boste videli. \u2013Vsi barvni posnetki psov, na katerih delajo poskuse v laboratoriju, in pa posnetki psov v kapsulah, ki so se \u017eivi vrnili iz vesolja, pred tem \u0161e niso bili objavljeni. Vse smo \u010drpali iz enega samega vira, iz arhiva In\u0161tituta za biomedicinske probleme. Ustanovljen je bil v petdesetih letih, da bi preu\u010deval obna\u0161anje telesa na velikih vi\u0161inah in pozneje v orbiti. V \u010dasu, ko sva bila tam midva, so delali s kozmonavti. Nadzirali so morebitne telesne spremembe po prihodu iz vesolja,” se spominja Levin.<\/p>\n
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
Preu\u010devanje arhivskega gradiva jima je predo\u010dilo, da je znanost v vesoljski tekmi pse uporabljala kot “biolo\u0161ke testne primerke”, kot predmete, ki jim postre\u017eejo s podatki \u2013 o sr\u010dnem utripu v vesolju, o odzivu telesa na brezte\u017enost in podobno. “Pse so namerno dresirali tako, da so bili krotki in ubogljivi \u2013 obenem pa so jih vzgajali tudi v popzvezde. Lajke, na primer, niso izbrali zaradi njenih sposobnosti, pa\u010d pa zato, ker je imela zelo specifi\u010den \u010drno-bel vzorec ko\u017euha, ki je v \u010drno-belem tisku lepo pri\u0161el do izraza. Tudi Jurij Gagarin, konec koncev, je bil izbran, ker je deloval kot obi\u010dajna, a karizmati\u010dna oseba \u2013 nekje sem prebral, da so ga opisovali kot starogr\u0161ki ideal,” pove Levin. <\/p>\n
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
Naracijo za dokumentarec sta najprej napisala v nem\u0161\u010dini, a se nista mogla otresti ob\u010dutka, da ne u\u010dinkuje, kot bi morala. “Po prvih testnih snemanjih se nama je zdelo, da film u\u010dinkuje kot kak dokumentarec o naravnem svetu: ni ujel pravlji\u010dnosti, ki sva jo sku\u0161ala ponazoriti. Pa ne razumite narobe, rada imava filme Davida Attenborougha, Popotovanje cesarskega pingvina in BBC-jeve dokumentarce, ampak zdi se nama, da slikajo podobo sveta, ki je vse manj podobna dejanskemu planetu, na katerem \u017eivimo. Attenborough se navezuje na nek zelo oddaljen, arhai\u010den svet, s katerim ne \u010dutimo nobene povezave ve\u010d. Zato sva hotela Vesoljske pse posneti kot antitezo okoljskemu filmu.”<\/p>\n
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
\u0160e v \u010dasu priprav na Vesoljske pse se je rodila ideja za projekt, ki je nato postal njun drugi celove\u010derni dokumentarec, Sanjajo\u010di psi (2024). “Opazila sva ogromnega, impresivnega psa in preprosto \u0161la za njim. Sledila sva mu skozi luknjo v betonskem zidu in tam naletela na nekak\u0161no tabori\u0161\u010de. Ljudem, ki so v njem \u017eiveli, sva takoj povedala, da naju v resnici zanimajo psi, ne oni. V\u0161e\u010d jim je bila najina iskrenost, pa tudi to, da naju ne zanima zgodba o brezdomstvu. Dinga, tega velikega psa, sva najprej hotela uporabiti samo za testna snemanja za Vesoljske pse, ker je veliko bolj sledil ljudem kot pa drugim psom.”<\/p>\n
Za re\u017eiserja je bila prioriteta, da v ospredju zgodbe obdr\u017eita pse, ne pa njihove \u010dlove\u0161ke spremljevalke. “V monta\u017ei smo ugotovili, da se nismo mogli v\u017eiveti v psa in njegovo do\u017eivljanje sveta, ker je poleg njega ves \u010das neka oseba, ki narira dogajanje in govori. Avtomati\u010dno postane\u0161 pozoren na njene besede in sku\u0161a\u0161 rekonstruirati zgodbo njenega \u017eivljenja: neko\u010d je delala v Kazahstanu na po\u0161ti, imela je dru\u017eino, in podobno. Zelo naraven \u010dlove\u0161ki refleks je, da se nam zdi to bolj zanimivo. Ni bilo lahko spremeniti tega ravnote\u017eja \u2013 zato sva v film vklju\u010dila samo minimalno koli\u010dino podatkov o ozadju \u010dlove\u0161kih likov. V ospredju mora biti psiholo\u0161ki portret odnosa med \u017eensko in psom, ob katerem se gledalec vpra\u0161a, kdo je zares odvisen od koga.”<\/p>\n
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
\u010ceprav sta se z Nadjo za njeno sodelovanje dogovorila za honorar, pa psov, s katerimi sta pre\u017eivela toliko let, nista mogla “pla\u010dati”: “Takoj, ko jim za\u010dne\u0161 dajati hrano, se odnos spremeni.” Vseeno pa sta od te na\u010delnosti zadnji dan odstopila: “Zadnji dan nismo vedeli, kako naj se poslovimo, kako naj psom dopovemo, da nas naslednji dan ne bo ve\u010d. Vsi v ekipi smo bili \u017ealostni, ker smo jih seveda imeli radi \u2013 in tako sem sprejela predlog sodelavca, da jim pa morda zadnji dan vendarle lahko damo hrano. No, in takrat so se psi seveda prvi\u010d stepli, nikoli prej se niso,” prizna Kremser.<\/p>\n
Zanimivo je, da sta re\u017eiserja, ki prihajata iz Avstrije (Kremser) oz. Nem\u010dije (Peter) vse svoje dosedanje celove\u010derce, oba dokumentarca o psih in en igrani film, posnela bodisi v Rusiji ali v Belorusiji.<\/p>\n
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
Filmarja sta se pred leti v Minsku mudila na festivalu alternativnega filma. “Po zapletenem spletu okoli\u0161\u010din sta neko\u010d tam Elso dva tipa vpra\u0161ala, ali ho\u010de spoznati ‘nekoga res zanimivega’, slikarja Mihaila Senkova, ki dela v mrtva\u0161nici. Elsa je, na sre\u010do, pristala,” se spominja Peter. “Jaz sem bil takrat \u017ee doma, na Dunaju, in domov se je vrnila polna zgodb iz mrtva\u0161nice, kjer je prvi\u010d videla mrtvega \u010dloveka, in zgodb o Mi\u0161inem stanovanju, natrpanem s slikami. Jasno je bilo, da morava s tem nekaj narediti. Mi\u0161a je bil takrat ujet na slepi to\u010dki, ni se uspel prebiti s svojo umetnostjo, obenem pa je bil zelo vase zaprt \u010dlovek. Ampak pod tem povr\u0161jem je bilo nekaj, kar je hotelo priti na dan \u2013 in midva sva hotela biti tista, ki ga bosta odprla.”<\/p>\n
\n\t\t\t\t\t\t\t\t\t
\n\t\t\t\t\t\t\t\t<\/a><\/p>\n
Ko je Elsa prvi\u010d obiskala Mi\u0161in slikarski atelje, je hotela izvedeti kaj ve\u010d o nasilnih podobah smrti in trpljenja na njegovih platnih. “\u0160e posebej me je zanimal portret \u017eenske, ki je imela razrezan trup, ampak odprte o\u010di. Takrat \u0161e nisem govorila rusko, tipa, ki sta prevajala, pa samo zelo slabo angle\u0161ko. Izvedela sem samo: ‘Samomor, pre\u017eivela je, nekaj v zvezi z ljubeznijo.’ Vedela sem, da se v tej zgodbi skriva film, spremljala me je \u0161e ve\u010d let, ko sva se ukvarjala z drugimi projekti.”<\/p>\n
V \u010dasu priprav na snemanje sta filmarja kar nekaj \u010dasa pre\u017eivela v mrtva\u0161nici in Mi\u0161o opazovala pri delu, da bi razumela, “kako je biti v stiku z mrtvimi telesi”. “Mrtva\u0161nica naju je fascinirala, ker se nama je zdelo, da sva naletela na nekaj, \u010desar v filmih ne vidimo pogosto. Vedno gre bodisi za prikaz \u017ealovanja in izgube, ali pa za namerno \u0161okantnost telesne grozljivke. Ne pogovarjamo pa se o tem, da je to neka vmesna faza, skozi katero bomo \u0161li neko\u010d vsi. V\u010dasih je bila smrt veliko bolj integralen del dru\u017ebe, zdaj pa jo odrivamo in se pred njo ograjujemo.”<\/p>\n